Okužba z duhovitostjo

Sodobnost 7-8, julij-avgust 2014

Ivana Zajc

Tokratna dramatiki posvečena Sodobnost prinaša svežo in drzno slovensko dramatiko, ki ponuja izziv tako bralcu kot morebitni uprizoritvi in je v znamenju domišljijskih inovacij in duhovitega, ki sta nezamenljiva elementa v skoraj vseh objavljenih dramah. Ne delujeta pa le v »zabavo«, ampak v besedilih odpirata in podpirata globlje pomenske dimenzije.

V Möderndorferjevem delu Evropa srečamo Maksa, ki se z diplomo iz literature zaradi brezposelnosti vrača k mami v rodni kraj. Tja ga vleče tudi zaradi bivše ljubezni, Irene. Ob tem ga spremljajo karikirani liki, na primer kamionar z zanosnim prepevanjem narodnozabavnih viž in sumljivimi dejavnostmi. Maks in drugi so okruški nekdaj obstoječega, a razpadlega srednjega sloja, okolje pa zaznamuje globoka socialna kriza. Ker ne najdejo dela v mestu, se, kot izvemo, skoraj vsi mladi vračajo domov. Irena je Maksa zelo vesela, še bolj so veseli domačini, ki bi mladi par najraje kar takoj zvezali v zakon. To se tudi skoraj nemudoma začne dogajati: ko ženske Maksu merijo poročno obleko, ta uvidi, da dogodkov nima več pod nadzorom in da ga želijo domačini – vključno z njegovo materjo – razkosati in pojesti. Temu je naklonjena tudi interpretacija zakona, ki izraz »eno meso« razume izrazito dobesedno. Izvemo, da se je Irena poročala z vsemi mladimi moškimi, ki so se vrnili domov in tako postali predmet kolin. Pretiravanja, sprva drobna, pripeljejo do skrajnih situacij. Delo je posejano z duhovito ironijo z razsežnostmi družbene kritike, tudi zaradi katere v popolnoma absurdno situacijo vstopamo postopoma, zato pa zelo učinkovito.

V Sodobnost je vključeno tudi delo tisoč devetsto enainosemdeset Simone Semenič – na nevključenost avtorice v lanski številki, čeprav je spremna študija precej pisala o njenem delu, sem že opozorila. Kronotop Ajdovščine v osemdesetih je prikazan zelo razvejano. Pojavlja se funkcija pripovedovalca, ki se locira v didaskalije in ki usmerja pripoved. Ta se mestoma razteza čez več časovnih dimenzij, ki jih preskakuje nenadoma in včasih na začudenje dramskih likov. Pripovedovalski glas se tudi ne more odločiti, kdo je glavni lik, in ga tudi spreminja. Iz avtoričinega dela Gostija (če skrajšam dolgi naslov) se ponovi motiv od zunaj komentirane žrtve, ki sama ne spregovori. Tisoč devetsto enainosemdeset je slika časa in kraja – napravljena detajlno in z glasovi mnogih oseb, tudi avtoričinega, ki nam v nekem trenutku predlaga, da si del drame, če se nam to zdi potrebno, dopišemo sami. Semeničeva ima prepoznaven ustvarjalen odnos do dramskih konvencij, v smislu tiste definicije ustvarjalnosti, ki to vidi kot zmožnost prekombiniranja struktur.

Jani Kovačič je v svojem delu z naslovom Zoôn Politicon Animalikon uporabil strategijo preobleke družbene kritike v domišljijski svet poosebljenih živali, katerih pogovori se na trenutke nadaljujejo v songih. V ospredju je dvojica kralja Leva, ki živi dekadenčno, skrbi ga le lastni užitek in arogantno sprejema podložnike, in njegovega brata, ki bi rad tudi sam postal prav tak kralj. V hedonistično uživanje na dvoru se vpletajo podložniki s svojimi zahtevami. Tako se pred kraljem zvrstijo na primer umetniki zajci, ki za to, da bi dobili svoje korenje, igrajo lazzi, ki je zabave željnemu kralju po volji. Zanimiv je avtorjev domislek Splošne deklaracije pravic rastlin, ki združene pridejo do kralja s svojimi zahtevami: »skratka, ni ga, ki nas ne bi žrl.« Med nastajanjem zakonika se namreč razkrivajo neskladja med svobodo posameznika in nujnostjo, da se slednji medsebojno »žrejo«, pa tudi skrivoma nepravično ravnanje vladajočih: Kralj in njegovi pomočniki zvito zapišejo nov paragraf, ki naj bi rešil probleme združene flore, v resnici pa zgolj utrdijo obstoječe stanje.

Tudi v tej drami, tako kot v Möderndorferjevi, se pojavi motiv medsebojnega »žretja«: svoje podložnike (v dobesednem pomenu) jé kralj: »Kar lahko napravi jed, niti meč ne more.« Kraljev brat postane novi kralj, ko svojega brata zvijačno spravi v ječo, ki jo je dal postaviti sam. Dvorjani novega kralja sprejmejo za svojega, izkaže pa se, da ga izkoriščajo, ko podpisuje dekrete po njihovih željah v ekstatičnem razpoloženju, ki ga pri njem povzroči njegova nova družbena pozicija. Drama se stopnjuje do vrnitve prejšnjega kralja Leva. Ta v svojem kraljestvu razglasi popolni boj, kar pomeni, da preživijo zgolj najbolj sposobni. Temu dogovoru pa se ne pridruži le človek, saj ta »žre duše«, kar pa je še veliko slabše.

Dramaturško delo ni posebej razvejano, na trenutke so dogodki predvidljivi, zato pa svojo globino črpa iz dimenzij prikaza družbe kot skupnosti posameznikov, med katerimi vladajo tudi nasilna razmerja. To drami vsekakor uspe, saj se smeh, ki ga sproža izjemna duhovitost, konča nekje popolnoma drugje, v premišljevanju o razmerjih med posameznikom in družbo.

Dramaturško veliko kompleksneje je zgrajena Skubičeva Pavla nad prepadom. Govori o znameniti slovenski alpinistki Pavli Jesih – ki je s soplezalci, večinoma kot prva v navezi, preplezala mnogo prvenstvenih smeri v slovenskih gorah – in hkrati ikoni slovenske kinomatografije z izjemnim okusom za filmsko umetnost ter podjetniško žilico. Njena večplastna osebnost je prikazana z retrospektivnimi drobci iz njenega življenja v času političnih zarot, pa tudi spolnih predsodkov do Pavle kot aktivno delujoče in uspešne ženske. Vloge, ki jih je v življenju odigrala, so inventivno – preko analogije med preizkušnjami v kinematografskih in njenih drugih aktivnostih ter preizkušnjami v steni – prikazane s sočasno odvijajočimi se prizori v steni ter drugod. To je izjemno zanimiv efekt, ki se mestoma pojavlja v drami in stopnjuje napetost ter omogoči intimen prikaz Pavle. V učinkovitem zadnjem prizoru se srečata starejša in mlada Pavla. Avtorja odlikuje občutek za govor oseb in dobro prikaže strategije bodisi izražanja bodisi skrivanja čustev z besedami.

Dohovitost in inventivnost, obarvana z izrazitimi odtenki ali komentarji družbe, sta torej zaznamovali tokratno dramatiko v Sodobnosti. Möderndorferjevo Evropo s postopnim razkrivanjem temne resnice o ljudožerskem kraju, ki sta ga v tovrstno lakoto pahnila velika kriza in razpad srednjega sloja. Pavlo nad prepadom Andreja E. Skubica zaradi inovativnega in natančnega dramskega postopka razkrivanja osebnosti ter življenjske zgodbe alpinistke Pavle Jesih, zaznamovanih z družbenim dogajanjem. Dramo Simone Semenič tisoč devetsto enainosemdeset s fleksibilno dramsko fabulo in duhovito podobo Ajdovščine v osemdesetih, ki pa se razteza čez več časovnih dimenzij ter tako prikaže linije, ki se v nekem kraju zarišejo skozi čas in jih utirajo ljudje s svojimi življenji. Zoôn Politikon Animalikon Janija Kovačičiča z duhovito, a pretresljivo podobo nepravične družbe, v kateri veljajo zakoni »žretja«, ki pa je, kot ugotovijo živali, boljša kot človeška, saj si ljudje medsebojno »žremo« tudi duše.

O avtorju. Ivana Zajc je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, je doktorska študentka na Oddelku za slovenistiko FF UL.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo

    Anja Radaljac

    Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, … →

  • Ekstrakt dramske sodobnosti

    Ivana Zajc

    Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in … →

  • Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (2. del)

    Anja Radaljac

    Šorli in Brodar navajata sledeče podatke glede uprizarjanja slovenskih dram: »Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da … →

Izdelava: Pika vejica