»Varovalo se še vedno ni do konca izvleklo.«

Danica Križanič Müller, Na predvečer spremembe. Maribor: Pivec, 2015. (Poezija)

Aljaž Krivec

Zdi se, da naslov pričujočega teksta še najbolje prikaže premik v pesnjenju Danice Križanič Müller, ki se je zgodil med zbirkama Odprta praznina (Založba Pivec, 2009) in najnovejšo pesniško zbirko. V spremni besedi k prejšnji zbirki Barbara Korun ugotavlja, da so v pesmi Življenje se niža »zajeti novi toni v poeziji Danice Križanič Müller, spoznanje minevanja življenja, staranja po življenjskem zenitu, ko se zavemo, da gre ›z nami‹ samo še ›navzdol‹, v počasno zamiranje in odmiranje.«

Zdi se, da je prav ta ton tokrat stopil v ospredje. Le kaj je tista sprememba iz naslova? Nekako si ne drznem zapisati, da gre za ‘smrt’, ne nazadnje to tudi lirski subjekt omeni le redko in vsakič, ko se to vendarle zgodi, je ne moremo zares videti kot nekaj, kar poznamo. Če je mogoče »[b]ivati na tej strani«, je mogoče bivati tudi na kateri drugi. A tu ne gre spregledati, da gre vendarle v vsakem primeru za bivanje, torej »življenje, ki vedno šele pride«, smrt pa »prihaja dovolj počasi, kot človek, ki stopa proti svojim lastnim korakom«.

Po svoje se v poeziji Križanič Müller odvija še vedno isti proces, le drugi element je pridobil osrednjo funkcijo. Odprta praznina je na določenih točkah gotovo intimna, a drugače. Lirski subjekt ne zanika lastne umeščenosti v svet, ki ga opazuje (večkrat s pomočjo medbesedilnih navezav na (pretežno) modernistično obarvano poezijo), a je svet še vedno, vsaj do neke mere, zunaj. V novi zbirki se je naposled zaobrnil. Verjetno je isti, a je naposled znotraj – ko ga lirski subjekt opazuje, mora to nujno početi drugače. Zaveda pa se njegove neskončnosti in tako lahko ta trenutek »poje z jutrišnjim glasom«.

A neskončnosti se le zaveda, ne more pa je privzeti. Če bi za poprejšnjo poezijo Danice Križanič Müller še lahko trdili, da se (pa naj zveni osladno) nahaja v nedoločljivem prostoru in času, pa Na predvečer spremembe kljub temu, da na videz počne isto, razume svojo časovno umestitev. To je jasno iz naslova, in to je jasno iz verzov, kot so  »[n]e oziram se, nimam več časa«, »[v]saka  poteza raste iz prejšnje« ali pa »[v]časih nisem znala končati, zdaj postajajo težki začetki«.

Minevanje seveda ni edini motiv obravnavanega dela, je pa bržkone tisti, ki to delo v opusu pesnice umešča na specifično mesto. Zbirka je (tudi tokrat) razdeljena na posamezne razdelke, ki jih ločuje lično grafično oblikovanje, ki združujejo v sebi sorodne pesmi, ki pa so ravno prav odprte, da zbirka tudi kot celota deluje tako prehodno kot tudi enotno.

Po skrajno tehnični plati pesmim ni kaj očitati. Besede so izbrane s posluhom in preudarjeno, videti je, da poleg prej omenjenemu preskoku v sami naravi pesniškega sveta razmeroma dolgi presledki med posameznimi izdajami poezije Danice Križanič Müller botrujejo tudi obrtniško dodelanim zbirkam poezije. Občasna vznesenost zbirki v njeni zamišljenosti morebiti res ne pritiče, a hkrati ob nizanju raznolikih podob ne bije v oči, skoraj isto pa lahko velja tudi za intimistični vidik zbirke – na nekaterih mestih se nevarno nagne k sentimentalnosti, a naposled ostane na nogah. Prav tako moramo pustiti ob strani morebitno brskanje za izrazito sodobnim in novim, saj se zbirka spogleduje predvsem z že ustaljenimi praksami, a v njih išče predvsem lasten vsebinski izraz, lahko bi rekli, da se skuša predvsem širiti v globino, kar ji tudi uspeva.

Poezija, ki jo gradijo predvsem pojmi in komaj izrazito vpleteno naravno in mestno podobje, tako deluje izjemno tiha. Manj je tudi poprejšnjih medbesedilnih navezav (vsaj citatnih), pesmi pa so krajše in tako nimajo niti časa, da bi doživele gradacijo glasu. Oglasijo se na skrajnih koncih, pa še tam komaj slišno, ko večkrat ponudijo obrate, ki pa od pesmi niso izrazito ločeni, ali bolje: ne postavljajo se v nasprotje s predhodno vsebino. Iz teh vidikov je jasno, da pesmi zahtevajo natančno branje in zbranost in da se skušajo predvsem prilegati druga drugi in prejšnjim pesniškim zbirkam, ne terjajo pa izrazite neodvisnosti.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • To ni Zoran Pevec

    Aljaž Krivec

    Če je kaj verjeti avtorjevi antologiji Petdeset izbranih pesmi (ta je bila izdana, ko je prejel nagrado Velenjica – časa nesmrtnosti), imamo opravka s pesniško zbirko, ki … →

  • Vileniški dnevnik

    Andrej Hočevar

    I   Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se … →

  • Slutnja nove dobe

    Nina Sivec

    Zdenko Kodrič je pisatelj, ki snov za svoje pisanje pogosto zajema iz bazena intrigantnih resničnih zgodb, ki jih pregnete v fikcijo. Tako se je na … →

Izdelava: Pika vejica