Stramorjevi koraki med Štajersko in Primorsko, Heglom in Lacanom

Andrej Tomažin, Stramorjevi koraki. Maribor: Litera, 2014.

Miša Gams

Knjiga Stramorjevi koraki je zbirka kratkih zgodb Andreja Tomažina, ki se odlikuje z inovativno vsebinsko in oblikovno strukturo. Za razliko od drugih proznih prvencev mladih slovenskih avtorjev, ki še iščejo svoj literarni izraz, se zdi Tomažinovo delo po stilistični plati skorajda perfekcionistično izpiljeno – čeprav lahko bralec dobi občutek, da so posamezni vsebinski fragmenti iz zgodb nepovezani in prisiljeno sestavljeni skupaj, je ob pozornem branju zmožen zaslutiti neko višjo dramaturško platformo, ki povezuje asociativno razdrobljene dele besedila znotraj kratkih zgodb in med samimi kratkimi zgodbami, ter podeljuje vsebinski smisel prebranega za nazaj. Branje Stramorjevih korakov je tako na neki način podobno branju Lacanovih vizualno dodelanih shem, ki skozi »točko prešitja« oz. zapoznelega uvida podeljujejo smisel označevalcem, ki to shemo sestavljajo. Zato ne preseneča, da je avtor na prvi strani knjige objavil vizualno shemo zgradbe knjige, katere poglavja oz. kratke zgodbe med seboj gradijo električno napetost (med + in -), katere vezni člen je zgodba o pobegu vojaka Stramorja v času osamosvojitvene vojne (Stramorjevi koraki, Vojakovo zadoščenje, Na rjavi zemlji ni dovolj prostora za njegovo seme).

Med branjem Stramorjevih korakov lahko pri sebi naletimo na več potlačitev in odporov. Čeprav osrčje zgodb sestavljajo opisi ruralne pokrajine oz. slovenskega podeželja, iz katerega vzniknejo podobe kmetov, vaških posebnežev in hendikepiranih prostitutk, se na več mestih zgodi, da jih izgubimo izpred oči, saj postanejo njihovi liki nejasni in zamegljeni s strani drugih likov. Medtem ko se prebijamo skozi surovo realističen jezik, ki ponekod prav poka od naturalističnih prikazov mučenja, smrti in banalne seksualnosti, nas na trenutke poetični opisi ubijalskih podvigov zmrazijo pri živem telesu … Najsi gre za opis poboja velike skupine vešč v kratki zgodbi Stramorjevi koraki (»Ko je telo Milana S. zabredlo v skupino vešč, je z njihovih kril padlo preveč lusk, da bi se lahko obdržale v že tako gosto zapolnjenem zraku. V polmraku so na tleh ust zgradile drugorazredno mavrico, sestavljeno iz temnejših odtenkov in bleščečega sopihanja kril, ki so še zmerom želela poleteti, pa niso mogla. Kje se ta roj konča, je pomislil. Majhne dlačice na glavah in oprsjih so se drgnile ob kožo na njegovem obrazu. Nelagodje je bilo sestavljeno predvsem iz neznanja. Obrnil se je proti desni in začel svoj morilski pohod, v katerem bo v naslednjih štiridesetih minutah umrlo nekaj tisoč vešč. (Točnega števila nikdar ne bo mogoče določiti.)«), poboj zajetih italijanskih vojakov s strani partizanov v zgodbi 11. 3. 1965(»Zadaj je lajal ovčarski pes, na desni pa se je počasi spuščal potok, nevreden takšnega imena, in curljal po mahovitih tleh, kot curlja otroški urin po nepripravljenem staršu. Nosove zadnjih so grobo stisnili k tilniku prvih, da so lahko dihali zgolj skozi usta in dokler niso padli streli, je bilo slišati zadušeno sopihanje italijanskih ust, ki se kar niso mogla navaditi na to, da se ne bodo več odprla … Trupla so nagrmadili v jami in jo z mačehovskimi zamahi lopate zasuli. Verjetno so še isto noč sestradane živali iz gozda razkopale slabo nametano zemljo in se prerile do mesa. In do metkov, skritih v očesnih duplinah lobanj.«) ali nesrečo avtobusa, v kateri umre veliko število šolarjev v zgodbi Na rjavi zemlji ni dovolj prostora za njegovo seme (»Še preden mu je uspelo ugotoviti, da da spodaj ni ničesar, je videl dečkov obraz, ki se je na levi strani čeljusti hitro končal. Z brado je bil udaril ob sedež pred seboj, s tem si je preklal čeljust in njen spodnji del tudi izgubil.«), se ne moremo znebiti občutka dvoumnega, bizarnega nelagodja (das Unhemliche), ki nas preveva ob doslednih opisih nasilja, ki ga avtor posredno izvaja tudi nad bralcem, in si pri tem skupaj s protagonistom zastavlja vprašanja: »Je na koncu nasilja vedno želja po izničenju ponasiljenega? Po njegovi smrti? Ali gre zgolj za simbolno kazen, ki pa se lahko vedno konča tudi v smrti, le da tu ta ni njen osnovni zagon?« (Пornai)

Ne glede na to, ali je cilj nasilja izničenje ponasiljenega ali simbolna kazen, lahko rečemo, da je gon smrti, ki ga vodi, v osnovi spojen z erosom oz. z gonom po preživetju. Bodisi da gre za vojaka, ki je sodeloval pri povojnih zločinih bodisi za vaško invalidko ali moškega transvestita, ki se zatečeta k prostituciji in postajata žrtvi nasilja, je vsem tem likom skupen boj za preživetje, ki na najbolj imanenten način v sebi goji tudi nasilje. Sporočilo knjige Stramorjevi koraki tako lahko razberemo tudi v tem smislu – nasilje, družbena patologija in filozofska kompleksnost niso le značilnost urbanih središč, temveč jih najdemo tudi v tradicionalnem, »nepokvarjenem« ruralnem okolju, kjer lahko doživimo samoohranitveni nagon v njegovi najbolj primarni obliki.

Če pogledamo knjigo Stramorjevi koraki iz oblikovnega vidika, lahko vidimo, da se kratke zgodbe prepletajo tako na vertikalni kot na horizontalni ravni in tako tvorijo svojevrsten hologram, katerega osrednji del se zgoščuje okrog pobega slovenskega vojaka iz vojašnice JLA v letu 1991. Časovno so zgodbe vpete v čas med 1950 in sedanjim časom, prostorsko pa obsegajo podeželje, ki je razpeto med Štajersko in Primorsko. Dramaturško gledano sta zgodbi O njem in O njej, ki se nahajata na začetku knjige in sta bili edini že prej objavljeni tudi v reviji Literatura, še najbolj zaokroženi in jasni, vse ostale zgodbe sledijo rdeči niti, ki rada ponikne in vznike, ko to najmanj pričakujemo. Tomažinov jezik sestavljajo dolgi stavki, ki so podkrepljeni z bolj specifičnimi opisi v oklepajih, ki nudijo dodaten vpogled v dano situacijo, kar lahko natančnega bralca zmoti v njegovem bralskem ritmu, avtorju pa služi predvsem za pojasnitev ozadja dogajanja oz. za to, da prenese pozornost na druga dejstva, ki se mu zdijo pomembna za razumevanje zgodbe.

Čeprav kompozicija knjige, gledano v celoti, ni najbolj posrečena, saj avtorju vizualne sheme, zarisane na začetku knjige, ni uspelo prenesti v literarno obliko in je kot take posredovati bralcu, ki med branjem dostikrat izgubi pozornost in voljo do nadaljnega branja, bo njena dinamična in antinomična konstrukcija še dolgo predstavljala izziv številnim literarnim teoretikom, kritikom, filologom in filozofom. Ni čudno, da Muanis Sinanović svojo spremno besedo zaključi z ugotovitvijo, da je gesta Stramorjevih korakov antinomna, »ker je usmerjena navznoter in obenem navzven. Navznoter skozi proizvodnjo lastne samozadostnosti, navzven pa, ker proizvaja simbolne operacije.« Prav gotovo bo nekoč v prihodnosti kritičen pogled skozi Heglovo dialektiko duha in Lacanovo točko prešitja za nazaj pojasnil številne nejasnosti, ki se pojavljajo v zgodbi o Stramorju … A to je že naloga za naslednje generacije literarnih kritikov …

O avtorju. Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka, pogovor z namišljenim prijateljem itd. V prostem času kdaj napiše tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se … →

  • Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu

    Igor Divjak

    Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas … →

  • O čem sanja Srednja Evropa

    Muanis Sinanović

    Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.