LUD Literatura

Dnevi milosti

Luka Benedičič

DNEVI MILOSTI

 

Vsake toliko se, v tihoti, odkrije nove žile in skrite rune. Kakor meglice v podarjeni svetlobi.
Prašne dlani se vrnejo k telesu. Na obzorju le zarisana meja. Življenje pa se golta, kot da

smola kaplja z brade. Da se brzdam na pečinah. Če se s prsmi prilepim ob steno, zadonim.
Vse je dobro. Vse brli od črne ljubezni. Potujem dlje, kot nese kopje. Izmikam se zrcalom.

V vrtincu zaobjet, sprejet. Zlivajoč se naokrog, poplavljen od mokrih stopnic. Blizu sem,
počasi zajezen. Na rtu mojega dne počivajo živali. Nikoli nisem sam

 

 

LOTOS V VULKANSKEM PESKU

 

Črna skrivnost pronica med razpokami. Kamen na kamnu – in ni naju zraven. Izraščene
iz peska se dvigajo trave po pobočju – strmeč globoko, navpično. Korenine so tihe,

v staljenem srcu vulkana. Ko poboža palec po mehki skali, kažejo okruški v smeri severnice.
Ko se prst s konico dotakne drugega – bruhajoč sentiment; melanholija; izsušena voda;

korenine, iztrgane iz oči. Ozračje šumi od zadržanega smeha. Nebo se izstreljuje –
vate. Dotakneš se trebuha, ki se razcveti. Bélo je v duši. Lomim kruh, kamen,

rakovico. Kazalci so brez časa, kri je polna srebra. Mokra dlan koplje po nočnem pesku za
drugimi dlanmi. Med ostrimi skalami mezi nežnost, in po močvirju. Svetlika se, izza

velikega češnjevega drevesa. V njegovih krošnjah napravljamo gnezda

 

 

TRN V DUŠI

 

Ponoči se prižge, ki kliče nase molje. Kot topla telesa. V prostorju neznane čistosti.
Rad bi stopil bližje, a sem že tam. To bitje, ki utripa! Ki nas šije skupaj, v ponižnost.

Bodimo gostoljubni: vedno lahko leže v naše rjuhe. Oprezni bodimo. Kadarkoli nas lahko
pozove. Naše delo je iskra. Zaplešemo, se izmučimo in počijemo. V valovih neprisiljene

bližine. Med dotiki, ki zarivajo trne v dušo

 

 

SVETILNIK

 

Na robu obzorja je otok in na otoku je svetilnik. Tako zanesljiv je, da ljudje ne poznajo njegovega imena. Njegov čuvaj je odgovoren čuvaj. Priveže svetlobo na morje in svoj star čoln na kopno.

Ne ločuje med dnevom in nočjo. Tudi počitek je delo. Čeprav nima spomina, nikoli ne pozabi

prižgati luči

 

 

MEDENINA

 

V molku ni žalosti, ni smeha. Omet odpada. Ni druge strani: le prosojnost, prožna kot
gibanica. Kdor seže noter, ne bo mogel izprati medenine iz rok

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • *

    Tjaša Škorjanc

    Biti eno – dvoje eno – z bitji vseh prekatov, / le da bi se jih kasneje bala.

  • Moje pesmi nimajo naslovov

    Urška Bračko

    veste, to je bila včasih Ajdovščina / ker je bilo tam polje z ajdo

  • Koprnenje in preteklost

    Luka Višnikar

    Kar se prikriva v / tuzemskem izgnanstvu, / se ne da videti s prostim očesom, / niti s sklonjeno držo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.