Vsa moja festivaljenja (in eno specifično)

Tanja Petrič

V začetku junija me je Maja Šučur z Dnevnika prosila za izjavo glede glasno in/ali tiho brane literature, za oceno poseljenosti (da ne rečem razpasenosti) slovenskih literarnih festivalov in njihovem dometu. Naslovljena sem bila sicer kot kritičarka, čeprav me je, priznam, prešinilo, da morda nadomeščam kakšnega starega festivalskega mačka, ki se je spretno izmuznil. Ko sem se že skoraj hotela prikladno izgovoriti, da se v bistvu sama sploh ne festivalim in da to počnem zgolj »službeno«, sem se raje ugriznila v jezik. Začela sem namreč razmišljati, koliko literarnih ali literarno-kombiniranih festivalov sem pravzaprav obiskala v zadnjem letu. Precej, bi rekla. Od Vilenice, Lirikonfesta, Literodroma, Fabule, Mladih rim, Žive književnosti do Prangerja in Poezije in vina, tik pred vrati pa je spet Vilenica, kjer tečem v drugo (če sem čisto iskrena pa verjetno že v več kot deseto) rundo.  Res je, da sem na večini od teh festivalov pristala po službeni dolžnosti – ali sem povezovala kakšen dogodek, prevajala, bila sama gostja ali pa sem samo prenašala škatle, transparente in slabo voljo zvezdniških nergačev (mimogrede: takim težakom bi bilo po mojem treba doživljenjsko odvzeti festivalsko licenco). 

Skratka, privolila sem v omenjeno izjavo, čez dobra dva meseca pa tudi v ponudbo urednika, da se kot opazovalka in poročevalka odpravim na letošnje Dneve poezije in vina na Ptuj, ki sem jih po preživetveni logiki povezala z moderacijo enega zasebnega branja in s krajšim spontanim tolmačenjem. Nalogo izjemno zainteresirane profesionalne javnosti sem vzela zelo resno in si vnaprej pripravila itinerarij festivalskih dogodkov, ki sem se jih mislila udeležiti in čim prej o njih poročati. Ko sem zaplavala v festivalsko dogajanje, pa se mi je dobronamerni načrt večkrat zalomil. Najprej sem se morala kljub visoki stopnji motiviranosti odpovedati marsikateremu dogodku, saj so si ti sledili v enournem taktu. Zdi se mi, da je prenatrpanost programa pogosta šibkost, nekakšen krč festivalov, saj ne pustijo dihati ne literarnim gostom ne organizatorjem, kot da bi hoteli z inflacijo dogodkov upravičiti finančna sredstva in zagovarjati pomembnost. Celo verjamem, da na to padajo kakšni neprosvetljeni veljaki lokalnih skupnosti, verjamem pa tudi v to, da se nekateri festivali kitijo z nizanjem (papirnatih) imen in dejavnosti, ker si preprosto nihče ne upa vzklikniti: Cesar je gol! Kakorkoli, na festivalih si želim več zračnosti, praznega teka, trenutkov kontemplacije in prostora za neformalna druženja. 

»Drava šumi, v očeh se iskri« 

S to osebno frustracijo (kaj če bom zamudila kaj pomembnega in vrednega popisa!) sem se torej morala sprijazniti že v začetku in odmisliti poročevalske posledice. Ekipi sem se pridružila v premiernem mariborskem delu festivala, ki nas je najprej vodil na Falo. Na avtobusu sem se uspešno popajdašila z Zehro Çirak, nemško pesnico turškega rodu, s katero sva pokramljali o Berlinu in povezavi med poezijo in likovno umetnostjo, kar se je stopnjevalo v vedno bolj profano zmrdovanje nad zmrzaljo zaradi prenavite klime. Če preskočim nekaj avtobusnih slik in se po obveznih pozdravnih vljudnostnih ritualih preslikam v dvoranico muzejskega dela hidroelektrarne Fala, me kljub zvezdniški zasedbi bralcev, letošnjih osrednjih gostov festivala – Charles Simic, Veno Taufer, Ko Un in Vlada Urošević ter brez Vesne Milek, a z Alešem Štegrom –, otvoritvena slovesnost sprva ni presunila; bodisi zaradi posledic prezeblosti, ker me je še vedno kljuvalo po možganih, bodisi zaradi postopne aklimatizacije ali nejevolje nad varčevanjem s slovenskimi prevodi in poljubno navedbo prevajalcev, na kar sem še posebej pozorna in občutljiva. Tisti, ki si mislite, »ta spet nerga«, ste morebiti spregledali besedico »sprva«. Kajti po filmski potezi Aleša Štegra, ki je z drobnim pritiskom na pravi gumb sprožil pompozen dvig projekcijskega platna, to pa je postopoma razkrivalo kuliso stare stikalnice, sem se tudi jaz pridružila vsesplošnemu navdušenju nad impresivno scenografijo, ki jo je pozneje magično napolnil še Ko Unov korejski recital. Že res: nekateri držijo niti v zakulisju, drugi pa dvigajo zastore. Po navadi se drugim ploska bolj kot prvim. Skratka, bila sem mehka in kupljena, prvi festivalski dan pa praktično na konju. 

Na flosu od Koblarjevega zaliva do Vodnega stolpa na Lentu (torej drugi točki mariborskega programa) sem se neprofesionalno razpustila v slogu veseljaškega ambienta z gasilskimi klopcami, na katerih nas je že čakalo dvoje listov – eni prazni za pesmi o vodi in eni popisani s peticijo za »stabilno in kakovosti ustrezno financiranje« ptujskih poletnih festivalov. Drugega sem podpisala. Stagnacije sredstev za kulturo, tudi na državni ravni, in perverznega izgovora, ki opravičuje nedejavnost vodilnih uradnikov, da je treba biti zadovoljen, da glede na preteklo leto ničesar ne vzamejo, imam namreč vrh glave. Prvi, torej prazni list pa sem celotno plovbo dobronamerno pestovala in poskušala zložiti kakšen navdahnjen verz o vodi, pa mi je prihajal na misel samo tisti šlager »Sava šumi, v očeh se iskri« in dalje od »Drava šumi, v očeh se iskri« žal nisem prišla. Vsekakor bi bila to preočitna kraja avtorskih pravic, da bi se upala podpisati pod njo. 

Ob borovničkah in nemško govoreči sekciji sem z enim ušesom poslušala nastopa mojih dveh starejših landsmanov Andreja Brvarja in Toneta Partljiča. Dojela sem, da je Partljič (ali morda nekdo iz njegove družine) na Dravi lovil ribe, športnik Brvar pa je plaval skoraj do Donave (no, morda samo do Mariborskega otoka ali tam naokrog, ampak slišalo se je impresivno). Precej natančno pa sem si zapomnila Partljičevo razlago konkurenčnih levo- in desnobregašev: na levem bregu Drave najdete vse pomembne ustanove, ki jih naseljujejo pomembni meščani – od občine do univerze, gledališča in muzejev – na desnem bregu pa so (bile) delavske četrti, bolnica, zapori, tovarne, a po njegovih besedah od tam izvirajo boljši pisci. Zdaj pa nagradno vprašanje: s katerega brega smo Brvar, Partljič in jaz?

Huda pokušina z Jožetom Rozmanom, Stašo Cafuta Trček in vini Kobal pred Vodnim stolpom me je pripravila na tovrstno paralelno dejavnost, ki jo na Dnevih poezije in VINA ne gre zanemariti. Bila sem zmerna in diskretna – ne le zato, ker sem bila pod budnim očesom bližnjih sorodnic dveh generacij, ki sta se mi pridružili na dogodku. Na urniku je namreč pred prvim večernim branjem utripala še ptujska otvoritev razstave z Zehro, mojo nemško sogovornico, in Samiro Kentrić, na katero sva z Zehro zaradi stiske s časom prihiteli skorajda s kovčki. A se je izšlo. Malce tolmačenja, malce branja, malce bratenja (ali bolje: sestrenja), odkrivanja sorodnosti med motivi grafičnega romana in poezijo, pa še srečanje s sošolko Alenko s faksa, s katero se vidiva pravzaprav točno enkrat na leto, običajno na Ptuju. Lahko bi ostala in se zaklepetala, vendar je visela nad mano še pravočasna prijava v Hostel Sonce, kar je pomenilo popotovanje s kovčkom in torbo na drugi breg in potem urno vrnitev na večerno prizorišče Vrazovega trga. Da bo ta tokrat odpadla, si takrat še nisem mislila. V Soncu sem se namreč pošteno zaklepetala z Ivo, lastnico, ki jo prav tako srečam ob letu osorej, potem pa sem obsedela v sobi in v nekem trenutku, očitno kar v večerni toaleti, zaspala. Kdor si torej želi slišati vtise z govora ministra za kulturo, branja Kanadčanov in Charlesa Simica, pa poročilo s koncerta Magnifica, mora na tem mestu poseči po drugem mediju. Se pardoniram.

Žalik žena, trije črni dečki in sedem vzorcev vina

Če ne drugega, se je drugi festivalski dan začel vsaj bolj spočito, čeprav je prvi dogodek, ki sem se ga udeležila, pogovor s Charlesom Simicom, minil v nekakšni omotični meglici vznemirjenja pred povezovanjem zasebnega branja z Mario Seisenbacher, avstrijsko avtorico, ki sem jo sicer prevajala in si z njo dopisovala že po mailu. Njena poezija v minimalističnem slogu sploh ni bila lahek zalogaj. Odprta in zaprta hkrati – za njo pa mitološki svetovi Žalik žene in japonske Yamaube. Zdelo se mi je, da se je vsega tega pravzaprav bolj dotikala najina korespondenca kot konkretne pesmi. Kako torej zastaviti pogovor o izjemno okrnjeni poeziji, še v povojih kot del večje, nastajajoče celote, ki bolj skriva kot razkriva ali celo interpreta speljuje na kriva pota? Kaj bi jo lahko vprašala brez predhodnega dopisovanja in »koncepta«, ki mi ga je posredovala? Ali poezija potrebuje »koncept«, v katerem je že vse vnaprej razloženo? A ni to podobno pojasnjevanju vica? 

Pomirila me je Mariina sproščenost, njen način komunikacije in vedra podalpska narava njenih glasbenih spremljevalcev, 3 Knaben Schwarz, ki so pripravili literarno-glasbeni performans, tako da sem svoje izvajanje morala skrajšati. Čeprav gojim nekoliko tradicionalistično skepso do literarno-zvočnih nastopov, ker sem jih večkrat doživela kot motnjo, kot nepotreben šum besede na poti do naslovnika, sem bila pravzaprav prijetno presenečena. Videti so bili uigran tim, ki je drug drugemu dopuščal izrazni prostor, hkrati pa so med sabo korespondirali.            

Svoje olajšanje nad opravljeno nalogo sem jadrno proslavila na hudi pokušini z mehiško pesnico Glorio Gervitz, ki me je pritegnila manj kot nagradna igra ob slepih vzorcih vina. Njen projekt vseživljenjskega pisanja ene in iste pesmi (in to dobesedno!) sicer deluje prepričljivo, a so mi tovrstni pesniki kljub temu nekoliko sumljivi. Zdi se mi, da je pesem tudi odsev neke trenutnosti, ki sicer izpričuje splošnost, pa vendar dovolj specifično in vezano na konkretno življenjsko izkušnjo, za katero težko verjamem, da je lahko konstanta in bi jo bilo mogoče brez rezov in razpok vkomponirati v eno (nestilizirano in nearhaizirano) pesemsko strukturo. Vsekakor sem nastavke teh poetoloških blodenj usmerila v tekmovalnost, ki me popade vedno, ko sem prisiljena sodelovati v kakšni nagradni ali družabni igri. S porazi pri igrah imam resne težave že od »Človek, ne jezi se« dalje, saj sem poimenovanje zmeraj dojela kot višek cinizma, še ko nisem vedela, kaj to sploh pomeni.

Podala sem se torej v igro z motom »pomembno je zmagati«, ob čemer sem vedela, da so moje šanse glede na globino enološkega znanja bolj pičle. V upanju na uspeh sem že v prvem koraku naredila usodno napako: vzorci vina, od prvega do zadnjega, so mi prehitro stekli po grlu. Med pokušino, ko je bilo zame že prepozno, sem izvedela, da profesionalci samo »namočijo jezik«, potem pa vsebino izlijejo v vrče (jaz pa sem se ves čas spraševala o njihovi namembnosti sredi mize!). Četudi bi lahko v tiste namizne požiralnike morda res zlila katerega od prvih vzorcev, pa se mi je tovrstno ravnanje z zadnjimi, arhivskimi kapljicami zdelo naravnost zločinsko. Ne bom več ovinkarila: spila sem preprosto vse, zmagala pa nisem. Do tretje tolažilne nagrade sta mi zmanjkali natanko dve točki. Ampak kdo si sploh želi tolažilne nagrade!  

En Makedonec, dva Slovenca in še ena pokušina

Ponovno v dopoldanski omotici, tokrat s precej bolj klavrnim izgovorom, ki se nanaša na nadaljevanje prej omenjenega vzorčkanja, sem skočila na soočenje med generacijskima kolegoma Venom Tauferjem in makedonskim pesnikom Vlado Uroševićem, ki ga je vodila Uroševićeva slovenska prevajalka Namita Subiotto. Avtorjeva poezija mi je ostala v spominu še z ene od preteklih Vilenic kot poezija, ki vsebuje »določen odmerek nepremišljenosti, dosežene preko igre, prepuščanja naključjem, poskočne asociativnosti, preko nekakšnega transa, humorja«, kakor pesnik zapiše v eseju »Ars poetica«. Tokrat me je reševalo osnovno znanje srbohrvaščine, s katerim sem sploh dojela vsebino Uroševićevih besed, kajti na podlagi angleškega tolmačenja (čemur se še vedno namenja manj pozornosti in se očitno angažira najcenejše vire), je pogovor za mednarodne goste ostal žal v mojih očeh povsem izgubljen. Že tako in tako je težko poustvariti žmohtnost izraza sogovornikov, da pa se ob tem zaradi pomanjkanja splošnega znanja in osnovnega znanja o predmetu tolmačenja izgubi vsa globina, zelo težko sprejmem. »Nekaterim besedam je treba povrniti moč, druge pa je treba razkrinkati,« je rekel Veno in čeprav je mislil na povsem druge kontekste, je njegov izrek vendarle dovolj aplikativen, da sem ob njem ponovno pomislila na odgovornost in vlogo prevajalcev, nepogrešljivih členov tovrstnih mednarodnih srečanj. 

Čas do naslednje hude pokušine s Tiborjem Hrsom Pandurjem in vipavskimi vini Guerila sem si potratno privoščila za »frajlauf«, ki se je iztekel na kofetkanju pri teti na Turnišču. Potem se mi je zgodilo to, čemur sem se hotela izogniti – ob petih degustacija s Tiborjem, ob šestih pa pogovor z avtorji, vključenimi v mrežo Versopolis. Na koncu sem bila na vsakem dogodku samo polovično in nikjer zares, čeprav so me biodinamična pridelava vina z antropozofsko noto, Tiborjeve Notranje zadeve in kramljanje o Nikolu Tesli bolj pritegnile kot precej splošna debata o »dialogu med sodobniki«. Še poslednjič pa sem bila nekoliko na trnih pred večernim branjem na velikem odru, na katerem se je predstavila »moja« Zehra Çirak, tokrat sem imela treme celo še več, ko sem ugotovila, da je Anja Kovač, producentka festivala, (sicer zelo pohvalno) navajala imena slovenskih prepesnjevalcev. Za vsako na projekciji odrolano pesem v distribuciji urednice Špele Pavlič sem si oddahnila z »mimo je«, do zadnje, kjer sem si rekla: »O šit, ni je.« Zehra je na zadnjo pesem, kajpada eno mojih najljubših, pozabila. Njen notranji organizator ji je namreč sporočil, da že predolgo stoji na odru, tako mi je razložila. Ti notranji organizatorji so varljivi nadzorniki – moj očitno kar hitro zadrema, ker po navadi proti večeru povsem izgubim občutek za čas. Tudi tokrat sem ga. 

Mag, nekaj eksotov in o razsežnosti oblakov

Sobota, zaključni dan festivala, naj bi predstavljal vsesplošni vrhunec. Moram reči, da to zame zares drži, čeprav je dogajanje teklo po ustaljeni časovnici in sprva nisem pričakovala presenečenj in odklonov. Napovedan je bil »Ko-Un-Day«: moralna in pesniška institucija v Aziji, 135 del, nekajkrat na robu obupa in v zaporu. Opremljena z vsemi temi informacijami in knjižnim izborom njegove poezije v prevodu Byoung Yoong Kanga, Aleša Štegra in Eve Vučkovič sem prisopihala v Vinski hram Ptujske kleti, ko je ravno osrednji gost kot pridigar stal za mizo in pel arirang, na koncu, po slavospevu vinu, pa pribil nekaj takega kot: »Nisem tukaj zato, da bi bil ›awaken‹, ampak zato, da sem ›drunken‹«. Morda pa je rekel nekaj čisto drugega, kar se je, kot marsikaj na tej predstavitvi, izgubilo v prevodu. Sploh pa se mi je zdelo, da dogodek poteka pod vplivom nekakšnih halucinogenih hlapov. Prizor je bil slikovit: Ko Un je stal, govoril in krilil z rokami, Byoung Yoong Kang, njegov prevajalec in »priložnostni angleški tolmač« (eden najekspresivnejših tolmačev, kar sem jih srečala) je sopihal in si pulil lase, Aleš Šteger se je trudil pogovor speljati z vina na kakšno bolj konstruktivno temo, Matthias Göritz se je pretežno držal za glavo, Ko Unova žena in njegova »menedžerka«, ki je pri tolmačenju pomagala iz prve vrste, pa je vsake toliko, ko je Ko Un ponovno dvignil kozarec, zdaj že sosedov, pomahala z rokami v gesti, češ »dovolj imaš, stari«. Ko smo se na koncu z Julijo Potrč in Veroniko Dintinjana, poleg Pera Bergströma letošnjo selektorico festivala, pogovarjali o vtisih, smo se strinjale: treba se je bilo sprijazniti z izgubo in sprejeti to, kar nas je doletelo, v valovih (»waves«) ali s kiti (»whales«).    

Vsebinski drobec, ki sem ga na Ko Unovem pogovoru vendarle uspela ujeti, se je dotikal njegovega odnosa do poezije, ki zanj pomeni »srčno glasbo tradicije«, na kateri pa gradi tudi norveško-laponski pesnik Sigbjørn Skåden. Njegovo zasebno branje je predstavljajo popotovanje v neko daljno, neznano kulturo z jezikom, ki ga je treba v umetniški besedi šele zapolniti s sodobno vsebino in ga odtrgati od trdovratnega mita. Na ozkem ganku družine Turinovih so se zasebna branja pokazala v vsej svoji očarljivosti: tako stisnjeni med dva hišna zidova nismo mogli ubežati niti poročni povorki niti razposajenim mimoidočim pod nami, gostitelji pa so nam postregli še s klavirjem, petjem, vinom in pregrešno dobrimi slaščicami, ki so jih napekle tri generacije gazdaric. Pesniško pa se me je izjemno dotaknil furlanski avtor Maurizio Mattiuzza, na katerega sem odhitela malo pozneje, priznam, najprej bolj zaradi Veronikinega povezovanja kot zaradi gosta. Dobil me je na nekaj verzih »Razsežnosti oblakov«, pesmi, ki jo je za neko drugo publikacijo v slovenščino prevedla Jolka Milič: »oblaki so votli / nimajo gostote / če vanje padeš začutiš / tisto čudno prizadetost / ki spremeni pričakovanje / v ljubezen / v nekaj pač kar se / splača da trpiš«. 

Pomislila sem, da bi lahko zdaj tudi spakirala in odšla. Kaj bi si človek želel boljšega za festivalsko popotnico kot nekaj vrstic par cœr. Kakšno štetje občinstva, kakšen »razvoj drugih občinstev«, kakšni medijski odzivi za birokrate! Merodajna osebna izkaznica festivala so njegovi gostje. Zanje bi, kot kritik zastonjkarstva na področju literarnih prireditev, tudi plačala, tako kot za dober koncert ali gledališko predstavo. To bi se celo spodobilo, če pomislim, da tistemu nastavljenemu godcu, ki na Tromostovju matra dva akorda harmonike, ni prav nič nerodno nastaviti klobuk. Če bi predčasno odšla, pa bi vendarle zamudila epilog »Ko-Un-Daya«, ki je na glavnem odru izzvenel v humanističnem eko-vzdušju: »Je človek človeku človek / človek narava naravi«, v zaodrju pa z divjim plesnim intermezzom v slogu in izvedbi pesniškega maga Ko Una.          

O avtorju. Tanja Petrič je rojena v Mariboru. Literarna kritičarka, prevajalka, urednica, esejistka, kulturna novinarka in asistentka za književnosti v nemškem jeziku. Študentka podiplomskega doktorskega študija nemške književnosti in literarne vede na Dunaju. Piše kritike, prispevke in strokovne članke za domače in tuje revije in časopise s področja kulture in literarne vede. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Izdelava: Pika vejica