Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

Dževad Karahasan, Seme smrti. Prevod: Jana Unuk. Ljubljana: Beletrina, 2018 (knjižna zbirka Beletrina)

Jasna Lasja

Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika. Ob dejstvu, da je znan predvsem po svojih Rubajatih, približno 600 na pogled preprostih štirivrstičnicah, se zanemarja njegovo zavidljivo široko znanstveno delo. Literarna zgodovina ga v vlogi genija, ki je obvladal vse tri takratne veje znanosti – teoretično oz. višjo znanost ali metafiziko (danes filozofijo), srednjo znanost (astronomijo in matematiko) ter praktične znanosti (politične, pravne in moralne znanosti) – ne omenja. Tudi literariziranih del o njegovem življenju in delu skorajda ni. Na prelomu tisočletja smo pri nas o njem brali v izjemnem romanu Samarkand (1988, Cankarjeva založba 1999) goncourtovega nagrajenca libanonskega porekla Amina Maaloufa, katerega osrednja nit se je, kajpak, razpletala okrog dragocenega Rokopisa, edinega primerka Hajamovih Rubajatov. Zgodba, v katero sta stkani še usodi Hajamovega sodobnika, skrivnostnega in učenega Hasana Sabaha, vodjo samomorilskih upornikov asasinov z (Bartolovega) Alamuta, in pripovedovalca romana ter zasledovalca skrivnostne usode Rokopisa, se izteče v potopitev nepotopljivega Titanika.

Odo spregledanemu geniju, ki ga je odkril šele Zahod v devetnajstem stoletju, je v veličastni zgodovinski trilogiji Kaj pripoveduje pepel (2015) večplastno upodobil bosanski romanopisec, dramatik, esejist, literarni in gledališki teoretik ter predavatelj na več evropskih univerzah Dževan Karahasan (1953, Duvno). Široko prevajani avtor številnih del – dram, romanov, kratkoproznih ter esejističnih zbirk, med katerimi je bržčas najodmevnejši roman Vzhodni divan -, ki živi med Gradcem in Sarajevom in ki je po prepričanju rojakov mnogo bolj čislan v akademskih in umetniških krogih na tujem kot v matični Bosni in Hercegovini ter na Balkanu, je prejemnik številnih eminentnih literarnih nagrad. Leta 1990 je prejel nagrado za najboljši jugoslovanski roman, Herderjevo nagrado (1999), nagrado Vilenica (2010), Goethejevo nagrado (2012) in druge.

Trilogija zajema Hajamovo življenje od mladostnih let do smrti, ob romanu Seme smrti pa jo sestavljata še romana Tolažba nočnega neba in Vonj po strahu. V prvem delu se avtor s sugestivnim prepletom bogatega eruditskega zaledja in lastno pripovedno tehniko posveča mladostnemu obdobju Hajamovega pestrega znanstvenega življenja. Razgrinja čas, ko slednji pod zaščito prijatelja, sedaj čislanega vezirja Nizamula Mulka – nekdanjega součenca velikega Imamija Movafaka iz Nišapurja (Hajamovega rojstnega kraja), od katerega naj bi se po legendi trije najbistrejši mladeniči tistega časa nekaj let učili, ob razhodu pa si obljubili, da tisti, ki najbolj uspe, vzame pod okrilje ostala dva -, uživa časti dvornega astronoma na seldžuškem dvoru v Isfahanu. Ebul-Kasim, kot vezir preimenovan v Nizamula al-Mulka, je kot mož besede Hajamu ponudil vidnejše mesto na dvoru, a ga je Hajam zavrnil z opravičilom, da se želi posvetiti znanosti. Modri vezir mu je dodelil bogato letno podporo.

V islamski srednji vek postavljena zgodba romana, ki se razen v razplasten zgodovinski roman kmalu razgrne tudi v gosto tkano kriminalko, romansirano biografijo ter vznemirljivo ljubezensko zgodbo (v kateri mesto Džahan iz Samarkanda zasede Sukajna), razkriva Hajamovo novo vlogo. Namesto strastnega posvečanja znanstvenemu raziskovanju na področju astronomije in matematike – to je bil čas njegovega znamenitega preučevanja koledarja oz. zlaganja perzijskega koledarskega štetja -, je bil ujet v zapleteno štreno poskusa razjasnitve skrivnostne smrti očeta prijatelja Feriduna. Ne zato, ker ga je v vlogi zdravnika ob njegovi domnevni zastrupitvi s hrano neuspešno zdravil in zato nosil občutek krivde, ampak zato, ker ga je po sicer prvotnih dvomih v smiselnost te raziskave, v katero ga je priganjal Feridun, kot nenehnega iskalca resnice gnal sum na umor. Pri čemer ga njegovo presenetljivo razkritje zvede na (sicer diskutabilno) prvotno prepričanje.

Roman se s postavitvijo Hajama kot nekoga, ki ima spričo široke znanstvene modrosti tudi kompetence, da zdravi, mimogrede dotika problema zdravstva kot z zgolj sledenjem uveljavljenim protokolom preveč posplošljive vede oz. prakse, čemur je moč najti vzporednice tudi v sodobnosti. Še bolj pa se Seme smrti bere s precejšnjo dozo aktualnosti zaradi političnih intrig oblasti, njenega licemerstva, cinizma, samozaščitniške drže in posledičnega odtujevanja resnici. In, kar je še lucidneje, ko se Hajamovi sodobniki spričo prevratnih političnih, duhovnih in verskih pretresov tistega časa (razpad arabskega cesarstva, pojav križarjev, širitev islama) in s tem izgube vere v eno resnico, v enega boga, oprimejo fundamentalistične vere v nekaj, da bi iz te edine oprijemljive »resnice« v času splošne ne-varnosti črpali iluzijo o varnosti, roman razkriva zametke terorizma in fundamentalizma, ki napovedujejo srhljivo podobo v bližnji prihodnosti, hkrati pa s prstom kažejo na naš čas. S slednjim Karahasan meri na fundamentalizem v širšem pomenu, saj v »dobi fundamentalizma«, kot označuje današnji čas, razen individualnega fundamentalizma govori o religijskih fundamentalizmih, finančnem fundamentalizmu, ki nam ga ponuja neoliberalna ekonomija, psevdo-demokratičnem ter nacionalnem in nacionalističnem fundamentalizmu.

Poreklo Dževada Karahasana na eni strani in njegova življenjsko-akademska pot na drugi mu omogočata uvid tako v orientalsko kot zahodnjaško miselnost in kulturo, ki ju v svojih delih, predvsem v romanopisju, prepričljivo združuje. Če se slednje v grobem deli v dve sferi; na čas islamskega srednjega veka (kamor razen trilogije sodi tudi Vzhodni divan (1989, slov. 2007), in čas zadnje vojne v Bosni, kamor se prištevata romana Sara in Serafina (1999, Cankarjeva založba 2011) ter Nočni shod (2005, Cankarjeva založba 2011), se Seme smrti priključuje prvi pripovedni liniji. V tem smislu združuje (psevdo)zgodovinska dejstva, arhivske vire, pričevanja, osebne raziskave, legende in domneve, ki jih avtor preprede z literarno domišljijo, cepljeno z orientalsko mistiko. Ne povsem jasna dejstva o Omarju Hajamu oz. zgolj domneve o njegovem življenju in delu avtorju dopuščajo toliko večjo svobodo pri oblikovanju fiktivne zgodbe, ki jo v postmodernistični maniri na način preoblikovanja posameznih zgodovinskih dejstev gradi še svobodneje (osrednji zaplet, okrog katerega se vrti celotni roman, je fiktiven), vse pa vtke v konkretni časovni, prostorski in zgodovinsko-politični kontekst. Tako združeni segmenti pripovedi predstavljajo zmes verodostojnosti zgodovinskega poteka, slikovitosti legende oz. mita in avtorjevega fiktivnega pečata.

Klic po prevodu celotne trilogije ni samoumeven zgolj zaradi edinstvene podobe izjemne osebnosti, Hajamovih zgodovinsko izpričanih sodobnikov in njihovega časa, pa tudi ne zgolj zaradi prelivajočih se tem v Karahasanovih romanesknih in esejističnih delih, kar dodatno buri zanimanje za njegova dela – esejistični zbirki O jeziku in strahu (1987) ter Knjiga vrtov (2002) sta na primer tematsko intenzivno vpeti v pisateljevo romanopisje -, ampak predvsem zaradi avtorjeve sposobnosti razgrinjanja problematiziranih tem na izviren, vznemirljiv in aktualen način.

Nenazadnje, na samem začetku romana vzpostavljeno vprašanje človekove svobodne volje in njegove nezmožnosti, da bi mogel vsaj preskočiti kak dan, je roman tudi psihološka študija v sodobnem času izginulega posameznika – prav to spoznanje je po Karahasanovih besedah osrednji razlog, da je, ker ga ni našel v življenju, ovekovečil tak lik skozi pisanje -, ki nenehno išče odgovore, tudi takrat, ko mu okolje ni v podporo, hkrati pa skozi zavidljivo mero znanja in modrosti spoznava, da do dokončnih odgovorov ne more priti. Ker, kot je nekoč zapisal s to »fantastično duhovno skromnostjo« obdarjeni orientalski polihistor in mistik: Nebo je igralec in mi smo samo kmetje / To je stvarnost, ne posledica. / Prestavlja nas po šahovnici sveta / In nas naenkrat spusti v jamo niča.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

  • Poslednje niti človeškega dostojanstva

    Tomaž Kozamernik

    Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Izdelava: Pika vejica