S Slovenstvom zaznamovani poklon materi

Peter Handke, Žalost onkraj sanj. Prevod in spremna beseda: Amalija Maček. Ljubljana: Beletrina, 2020 (zbirka Beletrina)

Jasna Lasja

Med različnimi nasprotujočimi si odzivi, tudi v slovenski kulturni srenji, ob lanskoletni dodelitvi Nobelove nagrade za književnost avstrijskemu pisatelju, dramatiku, pesniku, esejistu in prevajalcu, leta 1987 tudi vileniškemu lavreatu Petru Handkeju – ki po burnih debatah v svetu še vedno pušča odprto vprašanje (ne)ločevanja Handkeja pisatelja in Handkeja (političnega) človeka –, je tudi Beletrinina izdaja enega njegovih najbolj (p)osebnih del, kratke knjige Žalost onkraj sanj. Gre za drugo izdajo tega dela pri nas, prvič je izšlo pri Cankarjevi založbi leta 1977 v prevodu Stanke Rendla, in drugi prevod. Pri novem prevodu dela, ki je izvorno izšlo leta 1972 in takrat enaitridesetletnemu Handkeju prineslo prestižno Büchnerjevo nagrado (katere denarni del je leta 1999 vrnil), je tokratna prevajalka in avtorica spremne besede Amalija Maček ohranila prvotni prevod naslova, narejen po dokaj poetičnem angleškem prenosu A Sorrow Beyond Dreams. Ta se v izvirniku, ki na ustreznem mestu knjige manjka in ga najdemo v spremni besedi, glasi Wunschloses Unglück in dobesedno pomeni Nesreča brez želja, Brezželjna nesreča. Po Handkejevem mnenju je spričo materinih številnih želja, ki jih popisuje v delu, protisloven, a sprejemljivejši od delovne/revijalne različice Nezainteresirana zgroženost/naveličanost.

Med razlogi za opravičljivost novega prevoda tokratna prevajalka navaja nekaj izpustov posameznih povedi in prevodnih netočnosti, ki bi lahko bile tudi posledica morebitnih Handkejevih popravkov v novih izdajah, in da je sicer odlični, poetični prevod Stanke Rendla »morda mestoma bolj ekspresiven in idiomatski od namenoma pritajenega izvirnika«. Predvsem pa je po njenih besedah razlog novega prevoda v njegovem hitrejšem staranju v primerjavi z izvirnikom. In dodaja: »V prevajalskih krogih tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo«. Ne glede na ponovno izdajo tega dela bo Beletrinin poklon velikemu, od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja zaradi njegovega zagovora jugoslovanstva, naklonjenosti Srbiji in nekaterih nesprejemljivih stališč (za katere se je kasneje sicer opravičil) tudi močno kontroverznemu pisatelju intenzivneje obeležila (prva) izdaja prevoda Handkejevega obsežnega dela Moje leto v nikogaršnjem zalivu (Mein Jahr in der Niemandsbucht) iz leta 1994, ki ga založba načrtuje prihodnje leto.

Manj kot sedemdeset strani šteje knjižica Žalost onkraj sanj, ki je Handke ni imenoval roman in je ni izdal pri »svoji« založbi Suhrkamp. Pri nas je doživela tudi odrsko uprizoritev. 28. septembra leta 1978 je SNG Drama Ljubljana na Malem odru v adaptaciji in režiji Žarka Petana premierno uprizorila dramski dialog med materjo (Slavka Glavina) in sinom (Rudi Kosmač). Uprizoritev je imela šestnajst ponovitev.

Handkejevo s spomini prepredeno delo je še ena njegovih neredkih priložnosti, ob katerih se spominja svoje matere. Njej se posveča že v prav tako leta 1972 izdanem delu Kratko pismo, dolgo slovo (Der kurze Brief zum langen Abschied), k motivu matere se je vrnil tudi v letos izdanem delu Drugi meč (Das zweite Schwert) in njej je posvetil precejšnji del govora, ki ga je imel na podelitvi Nobelove nagrade, ko je med drugim povedal, da so ga prav »materine pripovedi o majhnih dogodkih spodbudile k skoraj vse življenje trajajočemu življenju pisatelja«.

Povest Žalost onkraj sanj je nastala kot neposredna posledica samomora, ki ga je Handkejeva mati po dolgi in mučni bolezni storila konec leta 1971, pri svojih enainpetdesetih letih. Tako rekoč v enem dahu jo je napisal sedem tednov po tem dogodku. Delo zvečine gradijo Handkejevi spomini nanjo, umeščeno v okolje, v katerem je živela pred, med drugo vojno ter po njej, dopolnjuje pa jih nekaj izsekov iz njune dolge pisemske korespondence.

Da je bila Marija Handke, rojena Sivec, žrtev svojega časa in okolja, ni pretirano reči. S svojo bistrostjo, radoživostjo, voljo do življenja, upornostjo, lepoto in (prvotno) iluzorno vero v ljubezen je štrlela iz ženskam povsem nenaklonjenega okolja in časa, kjer je bila beseda individuum psovka in kjer se je prihodnost napovedovala zgolj z moških dlani. Pojma ženska in prihodnost sta bila namreč nezdružljiva.

Po dedu in materi Slovenka na avstrijskem Koroškem trojno zaznamovana, po ljubezenski epizodi z nemškim bančnikom zaradi nosečnosti prisiljena v zakon s tujim ji, alkoholu predanim moškim, zgarana ob gospodinjsko-materinski vlogi, kjer so se vrstili porodi in (skrivni) splavi, pa vendar nenehno iščoča razloge za radoživost, ples in branje klasikov. Njeno življenje, kot ga mestoma v fragmentarno izpisani obliki z menjavajočimi se drugo- in tretjeosebnimi glasovi ter miselnimi prekinitvami na način selektivnega spomina izpisuje Handke v času po njeni prostovoljni smrti, enako intenzivno slika troje obličij; njeno, sinovo ter duhovno obličje časa in prostora. Vsakršna, tudi duhovna revščina in fanatični katolicizem so v zadrtem in ozkogledem okolju videli v nacizmu nekakšno notranjo zapolnitev, pripadanje, povezovanje, druženje, skupne cilje, celo veselje. K tem občutjem so se še toliko bolj zatekale ženske, katerih telesa so naseljevale podplutbe (moških) tepežev, duše pa (cerkvene) pridige o sramu, ženske, ki niso poznale niti medsebojne solidarnosti. »Velikokrat se je uštela; doma mali odrešilni meščanski prijemi preprosto niso več delovali, ker so bile življenjske okoliščine celo še pred-meščanske: enosobno stanovanje, skrb za vsakdanji kruh, sporazumevanje z ŽIVLJENJSKIM SOPOTNIKOM, omejeno zgolj na naključno mimiko, gestiko in nelagodno spolnost. Morala si iz hiše, da si imela vsaj kaj malega od življenja. Zunaj zmagovalni tip, znotraj večno poražena šibkejša polovica. To sploh ni bilo življenje! […] Bila je; nekaj je postala; nato je postala nič.«

Tako zarezuje Handke z literarno (namerno) neobdelanimi okruški spominov nanjo. Nekajkrat tudi opisuje svoj pisateljski postopek, ki mu namerno odreka literarno obdelavo. Govori o »sekundah jezikovne groze«, o »trenutkih, ko zavest trzne od srha; o stanjih groze, tako hipnih, da je jezik vselej prepozen, da bi jih ujel; o sanjah, tako morečih, da jih telesno doživljaš kot črve v zavesti«. Prav v sanjah je po lastnih besedah lahko za hip dojel zgodbo svoje matere, takrat so njena čustva postala telesno zaznavna, da se je z njimi lahko poistovetil in jih podoživljal kot dvojnik. Takrat je ta skrajna potreba po pripovedovanju trčila ob skrajno nemost, ki se v tematski podstati dela kaže kot ambivalentnost. Na ozadju globoke empatije do materinih občutij, kolikor jih je lahko spoznal, v delu ni zaznati trenutka, ko bi njeno dejanje obsojal ali obžaloval; na letu domov dan po njeni smrti občuti celo ponos. Ponos, ker če že ni mogla izbrati časa in načina svojega življenja, je izbrala čas in način svoje, premišljene in »higiensko neoporečne« smrti.

Najbrž predvsem zato izpisana zgodba deluje fragmentarno, nedokončano, le napol biografsko, z mučnimi zamolki in potujitvami, selektivnost in nezanesljivost, celo vprašljivost spomina pa ji dodaja tudi zunanji, odtujeni pogled. V dokumentarnem filmu Grebinj – po sledeh Patra Handkeja (Griffen – auf den Spuren von Peter Handke), v katerem je režiser Bernd Liepold-Mosser dal besedo prebivalcem Handkejevega rojstnega kraja Grebinj (Griffen) v Celovški kotlini, v katerem Handke velja za nekomunikativnega čudaka, ki piše zahtevne knjige, slednji pisatelju očitajo, da v knjigi Žalost onkraj sanj potvarja dejstva. Ob moralno-etičnih pomislekih ob tovrstnih očitkih se ob tem poraja tudi preprosto vprašanje, ali gre bolj verjeti intimnim spominom pisatelja na svojo pravkar umrlo mater ali z že siceršnjo negativnostjo do pisatelja prepredenim govoricam sosedov.

Povest Žalost onkraj sanj je za Slovence toliko bolj zanimiva, ker na pritajen način razkriva slovenski melos – po mnenju prevajalke je prav z motivom samomora blizu Slovenstvu –, pri čemer ta slovenski melos ni cankarjanstvo, temveč stvarni popis življenja pred in med drugo vojno ter po njej, še posebej vloge žensk v njem. Ob tem razkriva korenine, ki so odločilno vplivale na Handkejev duhovni in literarni razvoj. Kot je pisatelj povedal v govoru ob prejetju Nobelove nagrade: »Najzgodnejše vibracije in ustvarjalne moči kajpak niso izvirale iz umetnosti in veščin, temveč so otroka, kakršen sem bil, prevzele in prepojile s slovensko-slovanskimi verskimi litanijami pod romanskimi oboki cerkve v bližini rodnega kraja Stara vas«.

Tudi zato se je k tej povesti še kako dobrodošlo vračati.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodovina tujstva

    Ana Lorger

    Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

  • Poustvarjanje kompleksne mreže dejstev

    Martin Justin

    Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

Izdelava: Pika vejica