Postajati mrk
Muanis Sinanović
Za Andraža Čoža
I
Počila sta konca v členu verige
besed, nastopil je čas za pomisli.
Kako smo množinam odjemali črko
za črko, kako so nas zmedle ses-
tave obrazil & končnic.
V deželi, stoječi v parih, postajali
smo mrk. Potem smo storili korak
naprej.
Na lešu smo našli odvržena pedala.
V letih odraščanja obračana z glavo.
Z njimi smo zvijali obveze izjav,
upravičili dejanja drugih. Njihova
zvezdno-kanjonska oblika se nikoli
ni poznala na čelih. Ne v gubah ne
na kosteh, na katerih nastajajo.
Od kod so, med delom, prišla
presenečenja za hrbtom? Ne vemo.
A kot stoli, ki se spustijo, ko spustijo
zrak, smo že zmožni ukaniti nekaj hrbtov
v naraščanje & padanje. Spuščajo se
zaprta vretenca. Gre za vretenca stoletja?
Vprašanje, ne manj življenjsko
od življenja.
II
Zdaj, po vseh izkušnjah, poznamo
vedno manj naključij. Dovolimo si rabo
velelnika. Recimo: v tem mraku zamahni,
začutil boš kriljenje fosilov. Ostankov
vretenc, lažjih od zraka. Lezi v leš,
morda postaneva prehoda. Ker bo hrbet
pokrit, po trupu morda zrasejo stikala.
Če zrasejo, si moj prijatelj. Talila bova
železne biče, z njimi opasala pokončno
stoječe resurse starih popevk.
Med nama ne bo nobene
družbene pogodbe.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.