Noč ima svojo moč

Na platnicah Nočnih pogovorov podpisani dramaturg in režiser ‒ kar je njegova vloga v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija ‒ Alen Jelen je tajnik Združenja dramskih umetnikov Slovenije ter umetniški vodja ŠKUC gledališča. Nočni pogovori: Igralciv etru je njegova prva monografija. Gre za zapise intervjujev, ki jih je kot sodelavec uredništva nočnega programa Radia Slovenija – zelo popularnega med radijskimi poslušalci – več let pripravljal z legendarnimi slovenskimi igralci. 

Vabil je igralce starejše generacije, nekatere že v pokoju, ki so v etru dobili priložnost za evalvacijo lastne kariere in svobodno refleksijo svojega življenja. Alen Jelen je namreč pustil, da se njihovo pripovedovanje razvije v poljubno smer. Očitno je vedel, da zrele osebnosti, v katerih kar mrgoli izkušenj, ne potrebujejo kaj dosti več od namiga, kot je na primer: »Že lep čas je minil od vaših začetkov, od vašega igralskega otroštva …«, da se – posebej iz zgovornejših ‒ kar vlije plaz besed. Tega je Jelen znal usmeriti kot pozoren spraševalec, pri katerem je vedno čutiti prisotnost spoštovanja do igralca, in izreden poznavalec slovenskega gledališča. V njegovih vprašanjih je namreč videti intenzivno raziskovanje, ki ne izpušča niti majhnih dogodkov iz biografij, in dar za opazovanje. Včasih celo samega igralca preseneti tako, da o njem nekaj vé, kar je on ‒ v valovanju let – že pozabil! Ob branju pogovorov se čuti tudi odtis dogodkovnosti. Ta je viden v besednih detajlih, ki kažejo bodisi na sproščeno ali zaupno ozračje v studiu bodisi na led, ki še ni bil prebit. Tega se Jelen loti s prijaznimi small talk vprašanji, kot je »Gospa Iva, kateri letni čas vam je najljubši?«.

Nočni pogovori, ki so izšli kot 159. zvezek Knjižnjice Mestnega gledališča ljubljanskega, so primerni za nelinearno prebiranje, ki daje občutek lagodnega kramljanja z izkušenimi igralci. Sestavlja jih osemindvajset ločenih zapisov radijskega pogovora, ki so za knjižno objavo količinsko racionalizirani. Pogovori stojijo vsak zase, kvalitetno fotografsko gradivo pa jim vrne nekaj tiste osebne note, ki se je z zapisom ‒ ko se je besedilo odpovedalo svoji govorjeni različici z vsemi glasovnimi odtenki ‒ izgubila. Bralca vsekakor zamika, da bi ‒ ob vednosti, da ti obstajajo ‒ slišal katerega od posnetkov, da bi slišal, s kakšnim glasom je bilo kaj povedano. Dobro je, da je vsak pogovor označen z letnico nastanka, saj jih je bilo veliko posnetih tudi pred več kot desetletjem.

Delo Nočni pogovori ni fikcijske narave, a odgovori igralcev potrjujejo, da je najbolj prikladen način ubesedenja zgodovine – tudi individualne – zgodba. Tako starejši slovenski gledališki igralci ‒ ki so verjetno že vsled poklicne deformacije slikoviti in privlačni pripovedovalci ‒ govorijo o sebi v formi bolj ali manj sklenjene pripovedi. Kot da bi Jelen ta diskurzivni potek predvidel, se rad loteva intervjuja z vprašanjem o gledaliških začetkih. Vsaka zgodba pa s svojo obliko hkrati izključuje in vključuje: za besedami igralcev slutimo še mnogo drugega, kar je cenzurirala prisotnost mikrofona in je bilo zamolčano med stenami snemalne sobe; včasih ravno to, kar ni bilo povedano, bralca zintrigira za nadaljnje branje, a odgovora ne dobi. To je posledica samocenzurnih postopkov, ki pri spraševancih pogosto zaustavijo nadaljnjo razlago za tem, ko so odkrili del sebe. Kot je nekje povedal Jelen, se je z določenimi igralci pred snemanjem dobil, da je z njimi prišel v osebni stik, in včasih je že to prvo srečanje rodilo globok pogovor, ki pa se ga kasneje pred mikrofonom ni dalo ponoviti. Verjetno je spraševalec tako res prišel v osebni stik z igralcem, vendar bi utegnil dobiti boljši odgovor na prvič zastavljena vprašanja.

Odgovore beremo z vednostjo, da predstavljajo določen vidik zgodovine, da so izrekanje lastne biografije iz osebnega in unikatnega zornega kota. Vendar delu predstavlja pomembno dodano vrednost še prisotnost posebnega efekta, ki se zgodi kot rezultat prepleta individualnih zgodb. Preko kramljanja z igralci se sestavi pomemben, jasen in zelo oseben obris zgodovine slovenskih gledališč, ki so jo ustvarjali prav ti ljudje. Nočni pogovori: Igralci v etru imajo dokumentarno vrednost in so svojevrsten dokument o razvoju slovenskih teatrov. Iz partikularnih zgodb se v njih sestavi fragmentarna celota, ki predstavlja zgodovino ravno zato, ker je sestavljena iz glasov ljudi, ki so bili tam.