Za več metakritike

Vidno je vredno. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 18. 1. 2015. (Literodrom, 4. dan)

Rok Smrdelj

Četrti dan mednarodnega festivala Literodrom je bil posvečen omizju o literarni kritiki, na katerem se je pokazalo, kako v slovenskem literarnem prostoru primanjkuje tovrstnih javnih razmislekov o vlogi in funkciji literarne kritike danes, o njenih avtorjih in bralcih, o njenih oblikah, medijih objave in nazadnje o kontekstih, v katerih se najpogosteje pojavlja. Pokazalo se je, da je bolj kot kritika v krizi refleksija kritike, torej nekakšna metakritika, ki ocenjuje in reflektira kritiško početje. Čeprav so gostje večera prihajali iz treh različnih nacionalnih okolij – Hrvaška (Marko Pogačar, Tea Tulić), Bosna in Hercegovina (Đorđe Krajišnik) in Slovenija (Jernej Kaluža, moderator Uroš Prah) –, se je pokazalo, da se literarne scene ne glede na narodno pripadnost ukvarjajo z enakimi problemi, ki odpirajo ista vprašanja in negotove odgovore. Preden so gostje spregovorili o njih, so brali svojo poezijo oziroma prozo. Z izjemo Jerneja Kaluže so namreč vsi tudi besedni ustvarjalci.

Avtorji so na prvo vprašanje, zakaj pišejo literarne kritike, odgovarjali predvsem iz svojih poklicnih izkušenj. Pogačar je izpostavil, da te študij primerjalne književnosti oskrbi z aparatom, s katerim lahko izraziš svoje mnenje o prebranih knjigah, pri tem pa dodal, da najverjetneje ne bi pisal kritik, če ne bi prinašale dohodka. Krajišnik je dejal, da se je za pisanje kritik odločil, ker je na tem področju zaznal prazen prostor, ki ga je sam zapolnil. Pisateljica Tulić jih sicer ne piše, je pa rekla, da kritiko razume v vlogi posrednika med avtorjem in bralcem. Kaluža je opozoril še na njene druge funkcije, na primer kritika kot nadgradnja literarnega dela, ki naj ima tudi sama umetniško vrednost. Opaža, da je dominantna funkcija kritike v tem, da je kritik zastopnik bralstva, nekakšen posrednik resnice o knjigi, kar mu ni všeč. Sam razume kritiko kot zapis lastnega doživetja o prebranih knjigah, pri čemer se ne ozira na bralca in njene morebitne učinke.

Na splošno vprašanje o vlogi literarne kritike so bili seveda podani splošni odgovori, ki bi se jim lahko izognili tako, da bi vprašanje razstavili na več podvprašanj, na primer kakšna je vloga kritike sodobne poezije, ki naj bi postajala vse manj brana, tudi med tistimi, ki se poklicno ukvarjajo z literaturo, ali pa kakšna je vloga kritike proze, ki je najpogostejša kritiška zvrst. Vprašanje bi lahko posvetili tudi mladinski književnosti, dramatiki, žanrski literaturi in tako naprej. Da bi dobili čim bolj natančne poglede, bi iztočnice kazalo – morda ideja za naslednjo okroglo mizo – nasloviti na avtorje, ki se ukvarjajo predvsem ali samo s kritiko neke literarne zvrsti. Poleg tega bi bilo po mojem mnenju produktivno, če bi vlogo literarne kritike kot publicistične, umetniške ali akademske zvrsti premišljali v kontekstu distinkcije med tem, kar literarna kritika želi biti, in tem, kar dejansko je.

Naslednja skupna ugotovitev se je gibala okrog teze, da je kritika v krizi zaradi majhne stopnje diferenciacije literarnega polja. Pogačar je izpostavil incestuoznost, ki naj bi bila značilna za hrvaško literarno dejavnost. Posledica te lastnosti je samoukinitev kritike v hrvaško-srbskem govornem prostoru, saj naj bi mnogi kritiki zaradi povezav z avtorji naklonjeno pisali o njihovih knjigah. Kaluža se je navezal na incestuoznost, za katero je dejal, da ni nujno nekaj slabega. Čista izključenost literarnega kritika je nemogoča, kajti vsak ocenjevalec je del literarne scene. Poudaril je, da moramo biti pozorni na pozicije moči, torej, ali je kritika orodje podpore med avtorji, ki še niso uveljavljeni, ali pa jo kot tako opazimo pri tistih, ki so že znani. Po njegovem mnenju je problem tudi v tem, da se vedno naredi škandal, če nekdo napiše negativno kritiko. Zato je malo za šalo in bolj zares predlagal, da bi organizirali »mesec negativne kritike«. Krajišnik je potrdil njegove besede, ko je opisoval stanje v Bosni in Hercegovini, kjer se pojavlja paradkos, da se dneve in leta debatira o tem, kako civlizacija propada, a v trenutku, ko nekdo pokaže na pomanjkljivosti v nekem besedilu, nastane težava. Omenil je tudi problem kanonizacije nekvalitetnih knjig in pritisk dominantnih književnih krogov na kritike, če jih ne ocenijo kot dobre.

Podobnih trenj in bojev za vzvode moči bi lahko navajali še in še, tako pri nas kot tudi drugod. V manjših skupnostih je prepletenost poznanstev neizbežna, zato se mi zdi, da je ideja o diferenciaciji književnega polja nekoliko utopična. V osnovi ni sporno, če se vsi poznamo. Bolj pomembno je, da vsakdo profesionalno opravi svoje delo. Problem je v tem, da mora nekdo, ki si hoče rezati kruh v kulturi, opravljati več stvari hkrati. Biti mora pisatelj, urednik, kritik, prevajalec, lektor, tajnik … Nič ni narobe, če sam tako hoče. Vendar trenutni socialni pogoji ne omogočajo izbire med specializacijo in kulturnim multipraktikom. Ne omogočajo, da bi se nekdo posvetil zgolj poklicu literarnega kritika (izjeme, ki bi jih lahko našteli na tem mestu, potrjujejo pravilo) in si s tem povečal možnost za večjo profesionalnost in neodvisnost. Bistveno je, da širši socialni kontekst ne omogoča poklicne diferenciacije. Trg delovne sile se vse bolj fleksibilizira, honorarji so vsako leto nižji, davki pa višji. Kritika kot blago ima manjšo ceno in – posledično – manjšo simbolno vrednost.

Socialni vidik na omizju sicer ni bil obravnavan, a verjamem, da bi do njega prišli, če bi bil pogovor podaljšan za kakšno uro. Izmed tematik, ki so prišle na vrsto, velja nazadnje omeniti vprašanje interneta in literarne kritike. Pogačar je rekel, da so kritike na internetu zelo brane, zato nima zadržkov pri objavljanju. Odpor proti digitalnim medijem je neka vrsta konservativnosti, je sklenil. Najbolj inovativno se je odzval Kaluža, ki je opozoril, da je pojav spleta omogočil neinstitucionaliziranim skupinam oblikovanje portalov, s katerimi so dosegli večje število bralcev. Poročal je o statistiki iz Radia Študent, po kateri ima članek s komentarji večjo branost od tistega, ki jih nima, četudi je boljši. Po njegovem se je vsebina spletnih besedil spremenila z ozirom na odziv, kajti spletni članek omogoča debato z možnostjo komentiranja, ponuja prostor oblikovanja argumentov za in proti. Trditev Kaluže bi kratkomalo potrdila analiza. Ne nazadnje so tudi kritiški prispevki v tiskanih medijih vedno vabili k pisnemu odzivu. Če ne v spletnih komentarjih, pa vsaj v pismih bralcev.

Po pogovoru se je v diskusijo vključila tudi publika. Eno izmed zastavljenih vprašanj je bilo, ali danes obstajajo velika kritiška imena, kakršna sta svojčas bila Josip Vidmar in Taras Kermauner? In če so, katera? Ponovno se je oglasil Kaluža, ki je odgovoril nekako takole: »Odgovor je preprost, ampak ga je težko povedati. Jaz mogoče vem, ampak ne bom povedal.« Čeprav ni podal jasnega odgovora, je vsaj namignil, da se strinja, da imamo vrhunske in vplivne kritike.

Pod črto lahko rečem, da sem se domov vračal navdušen. Gostje so odprli več vprašanj kot odgovorov (običajno je to slaba lastnost pogovornih dogodkov, a tokrat je delovala ustrezno, ker je pokazala, da primanjkuje javnih debat na to temo), ponudili so mnogo zanimivih izhodišč za premišljevanje, predvsem pa so pokazali, da bi morali biti pogovori o literarni kritiki pogostejši. Njihovo prakticiranje bi mogoče pripeljalo do tega, da bi tudi kritika dobila svojo – kritiko.

O avtorju. Rok Smrdelj (1992) je študent primerjalne književnosti in sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Obožuje britanski humor in arašidovo maslo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • MS says:

    Kul poročilo (I guess, ker nisem bil na tej razpravi), dobro se bere.

    Zanima pa me, kdaj lahko pričakujemo še poročili z ostalih razprav, opazil sem, denimo, da sta bila vaša pisca prisotna prvi in drugi dan (in po pogovoru z obema se mi dozdeva, da bi bila teksta ravno tako zanimiva).

    Lp

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se … →

  • Naloga kritika je, da poskuša narediti nekaj nemogočega

    Rok Smrdelj

    Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj.  … →

  • O kritiki, kritično

    Barbara Leban

    Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s … →

Izdelava: Pika vejica