Knjiga, izjema med izjemami

Založništvo v digitalni dobi. 15. kongres slovenskih založnikov. GH Toplice, Bled. 8. 6. 2017.

Andrej Hočevar, Katja Urbanija

Letošnji tradicionalni, celodnevni 15. založniški kongres Knjiga na Slovenskem je imel naslov Založništvo v digitalni dobi. Kot je uvodoma povedala Andreja Kavčič, predsednica Društva slovenskih založnikov, pri tem ni šlo toliko za ožja vprašanja digitalizacije, temveč za širše oz. splošnejše izzive, s katerimi se danes sooča založništvo, ki je v nekem smislu še vedno značilno tradicionalna panoga. Diskurz o e-knjigi, ki je bila na kongresu komajda omenjena, pogosto poteka ločeno od diskurza o glavni junakinji panoge, ki narekuje osnovne poslovne modele in ki se jo tudi po več sto letih še vedno trudimo razumeti: bodisi kot številko, idejo ali niz členov v avtorski pogodbi. Predvsem pa kot vprašanje, kako ji najti bralca.

Garažna dejavnost

Kongres, ki ne predstavlja samo priložnosti za srečanja med založniki in nekaterimi drugimi deležniki v krogotoku knjige, pomeni tudi neizbežno srečanje z resničnostjo: knjige izdajamo tudi zato, da bi jih prodali, kar pa pri nas nikakor ne poteka najbolj gladko. Zato se je kongres v zadnjih letih preko ukvarjanja s temami, kot sta možnosti za povečanje prodaje in raba družbenih omrežij za promocijo knjige, vedno znova ukvarjal tudi z izgubljenim kupcem. Kajti tako, kot se knjižni sejmi ne ukvarjajo s knjigami, temveč s knjigo, tako se založbe ne ukvarjajo samo s knjigo, temveč tudi z njenim bralcem. Natanko zato pa pri vprašanjih založništva v digitalni dobi ne gre toliko za reševanje parcialnih problemov kot za poskuse celostnega razumevanja panoge v luči novih izzivov, naj gre za e-bralnike, odtenke v razlaganju avtorskih pravic ali davčne stopnje (na evropski ravni izenačitev za tiskane in elektronske knjige, pri nas za ničelno stopnjo DDV-ja).

V poročilu, ki ga je izdala Zveza evropskih založnikov, denimo izvemo, da je založništvo na ravni EU daleč najuspešnejša panoga glede na splošno zadovoljstvo potrošnikov (za primerjavo: največ nezadovoljstva vzbujajo trgovanja z rabljenimi avtomobili, mesom in gorivom). Kljub temu, da si evropsko založništvo po splošni krizi leta 2008 še ni povsem opomoglo, pa lahko od leta 2015 ponovno opazujemo pozitivno rast. V EU skupno izide več kot kar pol milijona naslovov (pri nas v preteklem letu približno 4900 oz. 0,8 % manj kot v prejšnjem), pri čemer je k visokemu številu po eni strani nedvomno pripomogel tudi vznik trga z e-knjigami pred desetimi leti, po drugi pa tudi nižje naklade (za primerjavo: povprečna naklada je v zadnjih petih letih v Franciji z 8000 izvodov padla za 37,5 % na približno 5000, pri nas pa je lani glede na prejšnje leto padla za 8 %, in sicer na povprečno 917 izvodov – minumum za subvencionirane knjige je še daleč pod tem). Ali gre pri tem za slabljenje trga ali večjo učinkovitost, je seveda stvar interpretacije. Zanimiv podatek je, da je splošna rast v ceni knjig v EU v zadnjih dvajsetih letih še vedno 40 % nižja od splošne inflacije, povprečna cena knjige pri nas pa je padla za 7,4 % na dobrih 19 €. To je glede na statistiko še vedno več, kot smo pri nas pripravljeni odšteti za nakup knjige, in je bilo tudi na kongresu nekajkrat problematizirano. Kot je omenil Zdravko Kafol, se je panoga pri nas v osmih letih skrčila za polovico.

Da pa je iz gole statistike težko sklepati o zadovoljstvu slovenskih založnikov, so konkretneje pokazale že prve izjave udeležencev letošnje okrogle mize o založništvu danes in jutri: v nekaj minutah je bilo namreč slišati odgovore nekako v razponu od precejšnjega nezadovoljstva do srednje žalosti. Bronislava Aubelj (Modrijan) je nezadovoljna že vse od leta 2012, Orlando Uršič (Litera) je za silo zadovoljen s pozitivno ničlo, medtem ko je nekoliko bolj optimistični Mitja Čander (Beletrina) povedal, da so lani po treh letih težav končno obrnili trend, pri čemer pa je pomenljivo, da predstavljajo knjige, kot je povedal, samo še polovico njihovih dejavnosti.

Založniško polje je – tudi na ravni EU – bogato posejano z mnogimi manjšimi akterji (pri nas je bilo po podatkih, predstavljenih na kongresu, v preteklem letu kar 1170 založnikov, ki so izdali manj kot pet knjig, in 63 tistih, ki so jih izdali več kot deset), brez katerih pa je nemogoče govoriti o kakršnikoli celostni podobi, kar je uvodoma poudaril tudi predstavnik Ministrstva za kulturo Igor Teršar, direktor direktorata za ustvarjalnost, prej direktor Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Prav majhni založniki skrbijo za raznolikost, ki je tudi značilnost evropske kulture z mnogimi jeziki in – po Čandrovih besedah – »butičnimi« knjižnimi trgi, kot je slovenski. Zato je (pri nas) torej nemogoče govoriti o založništvu kot homogeni celoti, temveč je treba govoriti o založništvih, torej o konglomeratu različnih ekosistemov in, ne nazadnje, interesov – z besedami Ingrid Celestina (knjigarna Libris): kolikor založb, toliko problemov. In interesi so vedno vsaj dvojni: druga plat javnega interesa za kulturo je zasebni interes založbe za prodajo.

Toda ko govorimo o pojavu dolgega repa, bi nemara morali natančneje definirati, koga imamo v mislih – »majhne« založnike po številu izdanih naslovov, številu zaposlenih, številu projektov, po višini čistega dobička ali višini državne subvencije? Nemara ne bi bilo narobe, če bi k dialogu povabili tudi njih, saj se je začel že celo med prisotnimi denimo bolj ali manj neposredno kazati določen antagonizem v razmerju do predstavnikov Mladinske knjige kot tako rekoč prevladujoče sile na preseku založništva in knjigotrštva. Uršič je namreč komentiral, da vse založbe še zdaleč niso enakovredne – po njegovem mnenju v medijih po krivici nenehno nastopajo ene in iste založbe –, obenem pa je posvaril pred tem, da tudi morebitne subvencije za knjigotržce ne bi rešile ničesar, saj bi bile po ustaljenem kopitu bržkone razdeljene spet med dve založbi, medtem ko bi za druge v najboljšem primeru ostal samo neuporaben drobiž. Zato je v primeru Mladinske knjige v debati predlagal tudi ločitev založbe od knjigarniške mreže, češ da gre za konflikt interesov.

Tovrstnimi antagonizmi so seveda del slovenskega založniškega – in kulturnega – vsakdanjika: včasih se zdi, da se bolj kot za bralca zanimamo za subvencijske drobtine in drobtinice. Neda Pagon je pred nekaj leti komentirala, da so »zamere del procesa, jezni in užaljeni smo pa ob vsakem razrezu sredstev«, kar vsekakor drži še danes in bo nedvomno tudi v prihodnje. Model subvencioniranja je namreč neločljivo povezan z dobro znanim problemom: radodarna delitev sredstev med zgolj nekaj velikih prejemnikov se zdi krivična, medtem ko pomeni delitev na več manjših rezin slabe delovne pogoje in temu primerno skromne rezultate. Natanko zato je Čander svaril pred amaterizmom kot glavnim problemom slovenskega založništva v prihodnosti, ki se utegne zaradi pomanjkanja vlaganja v nove kadre, nerazumevanja (kulturne) politike in nestabilne prekarnosti v najboljšem primeru sprevreči v popoldansko garažno dejavnost, v najslabšem pa razpasti v ligo nepovezanih samozaložnikov.

Založništvo in bralna kultura: povezovanje ločenih bregov

Strokovno srečanje z realnostjo je torej v veliki meri zaznamovano s frustracijo, da trud ni poplačan s pričakovano uspešnostjo in da razpoložljiva sredstva ne omogočajo napredka oz. ga politika razdeljevanja celo preprečuje. A iz tega je vzniknil tudi nepričakovano samokritičen uvid z nekoliko manj nepričakovanim iskanjem krivca. Velika večina udeležencev kongresa se je namreč združila v prepričanju, da je bralna kultura pri nas milo rečeno na psu, kar seveda pomeni tudi izjemno nespodbudne nakupne navade naših bralcev. Aubelj je celo predlagala ukinitev sofinanciranja literarnih prireditev in bralne kulture, češ da bralna kultura ni stvar založbe, dogodki pa so tako ali tako zgolj sami sebi namen – misel, ob kateri bi si verjetno morali vsi vzeti minuto za razmislek.

Problem nemara ni toliko v nerazsodnem zapravljanju javnega denarja (kar je skoraj vedno stvar osebnih interesov) kot v perspektivi razmišljanja o bralni kulturi, če je s tem mišljen poseben spekter subvencioniranih dejavnosti založb, ki naj bi bralno kulturo spodbujale. Domnevno nacionalni interesi, ki jih tako ali drugače ni mogoče omenjati brez sence hipokrizije, konec koncev niti niso glavni cilj založniških prizadevanj, če obenem ne pomenijo tudi uspešne prodaje. Ko Aubelj torej pravi, da bi ukinila subvencionirane založniške projekte bralne kulture, s tem ne misli, da je vsak trud za bralno kulturo odveč. Nasprotno – in tudi glede tega so si bili tako rekoč vsi edini –, razvoj bralne kulture bi moral biti skupna prioriteta, toda ne znotraj Ministrstva za kulturo, še manj Javne agencije za knjigo oz. projektov posameznih založb. Ubožna bralna kultura, natančneje bralna pismenost, je sramota za državo in skrb zanjo bi moralo prevzeti Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, medtem ko bi podporo založništvu moralo izkazati tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Skratka, založniki so mnenja, da so svoje delo opravili: oni so tisti, ki bralno kulturo sploh omogočajo, razvijajo pa naj jo drugi. Ideja, da potrebujemo močno nacionalno kampanjo s prepoznavnimi ambasadorji branja, pravzaprav ni več nič novega.

Do obstoječe bralne kulture sta bila kritična tudi Aleš Novak (JAK), ki je omenil izgon knjige iz izobraževalnega sistema in z obžalovanjem poudaril, da Slovenci nismo družba znanja, in Bojan Švigelj (MK Založba), ki razlog za skromne nakupne navade vidi predvsem v tem, da knjiga pri nas ni več vrednota – denar imamo za vse od dragih čevljev do družinskih vstopnic za živalski vrt, le knjiga je odvečen strošek. Da bi jo torej ponovno vzpostavili kot vrednoto, je treba bržkone temeljito premisliti mesto knjige kot družbeno relevantne (ali pa morda nerelevantne?) kategorije. Videti je, da ta problem pomeni križišče, na katerem je srednja pot zaradi zastalih del na cesti zaprta. Mogoče bi se morali vprašati, ali ni poudarjanje nacionalnih interesov tisto, ki dela knjigo neprivlačno, saj pomeni umik iz zasebnega sveta bralcev v višave umetnosti ali nižine politike izgubo stika s posameznikom, saj niti prvo niti drugo ni njegov problem. Obenem pa ta pristop najverjetneje predstavlja svojevrstno oviro pri pozicioniranju knjige kot produkta med produkti, kar je na kongresu iz publike omenil Matjaž Vračko (MK Trgovina). 

Po drugi strani pa pri takšnih nenaklonjenih izhodiščih knjige ne moremo, in tudi ne želimo, prepustiti zgolj trgu, v našem primeru nemara bolj okusu knjižničnih bralcev kot okusu kupcev. Slišali smo že, da knjižnice nočejo kupovati toliko subvencionirane literature (torej tiste v de facto nacionalnem interesu), češ da se bralcem zdi prezahtevna ali kako drugače neprebavljiva. Odgovor na vprašanje, zakaj so v knjižnicah najbolj brani ljubiči, je podala Sabina Fras Popović (Mariborska knjižnica): zato, ker si delamo z omenjanjem dostopnosti in spodbujanjem berljivosti slabo reklamo; branje namreč upravičeno zahteva trud, ki ne nagovarja lenobe in potrebe po uživanju prežvečenih vsebin, dobra literatura pa je vedno tudi izziv za naša pričakovanja in prepričanja. V časih, ko tudi šport izumira na račun drsanja s palci po pametnem telefonu, je branje seveda vnaprej stigmatizirano kot prezahtevno. Fras Popović ni po naključju omenila, da so tudi v ozadju bralne pismenosti predvsem interesi šol, ki med drugim redno kršijo avtorske pravice s fotokopiranjem ipd. A problem je mnogo širši. Na lanskoletni Založniški akademiji je Frank Furedi denimo povedal, kako postaja branje stigmatizirano tudi na univerzitetni ravni, kjer so lahko študentje na podlagi obveznega svarila vnaprej oproščeni branja danega dela, če obstaja potencialna nevarnost, da jih bo branje preveč vznemirilo … Očitno našo družbo res bolj od bralne kulture zaznamuje, z besedami Mihe Kovača iz knjige Ime česa je konec knjige, »odpor do telesne in umske discipline, ki sta potrebni za branje«.

Če zgornje razumevanje bralne kulture oz. pismenosti skoraj neobhodno vodi v razočaranje, pa vendarle obstaja še druga možnost, nekoliko bolj naklonjena optimističnim zaključkom. Kot je omenil Uršič, je razlog, da kot založnik ni razočaran nad pozitivno ničlo, natanko v okrepljenem stiku z bralci, ki je založbi z različnimi aktivnostmi razvijanja bralne kulture uspel v preteklem letu. Kajti čeprav se na tovrstnih srečanjih med vrsticami vsi nekako strinjamo, da je marsičesa preveč (knjig, dogodkov, medijev, festivalov itd. – Uršič sicer ni eksplicitno omenjal, da so vmes ustanovili svoja medij in festival), pa neposredna prodaja ni nujno edini kazalec uspešnega ustvarjanja bralskih skupnosti na katerikoli ravni. O dolgoročnih, verjetno pomembnejših učinkih je seveda težko soditi, je pa res, da ponavljajoči se kratkoročni neuspehi čakanje močno otežijo.

Žal pa se konflikti pri razumevanju bralne kulture ne zaključijo pri založbah in pričakovanjih panoge glede različnih ministrstev. Kljub enotnosti v negativni oceni bralne kulture in potrebi po temeljitejših promocjsko-distribucijskih rešitvah je stroka glede izvedbe namreč tudi notranje precej razdeljena. Naslovna sintagma predavanja Ingrid Celestina o povezovanju ločenih bregov je bila torej še optimistična. Po njenem je sodelovanje neodvisne knjigarne z založbami precej oteženo, čeprav bi morali vsi imeti skupni cilj. Podobno mnenje je izrazila tudi Fras Popović, ki je pokazala, kako je bila knjižnica po njenem mnenju zaradi boljšega poznavanja bralcev pri promociji knjige Tine Maze menda celo uspešnejša kot založba. Gre za povezovanje ali konflikt interesov – založba, ki je tudi osrednji distributer, knjigarna, ki je tudi založba in knjižnica, ki je tudi promotor? Vse kaže, da bi v založništvu morali govoriti o povezovanju ločenih otokov, kar pomeni, da ne gre več za sklenjen komunikacijski krog, temveč za prisilno kohabitacijo v morju znotraj razkropljenega otočja.

Ingrid Celestina za elektronski medij www.ludliteratura.si:

Organiziram predvsem lokalno obarvane dogodke, ker so dobro obiskani in zanje laže najdem ciljno publiko. Boli me, če pride na neki dogodek samo pet ljudi – ker gre denimo za zahtevnejšo literarno temo –, zato kakšnega tudi odpovem. Prireditev zaradi prireditve ni moj namen. Delam po intuiciji. Sodelujem s knjižnicami, šolami. To je zelo pomembno. Ne čakam, da pridejo kupci v knjigarno. Tako ne bi nikoli preživela. Tudi založbe bi morale tako razmišljati. Res pa je to naporno. Samo pomislite, uredniki se v pisarni ukvarjajo z izdajo knjige, potem pa pride knjiga k nam in mi moramo organizirati prireditve in te knjige še … prodati.

15. kongres slovenskih založnikov. Mitja Čander, Andreja Kavčič, Zdravko Kafol, Orlando Uršič, Bronislava Aubelj, Aleš Novak, Bojan Švigelj

15. kongres slovenskih založnikov. Mitja Čander, Andreja Kavčič, Zdravko Kafol, Orlando Uršič, Bronislava Aubelj, Aleš Novak, Bojan Švigelj

Zaupanje med avtorjem in založbo

Posebna pozornost letošnjega kongresa je bila namenjena tudi potencialu, ki ga za založbo pomeni nabor avtorskih pravic. Petra Hardt, direktorica oddelka za pravice pri založbi Suhrkamp in avtorica pravkar prevedene knjige Nakup, varstvo in prodaja avtorskih pravic (JAK, 2017) je na kongresu nastopila s krajšim predavanjem in v pogovoru z Renato Zamida, v petek pa še enkrat in bolj poglobljeno na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je odkrito in brez zadržkov spregovorila o vznemirljivem področju trgovanja s pravicami na mednarodnem trgu. 

Zgodba Petre Hardt je zgodba o uspehu kreativnega založništva z izhodiščem v avtorski pogodbi, torej sporazumu med avtorjem in založnikom, ki predstavlja dogovor o zaupanju in temelji na predpostavki, da bo za obe strani kar najbolj koristen. Kar je namreč dobro za založbo, je dobro tudi za avtorja, je povedala Hardt in s tem mimogrede opravila z enim izmed predsodkov slovenskega založništva, ki se pojavlja predvsem tam, kjer je avtorska pogodba samo formalnost na poti do subvencije in zadnji, ne prvi korak v javnem življenju knjige (bržkone nevarnost pri malih založbah). Zato so slušatelji osupnili tudi ob podatku, da si Hardt vedno prizadeva za prenos pravic brez časovnih omejitev, torej do 70 let po avtorjevi smrti, medtem ko smo pri nas bolj vajeni precej strožjih časovnih omejitev. To potrjuje tudi v slovensko izdajo knjige vključena značilna vzorčna pogodba, ki navaja trajanje med 5 in 10 let po izidu dela. Iz tega mogoče ni takoj razvidno, da stroga časovna omejitev ne pomeni nujno večje zaščite avtorja. S stališča Hardt je treba namreč spremeniti perspektivo. Stroga časovna omejitev pomeni manjše možnosti za uspeh, saj je predpogoj zanj ravno dolgotrajno sodelovanje, posebej na mednarodnem trgu.

Ta sicer površna primerjava dveh založniških praks pa vodi do zanimivega zaključka: zaupanje med avtorjem in založbo je eden od kazalcev zdravja založniškega ekosistema. Kajti zaupanje v tem kontekstu ni stvar naivnosti, temveč ekonomskih učinkov. Dogovor o dolgoročnem prenosu avtorskih pravic pomeni, da obstaja poleg implicitne obljube, da bo založba iz vzajemnega interesa v trženje danega dela vložila trud, tudi realna možnost, da bo ta trud dobesedno poplačan. Da se bodo za knjigo našli kupci, ki bodo upravičili predvideno naklado in utemeljenost avtorskega honorarja v obliki predujma, izračunanega glede na predvideno prodajo. Toda to še ni vse; založba, ki na avtorja gleda kot na blagovno znamko, bo poleg tega mogoče še prodala pravice za izdajo broširane izdaje, za izdelavo zvočne knjige, za izdajo v drugih jezikih in za morebitne druge predelave, kot so radijske igre, film, računalniške igre in še marsikaj, česar si danes sploh še ne znamo zamisliti. Skratka, zaupanje med avtorjem in založnikom pomeni, da bo izdaja njegove knjige donosna in da lahko računa na zanimivo življenje v različnih kontekstih, znotraj katerih vsak deležnik računa na finančno korist, ki je vsem v interesu. Ali, kot je rekla Hardt: vsebina je, kar iz nje narediš.

Renata Zamida za elektronski medij www.ludliteratura.si:

Prodaja v tujino je lahko alternativa prodaji doma, malo pa tudi nadomestek … odvisno seveda od tega, za kakšne knjige gre. Pri klasični literaturi ali pa pri poeziji bo to težko nadomestilo za prodajo na domačem trgu. Pri otroških knjigah ali pa priročnikih, ki so lahko v tujini tudi zelo uspešni in se tudi prodajajo za večje predujme, je to lahko na neki način nadomestek. Ampak vedno je treba kombinirati vse. Prodaja v tujini nikoli ne more v celoti nadomestiti prodaje na domačem trgu. Največji stroški so pač začetni. Ko imaš osnovno infrastrukturo enkrat vzpostavljeno, mrežo kontaktov, ko pridobivaš subvencijo za vzorčne prevode in ko dobivaš tudi povrnjena sredstva za poti v tujino (kar JAK vse omogoča), potem je to dopolnilna dejavnost, ki jo lahko na dovolj preprost način opravljamo, če imamo interes in veselje. In je potlej tudi neke vrste dopolnilna ekonomska dejavnost.

A kljub temu je Hardt uvodoma poudarila, da je prodaja pravic tudi frustracija, saj gre bržkone za strateško založniško dejavnost z najmanjšim ekonomskim in največjim kulturnim učinkom, ki poleg vsega zahteva tudi največji časovni vložek. Po njenih izkušnjah se vrata določenih tujih založnikov odprejo šele po desetih letih vztrajnega trkanja, to pa pomeni, da mora biti založba vnaprej finančno dovolj stabilna, da si sploh lahko privošči čakanje na tako dolgoročne učinke, ki se, ne nazadnje, brez bogatega kataloga in nabora avtorskih pravic sploh ne izidejo, verjetno pa tudi ne brez neke oblike državne podpore.

Čeprav se zdi, da je Hardt v nekem smislu govorila s precej privilegiranega položaja (velika, uveljavljena založba, močno gospodarstvo, razvita bralna kultura, veliko jezikovno področje), pa je kljub temu vztrajno zanikala, da bi med jeziki obstajale razlike. Glavni privilegij je seveda spet avtor (naj gre za vrhunske pisce, denimo Habermasa, ki ga Suhrkamp na Kitajskem proda petkrat več kot v Nemčiji, ali za avtorje uspešnic, denimo Knausgårda, s katerim je preko prevoda zaslovela prej manj znana ameriška založba Archipelago), vendar je pač nemogoče računati na izjeme, s katerimi bi založba obogatela in financirala vse druge, manj donosne dejavnosti. Ne nazadnje, skrb za obsežne arhive, kot sta denimo zapuščini Adorna ali Walterja Benjamina, pomeni predvsem nepredstavljive finančne vložke v digitalizacijo in prevajanje. Pripadniki jezikov s tako majhnim številom govorcev, kot je tudi slovenščina, se seveda težko izognemo misli, da gre vendarle tudi tukaj za posebno obliko kulturne hegemonije, ne nazadnje vzpostavljeno z mrežo nacionalnih kulturnih centrov po svetu. 

Vendar pa je Hardt, prvič, očitno prepričana, da je na svetovnem trgu (zaenkrat?) še dovolj prostora za vse in, drugič, da tudi velike nemške založbe naletijo na enako nezanimanje še večjih založb kot vse druge. Na vprašanje, kako bi se slovenski založniki pridružili katalogu indijske založbe Seagull in ponovili nemški uspeh (tudi omenjena knjiga Petre Hardt je v angleščini izšla prav pri Seagull), je Hardt lakonično odvrnila: najdite drugega seagulla! Pa ne zato, ker nam ne bi privoščila uspeha, temveč zato, da bi poudarila pomen raziskovanja in tveganega prodora na razvijajoče se trge, kjer bi vsak našel svojo nišo pod soncem. Če je imela Hardt vedno težave v New Yorku, uspela pa je v Kalkuti, čemu ne bi slovenske založbe uspele denimo v Johannesburgu? Sicer pa sta po njenem mnenju – avditorij je planil v navdušen aplavz! – dva inteligentna bralca v Skopju pomembnejša od petih neumnih v New Yorku.

Končno pa je tudi sporočilo Hardt sovpadlo z vodilnim motivom letošnjega kongresa, povezovanjem ločenih bregov, ki ga je v svojem nagovoru pravzaprav vzpostavil že Teršar. Mogoče pa bi se morali slovenski založniki, je razmišljala Hardt, tudi na mednarodnem trgu povezati po vzoru skandinavskih držav, kjer več različnih jezikov nastopa skupaj, v smislu nekakšne regionalne agencije, ki bi združevala denimo Slovenijo, Hrvaško, Italijo in Avstrijo. Glede na očitno slabo kulturo povezovanja in odprto vprašanje, čemu ne bi takšno sodelovanje raje združevalo držav bivše Jugoslavije (saj nas tuji založniki pogosto še vedno tako dojemajo), se to zdi prej pesek v oči založniškega vztrajanja pri neodvisnosti (in vedno znova nekakšni posebnosti Slovencev, ki smo izjema), kar v prevodu pomeni: razmejevanja posameznih vrtičkov. Saj to – vrtičkarstvo in ljubiteljskost, pred čemer je svaril Čander. Mednarodno založništvo je v resnici ustvarjanje grupacij, s katerimi lahko sodeluješ, ne pa vzajemno skakanje v zelnik, in tudi globalni trg je v resnici samo skupek lokalnih trgov.

Pač knjiga!

Primere dobre prakse sta na kongresu predstavila Tine Logar (MK Založba) in Jelka Ciglenečki (Goga). Oba sta poudarila, kako pomemben je avtor – avtor je car! –, kako mora urednik poskrbeti za njegovo dobro počutje, saj se ne moremo slepiti, da založbe za avtorje med sabo ne tekmujejo. Ciglenečki, ki je predstavila tudi zanimivo vzporejanje slovenskega in ruskega založništva, je s primerom ponazorila tudi eno osrednjih založniških paradigem: založništvo je uganka. Bralska publika ni enotna in uredniki niso (vsaj ne v celoti) podrejeni marketingu. Uredniki in založniki (z besedami Petre Hardt »navigatorji kulturne dejavnosti«) tako nočejo slediti trendom, temveč jih soustvarjati (seveda ne samo založniki – isto je za knjigotrško dejavnost izjavila že Celestina). Kot je lepo povedala Ciglenečki, so med nekaterimi največjimi Goginimi založniškimi uspehi tiste knjige, ki so najtežje našle založnika, saj jim je bilo treba ustvariti nov bralski kontekst: roman v zgodbah (Mazzini), sodoben ep (Novak) in kulinarična antropologija (Slapšak). Menda pa se tudi na Beletrini, takrat še Študentski založbi, niso mogli zares zavedati, kakšne razsežnosti bo dosegel denimo Vojnovićev prvenec.

Jelka Ciglenečki za elektronski medij www.ludliteratura.si:

Čeprav velja, da naj bi izbirali uredniki, vsaj toliko izbirajo tudi avtorji. Založba, ki izgublja svoje najboljše avtorje, izgublja s tem tudi kvaliteten program. Kako jih zadržati? Najlažje z odličnim honorarjem, če seveda imate zanj pogoje. A naklade so večinoma nizke, subvencije JAK primerljive, zato se avtorji sicer pogajajo za honorar, a bistvenih razlik ni in zato pogosto ostajajo zvesti založbi, pri kateri jim je udobno in ji zaupajo. To v praksi pomeni, da prevzame založba vlogo, ki jo imajo v ZDA agenti – ob tem, da pazi na dobre odnose pri izdelavi knjige, prijave na štipendije in nagrade, je tu gotovo zelo pomembna promocija doma in na tujih trgih. V primeru dobrega sodelovanja gre za obojestransko korist – založba seveda raje in bolj intenzivno promovira nekoga, ki ima pri njej več uspešnih knjig, avtorju pa s tem potencialno pomaga do novih priložnosti doma in v tujini.

Bolj se moramo torej zavedati pomena premišljene promocije in ciljnega oblikovanja bralskih skupin, ki so mogoče že pripravljene, le nagoviriti jih ne znamo, ali pa so razpršene, tako da je treba strategije pač prilagoditi. Nismo družba znanja, žal. Prilagoditi moramo distribucijske modele, pri čemer tudi država ne more nadomestiti pomanjkanja promocije in urejenih distribucijskih rešitev. Že večkrat omenjeno dejstvo je, da se na svetu izdaja vedno več naslovov v čedalje nižjih nakladah, zato bo, z besedami Petre Hardt, prihodnost prejkoslej pripadla »premišljenim in fleksibilnim založniškim odločitvam, v katerem formatu bo neki rokopis najlaže dosegel svoje potencialne bralce v različnih življenjskih okoliščinah in zadostil njihovim bralnim in delovnim potrebam.« Z besedami Michaela Bhaskarja to v digitalni dobi nemara še posebej pomeni sposobnost, reči ne. Narediti premišljeno selekcijo. Kajti Logarjevo opozorilo, da založba ne sme (hkrati) izdati več podobnih knjig, saj bo uspela samo ena, nemara velja tudi za založbe, ki naj si ne bodo preveč podobne – in spet imajo avtorske založbe največjo prednost oz. so celo najbolj smiselne, česar pa obstoječi model subvencioniranih programov včasih ne spodbuja dovolj.

Kar se pa tiče bralne kulture: literatura je, kot je poudaril Čander, po eni strani za državo menda osrednjega pomena, vendar v glavnem takrat, kadar se je treba pohvaliti na kakšni državni proslavi. Ko pa pride do vprašanja aktivne podpore, postane hitro odveč. Kaj pa, je bil duhovit Čander, če bi uvedli alkoholni cent – saj je alkohol pomembno prispeval k nastanku mnogih knjig? In glede ničelne davčne stopnje: zakaj ne bi bila izjema raje hrana za otroke? ali –? ali –? 

Ne. Pač knjiga!

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo, kaj in zakaj je urednik?

    Kaja Blazinšek

    Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

  • Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

    Andrej Hočevar

    Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.