Ogledalo nasičenosti

Bina Štampe Žmavc, Ogledalo zraka. Dob: Miš, 2013.

Diana Pungeršič

Bina Štampe Žmavc je pri nas predvsem sinonim za vrhunsko literaturo za mladino in otroke, katere vrh gotovo tvori odmevna zbirka pravljic Cesar in roža, s katero je osvojila tako bralce kot kritike. Ob bogatem mladinsko-otroškem delu pa ne gre spregledati niti pol ducata izdanih pesniških zbirk. Že v pesniškem prvencu Pesek v pesem (1999) zariše nekatere tematske stalnice; impresije narave, tematizacija minevanja, ljubezni, odtujenosti in samote ipd., ki jih skozi zbirke zgošča in razširja, pri čemer vseskozi ostaja zvesta razpoloženjskemu upovedovanju sveta. Pred nami je zdaj njena sedma pesniška knjiga.

Ogledalo zraka je zbirka eksistenčno podčrtanih pesmi z izrazito tematizacijo časa, človeške minljivosti, praznine, osamljenosti, samote. S temi temeljnimi bivanjskimi pojmi se je pesnica ukvarjala že v dosedanjem opusu, vendar se zdi, da je tokratno zbirko doživljanje časa zaznamovalo že v sami zasnovi: »Stanujemo v času / in zato brez naslova. / Sadeži dneva so zmeraj trenutki. / Ugrizi klepsider / precizni in ostri, / da ubežimo zmeraj prepozni.« Čas postane temeljna in vseobsegajoča kategorija zbirke in življenja nasploh. Časovne dimenzije se merijo v stalnem dialogu z naravo, v zrcaljenju njenih metamorfoz: »Ta koncizna inkarnacija časa / v šumotnem listju jeseni.« Narava kot natančna odslikava stanja človekovega duha in človeštva nasploh je ustoličena že v prvi pesmi zbirke: »Neopazno se je spremenil svet. / Dobil je barvo / odpadlega listja, / čeprav ni jesen.« Občutenje časa je temeljno določeno z odsotnostjo oziroma izgubo bližine (ljubljene osebe): »Ko vstaneš v jutro, / tam ni nikogar, / ki bi te branil pred časom.« Ena od izpovedovalkinih vlog v zbirki je namreč »zapuščena žena«, ki pa svoj položaj sprejema s tiho sprijaznjenostjo, potrpežljivostjo: »Nasmehnem se / in dleto samote kleše / naprej svoj zgodnji večer.«

Zatorej ne preseneča, da je glavnina zbirke občutno melanholična, tiha, jesensko-zimsko umirjena: »Še daleč je do pomladi.« Kajpada tudi potrtost, nizki toni, temina v pesničinem opusu niso novost in jih je bilo moč pričakovati; nazorno jih pravzaprav napovedujejo že naslovi poprejšnjih zbirk, ki se pomikajo od Opoldnevov k Poševnemu soncu in nato kar k Polovici sonca. V Ogledalu zraka dnevom dokončno zavlada »zavetje noči«, »nektar pomladnega sonca / postane zgolj megličasta sanja / lubja iz sna.« Najglasneje v zbirki odzvanja »tisočerokotna tišina« in »zveneči nič«.

V samoti, ki pomeni odsotnost telesne, tudi duhovne, človeške bližine – poleg moža tudi drugih družinskih članov: mame, očeta, sinov, sestre, strica –, se kot trdno oprijemališče, ki sidra izpovedovalkin tukaj in zdaj, kaže njen »mali sobni svet« in v njem rože, mačka, metulji, božično drevesce ter knjige: »V noč legam / z lahko konjenico / knjig, / postrojenih v območju /somraka, / za vse primere / sovražnikov in pasti, / ki prežijo skriti / v kruti polnočni budnosti / zemlje in zraka.« A kolikor je izpovedovalkin fizični prostor skrčen, toliko bolj duhovno sega onkraj, v metafizično, presežno. Najpogosteje v sanjski svet, v katerem se izpovedovalkin pogled izostri in tukajšnjo resničnost uzre v novi luči: »V sanjah / sem jih ugledala / s presunljivo ostrino, / kakršne budnost / nikoli ne more doseči. / […] / Ko sem se zbudila, / nisem pustila, / da bi mi budnost znova / zastrla pogled.« Hkrati pa se subjekt v duhu prek spominov zateka tudi v preteklost. Druga izrazita izpovedovalkina vloga tako postane »vestalka spomina«, kot »ščit / navidezne večnosti v času.« Soočanje s preteklostjo je nemalokrat trpko, hkrati pa tudi že zajezeno: »Preteklost je tam, / mrtva in tiha. / lahko jo vznemirim, / da vzvalovi / z odsotnostjo /svojega pradiha. // Potopljena / na dno spomina le humus / za nezavedne vzpetine duha / in oddaljeni čas / hrepenenja.« Spomini tudi utrjujejo zavedanje, da vsi »nekoč bomo torzo / srebrne pozabe / v speči brežini / sveta.« V kolikor v ženskem subjektu le vzbrsti pomladno občutje, pa je vselej vezano na transcendentno: »Stala sem pred gredo perunik / in se ozrla navzgor / k perunikam zvezd. / Vse v zemlji nezadržno / klije v svetlobo. // Pot do neba / je kratka, kot da ničesar ni vmes.«

Na presežnost je temeljno vezano tudi že samo umetniško ustvarjanje, pesnjenje, ki postane v samoti še toliko močnejši pesničin modus vivendi: »Dih je postal stih / in pesem / valovito ogledalo zraka.« Čeprav se pesničin ustvarjalni impulz docela umirja: »Vsak dan / bolj si podobna muzi, / ki je nihče ne pričakuje. // Muzi venenja in čakanja.« Tako pomembno mesto v zbirki znova zasedejo avtopoetološke pesmi: »Zmeraj pišeš / eno in isto pesem. / Da bi ustvaril tisto / popolno telo besede / na južni brežini sanj / in prosojnega zrenja, / ki ga kaplje klepsider / zaobidejo / spoštljivo kot večnost.«

Avtorica je svoje prve odrasle pesniške korake brusila v sonetističnih ritmih, eni najstrožjih pesniških form, ki pa jo je vmes opustila, denimo v zbirkah Opoldnevi (2005) in Sinjebradec (2008), in se k njej ponovno zatekla v zbirkah Vaze (2008) in Pol sonca (2011). Ogledalo zraka tako prekinja klasičen verzni korak in se predaja odprtejši formi, v kateri pa ostaja močna sled že naučene in do potankosti izbrušene verzne strogosti, kar potrjuje zlasti dosleden, upočasnjen ritem, ki ga avtorica kreira z občasnimi rimami, aliteracijami in asonancami, posebej izdatno pa z inverzijami. Z njimi je dosežena formalna izbrušenost, ki mestoma deluje prepatinizirano in posledično prepatetično. Preti nevarnost, da zeleni volk pesem zaduši. Izrazna privzdignjenost, kakršna se kaže v skrbno odbranem besedju, t. i. poetizmih, denimo rdeti, vznikniti, vonljivi, nebesnina, tihnina, eon, milota, firmament, vsemodrina, zmrzlina ipd., sicer količi avtoričino prepoznavno stilizirano pisavo, toda združena s koncentratom podobja in že omenjenimi inverzijami poraja bodisi prenasičene ali preveč dognane, polikane pesmi. V večji robatosti, tudi skoposti verza in izraza bi nekatere pesmi bržčas učinkovale bolj prepričljivo. Na drugi strani se kot najbolj uspele kažejo zlasti tiste s kontrapunktom oz. z idejnim vrhom ob koncu pesmi. Te pesmi, ki so tudi jezikovno manj ambiciozne, denimo Sneg v oktobru, September, Zapuščena žena, Spomin ipd., ob koncu prijetno zasukajo perspektivo in poglobijo bralčevo doživetje. Kot celota zbirka deluje sklenjeno, nemara celo preveč. V vračanju vedno istega je premalo tematsko (in formalno) raznolika. Ob branju na dušek se bralec knjige kaj hitro nasiti. Temu v izogib jo priporočam v manjših (enopesemskih) odmerkih.

 

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Glorifikacija zgodovine in utišanje sedanjosti

    Anja Radaljac

    Roman Non-Oui je tretje v slovenščino prevedeno prozno delo Lidije Dimkovske. Gre za dokumentarno-fikcijski roman o življenju Dalmatinke, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske.

  • Žive barve mračnega begunstva

    Iztok Sitar

    Al Capp je nekoč dejal, da je strip najboljše sredstvo množične komunikacije. Medij, ki lahko oblikuje javno mnenje, seveda pa mora biti vsebinsko jasno in vizualno všečno sporočilo namenjeno najširšim množicam. Prav tak strip je Ilegalec.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Izdelava: Pika vejica