Polifonija, herezija, subverzija: kaotični svet Jakoba Franka

Olga Tokarczuk, Jakobove bukve. Prevod Jana Unuk. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2017 (zbirka Orbis pictus)

Silvija Žnidar

Kdo piše zgodovino? Ali jo tisti, ki jo piše, tudi ustvarja? Je zgodovina nenazadnje velika pripoved, polna številnih navzkrižnih relacij moči in interpretacij? Ustvarja religijo človek, ali religija ustvarja človeka? Ob branju Jakobovih bukev, zgodovinskega romana poljske pisateljice Olge Tokarczuk vznikajo številna vprašanja, ki se dotikajo tako fikcije kot realnosti in njunega odnosa do zgodovine, oblastnih razmerij in vere. Knjiga je masivna – ne zgolj materialno, po obsegu, ampak tudi vsebinsko. Roman, katerega dogajalni čas se razteza od sredine 18. in do začetka 19. stoletja ter se prostorsko giblje med severovzhodnimi slovanskimi in turškimi deželami, opisuje specifično obdobje v poljski zgodovini, vezano na osebnost Jakoba Franka, duhovnega voditelja in ustanovitelja verske ločine frankistov. A delo je mnogo več kot to; Tokarczuk se znotraj teksta loti polemiziranja kritičnih, etično vprašljivih točk zgodovine nekega naroda, hkrati pa razgalja procese formiranja in širjenja oblastnih struktur in vere.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o frankizmu? Kot nazorno prikaže roman, gre za versko gibanje oziroma ločino, katere glasnik, širitelj in (samooklicani) mesija je bil Jakob Frank, Jud rojen na poljskem ozemlju. Skupaj z njegovimi privrženci so ga s strani katoliške in judovske skupnosti kmalu obtožili herezije. Njegov nauk, ki je sledil izročilu Sabataja Cvija, je namreč prepletal elemente ter zakone katoliške, judovske in muslimanske religije, hkrati pa so njihovi obredi vsebovali »bogoskrunske«, »adamitske« prakse, vezane na spolnost in poligamijo. Želja frankistov po pokristjanjevanju jim sicer pridobi naklonjenost določenega števila katoličanov, a jih navzkrižja interesov in spori s talmudisti nenehno pehajo v krizne situacije. Vendarle pa Jakobu vseeno uspe vzpostaviti vezi z različnimi veljaki tistega časa, zaradi česar si zase in svojo skupnost izbori različna materialna sredstva kot tudi svojevrstni »duhovni« ugled; Jakob in ostali Judje se namreč zavedajo, da lahko le kot kristjani pridejo do lastne zemlje in pravic (»Ponoči se pojavi še en vidik te misli, ki je dotlej nekako uhajal pozornosti – da skupaj s krstom prenehaš biti Žid, vsaj za druge. Postaneš človek, kristjan. Lahko kupiš zemljo, odpreš trgovino v mestu, pošlješ otroke v vsakršne šole … Od možnosti se kar vrti v glavi, saj je tako, kot da bi nenadoma dobil čudno, nedoumljivo darilo«). Kar je najverjetneje eden izmed razlogov, da mu mnogi njegovi privrženci slepo sledijo do konca in da se duh njegove misli po svoje ohranja tudi onkraj njegove smrti, preko njegove hčerke Ewe Frank.

Jakobove bukve so svojstven polemičen roman. V prvi vrsti – in morda najbolj očitno – ker obračunavajo z antisemitizmom, ki ga v knjigi nikoli ne zmanjka (eno izmed poglavij je pomenljivo naslovljeno Polonia est paradisus Judaeorum) in zaradi česar je Tokarczuk osebno prejemala grožnje. Katolištvo predstavljajo kot oportunistično religijo, ki je videla v množičnem pokristjanjevanju potencial za lastno rast (»Če bi se to uresničilo, bi bil to naš velik dosežek na vsem svetu, da se je nam v sveti Republiki tako posrečilo spreobrniti pogane in nam ni treba potovati v Indijo, pač pa lahko tu doma spreobračamo lastne divjake.«). Polemične pa so sploh, če jih primerjamo s kanoničnim avtorjem poljskih zgodovinskih romanov, Henrykom Sienkiewiczem. Na to paralelizacijo je opozorila že prevajalka Jana Unuk, ki govori o zapisovanju »narobne strani Sienkiewiczeve kanonične interpretacije poljske preteklosti iz Trilogije«. Gre za popolnoma drugačna pristopa, drugačna obdobja in situacije. Sienkiewicz je živel in pisal v času razdrobljene Poljske, zaradi česar je bila njegova proza prežeta s patriotizmom in slogom, ki ga nekateri poimenujejo kar »romantični mesianizem«. Njegovi teksti služijo spodbujanju poljskega narodnega duha, želijo združiti narod pod herojsko in fabulativno veličastno zastavo. Omenjena Trilogija (h kateri spadajo romani Z ognjem in mečem, Potop ter Mali vitez) se večji del pozicionira znotraj 17. stoletja, se pravi zlate dobe poljske zgodovine. Stremljenje nekega naroda po veljavi in svobodi Sienkiewicz poveže z vzvišenimi cilji katoliške religije, zaradi česar se Poljska tekstualno vzpostavi kot obljubljena dežela, polna zglednih in junaških kristjanov. Piko na i predstavlja sentimentalna alegorija, ki religiozno-narodotvorni boj ponavadi poistoveti z ljubezensko zgodbo, kjer čista strast, predanost in zvestoba med paroma odražajo pogum in pobožno željo nekega ljudstva, kar je na primer razvidno v čustveni dinamiki med Heleno in Janom, protagonistoma romana Z ognjem in mečem. Tokarczuk slika na drugačno platno; njena Poljska 18. stoletja je razklana, različni segmenti naroda so ranljivi ter sprti med sabo, krščanstvo pa se kaže kot dominantna, vzvišena in celo sovražna religija, katere toleranca je omejena na pragmatizem in oportunizem. Oblast tukaj ni dana od Boga, je rezultat boja med različnimi strukturami, pozicijami moči. Religija ni razodetje, je posledica truda posameznikov z močno voljo ali trmasto vero, posledica spekulacij, če ne že mahinacij. Tudi Jakob Frank ni upodobljen kot navdihnjen, razsvetljeni junak, kot bi ga lahko izpeljali iz Sienkiewiczevega dela Quo Vadis?, je človek iz mesa in krvi, ki razume, da je za vzpon in uveljavitev veroizpovedi potreben dialog z oblastjo; njegovo mesijanstvo izhaja iz lastnega prepričanja, stremljenja in interakcij z ljudmi. Ni dober in ne slab. Je človeški (samooklicani) izbranec, bolj človeški od Kristusa, ki ga najdemo na primer pri Bulgakovu. Njegove slabosti eksplodirajo v nečimrnosti, neumnostih, pritlehnostih in jezi, kar pa odtehtajo trenutki iskrene skrbi za svoje ljudstvo ali ljubezen do drugega. Njegova zvezanost s telesnostjo, mnogoženstvom in transgresijo je morda tujek v svetu puritanskih veroizpovedi, a to zgolj poudari dejstvo, da je človek. Ne junak pripovedi, iz papirja in črk, človek. Ki ne potrebuje »odrešilnih« kvalitet, da bi si zaslužil svoj prostor, saj si v svetu tako kot v knjigi le tega izborimo sami, tako ali drugače. Proces nastajanja neke veroizpovedi, ki se formira okoli njega, se tako upira Sienkiewiczevemu »naravnemu«, vsemogočnemu pojavu vere v svetu, odpove se krščanstvu krivde, k čemur pripomore inkorporacija religij »južno« od Evrope: »Opaža, da čim dlje na jugu se znajde, tem slabotnejše je krščanstvo, čim več je sonca in čim slajše vino, in čim več je tam staroveškega Fatuma – tem bolje tam živi. (…) Zato je manj tistega notranjega sramu, neznosnega občutka krivde za vse, kar si naredil.«

Frankizem deluje tako v kontrastu z drugimi, uradnimi veroizpovedmi kot skorajda anti-dogmatičen in subverziven. Čeprav je namen frankistov povečini pragmatičen ter odraža željo po posesti in pravicah, je na koncu koncev tudi posledica ksenofobije in antisemitizma, ki potiska odpadnike na rob in jih prisili k različnim taktikam preživetja. Sam nauk, ki ga pri tem proizvedejo, tudi ni zanemarljiv. Frankistični konglomerat treh ver daje vtis, da napaberkuje najbolj koristno in najbolj esencialno vseh treh religij, pri čemer gre onkraj monoteističnih okostenelosti ter omejitev. Njihovo vodilo se napaja iz dejstva, da je treba porušiti vse, kar je do sedaj veljalo in iz tega zgraditi novo duhovnost – kar v manjši meri spominja na poznejše nietzschejansko prevrednotenje vseh vrednot (in željo po rušenju temeljev evropske morale). Do neke mere se frankizem reprezentira kot »zemeljskemu« človeku prijaznejša ali bolj prilagojena vera, saj upošteva njegove hibe in šibkosti, prizanaša poželenjem. Predvsem pa, kar je morda najbolj presenetljivo, postavlja v ospredje ženske. O feminističnih aspiracijah ali emancipacijskih razsvetljenjih seveda ne more biti zares govora. Vsekakor pa imajo ženske v tej verski skupnosti vidnejšo vlogo. Zapisane so kot pokončni stebri, ki držijo pokonci zgodbo in svoje ljudstvo, ki podpirajo in s svojim mlekom (dobesedno) hranijo Jakoba. Slednji jim, čeprav jih izkorišča za svoje potrebe, v svoji skupnosti priznava enakovredno pozicijo, predvsem pa je »večno žensko« utelešeno v liku Šehine, ki ga častijo frankisti in ga lahko primerjamo s krščansko Devico Marijo. Sam tekst na več mestih poudarja, da se skozi žensko/Šehino razodeva resnica. V nekaterih primerih ženski liki posedujejo vednost, ki je drugim nedostopna. Primer tega sta prerokinja Haja in predvsem starka Jenta, ki je ujeta v svetu med zemljo in nebom, med mrtvimi in živimi. Njeno umiranju upirajoče se telo položijo v jamo, medtem ko njen duh obstaja nekje vmes. Votlina nosi specifičen pomen, saj ima obliko črke alef (»Pravzaprav zelo malo ljudi ve, kako ogromna je ta votlina, toda govori se, da ima obliko črke alef, da je velik podzemni alef, pečat, prva črka, na kateri počiva svet.«). Kot je opominjal že Borges, je alef najmogočnejša črka hebrejske abecede, z mnogimi konotacijami; je črka začetka, iz katerega vse izvira, je črka, katere prisotnost na golemovem čelu predstavlja resnico, njena odsotnost pa smrt, hkrati pa pomeni tudi enost stvarstva, edinost stvarnika. Jenta tako na nek način emanira iz točke, ki razume, če ne skorajda poseduje vpogled v preteklost, prihodnost in sedanjost. Zaradi svojega nenavadnega »ontološkega statusa« funkcionira na način nekakšne eterične entitete ali silfide, je kot zračno bitje, ki zmore prehajati opne tuzemskega in onstranstva, zaradi česar prodira v pore fragmentov realnosti in je morda edina, ki zmore zagrabiti odblesk resnice.

Svet Jakobovih bukev se zdi vselej kot na robu kataklizme: dogajanje vre od premikov posameznikov in skupin, ki kot nomadi iščejo svoj prostor pod soncem, množijo se kritične kolizije različnih interesov, verniki napovedujejo prihod Mesije in tako dalje. Vendar to ni apokalipsa vesoljne razsežnosti, to je prostor kjer kraljujeta sovraštvo in ksenofobija, ki vzgibata nemir ter radikalno željo po spremembi. Tokarczuk to situacijo izpisuje na strani knjige hkrati pa jo aktualizira, napolni z »opomini«, ki jih lahko apliciramo na današnji čas. Njena pisava je ob tem skladna z vsebino: fragmentarna, nelinearna, presekana na različnih mestih, podana iz več gledišč. Sama pisateljica je pojasnila, da piše »konstelacijske romane«, pri čemer nasuje bralcu različne zgodbe in pisave, ki jih mora sam postaviti v sklope ali celote. Kot druga dela Olge Tokarczuk, kot sta na primer Beguni in Dnevna hiša, nočna hiša, se tako tudi Jakobove bukve izmikajo čisti linearni pripovedi in iščejo svojo moč v kombinatoriki različnih slogov, pisav in zvrsti. Jakobovo zgodbo pletejo različni pripovedovalci, nikoli pa je ne pripoveduje sam – kajti Mesija svoje usode nikoli ne piše sam. To počne njegov najzvestejši sledilec Nahman, ki zapisuje Jakobovo življenje, ter s tem kreira njegov mit, ga pozicionira v zgodovino. Linija Jakobove zgodbe pa je prerezana z ostalimi nenehno gibajočimi in izmenjujočimi se glasovi, ki več ne pišejo, kot bi se izrazil Lyotard, »velike zgodbe«, ampak številne fragmentarne polifonične narative, ki se širijo skozi desetletja. Ob slednjem dejstvu se morda spomnimo na Prousta, ki je v zagovoru Flauberta pisal, da le ta raztegne čas: njegovi liki postanejo pošasti, raztegnjene v času. Upamo si trditi, da se Tokarzcuk približa temu učinku na povsem svoj način. Izmenjave korespondenc, izčrpne biografije in beleženja nenavadnih dogodkov, ki spremljajo Jakoba, ustvarjajo temporalno sfero, ki se zdi daljša in težja kot se zdi, saj nosi relevantno sporočilo, ki se povzpne onkraj prisotnega trenutka in dogajanja.

Jakobove bukve zahtevajo celega bralca: njegovo neumorno prisotnost, s katero se zagrize v obsežnost dela, jo nenehno premleva in se preriva skozi neštete zgodovinske podatke ter različne pisave, da bi prišel do srčike. Knjiga morda ni enostavna in ti vzame čas – vendar ti tudi povrne, poplača. Ne le z vednostjo ali razgrinjanjem mehanizmov neke zgodovine, temveč tudi s prevpraševanjem lastnih predstav o drugem, o svetu. Vsekakor počne to v izvirno učenjaški, a zgovorni maniri, in sicer, kot pravi del podnaslova romana »modrim v spominek, rojakom v premislek, neukim v poduk, melanholikom pa v kratek čas«.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pripis k letom molčanja

    Katarina Kogej

    Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

  • O pivu, koncu sveta in sploh vsem

    Špela Sabati

    Nič ne kliče po udobnem naslanjaču in kokicah bolj, kot prikaz vesoljskega potopa, pri katerem se nekateri posamezniki vsemu tehničnemu napredku navkljub povzpnejo na splav, narejen iz praznih pivskih sodov in se (s tabletko za hitro, nebolečo smrt v žepu) ekstatično prepustijo usodi.

  • Življenja brez šablon

    Urška Gabrič

    Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih.