Pod japonsko češnjo

***

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.
Ponižno te vprašam: me še ljubiš, čeprav sem podarjen usodi? Bled nasmešek je lahko

že smrt. Včasih se skrijem in pozabim nase: izginem pod kocinami preproge ali preminem
v toploto. Kamorkoli grem, se odprejo reke, ki močijo stene labirintov. Tam, pod gladino

žeje, vidim Joba in obraze še neznanih muz. Poletje je zdaj, in zeleni popki nama padajo
na trebuh. Ljubeče sem zasidran v tebi. Toda vem: če zaspim, obstane metulj negiben

na mojih vekah. In nemir hoče sleči besede z moje ljubezni. Takrat mi šepetaj imena, ki rišejo
moj izgubljeni dom, njegove ruševine. Pokaži na kanarčka, ki pôje pozabljene pesmi;

modre gore v ozadju; sapo v zraku. Sladke snežinke na tleh, čistih kot zrcalo. Ker je vse
življenje, da nahrani ena sama usta. Nobene skrite pratike. Samo čas, ki se odvija.

Ker ni besede. Ni spoznanja. Je le pot, ki vodi mimo japonske češnje.

***

Bled sem, kolikor se skrivam. V dišečem poletju samo še zavesa noči, ki me zastira.
Ki me odstira kot sneg z vetrobranskega stekla, preden se spet zaljubim v metaforo.

V sijaj poguma: drget zimskih jopičev, ki me shranijo v noč, sočutno talko vseh, ki
ne moremo spati. Ker smo prebledi za noč in prebledi za dan.

***

Vsak dan vstani iz postelje: spomni se starih ljubezni. Potem se ozri onkraj, z nasmeškom.
Pot navzgor je polna vijug in sfinga govori v jeziku kač. Nič ne razumeš: dimenzije telesa

so neznanke. Bruhaš se v morje, noč za nočjo. Valovi ti brusijo rane do gladkega. Tu ni
tvoj dom. Tvoj jezik je jezik rib in ptic, ki lovijo ribe. Mesec kroži okrog osišča, ki je tvoje

oko. Oko fanta, ki se preveč izgublja. Le obdrži se. Spij požirek in prisluhni puščavi. Nič ni
izgubljeno, le vstani in hodi. Čez morje, ki se neslišno pretaka v vino.