Pomlad knjige v Montaiguju

Poročilo z literarnega salona Printemps du livre (Montaigu, Francija, 5.–7. april 2019)

Zarja Vršič

Preden sem v Montaiguju v okviru magistrske prakse dobila delo, za to majhno mesto v pretežno ruralnem departmaju Vendée na zahodu Francije nisem še nikoli slišala. Čeprav šteje samo okrog 4.000 prebivalcev, igra mesto v regionalnem pogledu nadvse pomembno vlogo, saj gre za eno osrednjih in zelo živahnih kulturnih središč. Konec marca se okolica montaigujskega gledališča Thalie, kulturnega mestnega centra, preobrazi v hrupno gradbišče. Na parkirišču se od tal odlepi gigantski pokrit šotor in še dve manjši konstrukciji. Skupaj z veliko halo gledališča ti prostori vsako leto v začetku aprila sprejmejo več kot 40.000 obiskovalcev na enem največjih francoskih literarnih festivalov (oziroma »salonov«) z imenom Printemps du livre (Pomlad knjige), ki ga organizira kulturni oddelek neprofitne občinske organizacije Terres de Montaigu. Letos se je odvil že enaintridesetič.

Prizorišče iz zraka. © Startair-drone.com

Prizorišče iz zraka. © Startair-drone.com

Na festival je vsako leto povabljenih več kot 250 avtorjev, preostalih nekaj dvajset »stojnic« pa je na voljo za odkup založbam, ki lahko pripeljejo avtorje po lastni izbiri. Kakih trideset povabljenih je avtorjev za otroke in mladino, približno 20 striparjev, kakih 50 se jih podpiše pod tehnično literaturo ali priročnike (zgodovina, geografija, učbeniki, osebnostna rast, vodiči, wellness), večina pa je pisateljev fikcije za odrasle. Tudi tukaj se raznolikost ne konča, saj zadnji pišejo tako žanrsko (erotika, grozljivke, plaža, kriminalke ipd.) kot tudi bolj »resno« literaturo. Festival nima skupnega imenovalca ali teme, zasnovan je inkluzivno, tako da lahko vsak še tako zahteven bralec najde nekaj zase.

Vsem avtorjem na festivalu je v glavnem skupno zgolj to, da so med aprilom 2018 in aprilom 2019 kaj izdali. Tempiranje izdaj je v francoskem literarnem prostoru zelo pomembna zadeva. Knjigo je najpametneje izdati zgodaj jeseni ali na začetku leta in tako je igra že napol dobljena. Predvsem je treba ljudi opozoriti nase in izbrati pravi trenutek, da se bo knjiga dobro prodajala. Pred kratkim mi je Jerôme Attal, eden od gostujočih pisateljev, pripovedoval, kako so nekateri njegovi literarni kolegi zanalašč zakasnili izdajo, ki je bila predvidena za začetek letošnjega leta, ker so izvedeli, da bo 4. januarja izšel Houellebecqov najnovejši roman, ki bi jih pri prodaji enostavno zasenčil …

Zvezde in bleščice

Na festival je vedno povabljenih vsaj nekaj dobro znanih avtorjev. Med bolj opaznimi literarnimi »ulovi« letošnje edicije je bil v prvi vrsti lanski Goncourtovec Nicolas Matieu, ki sicer ni napisal nič novega, je pa predstavljal po mojem mnenju precej podcenjeni nagrajeni roman Leurs enfants après eux. Med pomembnejšimi povabljenci se je znašel tudi Grégoire Delacourt, ki je v Montaiguju februarja gostoval z gledališko predstavo, adaptirano po njegovem romanu On voyait que le bonheur, na festivalu pa se je na eni od okroglih miz na temo otroštva predstavil s svojim novim romanom Mon père. Naj omenim še pisateljico Isabelle Desesquelles, filmarja in pisatelja Nika Tackiana, stripovsko scenaristko Ingrid Chabbert, mladinska pisatelja Taï-Marca Le Thanha in Isabelle Pandazopoulos (slednja je prevedena tudi v slovenščino) ter ilustratorki Sylvie Serprix in Aurélie Chien Chow Chine, katere otroške sofrološke slikanice so lani izšle tudi pri nas.

Nicholas Mathieu. © Lise Rio

Nicolas Matieu. © Lise Rio

Skoraj še več pa je bilo letos med povabljenci tistih, ki v prvi vrsti niso znani zaradi svojega literarnega udejstvovanja, ampak iz povsem drugih razlogov. Ti v glavnem služijo kot glavna vaba za obiskovalce, saj dobro podmažejo oglaševalski mehanizem in pritegnejo tiste, ki se festivala sicer ne bi nujno udeležili. Ko so ljudje enkrat že tam, pa imajo priložnost odkriti tudi kaj novega, kar jim morda vzbudi nadaljnje zanimanje za kulturo. Poleg tega pa se na festival zaradi dobre izkušnje vrnejo tudi naslednje leto.

Vsaj takšna naj bi bila ideja v praksi, in vsaj ponavadi stvar dobro deluje. Res pa je, da je treba najti krhko ravnovesje med marketingom, ki zgolj privablja obiskovalce, in kvalitetno vsebino. Zdelo se mi je, da je bilo z obilico »slavnih«, ki so v nekem določenem momentu zasenčili »resne«, to ravnovesje nekoliko porušeno. Trije takšni so bili predvsem TV napovedovalec Michel Drucker in pevec Cali s svojima avtobiografijama ter televizijec Nikos Aliagas, ki se je publiki predstavil s fotografskim albumom, gledališče pa je že nekaj tednov pred festivalom razstavilo nekaj njegovih fotografij (zelo vredno ogleda, mimogrede).

Višek zvezdniškosti je bil letošnji »častni predsednik salona«, Slovencem dobro znani pisatelj Marc Levy, ki sicer ni napisal nobene nove knjige, jih je pa zato med vikendom vsaj kakih tisoč prodal. Vrsta za njegove podpise se je v soboto dopoldne čez gledališče vila dobrih pet ur, za povrh pa je še povsod mrgolelo varnostnikov in žandarjev – bilo je skratka precej intenzivno. Festival je pretresel tudi v logističnem smislu, saj je bilo treba zaradi pisateljeve ležerne jutranje rutine brezkompromisno prestaviti vsa jutranja literarna srečanja. Še najbolj umirjeno se je odvil sobotni literarni večer, ko se je dogajanje v salonu že nekoliko poleglo, in je Levy z napovedovalcem sproščeno pokramljal o literaturi (svoji in tuji). Za zadnji udarec zvezdniškosti se je med štiriminutno glasbeno pavzo na odru nenadoma pojavil neki ulični umetnik, ki je med plesom na bluesovski komad Johnnyja Hallydaya izdelal velikanski portret Marca Levyja iz bleščic. Ker ga Levy seveda ni mogel vzeti s seboj na letalo za New York, zdaj slika krasi pisarno mojega šefa.

Literarni večer z Marcom Levyjem. © Julien Gazeau

Literarni večer z Marcom Levyjem. © Julien Gazeau

Raznoliko in raznovrstno

Dogajanje v literarnem salonu je težko zaobjeti in opisati, saj ni osredotočeno na eno samo srečanje ali dogodek. Ponavadi niti ni osredotočeno samo na literaturo. Čeprav so razne tematske okrogle mize in pogovori z avtorji zavzemali glavnino programa, so si obiskovalci med drugim lahko ogledali gledališko adaptacijo mladinskega stripa Les carnets de cérise Jorisa Chamblaina, impro ligo, dve fotografski (fotografije Nikosa Aliagasa in slikovni arhiv iz življenja belgijskega pisatelja Georgesa Simenona) in eno likovno razstavo ilustratorke Christine Roussey. V gledališki hali sta intervjuje s povabljenimi prirejala dva radia in tudi redno poročala o dogajanju v salonu. Za še malo več zabave je na travi kljub slabemu vremenu stal ogromen napihljiv escape game. Nekaj aktivnosti se je vzporedno odvijalo tudi v mestni knjižnici in v centru mesta; striparka Aby Cyclette, na primer, je v petek dopoldne z akrili poslikala zunanje stekleno pročelje stavbe z informacijami za turiste.

Nikos Aligaas: <i>Épreuve du temps. </i>Éditions de la Martinière, 2018.

Nikos Aliagas: Épreuve du temps. Éditions de la Martinière, 2018.

Pomemben del programa je bil kot vsako leto posvečen otrokom in mladini. V petek, na takoimenovani dan šolarjev, so se mlajši otroci z avtorji spoznali na likovnih in literarnih delavnicah v razredih, za malo večje pa je bilo srečanje organizirano kar v gledališču. Za razrede smo v sodelovanju z založbo Auzou in avtorico Sophie Laroche pripravili tudi »literarno-detektivski lov na zaklad«.

V soboto sta se v salonu odvila zaključka dveh pomembnih regionalnih literarnih natečajev. Prix Ouest je nagrada, ki se vsako leto v sklopu Printemps du livre podeli najboljšemu »zahodnemu« romanu (torej ga je bodisi napisal pisec iz zahodne Francije ali pa je o njej vsaj pisal). Letos je nagrado dobila Catherine École-Boivin, edina ženska v ožjem izboru, za svoj roman La Métallo. Poleg mamljivih nagrad (govorim o plačanih počitnicah na zahodni francoski obali, kje pa drugje) je Prix Ouest tudi odskočna deska za nadaljnjo medijsko prepoznavnost in prodor na večje trge. Za mlade od osem do osemnajst let Oddelek za kulturo vsako leto razpiše nagrado Prix Ouest Jeunesse, pri kateri sodelujoči pripravijo ilustrirano zgodbo na dano temo. Letos je opazno naraslo tako število prispevkov kot tudi njihova kvaliteta. Nagrade sta podelila letošnja predsednika žirije, ilustratorsko-pisateljski dvojec Christine Roussey in Taï-Marc Le Thanh, oba uveljavljena avtorja za mlade.

Ilustratorka Christine Roussey in pisatelj Taï-Marc Le Thanh, predsenikoa žirije tekmovanja Prix Ouest Jeunesse. © Julien Gazeau

Ilustratorka Christine Roussey in pisatelj Taï-Marc Le Thanh, predsednika žirije tekmovanja Prix Ouest Jeunesse. © Julien Gazeau

Prav v času festivala se je na odru gledališča odvil tudi regionalni finale vsefrancoskega tekmovanja v branju za šolarje, odrasli pa so se lahko preizkusili v nareku (pri Francozih, ki so znani po svojem slabem poznavanju pravopisa, je to izredno popularno).

Raznolik program in vzporedno dogajanje je marsikateremu obiskovalcu predstavljalo težavo. Se udeležiti literarne debate ali potrpežljivo čakati v vrsti za selfi z Nikosom Aliagasom? Pustiti otroke na detektivski lov na zaklad ali jih peljati na likovne delavnice? Zdelo se je, da je na koncu vsak vendarle našel nekaj zase in da so se po koncu festivala obiskovalci domov vračali zadovoljni.

Roman je kralj

Mislim, da nam na tej točki že precej skače v oči dejstvo, da na Printemps du livre ni bil povabljen niti en pesnik, kar se Slovencem, ki smo pravi prvaki pri izdajanju pesniških zbirk, verjetno zdi res čudno. No, pretiravam, v resnici so bili na festivalu v okviru dogodka Appelle-moi poésie najmanj trije pesniki (Didier Delahais, Paul Wamo in Pauline Picot), pri katerih pa je bolj kot za golo promocijo pesniških zbirk šlo za nekakšen pesniško-igralski performans na prostem, ki žal ni požel pretiranega zanimanja. Čeprav so vsi trije uveljavljeni umetniki, so izven pesniških krogov praktično nepoznani. Sodobna francoska poezija je izgubila privilegirani status, ki ga je vzdrževala tja do srede 20. stoletja, in je danes bolj kot ne stvar alternative, vezana na majhne in nepoznane založbe. Pesnikov je veliko manj kot pisateljev (verjetno celo manj kot striparjev) in se jih skoraj ne bere. Ko srednje izobraženemu Francozu, ki vsaj malo bere, omenite poezijo, bo najprej pomislil na dobre stare aleksandrince, potem na Rože zla in ostale klasike 20. stoletja, nato pa verjetno zablokiral. Poezija se ne piše in ne prodaja. V mestni knjižnici, ki vseeno ni tako zelo majhna, ne premorejo niti ene same (!) pesniške zbirke. Dogodek Appelle-moi poésie, ki se je v sklopu nekakšnih preddogodkov Printemps du livre v montaigujski in nekaterih sosednjih knjižnicah odvil že marca, ima za cilj ljudem ponovno približati poezijo skozi živo, govorjeno besedo. Na žalost ni bil niti pol toliko odmeven kot ostali, bolj na romane osredotočeni dogodki, in je bil zato tudi letos bolj ali manj spregledan.

V Franciji je roman pač kralj. Podobno kot za poezijo pa velja tudi za kratko prozo. Če gre pri nas za popularen žanr, ki se veliko izdaja, je situacija tukaj obrnjena. Kratka zgodbo se kvečjemu zamenjuje s pravljico ali novelo, ki se danes kljub dolgi tradiciji v Franciji ne piše več. Kdor želi uspeti, napiše roman.

Pauline Picot. © Lise Rio

Pauline Picot. © Lise Rio

Za vsakega nekaj ali na kratko o kulturni politiki

Vloga montaigujskega literarnega salona je v regionalnem kulturnem življenju velika, česar se organizatorji – Oddelek za kulturo neprofitne občinske organizacije Terres de Montaigu – dobro zavedajo. Stojijo za prepričanjem, da mora biti kultura v prvi vrsti dostopna in dosegljiva vsakomur. Vstop na dogodek je zato že vseh enaintrideset let brezplačen, prav tako so brezplačni članarina v knjižnici in vsi dogodki, ki se tam odvijajo. To po eni strani omogoča enormni budžet – štiristo tisoč evrov – ki jih občina vsako leto nameni za kulturne aktivnosti, kar je celo za Francijo precej netipična situacija. Ampak departma Vendée je itak v vseh pogledih precej netipičen. Prebivalcem ostalih delov Francije je poznan kot »paradis vendéen« oziroma »vendejski raj«, kjer brezposelnosti skoraj ni (medtem ko je, statistično gledano, procent brezposelnosti v Franciji skoraj dvakrat višji kot pri nas), stanovanja gredo kot za med, mladi iz okolice pa se pridno priseljujejo v regijo, saj je na voljo veliko prostih delovnih mest. Poleg frizerskih salonov na prvem in optik na drugem mestu v centru Montaiguja prevladujejo t.i. centri za zaposlovanje.

Kljub bogatemu kulturnemu fondu se Oddelek za kulturo zaveda, da je treba denar predvsem pametno unovčiti in da več kot profit zagotovo šteje zadovoljstvo občanov. Kultura ne sme biti dostopna samo s finančne, ampak tudi z vsebinske plati, in tukaj se ravna po filozofiji »za vsakega nekaj«. Montaigu je mesto s komaj 4.000 prebivalci, ki si zaradi svoje majhnosti elitizma v kulturi enostavno ne more privoščiti. Program, ki ga vsako leto sestavi kulturni občinski oddelek, se zato trudi biti raznolik, pester in zanimiv za vsakogar.

Središče kulturnega življenja v regiji je gledališče Thalie, kjer sem od novembra delala tudi sama, ki vsako leto ponuja zelo raznolik program. V sezoni 2018/2019 sem imela tako priložnost videti večino predstav: malo morje plesnih, cirkuških in glasbenih spektaklov, vse od komedij tipa Špas teater do gledaliških predstav, pripeljanih naravnost s prestižnega avignonskega festivala. En dan Debussy na panovo piščal v spremljavi gibkih plesalk v togah, ki zraven v dikciji 19. stoletja recitirajo Mallarméja, naslednji dan pa že dva nadležna stand up komika. Ampak očitno taktika deluje, saj se je v sezoni samo nekajkrat zgodilo, da teater, ki sicer razpolaga s 400 sedeži, ni bil čisto poln (ja, zgoraj omenjeni recital je že bil eden takih …). V Montaiguju gre vsaj enkrat na mesec v gledališče dobesedno še sosedov osemenjevalec krav. Že res, da si bo prvič verjetno s prijatelji ogledal kako »lahkotnejšo« predstavo, dobro se bo nasmejal in se zaradi prijetne izkušnje ob priliki še kdaj vrnil. Morda pa ga bo predstava spodbudila, da bo nekoč stopil iz cone udobja in si ogledal tudi kaj bolj umetniškega, kdo ve …

Direktor gledališča Frédéric Couturier verjame, da je ljudi mogoče kulturno vzgajati in izobraževati, ampak le, če čutijo, da jim je kultura dosegljiva in jo lahko ponotranjijo. Veliko vlogo pri tem ima zlasti izobraževanje, zato gledališče, ki je pod okriljem občine tesno povezano z drugimi kulturnimi institucijami, kot so denimo kino, kapela in knjižnica, šolam, vrtcem in drugim izobraževalnim ustanovam ponudi za mlade prilagojen kulturni program, katerega del je tudi obisk literarnega festivala in delavnice v okviru dneva šolarjev.

Šolarji na likovni delavnici z ilustratorko Sandro Le Guen. © Julien Gazeau

Šolarji na likovni delavnici z ilustratorko Sandro Le Guen. © Julien Gazeau

Knjiga ima v regiji osrednje mesto prav zaradi vsakoletnega festivala, ki spodbuja bralno kulturo. Občanom so v mestu na voljo tudi tri manjše knjigarne in mestna knjižnica, ki se je po šest mesecev trajajoči prenovi ponovno odprla januarja. Ko sem nekaj dni po zelo uspešni otvoritvi prišla po par knjig, so bile police dobesedno izropane. Knjižničarke, s katerimi redno sodelujemo, so nas ponosno obvestile, da so v slabih treh dneh opravile več kot 400 vpisov in s kančkom strahu dodale, da ne vedo, kaj naj, ker jim zdaj že res zmanjkuje knjig …

Literarni salon je že od začetka zasnovan tako, da knjigo spremlja od njenega nastanka vse do trenutka, ko jo bralec prebrano odloži na polico. Na festivalu gre namreč za enakopravno razmerje med vsemi členi verige: najprej so tu avtorji, ki svoje knjige predstavljajo pod okriljem založbe, ki, nadalje, sodeluje z regionalno knjigarno, kjer se knjige prodajajo. Vsi, avtor, založnik, knjigarnar in organizator se med seboj poznajo in sodelujejo že pred samim začetkom salona, na Printemps du livre pa se v igro vključi tudi obiskovalec v vlogi potencialnega bralca, ki lahko knjigo kupi ali pa z avtorjem stopi v dialog o prebranem. Tako je knjižni krogotok zaključen.

Uspešnost obiska je malce nerodno meriti po številu kupljenih knjig, pa vendarle: po letošnjih poročilih se je prodaja v primerjavi s predlanskim letom dvignila za 62 %. Pa naj bo zaradi Marca Levyja, ampak tudi število obiskovalcev se je od lanskega leta povečalo. Vloga tiskane knjige v regiji očitno ne zamira, kar sicer ponazori tudi zgoraj opisana knjižnična anekdota.

Težko je s prstom pokazati, ali je za živahno kulturno sceno v Montaiguju in uspešnost literarnega salona, ki se vedno bolj in bolj širi, res odogovrno samo velikodušno financiranje kulture. Verjetno gre za več med seboj tesno prepletajočih se faktorjev. Čeprav si pogosto zatiskamo oči, je eden od pomembnih dejavnikov zagotovo promocija, za katero gre pri pripravi festivala nemalo denarja in energije. Marketing ni strogo samo finančne narave, ampak gre tudi za redno postanje na družabna omrežja (ena od mojih sodelavk je na primer zadolžena samo za apdejtanje na Facebooku in Instagramu ter socialno mreženje pisateljev na družabnih omrežjih). Medijska pozornost (najsi bo radijska, televizijska ali spletna), za katero je na festivalu vedno dobro poskrbljeno, ima pomembno vlogo, saj dogodku omogoča, da doseže čim več ljudi, ki o tem morda malo manj vedo.

Glavno prizorišče festivala. © Julien Gazeau

Glavno prizorišče festivala. © Julien Gazeau

Ljudi je sicer treba znati privabiti, ampak glavno je predvsem to, da se jim ponudi nekaj, zaradi česar se bodo h kulturi radi vračali tudi v prihodnje. In vračajo se še preveč. Letošnja edicija festivala je bila zaradi veliko večjega navala obiskovalcev v primerjavi s prejšnjimi leti rahlo kaotična. Kot je ob koncu modro in s kozarcem šampanjca v roki dejal župan Montaiguja Antoine Chéreau: naslednji korak je razmislek o tem, kako narediti dogodek zanimiv in privlačen kljub dejstvu, da se ga udeleži toliko ljudi.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Slovenska literatura: okus po domu, okus po Evropi. Okus po alpskem mleku.

    Anja Radaljac

    Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo … →

  • Na 17. Dnevih knjige v Mariboru so se podirali tabuji

    Miša Gams

    Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil … →

Izdelava: Pika vejica