Tragedija skupnih dobrin. Pismo v štirih dejanjih (1)

Sanjao sam fini party, mnogo ljudi nigdje žandara

Lou Reed

Velvet Underground & Nico

Nedeljsko jutro, ulica južno od proge. Kraj pisanja, njegov ogabni čas v četrti sežganih miz, plesnivi hladilniki, ki se odpirajo samo zato, da bi z bele stranice za trenutek izginil nekogaršnji odsev, se utopil v sesirjenem mleku in korenju. Motorji primestnih avtobusov turirajo in v zrak pošiljajo porcije smoga, vlaki zavirajo in vagoni butajo drug ob drugega, potne tračnice se bleščijo kot žarometi. Iskre, kolomaz, kladiva, ki udarjajo – to sta čas in kraj pisanja. Človek je tisti, ki vse to posluša in piše, pisati pa je treba proti kraju, proti ljudem in proti času. Ulica južno od proge, pravokotna nanjo, kot bi jo hotela prekrižati in izničiti, se imenuje po tržaškem dvorcu, zgrajenem za nekega nadvojvodo, ki bo z majhno prevaro postal mehiški cesar, dokler ga na Cerro de las Campanas, značilno za nadvojvode v tistem času, ne bo dohitel republikanski naboj, pravzaprav kar prava toča nabojev, v dvorcu pa bo še dolgo živela njegova žena z razparanimi živci. Mesto, kjer puščoba izbriše zrcalno sliko, se imenuje Zagreb, ime človeka ni pomembno, kar ne pomeni, da mu je treba prizanašati, ne, v tej nepomembnosti ga je treba kar najmočneje poteptati, vse dokler ne bo iz njegovih ust padla črna biljardna osmica in mu priletela na nožne prste in se mu ne bo iz grla odtrgal kratek in zaslužen krik.

Pozneje, v urah, ki se nabirajo, ne pa presegajo, se najprej naučiš tega, da moraš počakati. Mama česa takega ni hotela niti slišati. V sebi je nosila človeka, kar je v danem razmerju moči, intimni hladni vojni, prinašalo določeno prednost. Pravico, da je ona tista, ki postavlja ultimativne zahteve, in da je njenim zahtevam ugodeno. Bila je dolgočasna jadranska zima v začetku osemdesetih, čela cipres so pometala začudeni zrak, topile so se devizne rezerve, izpirale rdečkasto prst in za seboj puščale grudice dreka, mama pa si je zaželela banan. V tem ne bi bilo nič spornega, če ne bi ravno vladalo pomanjkanje banan, vsesplošno pomanjkanje banan, zvedeno na dejstvo, da v Jugoslaviji ni banan, tako da je morala mamina oskrba priti od daleč, če gre verjeti govoricam, celo iz Grčije, čez Bitolo, ob posredovanju več kot ene vojne pošte in več kot nekaj oseb, zvečine vojaških uslužbencev. Ko se je človek, ki ga je s pismom treba streti, ga obrcati, dokler se v tem istem pismu in onstran njega končno ne spametuje, s pomočjo črnega neuvrščenega zdravnika ločil od njenega telesa in – ko je bil že nekaj sekund rutinsko razglašen za mrtvega – plav in opraskan v strašnem krču zatulil, se je situacija z bananami v državi popravila. Skoraj bi se lahko reklo, da se je sočasno s sprva stihijskim otrokovim dihanjem povsem normalizirala.

Ne glede na to, ali velja takšen izid za ugodnega ali ne, odvisno pač od tega, kako intenzivno se je bilo komu s človekom, nastalim iz mame, namenjeno srečevati, je bil človek zdaj tukaj, to je še dodatno dejstvo. Po vsem tem se je približno spominjal, da je pisati hotel in ne: v popolnem nasprotju z maminimi njegove zahteve v tem pogledu niso bile dovolj ultimativne. Zakaj ga je bilo torej, in ga je še vedno, treba tlačiti? Noč gre h koncu; počasi se že dani in pogum plahni kot bojevitost iz članov centralnega komiteja. Za zdaj je tako mogoče, spravljivo in pravzaprav bojazljivo, potrditi le to, da je bil prepogosto popustljiv, neodgovoren do bralca, kar pomeni v lastni bedi – pridobljeni paralizi – popustljiv do sebe. Bralca pa je treba pljuvati. S slino poprskati njegov odsev v spraskanem straniščnem zrcalu. Na koncu spet: pljuvati in prekleti sebe. Pomisliti, da si dober, da si dovolj dober – še huje, verjeti v kaj takega –, je v umazani ureditvi onstran morale najodvratnejši greh, najbolj amaterski prestopek. Porote in občinstva so tu samo zato, da bi otopila pozornost, te kot nadvojvodinjo potrepljala po ramenu in nato stlačila v tisti tržaški stolp.

Voda, ki so jo po cesti polili smetarji, se je zableščala in poniknila naravnost v asfalt, jutro pa se spet ni hotelo zgostiti. Veter je kotalil prevrnjene kante. Tokrat ni šlo za slab namen, za voljo do česarkoli, temveč za vsesplošno dobrohotnost, nezavedno spreletavanje, pristno lažno besedilno zavest. Zato in samo zato je treba poljubljati bleščeče škornje varuha, loščiti ostroge vesti, celo takrat, ko to pomeni sprijazniti se z ogabnimi katoliškimi metaforami. Z biljardno palico razmakniti pepel lahkotno izpisanih odlomkov, jih z grebljico izdrezati iz ust. V tem je jedro zla tega mesta, pisma in človeka, zadušenega z bananami: neka strašna dobrohotnost, tiranija občih mest. In če ga teror epifanije na koncu skrči na strah, prazen strah, toliko bolje. Spominjanje, ki je nedoraslo, toda absolutno, pravi, da je strah čebula in klije v majhnih škatlah, množi se v neznosnih plasteh. Potem se spomniš, da se na ulici južno od proge včasih prirejajo zabave: reklamni panoji se bleščijo, dokler jih ob sončnem vzhodu ne zmečka sonce, ure kolcajo, vetrovi kričijo. Zameti vzdigujejo papirje od hamburgerjev in pic, gravitacija pa jih nato vrača nazaj na tla. Vreme je zoprno, v vseh pogledih, toda na zabave je treba iti. Pljuvati je treba od blizu.

Prevedel Urban Vovk