Med srno in potokom je spomin – čigav?

»V bolečini si želimo / reda, občutka, da življenja / ni mogoče uničiti,« zapiše John Burnside v pesmi »Normalna koža«, ki nakazuje dve osrednji premisi njegovega pisanja: stisko, ki sili v iskanje, ter življenje, ki se vedno znova potrjuje kot neizčrpna, a ranljiva danost.

John Burnside (1955) je škotski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih prestižnih nagrad, tudi nagrade T. S. Eliota. Prevod njegove poezije je izšel v okviru avtorjevega gostovanja na letošnjih Dnevih poezije in vina, ki pa je bilo – zaradi Burnsidovih težav s srcem – le virtualno. V knjigi ni spremnega teksta; začne se in medias res, zaradi dvojezične izdaje pa nanese slabih tristo strani. Gre za avtorjev lastni izbor iz osmih od devetih pesniških zbirk, ki jih je pisal dve desetletji, in je prvi knjižni prevod Burnsida v slovenski jezik. Prevod je delo Jerneja Županiča.

Pesmi so večinoma dolge in jezikovno bogate ter v prostem verzu. V pesnikov besednjak so se naselile številne geografsko zaznamovane besede, ki rišejo mnogotero škotsko pokrajino in dogodke v njej: tolmuni in gozdovi, lisice in jeleni, deževje in hlad; ribiči in tjulnji, ledenik, svetilnik in izgubljenci na morju; premog in zlato; govedo in žito; cerkve in lastovke, ki vzletajo iz meglic. V tem okoljskem in ekološko občutljivem kontekstu pa se razpirajo najbolj krhka vprašanja o človeku: kako razumeti smrt, strah in – Burnsidu ljuba beseda, ki se je pesniki včasih bojijo – ljubezen.

Burnside v pesmih ohranja spoštljiv odnos do narave. Pogosto jo personalizira (zima je »kot dekle, ki ga včasih ob svitu // ugledam ob prehodu, v obleki / iz sodre in jagodičevja«), a je ne romantizira; voda lahko tudi poplavi in uničuje; v njej plavajo nabrekla trupla utopljencev. Narava je v premoči, pa vendar v vlogi modrostne učiteljice, ki daje zgled minljivosti (enih) in večnosti (drugih) stvari. Zraven je kot priča, ki zre usodo človeka. Včasih jo pozna bolje od njega (»toda polnoč je bila tista, ki jo je poznala / kot gubo svojega uma«).

Pesnik je zaskrbljen nad sociološkimi in okoljskimi problemi (post)moderne družbe. Na Univerzi v St. Andrewsu poučuje predmet Poezija in ekologija ter svojo poezijo označuje za ekološko, ker zbuja zavest o kompleksnih in delikatnih vezeh med naravo in človekom. Lahko pa bi rekli, da je tudi »meteorološka«, saj jo zanima časovnost fenomenov, ki se pletejo čez notranje in zunanje prostore človeškega bivanja. Geografija teh pesmi namreč beleži, kako se po škotskih naseljih, delavskih okrožjih in podeželju pretaka nekaj, kar spominja na sanje: včasih spomin na nekaj, kar je minilo, včasih le slutnja nečesa, kar naj bi se zgodilo in kar je morda pustilo svoj pečat, morda pa tudi ne. V pesmih nastopa pesnik kot opazovalec – pogosto je z njim njegova žena. Skupaj stojita pred ostanki izginulih civilizacij in se naprezata, da bi v njihovem obličju začutila svetóst. Pa je ne. Tako se pesnik sprašuje, kako dolgo in kje vztraja spomin, pa do kam seže horizont njegovega lastnega spomina. Nazadnje se vda v nevednost – zamejenost svojega spominskega polja – in sklene, »da je povratek le povratek k danostim«.

Burnside navaja svoje spomine: na očeta, sosedo, otroštvo, zgodbe, ki jih je slišal, in več vesti o ljudeh, ki so umrli nekje v naravi: »Ob zori sta jo ob pomolu našla / moški in njegov pes, / modro kot meduzo.« Zanimajo ga usode ljudi. Smrt, ideja o koncu – ali nadaljevanju v neki drugi obliki ali kompostu –, mu daje misliti. Misli o smrti in življenju so vzrok njegove nespečnosti. Misli, ki jih vzporeja s spominjanjem: nečesa, kar je, potem ko je minilo, ostalo zakodirano v življenje kot skrivnost.

Spomini, piše Burnside, so sanje budnega ponoči: »Sanjam o tišini / dneva, preden je prišel Adam / poimenovat živali.« Za veliko pesmi je značilna tenzija med pojavnostjo in prostorom, ki ga ta zaseda. Burnside se z mislijo rad vrača v čas, ko še ni bilo stvarstva – v čas, ki »preganja stvarstvo«, ker se je naselilo vanj. Staro je vseprisotno; aktualizira se tako, da vprašujoče penetrira v novo, ki je pogosto malomarno do vzorcev, ki jim ne more pobegniti. Življenje se v svojem hlepenju po večnosti tolaži tako, da živi v trenutku, kot da bo ta večen. Ta hybris ali napuh je gonilo človeške zoperstavitve naravnemu – mehanizem, ki mu Burnside kot pesnik ekolog išče alternativo. Svojo osebno rešitev najde v opazovanju, ki ga občuti kot sprejetje in spoštovanje stvari, kot so. Ko opazuje, se uči.

Opazovanje pa ne pomeni pasivnosti, temveč pripoznanje, kdaj se tvoja volja zlomi ob volji, ki je večja od tebe. Pomeni skromnost in opreznost, pa tudi nekaj drznosti; Burnside je pesnik in se zaveda, da je trik ustvarjalnosti »v tem, da ustvariš svet / iz niča / – ne iz šuma ki ga dela kos / v nanosih listja«. Včasih je treba oditi v neznano, se prepustiti tujim krajem in tujim mislim: se izgubiti. Tako Burnside navaja v eni od pesmi, kako je »nalašč izgubljen, […] zaustavljen sredi koraka, kot se človek ustavi, / da bi slišal odmev«. Ko človek skrene s poti, se sreča z neznanim – in zanimivo je, kako pesnik to poveže z doživetjem doma in domačnosti: »To je tisto, kar zdaj razumem / kot dom: ta (nepričakovani) izvir / globoko pod hišo.« Burnside si želi iz sveta napraviti dom. Ne tako, da si prilasti svet, pač pa tako, da se pusti prilastiti svetu – s hvaležnostjo, ki jo čuti ob tem, ko ga življenje preseneča.

Tako je zadnji sklep Burnsidove poezije, da življenje ni nekaj, kar si vsak vzame (zase), marveč je poenoten »prostor«, poln presenečenj in skrivnosti, v katerem se vsi skupaj srečujemo: »Saj je življenje sámo brezšivno in célo.« Vsak ima svoje izkušnje in le bežno si jih izmenjujemo – toda snov, iz katerih so, je ena sama. Življenje je torej skupno; je skupnost. Zgodi se na robu dotika, kjer več ne razločiš, kaj je tvoje in kaj ne. Kar je najbolj lastno, se za Burnsida vzpostavi tam, kjer se človek zave svoje lástnosti – ob srečanju s tujostjo, ki pa, paradoksno, ne razlikuje (potujuje), marveč povezuje. Tedaj to, kar je njegovo – kar misli, da je on sam –, postane pretočno in se zlije v življenje drugih ljudi, narave in časa: »in tudi ko govoriva o čem drugem / v svoje molitve vključujeva vse ladje / vse ljudi na morju / navigatorje krmarje posadke jastogovk«. Nobena duša ni nekaj fiksnega – polzi med vmesnimi prostori, ne povsem tukaj, ne tam: »ne izgubljen ne najden / temveč nekaj vmes.«

Branje Burnsidove poezije je zato polno utrinkov, ko se bralcu – hkrati s pesnikom – zazdi, »da je na svetu nekaj, česar ne znamo imenovati«; kar se premika skozi nas in mi skozenj. Pesmi, ki so izrazito iskateljske, vodijo po poti odkritja izgubljene vednosti, ki je skrita za mimikrijo sveta – in se počasi razodeva: kot »vstajenje, ki čaka, da se bo začelo / v mesu in kosteh, v dotiku in samopozabi«.

Pesnikov panteizem je samo-potrjujoče se življenje, ki se dogaja na stikih med partikularnostmi. Je skupna vez – spomin? –, ki nam je položena v zibelko; toda v skrb, ne zlorabo. Z izčrpavanjem narave pa vse bolj šibimo možnosti, da bomo teh vezi deležni tudi v bodočih stoletjih.