LUD Literatura

Kajenje

Uroš Zupan

Kako veš, kdaj dati stvari iz rok? Poredko pišem,
a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem,
potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične
besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Kot Lathamova večerna družba sem prežvečil večino
dostopnega in zdaj dogorevam v obilju in ne vem,
kako bom pisal naprej. Cageeva 4’33” traja
4,55 minute, to je 273 sekund, je priročna, kot

so priročni še sistemi I Chinga, metode naključja, dada,
Tristan Tzara, Hans Arp, cutups, Bill Burroughs in
cutups, a tega pri nas nikoli ni bilo, in zato se
pogovarjam s Primožem. Praviva: Američani so zanimivi.

In se strinjava. Poljaki so zanimivi. Se tudi strinjava.
Francozi so Francozi in se še vedno delajo Francoze.
Tudi tu se strinjava. Italijani so predvsem slabo
prevedeni. Se strinjava. Rusi so odrezani od sveta,

kot zadnji hit še vedno vrtimo Oblake v hlačah, Hrum
časa in Nadeždo, ki šili svinčnike, ko Osip naokrog
koraka in glasno deklamira. Se strinjava.
Mali narodni so bombastični, ampak jih na žalost

ne poznamo in tudi oni ne poznajo nas. Tudi tu se
strinjava. Z Nemci smo se razšli leta 1975, ko je Brinkmanna
povozil avto, in tisti štirje Bennovi komadi za večnost
so samo mladostno prestopništvo. Jaz hočem biti tam,

od koder sem izrinjen. Hočem biti neprestano na voljo
lastni biografiji in lastnemu življenju. Tudi tu se strinjava.
Danes ne kadim in Primož zvija moj tobak, ga zvija
za dva. Na voljo imava tudi pilule s čudovitim sloganom –

Dobrodošli v kemična nebesa. A se jih nihče ne dotakne.
Primož bo do štiridesetega eksperimentiral, po štiridesetem
pa bo eksperimentiral v klasičnih oblikah kot klasik.
Se strinjava še najbolj. Vso srečo, in hvala za Kennetha

Kocha in Teda Berrigana. Vso srečo, in hvala za Jacka
Podsiadła in predvsem hvala za Marcina Świetlickega.
Najhujša bolezen ob branju je, če te odvadi smeha.
Jaz pa se rad smejim in vedno hitreje molčim,

kot mislim in govorim. Eksperimentiral nisem nikoli, ker sem
precej konzervativen in ker sumim, da poezija postaja pretesna.
Nekoč bomo vsi nehali in kaditi in pisati,
vprašanje je samo, kaj od tega se bo zgodilo prej.

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nad rušo

    Aleš Mustar

    V resničnost me povrne / vreščanje vran, / ki ni prav nič prijazno.

  • April

    Jerneja Vrabič

    Odkar smo zamenjali okna, tako tesnijo, / da ne slišim ptičjega petja.

  • *

    Tjaša Škorjanc

    Biti eno – dvoje eno – z bitji vseh prekatov, / le da bi se jih kasneje bala.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.