Ducat istosti

Ostane dober ducat zgodb. Dober ducat, kar v tem primeru pomeni trinajst pripovedi, nastalih v različnih jezikih in časovnih obdobjih. Nabokov je bil picajzlast avtor, zbirke, v katere je sežemal crème de la crème svojih kratkoproznih zapisov, je skozi čas preigraval v različne kombinacije. Pričujoči izbor se zgleduje po tistem iz leta 1958; pred tem so bile nekatere zgodbe že objavljene v drugih konstelacijah, tiste zgodnje v ruskojezičnih zbirkah in pod psevdonimom Sirin, pa recimo v še eni števnega naslova Nine Stories iz 1947. In potem znova kasneje, ko so se nekateri naslovi ponovili v antologiji iz leta 1968. Nujno je dodati, da so bile vse zgodbe napisane v emigraciji, sicer pa bi bilo težko drugače: Nabokovi, stara plemiška rodbina s koreninami, ki baje segajo tja v 14. stoletje, so Rusijo zapustili kmalu po izbruhu oktobrske revolucije, tudi zato, ker je bil oče politik. Vladimir Dmitrijevič je bil poslanec prve dume, kasneje, leta 1917, je bil sekretar začasne vlade, vendar se je moral v begu pred boljševiki kmalu umakniti, skupaj z družino, seveda – najprej na Krim, nato v London in končno v Berlin, kjer so ga leta 1922 ubili v neuspešnem atentatu na politika Pavla Miljukova. Tema atentata je potem, temeljito predrugačena, našla svojo pot v prozo, na primer v Bledi ogenj (1962) in precej nenavadno zgodbo »Pomočnik producenta«. Zanimivo je, da je bila prav ta zgodba, napisana v začetku leta 1943, njegova prva objavljena v angleškem jeziku, čeprav v njej tematizira neki drug atentat. V »Bibliografskih opombah« Nabokov vztraja, da je to edina zgodba v zbirki, ki »temelji na resničnih dogodkih«, in sicer ugrabitvi Jevgenija Millerja, generala in predsednika Ruske vojaške zveze (se pravi zveze, ki so jo ruski emigranti v tujini osnovali kot protipol boljševikom), ki sta jo zasnovala general Nikolaj Vladimirovič Skoblin in njegova partnerka, plesalka in NKVD-jeva agentka Nadežda Vasiljevna Plevickaja. Detajli so morda nepomembni, kažejo pa nekaj drugega: v nasprotju z romani je Nabokov v kratki prozi precej bolj neposredno spregovoril o politični situaciji v Sovjetski zvezi oziroma o lastnih stališčih do sovjetske politike (njegova antipatija do boljševikov je očitna), ubesedil pa je tudi svojo germanofobijo – in izraz ni pretiran. V zgodbi »Tema za pogovor, 1945« popisuje obisk krožka, v katerem se zbirajo germanofili, sicer kritiki Hitlerja, a tudi zanikovalci holokavsta, kar je za prvoosebnega pripovedovalca tako neznosno, da prostor nemudoma zapusti in razmišlja, kako in kam prijaviti udeležence. »Tema za pogovor, 1945« ima avtobiografsko ozadje: pisateljev brat Sergej je tik pred koncem vojne umrl v taborišču Neuengamme. Še en detajl, ki je na ravni fikcije morda res nepomemben, je pa boleč: pripovedovalec večkrat potoži, da jeclja; jecljal pa je tudi Sergej Nabokov.

Z literarnega vidika sta »Pomočnik producenta« in »Tema za pogovor, 1945« zanimivi ravno zaradi zgodovinskih oziroma osebnih navezav. Večina preostalih pa ne izstopa preveč: raztopijo se v vseprežemajočo melanholično meglico, iz katere včasih šine kakšna nabokovovska bodica, moteča, a po svoje zabavna, pečat časa ali preprosto – osebnosti. Nabokov, izreden pisatelj, je bil po svoje tudi snob. Zadostuje prelet Predavanj o ruski književnosti, takšni pa so večinoma tudi pripovedovalci pričujočih zgodb, ki vihajo nos nad rajo ali si ne morejo pomagati, da ne bi pokroviteljsko sodili kakšnih, predvsem ženskih, likov. Nasploh se zdi, da je njegova kratka proza včasih prekratka, v smislu, da ji vselej nekje nekaj zmanjka, kar je opaziti predvsem v najboljših zgodbah zbirke, recimo »Pomlad v Fialti«, »Oblak, grad, jezero«, »Ko je nekoč v Alepu …« ter »Mademoiselle O.«. Stilistična izpiljenost zbranih pripovedi vseeno ne more povsem prikriti rokohitrskih zaključkov. Ko se zdi, da določen lik postane odveč ali da si Nabokov zanj (oziroma zanjo) ne zna zamisliti kakšnega bolj, hm, emancipatornega zaključka, se ga (oziroma se je) priročno znebi z najpriročnejšim literarnim posegom: nenadno smrtjo. Zgodbam se pozna, da so bile napisane v času pred najboljšimi Nabokovovimi romani iz petdesetih, in čeprav so domiselno izpeljane, se zdijo včasih bolj osnutki nečesa daljšega kot pa samostojne enote.

Vtis nedokončanosti izvira tudi iz tiste prej omenjene vseprežemajoče melanholije, v katero so potopljene pripovedi. Morda gre za opazno sled avtobiografskosti (»Le ›Mademoiselle O.‹ in ›Prva ljubezen‹ se (z izjemo spremenjenih imen) v vseh podrobnostih ujemata z avtorjevim življenjem, kot se ga spominja«), mogoče za to, da vse tako ali drugače ubesedujejo zavest izgubljenega sveta – še en občutek, porojen iz osebne izkušnje tistih, v tem primeru predvsem Vzhodnoevropejcev, ki jim je znani svet porušila najprej prva svetovna vojna, potem pa še radikalna sprememba režima. Izkušnja izgube je v tem primeru vsaj malo tudi razredna: ravno v zgodbah »Mademoiselle O.« in »Prva ljubezen« Nabokov podoživlja družinska potovanja v Pariz, dolge počitnice na francoski Rivieri ali v Biarritzu, opisuje luksuz spalnih vagonov, draga darila … Seveda bi bilo melanholični občutek krivično zreducirati na materialije, so pa dovolj očitne, da jih ni mogoče spregledati.

Nabokov se je k nekaterim zgodbam neprestano vračal. Po spremenjenih naslovih, še bolj pa po tem, da bil tudi sam vpleten v njihovo prevajanje (v končnih »Bibliografskih opombah« piše, da je avtor »sam odgovoren za morebitne razlike med njimi (prevodi) in izvirnimi besedili«; na tem mestu mogoče ni odveč poudariti, kako skrbno je Nabokov izbiral besede: baročnost, ki so mu jo nekateri očitali, je bila namenska posledica brskanja po slovarju in iskanja primerno zvenečih besed, ne zgolj pomenskih ustreznic), gre sklepati, da jih je imel, vsaj za nekaj časa, za nekakšno delo v nastajanju. Zdi se, da sta mu bili dve še posebej pri srcu, »Pomlad v Fialti« ter »Oblak, grad, jezero«: obe sodita v zgodnje, rusko obdobje, skupaj z »Mademoiselle O.« pa tudi med najboljše zgodbe zbirke. Dober ducat je ne nazadnje predvsem nekakšna razširitev obzorja, kompendij, ki k Nabokovovemu romanopisju prida še eno, nekoliko zasukano perspektivo 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.