Toliko smrti, toliko življenja

Špelo Setničar smo na kulturni sceni poznali že nekaj časa, predvsem kot pesnico in radijsko napovedovalko z žametnim glasom, potem pa jo je pred nekaj leti doletela diagnoza limfoma v četrtem stadiju, o kateri je spregovorila tudi javno in ki je za nekaj časa prekinila njene dejavnosti. Po težkem, a uspešnem boju z boleznijo je konec lanskega leta izdala pesniški prvenec Vse, kar ti moram povedati, ki je tako močno zaznamovan prav z boleznijo, smrtjo, pa tudi z ljubeznijo do življenja. Že naslov zbirke lahko interpretiramo na več načinov, recimo kot strastno izpoved ljubimcu ali ljubimki, kot sporočilo staršem ali prijateljem, predvsem pa kot željo, da bi, preden odidemo, uspeli vsem, ki nam nekaj pomenijo, povedati, kar je treba. Ta misel na lastno minljivost, ki je zakodirana v naslov, nas spremlja skozi celotno zbirko, ki pa se skozi cikle preobraža in rojeva na novo – tako kot se skozi življenjska obdobja spreminjamo vsi. Zbirka je razdeljena na šest ciklov, ki imajo ponekod različna, ponekod skupna izhodišča, med seboj se povezujejo skozi pesniško govorko, ki pa svoj fokus ves čas spreminja in prilagaja. V knjigo je poleg minljivosti vpisano tudi odraščanje – prehod iz študentskih v odrasla leta –, ki v govorki prav tako vzbuja nasprotujoča si čustva. Po eni strani je odraščanje vznemirljivo, polno priložnosti in obljub, po drugi strani pa je prežeto s strahom pred razočaranji, izgubami. Vse, kar ti moram povedati je tako življenje v malem, ujeto med bordo rdeče platnice z utripajočim srcem.

Že v prvi pesmi zbirke, naslovljeni »Materina dušica«, govorka skozi na videz nedolžne otroške spomine izrazi svoj strah pred smrtjo. Najljubši čaj njene mame je bil namreč materina dušica, morda zato, razmišlja govorka, ker je bila brez mame od šestnajstega leta »in je za osmi marec / namesto na proteste / hodila na grob«. To odsotnost poveže s svojo diagnozo in boleče zapiše: »Ko sem dobila raka, / tako kot babi, / sem se bala, / da bom tudi sama / postala // materina dušica.« V prvem ciklu, poimenovanem »Vzgoja kanarčkov«, nas bolezen, umiranje in strah srečajo že na prvih straneh, in šele skozi branje se bomo skupaj s pesniško govorko lahko privadili na te občutke, se jih naučili sprejeti in z njimi živeti. Nujno pa je izpostaviti še nekaj – vse te izgube ne bi bile tako pretresljive, če jih ne bi spremljala močna ljubezen, povezanost, predanost. Ta dvojnost, ki se kaže v prvem ciklu, se skozi knjigo še poglablja, dokler na koncu ne preide v neke vrste katarzo. Kot v spremnem zapisu pove Veronika Razpotnik, govorka »v prvem delu zbirke pristopa z mešanico strahu, otroške radovednosti in nedolžnosti, zadnje se prepleta še z bridkostjo odraslih, ki jo spremljajo«. Prvi cikel bi lahko kronološko postavili na začetek govorkinega življenja, saj so pesmi večinoma postavljene v otroštvo. Tako imamo recimo pesem o terorističnem napadu 11. septembra 2001, ki je končal ogromno življenj, za nekaj trenutkov se celo pojavi strah, da bo to njen bližnji, ki je bil ravno tam. Pa prizor z nekom, ki mu na prsi lepijo elektrode, saj mu srce ne dela pravilno, in spet je prisoten govorkin strah, ali bo kdaj spet vse po starem: »Ko sva hodila po hribu, / si me dvignil na rame. // Ko sva se potapljala, / si se vedno dotaknil tal.« Piše tudi o izgubi dedka, ki ga povezuje z njemu tako ljubimi češnjami: »Češnje odcvetijo maja, / ti pa si odšel poleti. / Še vedno pogledujem v krone / njihovih velikih krošenj, // in se sprašujem, / če si vedel, / kdaj začnejo kliti rdeče.« Čeprav se na prvi pogled ne zdi, da bi bilo v pesmih kaj posebno netipičnega (imamo tudi klasične podobe klanja prašičev in kokoši), jih dela posebne avtoričina senzibilnost, saj zna s povezovanjem preprostih podob in dogodkov ustvariti nežne in trpke zgodbe, polne hrepenenja in bojazni, pri tem pa ni razčustvovana, temveč ves čas ostaja trdno na tleh. Vidi se, da so pesmi pisane z distanco, da v svojem spominskem materialu išče tiste trenutke, ki jih lahko pridrži v svojem objemu toliko časa, da ji bodo dali uteho, da je bilo velikokrat težko, pa je še vse preživela. V tem smislu je prelom prvega dela zbirke pesem »Če bog obstaja«, v kateri se vrača v veroučne klopi, dogodke pa uokviri sedanjost: »Vedno si se znala postaviti zase, / me je zadnjič tolažila sestra. // Tudi raka boš premagala.« Nasploh je »Vzgoja kanarčkov« ključna za celotno zbirko, saj nastavi vse oprimke, ki se jih kasneje oklepa govorka, zajema vso kompleksnost smrti, katere bližina v nas vzbuja tako različne, včasih celo nasprotujoče si občutke. Prav tako se že v prvem ciklu vzpostavi avtoričin pesniški jezik; poleg asociativnih spominskih podob, ki se mešajo s sedanjostjo in jo pojasnjujejo ali dopolnjujejo, rada uporablja premi govor oziroma izjave, pogovore, kar dela njene verze še bolj žive v primerjavi s hladno smrtjo.

Morda tudi zato ne preseneti, da sta naslednja dva cikla, »Toliko norih bivših« in »Mavrični konji in LSD«, posvečena nekdanjim ljubimcem in ljubimkam. Vsa ta napetost, ki se je vzpostavila na začetku, se mora nekam sprostiti, sicer pa je tudi izguba ljubezni nekakšna smrt, kot ugotavlja govorka, ki je »v vojni z ljubimci / pripravljena na smrt«. Čustveno odpiranje in iskanje bližine vedno pomeni tudi ranljivost. Te pesmi so tako prežete z zavedanjem o tem, da bo vse sprhnelo, zbežalo med prsti, pa če se odnosov še tako močno oklepamo: »Poskušala sem še zadnjič / prenočiti / v tvoji zavesti.« Verzi so polni razpadajočih svetov, zgodb o razočaranju, jezi, krivicah, lažeh. Prav tako pa so to pesmi o ljubljenju, intimi, erotiki, polne čutnih prizorov, ki so si jih delili, osvobojene vsakršnega sramu pred telesnim, izjemno odprte in neposredne. Avtorica pogosto preseneti z izvirnimi prizori in podobami, kot na primer »Razjezim se, ko omeniš, / da bi moški z veseljem / prisostvovali. Čeprav veš, / da te ne bodo nikoli prijeli / za ključnici, ki sta / kvačkan prt. // Dovolj drobni, da skoznje / posije sonce.« Ali pa »Morda sem zato / zaprla oči, / vztrajala, da ostanemo / v postelji, / kjer se je moja tanka roka / podaljšala / za dve telesi«. Po drugi strani pa ta dva cikla vzbujata več vprašanj. Ni jasno, zakaj so pesmi razdeljene v dva sklopa, saj bi bile lahko skupaj, pa se ne bi nič izgubilo, prav tako pa delujeta kot premočen prelom v narativu oziroma kot nejasna zastranitev. V naslednjih ciklih se namreč vrnemo k bolezni in smrti, s katero se avtorica vedno bolj intenzivno spoznava, in spet se zgradi intenzivnost z začetka. Se pa tak vrstni red lahko utemelji z željo po (recimo) kronološkem vrstnem redu (otroštvo, odraščanje, vstop v odraslost), ki pa je precenjen, saj težko prinese kaj svežega, prav v teh pesmih Setničar večkrat zapade klišejem. Lahko pa se to zastranitev razume kot predah in hkratno poskušanje ustvarjanja enotne zgodbe: »V tvoji ljubezni / je veliko strahu. // Šele, ko mine, / priplavam na vrh.«

Ko se v naslednjih ciklih, »Drevesa na potujočih stojalih« in »Lasje sujejo« zbirka spet osredotoči, nas postavi v čas diagnoze in zdravljenja, na trenutke spominja na Imunost slovaške pesnice Márie Ferenčuhove, a v nasprotju z njo, ki uporablja hladen jezik izvidov in anamnez, zna Setničar v dogodke vnesti posebno krhko toplino, ki vzbuja sočutje do govorke in vseh trpečih okrog nje: »Onkološki bolniki, / ki še niso / prenehali s kajenjem, / se skrivajo za drevesi / kot osmošolci / pred dežurnim učiteljem.« In če smo v začetnem ciklu z dedkom obirali češnjeva drevesa, se zdaj znajdemo med »drevesi na potujočih stojalih« na bolnišničnem oddelku. Ko se izvije iz primeža bolezni, nastane tudi nekaj čudovitih pesmi o prijateljstvu in ljubezni, ki prestane vse (»Kitajski zid sva / prehodila nazaj«). Avtorica navdušuje tudi v ciklu »Lasje sujejo«, kjer govori o izgubi las zaradi kemoterapije in o lasuljah, ki v njej prebudijo nove osebnosti. Pesmi prežema neka nova svetloba, upanje. Poleg tega pa se v teh pesmih sprašuje o idealu lepote in strahu pred staranjem, ki se v primerjavi s smrtjo zdita popolnoma absurdna. Nekaj pesmi je posvečenih tudi njeni soborki v bolezni, ki jo imenuje plesalka: »Lahko bi se spoznali / že v porodnišnici. / A namesto tega / štejeva odpadle / trepalnice.« In čeprav se proti koncu tega cikla napetost spet rahlo porazgubi, jo Setničar znova vzpostavi še v zadnjem, najkrajšem ciklu z naslovom »Poletje brez tebe«. Gre za novo soočenje s smrtjo, a govorka je veliko bolj zrela, izkušena, pomirjena. Izkušnje in bolečine so jo utrdile, zato se ji zna zoperstaviti: »Ko odklepam vrata svoje hiše in me smrti / dohajajo, jim rečem: ne morete biti hujše, / kot ste! Počasi vstopam, vem, da smrti / pridejo za mano.« Ravno zato pa išče nove sreče, kot na primer v kužku, pasjem angelu, kot mu reče v zadnji pesmi. Tako se sklene krog od začetnih do današnjih ljubečih odnosov, le da se govorka zdaj dobro zaveda: »Toliko življenja lahko objamem.« Vsa ta pot še zdaleč ni bila zaman, tlakovali pa so jo tudi tako prodorni verzi, da bi si jih lahko kdo zlahka vtetoviral, tako kot si namerava govorka s tatuji okrasiti svoje bojne rane.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 406.