Človek za filozofom: Wittgensteinovi Dnevniki 1914–1916

Dnevniki 1914–1916 so dnevniški zapiski, ki jih je med prvo svetovno vojno beležil mladi Wittgenstein med opravljanjem vojaške službe v avstro-ogrski vojski, med drugim kot upravljalec žarometa na avstro-ogrski rečni patruljni ladji Goplane na Visli, kasneje pa tudi kot nadzornik topniške delavnice blizu Krakova. Že izvirno so členjeni na dva dela: filozofske misli ter kodirane (in danes dešifrirane) »zasebne« zapise, ki so bili zaradi prepovedi varuhov Wittgensteinove dediščine legalno nedostopni vse do leta 2021, ko so 70 let po njegovi smrti potekle avtorske pravice. Nešifrirani, filozofski del Dnevnikov 1914–1916 je mogoče intelektualno-biografsko umestiti – skupaj z v angleško (Wright in Anscombe) in slovensko (Ule) prevodno izdajo vključenimi Zapiski o logiki 1913, Zapiski po nareku G. Edvardu Mooru [sic] ter Iz pisem Russllu 1912–1920 – v tako imenovano obdobje »zgodnjega Wittgensteina« in predstavlja genezo ključnih idej Logično-filozofskega traktata (1921).

Wittgenstein je svojo zgodnjo filozofsko misel imenoval »logična analiza sveta«, označujemo pa jo tudi z izrazom »logični atomizem«. Wittgenstein tega termina sam sicer ni uporabljal, ga je pa za svojo, Wittgensteinovi sorodno teorijo skoval njegov intelektualni mentor Bertrand Russell, ki je med drugim spisal uvod k angleškemu prevodu Traktata. Zgoščeno in nekoliko popreproščeno povedano, zgodnji Wittgenstein ni razumel sveta kot skupka stvari, substanc ali entitet, kot je to bilo značilno za zahodno metafizično tradicijo od aristotelovskega substancionalizma do novoveške filozofije, temveč kot celoto »dejstev«, v katerih so logični predmeti povezani v »stanja stvari«. Po njegovem je namreč svet »vse, kar se primeri«, torej celota obstoječih stanj stvari, ne zgolj vsota predmetov. Dejstvo za Wittgensteina ni empiričen opis vsakdanjih dogodkov, kot se navadno pojmuje, temveč logično strukturiran način, kako so predmeti povezani v svetu – je struktura, ki jo je mogoče izraziti v jeziku. Ko torej govorimo o dejstvu, ne mislimo na neki dogodek, na primer da nekdo sedi za mizo in piše na računalnik, ampak na to, da je določena kombinacija elementov (oseba, miza, računalnik, njihove lastnosti in relacije) logično urejena na način, ki omogoča možnost njenega izraza v jeziku. Wittgensteinova »dejstva« torej niso fizični dogodki, temveč smiselno urejen niz stvari, stanja sveta, ki imajo možnost logične upodobitve v stavku.

Wittgensteina tako pravzaprav ne zanima, kaj se dogaja, temveč kako je sploh mogoče, da se nekaj lahko pokaže kot smiselno. To »kako« je logična oblika, skupna struktura sveta, jezika in misli. Jezik in misel lahko takšna dejstva predstavljata zato, ker sta zgrajena po isti logični obliki kot svet. Zato so stavki »logične slike dejstev«, kar pomeni, da obstaja med svetom in jezikom izomorfno razmerje oziroma strukturna skladnost, ki omogoča pomen. Svet, jezik in misel so tako povezani v skupni logični obliki, ki določa meje smisla: trditev je smiselna, če predstavlja možno stanje sveta (možna dejstva tvorijo logični prostor, torej formalno mrežo vseh možnih stanj sveta), in resnična, če dejansko ustreza obstoječemu dejstvu. Vendar pa področja, ki presegajo možnost formalnega »slikanja« – etika, estetika, mistika –, niso primerna za jezikovno izražanje dejstev, temveč se lahko zgolj pokažejo skozi življenje, umetnost ali življenjsko prakso. V tem smislu Wittgenstein sklene svoj Traktat z znamenitim stavkom, da je o tem, »o čemer ni mogoče govoriti, treba molčati«.

Traktat, katerega ideje je Wittgenstein razvijal v Dnevnikih, ima pestro in zanimivo »poživljenje«. Iz njega so namreč selektivno črpali člani Dunajskega kroga, kot so Rudolf Carnap, Moritz Schlick in Otto Neurath, ter utemeljili logični pozitivizem, dominantno paradigmo analitične filozofije med letom 1920 in zgodnjimi petdesetimi. Logični pozitivisti so poskušali filozofijo preoblikovati v strogo racionalno in empirično preverljivo disciplino, za ta namen pa so si prisvojili in napačno interpretirali nekatere ključne ideje zgodnjega Wittgensteina. Njegovo pojmovanje filozofije kot raziskovanja logične strukture jezika in jezikovne sposobnosti reprezentiranja dejstev ter poudarek na mejah jezika so logični pozitivisti preoblikovali v program za »čiščenje« filozofije, ki so jo oklestili vsega, kar ni logično formalizirano ali empirično preverljivo. Naslanjajoč se na Wittgensteinovo razlikovanje med smiselno reprezentacijo dejstev in področij, ki se formalno ne dajo izraziti (etika, estetika, mistika), so razvili doktrino o »odpravi metafizike«, znotraj katere so metafizične izjave označili kot »nesmiselne«, etiko in estetiko pa reducirali na status področij subjektivnih reakcij, izrazov odobravanja ali neodobravanja, posameznikovih čustvenih odzivov, preferenc in vrednostnih stališč. Čeprav je Traktat postal temelj zgodnje analitične filozofije, je bila interpretacija logičnih pozitivistov izrazito selektivna in instrumentalna. V tem smislu so uporabili Traktat kot metodološko oporo za formalno analizo jezika, medtem ko so iz njega izločili avtorjevo filozofsko ambicijo, da bi z razumevanjem meja jezika razkril tudi vrednostne, etične in mistične razsežnosti človekove izkušnje.

To »neizrekljivo« etičnega, estetskega in metafizičnega je za Wittgensteina v Dnevnikih in Traktatu tisto, kar se lahko le pokaže, ne pa pove. To je napovedalo njegov postopni filozofski preobrat, izoblikovan v tridesetih letih in kasneje sistematiziran v posthumno objavljenih Filozofskih raziskavah (1953), kjer je pomen besede razumljen kot »raba v jezikovnih igrah«, razkrije pa se v »življenjski obliki«, se pravi v konkretnem družbenem kontekstu, v katerem ima jezik svojo rabo. Ideja, da je jezik vpet v družbeno prakso in navade, ne pa v logično shemo, zaznamuje odločilen preobrat od iskanja idealnega (logičnega) jezika, ki naj bi najbolje predstavljal svet, k empirični, življenjski analizi jezika. Na to preobratno misel, ki je po Wittgensteinovi vrnitvi v Cambridge leta 1929 in pred objavo Filozofskih raziskav krožila v obliki zapiskov njegovih predavanj in rokopisov med njegovimi študenti in njihovi sodelavci, so se navezali predvsem cambriški razširjevalci (Malcolm, Anscombe, Rhees) ter kot reakcijo na logični atomizem in logični pozitivizem razvili wittgensteinovsko filozofijo običajnega jezika.

Filozofija običajnega jezika je zlasti v zgodnji, wittgensteinovski fazi vztrajala pri stališču, da naloga filozofije ni razlaganje sveta in postavljanje teorij, temveč raziskovanje, kako že uporabljamo besede in izraze, ter s tem kazanje na njihov pomen. Skladno s poznim Wittgensteinovim pojmovanjem filozofije kot terapije, filozofija ne dodaja znanja (kar je domena znanosti), temveč zdravi nesporazume, ki izvirajo iz napačne, nejasne rabe jezika. Njena naloga je, kot zapiše v Filozofskih raziskavah, »pokazati muhi pot iz muholovke«, se pravi razrešiti konceptualne zagate, ki jih povzročijo napačne podobe o delovanju jezika. V štiridesetih letih 20. stoletja so oxfordski filozofi (Gilbert Ryle, J. L. Austin, Peter Strawson) kritično nadgradili osrednje Wittgensteinove ideje, da filozofski problemi izvirajo iz jezikovne zmede, analizo pomena skozi rabo (meaning is use) in obrat k običajnemu, vsakdanjemu jeziku ter preoblikovali zgodnjo filozofijo običajnega jezika iz pasivne terapije raztapljanja filozofskih problemov v aktivno metodo za njihovo reševanje (in za dodajanje znanja) znotraj realnih, vsakdanjih kontekstov mišljenja, govora in delovanja. Oxfordska filozofija običajnega jezika, ki bi jo bilo natančneje imenovati »filozofija običajne rabe jezika«, je v petdesetih letih 20. stoletja izpodrinila logični pozitivizem in za približno desetletje postala nova prevladujoča paradigma anglosaške filozofije.

Obe paradigmi, filozofija idealnega jezika (logični atomizem, logični pozitivizem) in filozofija običajnega jezika, sta sicer verjeli, da filozofski problemi izhajajo iz napačnih rab jezika, s čimer so v središče filozofije postavili jezik. To danes imenujemo s slovitim izrazom »jezikovni obrat«, ki ga je kasneje, v istoimenski zbirki iz leta 1967, populariziral ameriški neopragmatistični filozof Richard Rorty. Če si je filozofija idealnega jezika prizadevala za odpravo filozofskih problemov s konstrukcijo transparentnega jezika, sestavljenega iz zgolj empiričnih in logičnih izrekov, pa je filozofija običajnega jezika težila k razjasnjevanju filozofske zmotnjave s pozorno analizo rabe običajnega jezika – ne vsebine trditev, temveč načina, kako se trditve uporabljajo v jeziku. Na primer filozofski problem, kot je obstoj in narava uma, je v okviru filozofije idealnega jezika logičnih pozitivistov nesmiseln in zato »psevdoproblem«, saj izraz, kot je »um«, nima empiričnega referenta (trditve um obstaja ni mogoče empirično preveriti), medtem ko filozofija običajnega jezika v tradicionalno-filozofskem (kartezijanskem) pojmovanju uma prepozna »kategorialno napako« (Ryle). Ta izvira iz napačne rabe izraza, saj ga umesti v napačno logično kategorijo (objekta), medtem ko v praktični rabi z izrazom »um« pravzaprav opisujemo vedenjske sposobnosti oziroma zmogljivosti, racionalnost, odzivnost in podobno.

Vplivnosti Traktata na področju zgodnje analitične filozofije skorajda ni mogoče preceniti, vendar pa je ta zunaj njenih okvirov precej omejena. Šele pozni Wittgenstein, s premikom težišča v Filozofskih raziskavah z logike, epistemologije in semantike na živo govorico, na antropološki pogled, v katerem svet ni razumljen kot skupek dejstev, ampak kot prostor pomenov, simbolov in življenjskih praks, namreč postane multidisciplinarno relevanten in med drugim znatno vpliva na sodobno humanistiko, literarno teorijo, hermenevtiko, antropologijo in sociologijo. V tem oziru je za analitično-filozofsko nespecializirano bralstvo posledično nekoliko omejena tudi relevantnost idejne vsebine nezasebnega dela Dnevnikov, ki pa mestoma, v nekaterih zapisih, vendarle pripravlja teren za poznega Wittgensteina: »Način, kako jezik označuje, se zrcali v njegovi rabi.«

Zasebni, izvirno kodirani del vsebuje avtorjeve globoko osebne refleksije etične, erotične in duhovne narave ter razkriva njegove notranje boje z osamljenostjo, malodušjem, notranjim nemirom, pa tudi s tesnobo, krivdo in sramom zaradi homoerotičnih želja in impulzov, ki so bili v ostrem nasprotju s tradicionalno katoliškimi moralnimi nazori kulturnega okolja cesarskega Dunaja. Zaradi ponotranjenega, a svojstveno pretvorjenega družbeno-moralno-religioznega horizonta in svoje izredno asketske osebnosti Wittgenstein svoje homoseksualnosti (kar podpirajo biografski viri) namreč ni sprejemal kot dela svoje identitete, temveč jo je razumel kot znak duhovne in moralne šibkosti ter kot preizkušnjo svoje volje in duha. Zato se v Dnevnikih pogosto spoveduje samemu sebi, skuša »očistiti« svoje misli in jih z duhovno disciplino podvreči volji in redu. Dnevniki nazorno pokažejo, kako je v prepletu te dvojne preizkušnje, notranje oziroma osebne in zunanje, pogojene s surovostjo njegovih soborcev ter življenjsko nevarnimi okoliščinami divjajoče vojne, nastajalo filozofske ogrodje zgodnjega Wittgensteina.

Če je Wittgenstein v javni zavesti in akademskem imaginariju dolgo veljal za asketskega, strogo racionalnega misleca in hladnega analitika, ki je poskušal misel očistiti vseh nesmislov, pa objava in prevod do nedavno nedostopnega zasebnega dela Dnevnikov to podobo temeljito predre. Intimni zapisi razstirajo notranjo topografijo duše čutečega in trpečega človeka, ki se mu svet razpira skozi tesnobo, krivdo, hrepenenje, dvome o lastnih zmožnostih in duševni napor. V tem smislu je zasebni del mogoče brati kot duhovni dnevnik razmišljujočega človeka v laboratoriju človeške stiske, kjer se avtorjevo prizadevanje za racionalnost izkaže za obliko askeze, samodiscipline. Dasiravno je Wittgenstein svojo misel o filozofiji kot terapiji razvil šele pozneje, po vrnitvi v Cambridge leta 1929, lahko Dnevnike razumemo že kot neke vrste predhodno filozofsko terapijo, ki jo mislec izvaja na sebi oziroma svojem mišljenju. Zato jih je mogoče prebirati ne le kot razvojno pot doktrine logičnega atomizma in ne le kot zgolj biografske delce, ki nam razkrijejo človeka za filozofom, temveč, kakor je predlagal eden njihovih razlagalcev, Alfred Nordmann, »kot samostojna besedila z lastno izrazito literarno vrednostjo, ki so filozofsko relevantna za razumevanje Wittgensteina le toliko, kolikor ponavljajo oziroma preigravajo gibanje njegovega mišljenja«. Takšno, zahtevnejše branje je, kot zapiše Nordmann, »vaja v Wittgensteinovem načinu mišljenja« – tistem mišljenju, ki je ne samo pomembno zaznamovalo zgodnjo analitično filozofsko misel, pač pa odločilno vplivalo na prehod med dvema vodilnima teoretskima paradigmama 20. stoletja, kar je gotovo izjemen dosežek v zgodovini človeškega duha.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.