Od podatkov do idej – pa naprej? (2)

30. slovenski knjižni sejem in zagate založništva

Andrej Hočevar

Za knjigo se je treba potruditi

Da bi nove, spodbudne ideje spoznali iz praks založnikov iz našemu vsaj približno primerljivega okolja, so bili v žarišče letošnje Založniške akademije povabljeni različni akterji škotskega založništva. Marion Sinclair, direktorica škotskega združenja založnikov Publishing Scotland, je s predstavitvijo delovanja organizacije, ki škotskim založnikom pomaga pri distribuciji, skladiščenju, pogajanju in še marsičem, pripravila teren za morebitno primerjalno iskanje rešitev, zanimivih tudi za slovensko založništvo. Publishing Scotland denimo ureja tudi spletni portal Books from Scotland, ki po zasnovi spominja na JAK-ov portal v pripravi Knjige na trgu, o katerem se je že veliko govorilo in o katerem bomo tukaj kmalu poročali tudi v ločeni raziskavi.

Predstavitev delovanja združenja je hitro izpostavila nekaj ključnih tem in poudarkov, ki so bistveno zaznamovali še naslednje dni. Med njimi je denimo vprašanje razmerja med izdajanjem leposlovja in stvarne literature. Dve največji založbi na Škotskem namreč sploh ne izdajata leposlovja, kar pomeni, da so vse manjše, t. i. neodvisne založbe – neodvisne od večjih založb in konglomeratov – v nekem smislu nišne. Prednost tega je moč videti denimo v bolj jasno definiranem trgu in večji agilnosti. Kot je bilo slišati še v drugih predstavitvah, leposlovje tudi pri drugih založbah ne predstavlja nujno vsebinske večine, saj je prav stvarna literatura tista, ki založbi zagotovi preživetje.

V tem smislu je bilo nadvse zanimivo slediti predstavitvam Adriana Searla (Freight Books) in Sare Hunt (Saraband). Preživetje založbe je za naše uho, vajeno govora o vrhunskosti, umetniškosti, subvencijah in nacionalnem pomenu literature, nemara slišati nekam vulgarno. Toda v resnici je prav nasprotno: denimo moja ušesa so že zamašena z maslom pravičniške zaverovanosti v višje poslanstvo vsakega še tako parcialnega interesa, ki svoj rilec namaka v eno in edino blatno korito. Za razliko od predstavitve založbe Jasno in glasno, ki ji je sicer treba priznati uspešnost (knjige iz niza Ščepec …) in določeno uredniško odločnost – vendar izključno v popularnem kontekstu križanja ezoterike, duhovnosti in samopomoči –, sta Searle in Hunt predstavila inovativne založniške pristope in projekte, s katerimi si založbi zagotovita preživetje in ne nazadnje financiranje drugih vsebin, celo slovenskih avtorjev (Freight je izdala tudi kratke zgodbe Mihe Mazzinija – pa ne, da bi se dobro prodajale).

Zgodba Adriana Searla je pri tem še posebej inspirativna. Searle je pravzaprav začel z oblikovalskim studiom, ki še vedno skrbi za večji del prihodkov in, ne nazadnje, profesionalno oblikovanje njihovih knjig, vendar pa sta ga osebni interes in zavzetost gnala še dlje. Tako je denimo pripravil nekaj nagrajenih knjižnih projektov, s katerimi je želel – tako rekoč v igri – potrditi svojo oblikovalsko identiteto, pri čemer mu je mimogrede uspelo urediti še inovativno antologijo sodobne škotske proze. Ali zgodb o škotskem nogometnem klubu. Searle ima namreč izredno dober čut za prepoznavanje priložnosti in razvijanje idej; ko je denimo ugotovil, da na Škotskem ni primerne revije za objavljanje kratke proze – in da literarne revije na splošno ne ustrezajo njegovi predstavi o dobrem oblikovanju – je preprosto ustanovil svojo, Gutter, ki je iz osebnega projekta hitro prerasla v eno izmed pomembnejših literarnih revij na Škotskem. Projekti, kot so niz knjig o kužkih v barih (kužki v barih!!!) ali 101 način, kako uporabiti mrtev kindle, so zabavni projekti, s katerimi Searle ni izkoriščal izključno slabega okusa (ali) nepodučenega bralstva, temveč si je z njimi izmislil nekaj, ob čemer se lahko zdaj brez zadrege nasmehne. Ne da bi se kakorkoli silil v ospredje, je znal pomagati, kjerkoli je bilo treba vložiti delo (naj je šlo za pisanje ali fotografijo), s čimer je dokazal, da so največ vredne tiste ideje, za katere si se pripravljen žrtvovati. Pomisli, celo v založništvu. Za sprostitveno škotsko češnjico na vrhu, no, za prilogo, je poskrbel Rodge Glass, ki je predstavil verzijo svojega teksta o  grenko-sladkih izkušnjah s pisanjem in urednikovanjem, sicer napisanega posebej za www.ludliteratura.si, kjer je tekst dostopen v prevodu.

Primerjalni zaključki posebnosti založništva, ki sta  jih duhovito predstavila Claire Squires in Miha Kovač, se nanašajo na to, da nima na Škotskem noben majhen oz. neodvisen založnik svoje knjigarne, da se seveda ne subvencionira prevodov in da je slovensko založništvo preveč introvertirano in neprilagodljivo. Skupen problem pa je slejkoprej neizogibnost sile, ki avtorje vleče drugam – k večjim založbam ali kar v svet, kot je to Kovač opisal že drugje.

Simbolna vrednost je zgolj simbolična

Če je bilo eno izmed pomembnejših spoznanj letošnje Založniške akademije torej to, da se je treba za knjige potruditi, je Anne-Solange Noble, direktorica za avtorske pravice v tujini pri založbi Gallimard in izjemna poznavalka svetovnega založništva, to spoznanje še nadgradila. Premalo je, če se založnikov (ali urednikov) trud za knjigo konča z njenim izidom. Za knjigo se je treba po njenem izidu še toliko bolj potruditi. Ne nazadnje, tako Noble, imajo avtorji (upravičeno) čedalje večja pričakovanja, saj cilj vsakega avtorja, ki želi izdati knjigo, ni zgolj v tem, da knjigo izda (no, pri nas tudi glede tega obstajajo izjeme), temveč še bolj v tem, da bi bila njegova knjiga tudi brana. Po možnosti v čim več jezikih. O pomembnosti promocije je bilo seveda že veliko govora, vendar pa zdaj ni samo več kot očitno, da je boljša promocija književnosti pomembna, temveč je, skladno z rezultati KiB V, vsem, ki jih skrbi prihodnost slovenskega založništva, praktično zapovedana od zgoraj.

Dejstvo, da smo Slovenci slabi bralci in kupci knjig, je zdaj torej uradno potrjeno, kar nalaga toliko večjo odgovornost na vse akterje znotraj komunikacijskega kroga naše knjige. Imamo več knjižnih naslovov, nižje naklade, manj prihodkov; da bolj raznolika ponudba, skupaj z razvojem dodatnih prodajnih poti (splet, trgovski centri), ni pozitivno vplivala na branje in kupovanje, bi moral biti najmanj znak za preplah. Kako dolgo bomo še lahko zniževali produkcijske stroške (se reče delali zastonj), da bi ohranili kvantiteto, ki je ne upravičuje kvaliteta? Glavni razlog za obisk knjigarne ni nakup knjige. Glavni razlog za nebranje nista zgolj tradicionalno pomanjkanje časa (3 %) in mnenje, da so knjige predrage (25 %), temveč to, da knjige ljudi preprosto ne zanimajo (skoraj 30 %)! Če slučajno ni bilo dovolj jasno: knjige ljudi ne zanimajo. Kako čista je v resnici vest pisateljev, urednikov, založnikov?

Je kvaliteta preverljiva ali zgolj naučena poza? Seveda, presoje o kvaliteti ne moremo v celoti prepustiti trgu ali zgolj družabnemu vidiku knjižnih priporočil (Analiza trendov predstavitev knjig na Amazonovi spletni strani kaže, da so uporabniška mnenja skoraj v celoti izrinila strokovne prispevke), bi si pa morali zelo vzeti k srcu zaključek Mihe Kovača, da bi nam koristilo »kanček več (neo)liberalne pameti«. Mogoče bi morali stopiti stopničko niže, da bi lahko prišli stopničko više. Ursula K le Guin je ob prejemu nagrade National Book Award pred kratkim poudarila, da Združene države potrebujejo »pisatelje, ki poznajo razliko med proizvajanjem blaga za masovno potrošnjo in ukvarjanjem z umetnostjo.« Res je; seveda pa tudi mi ne potrebujemo šarlatanske umetnosti, temveč pravo in primerno reflektirano umetnost, ki jo znamo po potrebi pravilno dopolniti s knjigami o kužkih.

Kajti ne nazadnje je tudi simbolna vrednost knjige na psu, kar potrjuje KiB V. S tem je tudi vse govorjenje o tej simbolni vrednosti in simbolnem kapitalu postavljeno v novo luč. Če se je sejem na strokovnem knjigotrškem dnevu začel s še enim praznim govorom Aleša Novaka o tej zlajnani simbolni vrednosti, ki je seveda zgolj simbolična, je zdaj pomembno to, da jo znamo pravilno interpretirati. To vrednost je zdaj namreč nemogoče še naprej povezovati s časi prebujanja narodne zavesti (ne nazadnje, poniknila je tudi Nova revija). Da se je treba od ustaljenega diskurza o nacionalni substanci, ki nas vse precej po nepotrebnem obremenjuje, nekoliko distancirati, potrjuje tudi podatek iz KiB V, da šolski sistem bralne in nakupne navade prej zavira kot spodbuja. Da urbana populacija ne plačuje za simbolno vrednost. Treba se je zavedati, da so knjige čedalje bolj pogosto dojete kot medij zabave, v čemer pa seveda ne morejo konkurirati – če vzamemo ekstremen primer – računalniških igram. No, tudi nanizanke še niso postale roman 21. stoletja in »scenariji« za računalniške igre niso zadnje zatočišče najboljših pisateljev.

Če torej kar 18 % procentov ljudi misli, da je branje nekoristno, je nedvomno treba nekaj narediti. Mogoče je treba, paradoksalno, spet dvigniti simbolno vrednost knjige onkraj njene simbolne vrednosti. Drugače, kot smo to počeli doslej. Denimo z načrtnim razvijanjem trženjskih strategij na ravni založb (in torej ne v smislu neke nacionalne kampanje, ki samo krepi odpor do knjige kot predstavnice neke preživele ideologije), vlaganjem v spletne infrastrukture založb in specializirane medije, ki prinašajo relevantne informacije, kar je ne nazadnje tudi poslanstvo tega in še katerega drugega medija. Konec koncev pa je treba knjigo spet spraviti na dober glas, ampak za to najprej potrebujemo dobre knjige. In mogoče več kvalitetnih delavnic kreativnega pisanja, če ne kar posebnega študija. V nasprotnem primeru bomo, kot je ironično dejal Mitja Čander, podobni Indijancem v rezervatu – financiramo knjige, ki jih nihče ne kupuje. Kdor potrebuje kaj še bolj streznitvenega, se lahko spomni Searlove izjave, da se v končni fazi ne promovira založbe (večini ljudi je založbo povsem vseeno), temveč posamezne knjige. Knjige. Zanje nam gre. Naj bodo dobre.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aljaž Krivec pravi:

    Sicer sumim, da si to nekako zapisal med vrsticami, pa bom vseeno dopisal še sam.

    Nenehno poudarjanje simbolnega kapitala umetnosti, umetniška dela popolnoma distancira od pojma tržnega produkta, s tem pa tudi ne daje popolnoma nobenega razloga, da bi naj zanje namenili kakšen cent. Umetnik, ki umre od lakote pa tudi ne more biti ustvarjalec oh in sploh simbolnega 🙂

    Mogoče bi bila začetna stopnja (vsaj na področju knjižnega založništva), da začnemo ločevati med pojmoma literature in knjige, glasbenega albuma in zgoščenke … torej vsebine in nosilca.

    P.S. Scenariji za računalniške igre mogoče niso zadnje zatočišče najboljših pisateljev. Se pa v Silicijevi dolini vendarle kar pogosto pojavljajo kakšni oglasi po iskanju tovrstne “delovne sile”.

  • Andrej Hočevar pravi:

    Ja, med vrsticami. In z rabo ležečega tiska. 😉

    Že v poročilu s konference z Bleda sem se (med vrsticami) pritoževal na utrujajočim poudarjanjem simbolne vrednosti – če nenehno govorimo samo o tem, se moramo zadovoljiti z metafizičnim obstojem knjige, ki v nekem smislu sploh ne more biti naprodaj. In je tudi ni treba brati. Zdaj se mi zdi, da je treba izdelati strategijo za dvig simbolne vrednosti, ne da bi simbolno vrednost sploh omenjali. Šole, ki to rade generirajo, so, kot rečeno, kvečjemu zaviralke bralnih in nakupnih navad. To izkušnjo si menda vsi delimo, kajne? Zato tudi pravim, da nacionalne kampanje ne morejo imeti želenih učinkov, ker krepijo iste predsodke.

  • Zanimiva debata. Z Aljažem bi se strinjal, medij in vsebino je treba ločiti. Ljudje, ki berejo, imajo tako različne okuse. Po mojem mnenju je prava umetnost spisati nekaj, kar manj zahtevna publika dojame na svoji ravni, a zahtevnejša v istem besedilu najde še dodatne vrednosti, simbole ipd. Žal je takšnih junakov v Sloveniji silno malo. Vsi cvilijo, kako manjka “kvalitetnih” bralcev, ki tudi odštejejo za knjigo. A ker ljudi ne podcenjujem, sumim, da je premalo kvalitetnih avtorjev.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Od podatkov do idej – pa naprej? (1)

    Andrej Hočevar

    Knjiga in kranjska V razstavnem in trenutno nezasedenih konferenčnih prostorih taborijo šolarji, ki jim učiteljice med malico poleg sendvičev delijo še brezplačne izvode naključnih revij s svetlečim papirjem. … →

  • Novi problemi in stari pristopi

    Aljaž Krivec

    Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali … →

  • Pismenost v dobi selfiejev

    Miša Gams

    Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj … →