Uzreti se takšnega, kot si

Jakob J. Kenda, Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Ljubljana: ISPO, 2018

Leonora Flis

Knjiga Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike Jakoba J. Kende, doktorja literarnih ved, ki ga poznamo tudi kot prevajalca, publicista in urednika, je pohodniški potopis, ki, kot pravi naslov, osredinja pohod po eni najbolj zahtevnih poti v ZDA in širše. Kenda je zaenkrat edini Slovenec, ki je v več mesecih, kot to pritiče t. i. thru-hikerjem, torej tistim pohodnikom, ki naenkrat prehodijo celotno traso apalaškega pogorja, opravil ta podvig. Svojo izkušnjo je natančno zabeležil in jo osmislil v literariziranem potopisu, v katerem se prepletata predmetnost in tankočutna meditativnost. Knjiga je prejela nagrado krilata želva za potopisni roman leta 2019, nagrado revije Mentor za najboljše samozaložniško prozno delo, na lanskem knjižnem sejmu pa je bila razglašena za najboljši literarni prvenec.

Razčistimo najprej, kaj je potopis. Začeti moramo pri potopisni književnosti, kamor, kot pravi Alojzija Zupan Sosič v zapisu »Potovati! Potovati!: najnovejši slovenski potopisni roman« (2003), lahko umeščamo vsa besedila, ki tematizirajo potovanje. Nadalje moramo besedila, ki tematizirajo potovanje deliti na neliterarni potopis (ki je polliterarna vrsta) in literarni potopis. Za prvega so bistveni preverjeni, dokumentarni opisi, za literarni potopis pa dokumentarnost ni tako ključna in po navadi tvori le ogrodje, ki objema fikcionalizirano jedro. Literarni potopis se osvobaja pragmatičnosti, informativnosti in didaktičnosti. V primeru Kende gre za potopis, ki ga nedvomno zaznamuje precejšnja mera reportažnega in dokumentarnega, fikcijskega v besedilu praktično ni, vsaj domnevamo tako, deloma pa vstopamo tudi v območje (intimno-reflektivno) esejskega zapisa. Tudi kompozicija Kendove knjige ustreza bolj nefikcijskemu potopisu; v ospredju je vendarle neposredna, resnična predmetnost, potopisni doživljaji, ki se, kljub kompozicijskemu premisleku, večinoma ne zdijo izrazito preoblikovani ali pa skrčeni. Kendova pozornost je obrnjena tudi navznoter, k subjektu samemu, k njegovemu intimnemu reflektiranju notranjega in zunanjega, še vedno pa se zdi, da »zunanje« (precizni in nedvomno dobro raziskani in domišljeni etnološki, antropološki in sociološki opisi ameriške stvarnosti) prevladuje nad bolj intimnimi reminiscencami pripovedovalca.

Knjiga Jakoba Kende ponuja izjemno veliko podatkov tako o preizkušnjah pohodnikov, kot o ameriški kulturni, družbeni in delno tudi politični realnosti nekoč in danes. Spoznamo še poseben žargon pohodnikov, pa bonton, ki naj bi se ga pohodniki držali in primere kršenja zapovedi pohoda po apalaški poti. Zanimivi so tudi opisi posebnih ekosistemov pogorja, vremenskih prilik in neprilik ter posledic, ki jih nenehna izpostavljenost (pretežno) divjini prinese. V besedilu gre jasno tudi za poudarjanje iskanja in najdenja nekakšne (skoraj) mistične povezave z naravo in to so mesta, kjer se zapis s svojo slogovno-jezikovno oblikovanostjo najbolj izrazito pomika v sfero literarnega. Kot doživeto zapiše Kenda: »Zdaj je čas visokega dne, ko ni samo najlepše zdrsniti iz sebe, temveč je tudi najlepše sebe izgubiti v gozdu. Zdaj ni več važno, kje je katera smer neba, kajti ta širna neskončnost gozda je hkrati vsa v eni točki […] in ta širna neskončnost gozda je obenem nič, črpajoč svoje sokove iz samega srca sveta, v katerem se ognjene sanje spominjajo nekega davnega sonca.« V duhu Emersonovega in Thoreaujevega transcendentalizma in Whitmanovega vitalizma (Kenda vse tri večkrat omenja), tako pronicamo v dušne premike in potope, ki avtorja včasih popeljejo do ekstatične zamaknjenosti in občudovanja »božanske« narave in uzrtja sebe v »Vrtincu totalne perspektive,« kot se izrazi. Skozi emersonovski duh in thoreaujevski princip zrenja sveta Kenda vzpostavi tudi kritičen odnos do materializma, neokapitalistične miselnosti in posledic nebrzdane industrializacije, ki je Ameriki in širše zahodnemu svetu prinesla nemalo ekoloških in obče bivanjskih težav. Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekatere stvari je pač treba imet

    Aljaž Krivec

    »Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don’t mind at all.«

  • Seks, droge in kozorogi

    Aljaž Krivec

    Predvsem pa knjiga postreže z zelo izrazito in močno atmosfero. Vonj zatona? Pa ja, dejansko je nekakšen vonj. Dejansko roman s svojim naštevanjem teh in onih mahinacij postaja prav nekoliko zoprn, nevaren in zatohel, po plati atmosfere torej nekako takšen kot svet, ki ga prikazuje, kar je pravzaprav redka čednost.

  • Edo Torkar – Podaljšano poletje

    Zarja Vršič

    »En stavek napišeš, tri pa obdržiš zase,« je Torkarjev recept za pisanje v eni od njegovih zgodb iz zbirke Podaljšano poletje.

Izdelava: Pika vejica