Odpiranje novih vrat namesto trkanja na znana

Bolj kot s transformacijo kritik se bo pričujoči prispevek ukvarjal z možnimi transformacijami kritikov ali, povedano drugače, z možnimi novimi izzivi zanje. Začenjam pa na drugem koncu, pri knjižnih blogerjih, s pomenljivim citatom: »Nismo literarni kritiki, zato naše zapise o prebranih knjigah razumeš.« Takole začenja uvod v predstavitev slovenskih knjižnih blogov – ki jih je bilo, mimogrede, v preteklem letu menda bolj in manj živih osemnajst – Nina Prešern, avtorica bloga Gospodična knjiga. Glede na to, da ima celo profesorica slovenščine tako malo zaupanja v kritikovo sposobnost razumljivega pisanja, se bojim, da se nam res ne piše dobro. 

Takšna je bila moja prva reakcija na prebrano, takoj zatem sem se seveda pomirila z mislijo, da želi biti blogerka pač populistična, obrniti vodo na svoj mlin in podobno. Takšno prepričanje ne nazadnje potrjuje tudi izkušnja, ki sem jo dobila kot urednica kritiške rubrike pri reviji Literatura; le redkim kritikam sem lahko očitala pretiran akademizem, hudo zapletenost v izrazju in izpeljavi misli … pri tem, da je to nekaj, kar me res zmoti in po mojem mnenju veliko bolj kot v kritiško besedilo sodi v strokovno in znanstveno pisanje (pa še tam se je po mojem dobro držati pravila: zapletene stvari povedati na enostaven način in ne obratno). Enako je v besedilu Kaj je in česa ni ugotavljal tudi Peter Kolšek: »Tako je v zadnji letih kritiško in sploh publicistično pisanje predvsem v rokah mladih, strokovno usposobljenih ljudi, ki reflektirajo sprotno pesniško in prozno produkcijo (nekateri, spet je treba posebej omeniti ženske, tudi scensko), izvirno slovensko in prevodno, dovolj dobro razlikujejo med umetniško vrednimi in manj vrednimi izdelki ter prve komentirajo z jezikom, ki izraža zavzetost in slogovno živahnost ter si prizadeva za komunikativnost, ki naj doseže tudi nespecializirane bralce (poudarila G.K.). To zavestno nagovarjanje širšega nabora naslovnikov je pomemben premik od umetelne in pogosto prezapletene kritike, ki je sledila interpretativni metodi in je prevladovala zadnja tri desetletja prejšnjega stoletja …« 

Takšna usmeritev literarne kritike se mi zdi ustrezna, kajti sama namreč še vedno, morda naivno, vztrajam v prepričanju, da ima ali naj bi imela kritika vsaj nekaj vpliva tako na avtorja, ilustratorja in oblikovalca, kot tudi na urednika in založnika ter, seveda, bralca. Čim več bralcev! In če jih želimo doseči, mora biti naše pisanje dovolj komunikativno in slogovno privlačno, a seveda vseskozi tudi strokovno oziroma podkrepljeno z argumenti in razkrivajoče kritikovo literarnoteoretsko in literarnozgodovinsko znanje, razgledanost in seveda bralsko kilometrino; vse to daje avtorju kritike kredibilnost. 

Ustvarjalka bloga Gospodična knjiga nadaljuje takole (določene izseke, vezane izključno na bloganje, izpuščam): »Nismo novinarji, zato v zapise ne prekopiramo le dveh citatov s platnice knjige, ampak ponudimo kaj več. /…/ Mi smo knjižni entuziasti, ki vešče pišemo in delimo na spletnih omrežjih. /…/ naša publika pa so resnični bralci in kupci knjig. /…/ Slovenski knjižni blogerji smo živi bralci, ki o knjigah ne pišemo šolskih obnov in ne objavljamo spoilerjev.« Zakaj to navajam? Da se pokaže, da smo literarni kritki prav tako uporabni, kot so bojda knjižni blogerji, pa čeprav svojo uporabnost med drugim dokazujejo ravno sklicujoč se na različnost od kritikov; tudi mi nismo novinarji (oziroma tudi če smo, to nismo, ko pišemo literarne kritike), tudi mi smo knjižni entuziasti, ki vešče pišemo, tudi naša publika so menda resnični in ne izmišljeni ali namišljeni bralci in kupci knjig in tudi mi smo živi (ali pač?!) bralci, ki o knjigah ne pišemo šolskih obnov in ne objavljamo spoilerjev. Tukaj zbrani vse to tako ali tako vemo, (nekateri) mediji pa kot da naših odlik ne prepoznajo … 

Bom pa tule kar takoj sama sebi zastavila podvprašanje – kako je dejansko z njimi in literarno kritiko? Odgovor na to vprašanje bo namreč pokazal tudi na transformacije, ki jih je pri nas doživela kritika in posledično kritiki. Če se ozrem po svojih kritiških začetkih, ki segajo slabi dve desetletji nazaj, ugotavljam, da medijsko sceno ves čas zaznamujejo vzniki in poniki, predvsem poniki nekaterih revij (npr. Nova revija, Ampak, Pogledi) in vzniki spletnih medijev oziroma portalov (npr. www.airbeletrina.si, www.ludliteratura.si, vrabecanarhist.eu), pa še ti spotoma tudi ponikajo, npr. portal www.blizjiknjigi.si, kjer so se obljavljale tudi literarne kitike; k sreči se je letos kritikom ponudila nova priložnost, in sicer sodelovanje s knjižničarskim portalom www.dobreknjige.si. Zanimiva je bila tudi pojavitev revije Bukla, ki pa bolj kot kritično le deluje pregledno. Osrednje literarne revije, ki prostor namenjajo tudi kritiki (Literatura, Sodobnost, Dialogi), na srečo ostajajo, se pa prostor za kritiko krči v dnevnem časopisju, kar je vrhunec verjetno doseglo s prekinitvijo sodelovanja z zunajimi kritiki pri Delu. Prostor oziroma čas, namenjen knjigi, se je z ukinitvijo oddaje Knjiga me(ne) briga skrčil tudi na televiziji, kjer tako ostajajo le Pisave, ki nas s svojim nerazburljivim konceptom bržkone že malo dolgočasijo. Po novem je sicer tu kratka oddaja 50 knjig, ki so nas napisale, mislim pa, da televizija v povezavi s knjigo, predvsem v obliki kakega bolj lahkotnega formata, kjer bi lahko imel vsaj posredno prste vmes tudi kakšen literarni kritik, ostaja še precej neizkoriščena. Enako velja tudi za radio, še bolj kot za nacionalnega, ki na kritiko vendarle ni povsem pozabil, za komercialne; iznajdljivi kritik bi svoj lonček morda lahko poskusil pristaviti tudi tu. 

Če se za trenutek pomudim še pri kritiki otroških in mladinskih knjig – kaj se dogaja na tem področju? Od nekdaj kritike objavlja revija Otrok in knjiga, revija Sodobnost je pred leti uvedla redno rubriko Mlada Sodobnost, kar je seveda izjemno pozitivno, saj gre za drugo mesto rednih objav, ki seveda še zdaleč ne morejo pokriti sedemsto in nekaj vsako leto izdanih naslovov, nekaj pa vseeno. Posebno vlogo pri sistematičnem vrednotenju otroških in mladinskih knjig (a žal s časovnim zamikom) imajo publikacije Priročniki za branje kakovostnih mladinskih knjig; nekaj, o čemer bi veljalo razmisliti tudi na področju produkcije za odrasle in bi kajpada lahko vključevalo tudi kakšnega literarnega kritika. Kritika mladinske književnosti se bo menda vrnila tudi v enega od časopisov, občasno se tovrstne kritike objavljajo tudi v dugih revijah in na portalih. 

Kaj torej pokažejo nanizani podatki? Da število mest, kjer je moč objaviti literarno kritiko, verjetno skozi leta ostaja približno enako, vendar imajo ta mesta ne samo različne tradicije (in posledično v očeh objavljajočih kritikov in verjetno tudi podeljevalcev štipendij itd. različno »vrednost«), pač pa predvsem različne domete (in zvečine kritiki namenjajo manjše zneske kot pred leti) – ravno tistih, ki lahko čisto mimogrede, tako rekoč po nesreči oplazijo povsem naključne bralce, je manj, kar je upoštevajoč dejstvo, da izhaja vedno več, problematično. Tega bi se moralo torej zavedati predvsem dnevno časopisje, ki bi moralo ob odsotnosti kritiških besedil na kulturnih straneh vsaj rahlo, če že ne temeljito zardevati.

Je pa dejstvo, da se lahko s pravim angažmajem, entuziazmom in prepričljivostjo odgovornih urednikov marsikaj doseže, kar dokazuje že omenjena informacija, da se bo v enega osrednjih časopisov vrnila oziroma se v njem zares sploh dobro naselila kritika otroških in mladinskih knjig, še bolj ogrožena vrsta od kritik, ki se posvečajo knjigam za odrasle. Po drugi strani lahko pomembno vlogo odigrajo tudi angažma, prodornost in prepričljivost kritika, ki lahko ob naklonjenosti odgovornega urednika porodi tudi novo rubriko ali sodelovanje. Menim torej, da je danes izjemno pomembno to, da je kritik aktiven in si tudi sam ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti priložnosti, namesto da se razgleda, kje se kritike (že) obljavljajo, in se le pomuja priti zraven. Z drugimi besedami to pomeni, da mora kritik, ki želi imeti kaj (več) dela, znati »prodati« svoje znanje in ga ponuditi kot širše družbeno koristno in zanimivo, še bolje – kot nepogrešljivo. 

V tem smislu kot neizkoriščene vidim na primer nespecializirane ali pa neliterarno specializirane revije (npr. namenjene tako ali drugače aktivno preživetemu prostemu času, specifičnim področjem, npr. arhitekturi in podobno) in razne priloge časopisja, pa tudi nekatere spletne portale, ki bi lahko v ustrezno prezentirani ponudbi pisanja o knjigah uzrle dodano vrednost za svoje bralce; v nekaterih, npr. v Vikend Magazinu, je to že moč najti, nekatere, npr. Nedelo, so to imele in z menjavo urednice ukinile … Kot primer takšne (dobre) prakse lahko vzamemo tudi PIL, zelo splošno oziroma vsestransko usmerjeno revijo za najstnike, v kateri imajo že leta rubriko knjižnih priporočil Bralni grižljaj, katerega avtorica sicer ni literarna kritičarka, pač pa dobra poznavalka mladinske književnosti. 

Seveda omenjenih publikacij ne vidim kot potencialnih mest za objavo dolgih, poglobljenih kritiških besedil – za ohranitev polnokrvnih kritik si moramo prizadevati predvsem skupaj z literarnimi revijami, kulturnimi rubrikami časopisov in nekaterimi spletnimi portali, tudi s pomočjo državnih subvencij –, pač pa kot mesto, kjer bi bil kritik predvsem v vlogi selektorja, usmerjevalca med stotinami naslovov, smiselno bi bilo, da bi bil predvsem v vlogi priporočitelja. Takšne vloge pa ne gre razumeti kot degradacije in redukcije na pisanje informativnih besedil o knjigah, pač pa kot možno razširitev nalog, ki jih lahko opravlja literarni kritik. Seveda pa mora biti kritik, ki bi izbiral in pisal o knjigah za (naj)širšo publiko, sposoben samoomejitve; tako pri izboru knjig (pri čemer je njegova naloga, da ne pozabi na vrednostni sistem) kot tudi pri dolžini besedila in načinu pisanja, ki mora biti ustrezno nezhtevno, pri čemer pa ne sme pozabiti, da je spreten in okreten pisec. (Tule sem se v primerih pač omejila na medije, zavezane pisani besedi, televizijo in radio sem mimogrede že omenila.) 

To, da je takšno sodelovanje moč vzpostaviti, lahko potrdim iz prve roke, saj sem nedavno idejo priporočanja knjig uspešno predstavila reviji, ki se giba v popolnoma neliterarnih vodah. Ali bo tovrstno sodelovanje občasno ali redno, še ne vem, ker so pogovori oziroma dopisovanja v glavnem potekali v času dopustov in me sestanek še čaka, vsekakor pa je to dokaz, da se mogoče s kombinacijo proaktivnega pisca in odprtega urednika nekaj postoriti in doseči. Seveda je vprašanje, koliko urednikov ima potrebno širino in, ne nazadnje, tudi potrebne finance, vendar brez poskusa prav gotovo ne bo nič. 

Zagovarjam torej večjo aktivnost kritikov in manj tarnanja, česa ni oziroma ni več; predvsem me vedno znova preseneča tarnanje kritikov, ki se ne držijo rokov in urednikom, ki morajo vsak mesec zagotoviti določeno število kritik, povzročajo sive lase, ob tem pa so začudeni, ko taisti uredniki nehajo kazati zanimanje za njihove »storitve«. Konec koncev ne gre vse na slabše, v zadnjih dveh desetletjih, nad katerima imam pač pregled, se je kritikom zgodilo tudi kaj dobrega: npr. ustanovitev stanovskega društva, brezplačne kritiške delavnice v organizaciji Literarno-umetniškega društva Literatura, ne nazadnje tudi tale simpozij, ki omogoči razgled po tujih praksah in soočenja mnenj in vizij domačih kritikov.

Odgovor na vprašanje, ali mediji, najsi bodo tiskani ali spletni (ali drugih vrst), odlik, uporabnosti in nujnosti literarnih kritikov ne prepoznajo, je deloma pritrdilen; hkrati pa je treba to dopolniti z domnevo, da jih nekateri, na katere mogoče tudi sami sploh ne pomislimo, bržkone tudi ne poznajo. To je tisto, iz česar je treba izhajati, na tem graditi in (si) poskusiti odpreti kakšna nova vrata. Morda takšna vizija delovanja oziroma razširitve delovanja literarnih kritikov zveni malce krivoverno, vendar menim, da je napočil čas za občasen sestop iz specializirano literarne in kulturn(išk)e sfere, kar je po eni strani očitno potrebno za kritikovo preživetje (v resnici seveda le delno preživetje) in po drugi strani za bralce najrazličnejših revijalnih in podobnih publikacij (ali pač gledalce ali poslušalce), ki so seveda tudi potencialni bralci knjig, dobrodošlo, celo nujno. Ob tem pa, in to poudarjam, je nujno(!) negovati pisanje pravih, torej daljših, poglobljenih, argumentiranih kritiških besedil, ki morajo ostati temelj kritiške/kritikove dejavnosti.