Na ostrem rezilu medkulturnega stika

Dan slovenske Literature (Tag der slowenischen Literatur). Berlin: Literarna hiša Lettrétage, 15. 11. 2019.

Klemen Kordež

»Negotovost je vse okoli nas, povsod, samo senzibilnost ni njena ujetnica.« To so besede Nine Dragičević – kakor sem si jih uspel zabeležiti –, ki jih je izrekla med pogovorom z Aljažem Koprivnikarjem, že skoraj na koncu literarnega dogodka in neposredno po resnično doživetem branju svoje zadnje knjige Ljubav reče greva. Tu ji je kot malokomu uspelo zdržati na brvi, ki človeka na eni strani ločuje od izbruha v jok, na drugi pa od nekontroliranega besa, a obe čustvi sta vseskozi »grozili« v ozadju in dodajali Nininim besedam tisti kanček monumentalnosti, ki je nujen za vsako uspešno literarno branje.

Njen nastop in pogovor z Aljažem Koprivnikarjem je spadal v drugi sklop večera, ki ga je organiziral Slovenski kulturni center v Berlinu. Najprej pa je bila na vrsti okrogla miza s tremi nemškimi literarnimi kritiki in eno kritičarko, na kateri so obravnavali štiri slovenske knjige, ki so bile v zadnjih letih prevedene v nemščino. Tako je bil dogodek razdeljen na dva sklopa. Prvi, kritiški, je bil nekakšen podaljšek nedavno končanega mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike in je v Berlinu potekal drugič, drugi, pogovorno-performativni, pa je ponudil vpogled v delo in ustvarjanje Nine Dragičević.

Pogovor literarnih kritikov, ki ga je je vodil Jure Kapun, se je začel s splošnim vprašanjem o slovenski literaturi. Koliko je ta sploh znana nastopajočim gostom? Tom Bresseman je kot vodja literarne hiše ravno prek Jureta Kapuna, ki je tam zaposlen, poznal kar nekaj imen: Tomaž Šalamun, Anja Golob, Aleš Šteger. Drugi trije niso bili veliko v stiku z njo.

Nato je Kapun pogovor zaobrnil k samemu prevajanju literature. Na tej točki se ne bi predolgo ustavljal, saj je bilo na to temo prelitega že preveč črnila, poudaril bi le stališče Anje Kümmel, ki mu lahko samo prikimam: slab prevod je tisti, najbolj preprosto rečeno, pri katerem se »prevodnost« sliši – to velja posebej za poezijo – oz., natančneje, pri katerem nam je nemudoma jasno, da v slovenščini »nikdar nihče« ne bi zapisal tovrstnega stavka oziroma verza.

Po sproščenem in izredno informativnem pogovoru, polnem anekdot in insajderskih informacij, ki ga tu zaradi preobilice ostalih zanimivih tem ne morem povzemati, so nastopajoči nazadnje, po polovici predvidenega časa, pozornost le namenili prvemu izmed obravnavanih del. 

Vsako knjigo sta prebrala in ovrednotila po dva izmed nastopajočih. Najprej je bil na vrsti Hudičev jezik Veronike Simoniti (2011, nem. prev. 2017). Tu naj bi prišla do besede Anja Kümmel in Jakob Hayner, a sodelujoči so morali najprej nasloviti še vprašanje kratke zgodbe kot literarne zvrsti, ki po njihovem soglasnem mnenju vedno bolj dobiva na veljavi, tudi v nemško govorečem prostoru, kjer za kraljevsko zvrst še vedno nesporno velja roman. »Edino, kar se prodaja slabše od poezije, je eksperimentalna proza,« je na koncu pribil Tom Bressman. Spontana debata med poznavalci o katerikoli temi je vedno intrigantna, a treba se je bilo lotiti dela. 

Oba, tako Anja Kümmel kot Jakob Hayner, sta izpostavila trhla tla resničnosti, po kateri se v svojih zgodbah giblje pisateljica. V središču njene pozornosti je namreč jezik oziroma njegova naivnost golega sredstva za sporazumevanje, na katero je simbolno »ponižan« že od mitičnega časa babilonskega stolpa naprej …

Med poslušanjem mnenj vseh nastopajočih – katerih prispevke boste v bližnji prihodnosti lahko prebrali tudi v tem mediju – sem se ovedel, kako sveže in, da, skoraj nenavadno je spoznati stališča poznavalcev, ki govorijo o slovenski sodobni literaturi, a sami niso del slovenskega oz. ljubljanskega literarnega miljeja. Pravzaprav še nisem bil priča tovrstnemu »eksperimentu«. Takoj se je opazilo, da ne izbirajo besed. Da v mislih nimajo svojega renoméja. Da »jutri« v nobenem primeru ne bodo dobili nekega napol grozilnega mejla kakega prizadetega avtorja ali avtorice. So taki tudi v svojem »naravnem habitatu«? Ne vem. A ta distanca je nedvomno prednost zunanjega ocenjevalca. Seveda pa ima ta pozicija tudi svoje šibke točke. Niti besedice namreč ni bilo slišati o kontinuiteti v ustvarjanju posamezne avtorice. Nastopajoči niso mogli poznati vseh specifik in fines slovenskega literarnega ustvarjanja. Jure Kapun je na primer moral vsem zagotoviti, da je zbirka Kristine Hočevar Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, (2012, nem. prev. 2017) za slovenske razmere skoraj eksperimentalna poezija … 

Iz vsega povedanega sledi vprašanje: lahko kritik ali kritičarka med svojim delom razpolagata z obojim? Se pravi, tako z neobremenjenim branjem kot tudi s poznavanjem vseh skritih kodov določenega družbeno-literarno-miselnega prostora? Ne more. Le kako bi lahko nekdo, ki ni seznanjen s kulturno zgodovino Slovenije, na primer, razumel vse konotacije protestantizma v Sloveniji? Pomen prvega prevoda Biblije s strani »heretikov«? Mesta, ki ga zavzema v (umetni, pa zato nič manj pomembni) izgradnji naše identitete? Vse to bi seveda potreboval, če bi hotel zapopasti roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej (2016, nem. prev. 2019). 

A kakšen bi potem pravzaprav sploh bil izhod iz te zagate? Če natančneje pogledamo, hitro ugotovimo, da poti iz nje ni, saj drugače sploh ne more biti, in s tem ni nič narobe. Ob spoznavanju katerekoli literature, četudi bi se po spletu okoliščin tega podviga nekdo lotil kasneje v življenju, vedno pride tudi do spoznavanja vseh specifik kulturne in duhovne zgodovine, ki ji ta literatura pripada. In s tem nepovratne vpetosti v njo. Posledično pa tudi do nezavednega privzetja nenapisanih kodov, ki določeno družbo šele ločijo od ostalih in ji s tem pridajo resnično samosvoje doživljanje obdajajočega sveta. 

»Politična lirika, političen ton, bolj kot pri Kristini Hočevar. Jana Putrle Srdić stavi na samoseciranje. Kot da mora iti vse ven, tudi proti pravilom, samo ven, ven …« je o njeni pesniški zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014, nem. prev. 2018) nekje v ozadju govoril Konstantin Ames.

Iz zaigrane zamišljenosti, ki sem si jo izmislil za potrebe tega zapisa, me je končno predramil že omenjeni nastop Nine Dragičević. Kako drugače se sliši slovenska poezija na tujih tleh! Obsijana z oranžkasto svetlobo je Nina Dragičević brala iz svoje zadnje knjige in bila videti kot silhueta iz nekega pozabljenega postapokaliptičnega filma. Najprej stala, potem sedela. Vmes enkrat tako zakričala, da nas je vse vrglo s stolov. Njene besede so bile v sozvočju s tonom njene zbirke Ljubav reče greva; in v skladu z načinom, kako ljubezen preplavi človeka. Hitro, brez predaha, brez premolkov in brez taktiziranja. V enem zamahu. Tako je brala. Z očmi, zbrano uprtimi v knjigo, je s svojimi besedami in s pomočjo vizualne kulise popolnoma »predrugačila« naše doživljanje prostora, v katerem smo bili še nekaj minut nazaj priča spokojnemu pogovoru o literaturi. Prepad med prvim in drugim sklopom ne bi mogel biti globlji. 

V kasnejšem pogovoru pa je bil izpostavljen njen multimedijski angažma, saj Nina Dragičević poleg poezije piše tudi prozo, sklada, didžeja … A sama vse delitve med poezijo in prozo ali med komponiranjem in izvajanem glasbe zavrača ter dodaja, da pri njenem umetniškem ustvarjanju ne gre za prehajanje med zvrstmi, prej za njihovo prečenje, saj da se z vsako izmed njih približuje isti stvari, istemu vprašanju, le vsakokrat izbere drug medij – ali pa jih celo združuje –, ki se ji v tistem trenutku zdi najprimernejši za izrazitev specifičnih stanj, odnosa do sveta ali družbenih anomalij. S temi besedami je svojemu nastopu pridala še »teoretsko« zaslombo, saj ga kljub temu, da tokrat ni brala ob glasbenem ozadju, kar za njo ne bi bilo nič neobičajnega, lahko zaradi vseh naštetih karakteristik prej označimo za performans kot pa za običajno branje poezije.

Večer je obiskovalcem tako ponudil vse, kar si ljubitelji literature lahko želimo. Pogovor o sodobni produkciji slovenske beletristike v tujini, nato pa še stik z ustvarjanjem ene izmed najvznemirljivejših avtoric svoje generacije. In to brezplačno, kar v Berlinu za literarne dogodke nikakor ni samoumevno. 

Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Literarna kritika danes: o srečevanjih med nostalgijo, vegetiranjem in mimikrijo

    Martina Potisk

    Razlogi, zakaj prihaja do nezadržnega neodobravanja ali vsaj nespoštovanja kritiškega ustvarjanja, se nahajajo v samorazgradnji, permanentni destabilizaciji in skorajda nepremostljivi kakofoniji kritiškega vrednotenja.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

Izdelava: Pika vejica