Ponovitev, ne poglobitev

Peter Rezman, Barbara in Krištof. Ljubljana: Založba Goga, 2016. (Zbirka Goga)

Ana Schnabl

Dovolite mi uvodno tavtologijo: Peter Rezman je napisal roman Petra Rezmana. Četrti v vrsti je roman Barbara in Krištof, namreč ponovitev že v prejšnjih avtorjevih delih zastavljene tematike, še en obrat na že razritem dogajalnem kraju in še en interval že ovekovečenega dogajalnega časa. To pomeni, da je roman tudi angažiran za tisto, za kar se je že angažiral: Šaleško dolino in družbeno pravičnost. Celo pripovedovalec je znova nevtralna figura, kronist, nekdo, ki je skupnost zapustil in o njej lahko manj prizadeto poroča. Takšne splošne ugotovitve same po sebi seveda še niso vrednostna sodba, postavljajo le kontekst, ki je za vrednostno sodbo pomemben. Odločajo pa detajli.

Bralko pred prvim poglavjem pričaka glosarij z geografskimi pojmi romana. Ti ji pomagajo pri orientaciji v fiktivnem svetu, ki rezonira Šaleško dolino, njeni politično in industrijsko preteklost in sedanjost. Na to zvezo opozarja tudi uvodno posvetilo prebivalcem, »ki sprva niso hoteli prodati svojih posestev Rudniku lignita Velenje«, vendar roman zadeva tudi netransparentnost in mahinacije ob gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Dogajanje je postavljeno v Kotel, vas v Kotlini, pod katero leži »črni zaklad«. Zaradi izkopavanja »črnega zaklada« je osrednji del vasi, v romanu imenovan »Ogrožno«, zdrsel in potonil, preseljeni prebivalci pa so oblikovali društvo. Roman se posveča sedmemu tradicionalnemu srečanju društva, ki se na vročo avgustovsko nedeljo podaljša še v žegnanje obnovljenih kapelic in cerkve. Okoli krovnega dogodka se organizirajo tako prebivalci vasi kot različni oblastniki – vse od nadškofa, oklicanega z »Oní« preko župana do Magistrazgverka, voditelja ali, po domače, direktorja Gwerka, problematičnega zakladokopa.

Razmerje med prebivalci in oblastniki je zgovorno: medtem ko prebivalci nosijo konkretna imena in so upravičeni do osebnih zgodb in nekakšne geneze, so oblastniki abstrahirani (na kar napeljujejo že njihova imena), po večini nosijo obče značilnosti, torej dvoličnost, koruptivnost, cinizem, več iznajdljivosti kot pameti. Jasno je, da je avtorjeva stava na strani ljudstva – sleherniku je vredno prisluhniti -, toda kako naj takšna tipizacija poteši bralko, ki se z njo iz dneva v dan že srečuje na drugih mestih, v javnih občilih, za šankom, v vljudnostnih pomenkih med čakanjem na javni prevoz? Če pristanemo na »takšni so oblastniki«, bi bilo iz književnih del morda dobro izvedeti, zakaj so takšni; če kaj, bi si književnost lahko vzela čas za to, da bi ne bila publicizem. Tudi to bi seveda imelo samo spekulativno vrednost, a bi romanesknemu svetu pridalo nekaj nujne, ključne kompleksnosti. Viktimizacija simpatičnega, ljubko kapricioznega ljudstva je star vic, ki se mu je težko smejati znova in znova. Roman Barbara in Krištof na tej ravni šepa in lahko tudi zdolgočasi.

Ljudstvo je torej simpatično, mestoma potisnjeno v karikaturo in njegovih likov je v romanu precej. Spoznamo dve vaški družini, Hribarje in Dolinarje ter njihove satelite in proste radikale. Mreža odnosov je široka, opisuje in kanalizira jo nekdanji domačin, v Novem mestu živeči fotograf. Njegovi spomini so mesto najbolj očitnih digresij, še posebej moške masturbacije in spolnih fantazij, tiste snovi, ki slovenskim moškim književnikov izjemno rada spolzi v knjige. Čemu? Je »drkanje« vrhunec intimizma? Naj bi »drkanje« in sanjarjenje o Etelini zadnjici v roman privabilo neko posebno živost? Ali res ni mogoče ponuditi nič drugega, morda za zgodbo samo kaj bolj relevantnega? Če je roman med drugim tudi sestavljanka smelo izbranih (psiholoških) detajlov in je liku odmerjeno veliko spominov na spolno dozorevanje in premlevanje funkcij njegovega »otepača«, potem je lik res lik in ne toliko človek. Res je, vsi veselo »drkamo«, vendar je o tem vseeno bolje govoriti v tistih kontekstih, ko ima »drkanje« potencial postati zanimivo.

Barbara in Krištof sta polbrat in polsestra, križanca med Hribarji in Dolinarji, Krištof vodja društva preseljenih in ogroženih, Barbara pa kronistka zdrselih in ogroženih vasi. Njuni življenji nista toliko poudarek romana kot pa simptoma političnih in družbenih sprememb, ki zadevajo Kotlino. Služita prikazovanju pulza življenja v Kotlini: njuno sorodstvo je posledica povojne zmede, ko je bilo dovoljeno vse, kar je tradicija prepovedovala ali omejevala, njune »sedanje« aktivnosti pa so zlasti poskus osmišljanja dejstva – in opozarjanja na dejstvo -, da je Kotlina potisnjena na rob države, regije in splošne zavesti. Ne »drkata«, jima pa v romanesknem poskakovanju od junaka do junaka kljub temu zmanjka mesa – prav kakor tudi drugim junakom (najmanj papirnata je stara Hribarca, ki bi lahko pribevskala v povsem samostojno književno delo).

Krovna težava romana je, da se ne more odločiti, ali bo zaril družbeno ali intimno, ali bo kritika stanja stvari ali analiza usod posameznikov, ali bo prst uperjen v oblastnike ali stisk ljudskih dlani. V nobeni od predlaganih smeri ne gre do konca in zato izgubi nadzor nad svojim materialom. Lahko bi bil vse hkrati, a je za to preprosto prekratek, prehiter, prenatrpan. Glede na to, da se tematike avtor ni lotil prvič (čeprav se je tokrat uperil v gradnjo TEŠ 6, ostajamo v Šaleški dolini), je upravičeno pričakovati, da bi premise poglobil, dodal neslutene dimenzije in iz prebivalcev Saleške doline in iz zlikovcev naredil ljudi, ki jih ni mogoče pozabiti. Ker je knjigi veliko do družbenih in političnih vprašanj, shematičnost ne more bit strel v tarčo. Prej v prazno.

O avtorju. Ana Schnabl je enkrat nagrajena, dvakrat nominirana, komaj deklarirana pisateljica in urednica. Živi v Kamniku s sibirskim mačkom Lievom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • peterezman pravi:

    Digresija ali (briljantni )preplet.
    Človek nehote pogleda za ključem, ki bi pojasnil takšno nasprotje.
    Zdi se, da je ključ v ISBN 978-961-284-276-5 // ISBN 978-961-284-276-5 // 821.163.6-32 // 289723904

  • kosmo pravi:

    Okusi so različni. Meni je roman špica, četudi sem izjemno siten in natančen bralec.

  • kosmo pravi:

    P.S. Avtor je skozi ‘drkanje’ hotel povedati, da ga vsakdo pofafa oz. da ob spletu okoliščin proda svoje spomine in domače ognjišče komurkoli.

  • peterezman pravi:

    Po branju nekega intervjuja se o romanu Barbara in Krištof še zdi vredno javno zapisati tole.

    Romana ni treba brati ne vem kako pozorno, da se izlušči, kako se pripoved zarije intimno in družbeno. Da je kritika stanja stvari in analiza usod posameznikov, a prst ni uperjen v nikogar! To ni “naloga” romana.
    V obe smeri zarije ostro, zato ni zabavno branje. Kaj šele branje za zabavo, da ne rečemo po naročilu.
    Pisatelj romana ocenjuje, da golobje ni treba, (sam tudi noče…), mladi rodovi pa z leti doumejo, zakaj mora telo vedno znova in znova plesati in se obračati po enem in istem razritem prostoru. Zakaj se je vredno angažirati vedno znova za eno in isto stvar.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

  • Spet ti Slovenci

    Zarja Vršič

    V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

  • Iz megle na soparo, kaj pa umor?

    Veronika Šoster

    Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.