O kritiki, kritično

Poročilo o pogovorih Kritično o kritiki, prvič in drugič. Ljubljana, LUD Literatura, 21. in 23. 4. 2015. (Prepišno uredništvo)

Barbara Leban

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki.

Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.

Seveda ni šlo brez navezovanja na Josipa Vidmarja in Tarasa Kermaunerja; prisotnost tovrstnih eminenc danes ni več mogoča, je prepričana Ana Geršak, saj je kritika podobno kot umetnost nasploh otrok svojega časa. Danes živimo v dobi, ki ni več herojska, se je strinjal tudi Goran Dekleva – in čeprav se nad že minulo zgodovino vendarle ni smiselno pritoževati, pa je podobno kot vsi ostali tudi Tina Vrščaj skromno priznala, da tako pri nas kot v svetu kritika zanima le še malokoga.

Ana Schnabl je kritiško pisanje danes (in jutri) posledično opisala predvsem kot dialog med profesionalnim bralcem, ki opozarja na prednosti in slabosti določenega besedila, ter avtorjem prebranega dela. Kritika ni zgolj servis, jo je dopolnil Aljoša Harlamov, pač pa kljub zredčenemu bralstvu literaturi omogoči, da funkcionira – da jo torej ne samo prebiramo, pač pa se o njej tudi pogovarjamo.

Ni prostora za starce

Vsem zoprni ideji o raznoraznih generacijah se vsaj v kritiški srenji, v kateri Matej Bogataj ostaja eden redkih, ki potrjuje pravilo, lahko izognemo. Nekdanji kritiki-študenti si po diplomi praviloma najdejo »resno« delo, kar pravzaprav ni presenetljivo; Ana Schnabl je med razlogi za ta osip izpostavila premajhno branost, prenizke honorarje in prevelika pričakovanja medijev. Dober kritik izhaja ne samo iz že pridobljenega znanja, pač pa tudi stalno spremlja družbeno dogajanje in obenem vedno novo knjižno produkcijo, kar seveda zahteva celega človeka. Kritiki naj bi brali ogromno in pisali kar naprej, za pravi razmislek o prebranem pa zato pogosto zmanjka časa, se je strinjal Goran Dekleva. Tudi Aljoša Harlamov se podobno kot Tanja Petrič zaradi nizkih honorarjev v zadnjem času rajši loteva drugih, donosnejših poslov.

Kritika je po drugi strani nehvaležno početje tudi zato, ker je zanjo potrebno nekaj poguma; Ani Schnabl se zdi, da se kritik v svojem pisanju za razliko od romanopisca osebno izpostavi, zaradi česar se ob pisanju počuti veliko bolj ranljivo. Da je treba premagati nekaj treme, se je strinjala tudi Tanja Petrič; kakšna izvedba slovenske različice Literarnega kvarteta (Reich Ranicki) pa je prav zaradi našega odpora do tega, da bi si stališča povedali tudi osebno, iz oči v oči, verjetno le pobožna želja. Edina taka priložnost za zdaj Pranger, ki pa se navadno sprevrže v dogodek zgolj pokroviteljske narave.

Iskanje ravnovesja

S tem, da je kritika poučna, a da mora hkrati privabiti bralca, so se strinjali vsi vpleteni; ob tem seveda igra ključno vlogo kritikov slog. Z njim je na splošno tako, da precej variira in je odvisen od karakterja pisca, pa tudi od prebranega dela; sicer pa so se povabljenim zdele najbolj problematične pretirano znanstvene kritike, polne praznih floskul, ki jih Tanja Petrič prepoznava predvsem kot skrivanje kakšnega negotovega začetnika za velikimi avtoritetami nezmotljivih teoretikov.

Tudi za Gorana Deklevo kritika ni papagajstvo; da je kritik poučen o literarni vedi, je seveda samoumevno, obenem pa naj bi kritik predvsem ubesedil svoja bralska občutja, ob tem pa tvegal lastno zmoto. Pri kritiki tako ne gre za prikazovanje edinega možnega branja, prav zato pa potrebujemo širok krog kritiških kolegov, ki nemara opozorijo na druge prednosti, slabosti, ali pač delo vrednotijo povsem drugače.

Ena od odlik dobre kritke je tudi obvladovanje bodisi lastnega navdušenja ali pač velikega razočaranja; enako naj bi kritik ob prebranih delih svoje ocene izrekal nekako konsistentno. To, da kritiški opus po besedah Tine Vrščaj večkrat nepredvidljivo in povsem poljubno niha, pa pogosto izvira iz pisanja za najrazličnejše medije – Aljoša Harlamov bi si tako želel pisati za en medij ali dva, a je to danes skoraj nemogoče. Ana Geršak je ob tem opozorila tudi na zelo različno naravo samih literarnih del; tisto, kar nas pri nekem avtorju odbija, lahko pri drugem navduši, kar je pogosto odvisno predvsem od tega, ali je avtor prvotni namen v delu tudi izpeljal ali pa mu je pri tem pač spodletelo.

Ko že govorimo o ravnovesju, pa se zdi, da kritiki sami večinoma ostajajo precej donkihotovski, ko pride do razločevanja med idealom in dejansko stvarnostjo. Kritik naj bi bil tako za Gorana Deklevo samotni jezdec, zazrt v knjižne police, Tini Vrščaj pa se zdi pomembno, da se v prostem času ukvarja tudi s čim drugim kot z literaturo – denimo vrtnari –, kar človeku pomaga, da ne izgubi stika z realnostjo. Podobno kot Deklevi se ji zdi pomembna neodvisnost od založb ali skupin, ki bi kritika pretirano omejevale, sicer pa v sočasnem literarnem ustvarjanju ne vidi večjega problema.

Ana Schnabl je po drugi strani napovedala opustitev svojega kritiškega početja prav zaradi ukvarjanja s pisanjem proze, Aljoša Harlamov pa je ob tovrstnih dilemah le zamahnil z roko. Da bi tovrstno razpetost umetnikov na najrazličnejše poklice sprejeli in s tem povezane probleme sprejeli kot nekaj samoumevnega, seveda ni zaželeno, stroga etična drža nekaterih pa tudi po mojem mnenju vendarle deluje pretogo glede na razmere, v katerih živimo.

Vrtna lopa ali tempeljska zakladnica

Tanja Petrič je izpostavila internet kot problematičen medij, ki po eni strani dopušča raznorazne samooklicane kritike (v obeh razpravah denimo ni šlo brez omembe portala Dobre knjige). Prihodnost je seveda na internetu, boj za pozornost pa se pogosto konča z nepravičnim izidom; tako se tudi Aljoši Harlamovu zdi, da bralci spleta množično posegajo po intrigantnih vsebinah na račun številnih zelo dobrih kritik, ki včasih ostanejo povsem spregledane. Da splet nima praktično nobenih omejitev, se je strinjala tudi Ana Schnabl, da pa obenem omogoča lažjo prepoznavnost avtorja in njegovo samopromocijo. Tanja Petrič se je pritoževala nad tiskom, ki postaja precej podoben spletu v težnji po ustvarjanju senzacije in nepoglobljenih vsebin, namesto da bi izkoristil lastne prednosti in dajal več prostora refleksiji.

Ano Geršak zelo zanima, kaj si o njenih kritikah, pa tudi v njih obravnavanih knjigah mislijo drugi; všeč so ji raznolika mnenja, različne kritike o isti knjigi, ravno zato pa je škoda, da kljub vsemu ne izkoristimo tudi prednosti, ki jih splet ponuja, in je kritiški prostor še vedno zelo zožen. Tina Vrščaj se je strinjala, da kritiki posvečajo pozornost drugim, med tem ko so jo sami deležni le redko. Sama je vesela, če dobi na svoje mnenje kakršenkoli odziv, obenem pa jo motijo tudi kritiki, ki prav zaradi primanjkljaja povratnega odziva pišejo slabe kritike.

Da bi se končno ločilo zrnje od plev tudi v kritiških vrstah, bi kakšna dodatna nagrada verjetno prišla še kako prav; čeprav bi Ana Schnabl raje redčila nagrade tam, kjer so se že pretirano razpasle, pa je Aljoša Harlamov izpostavil seveda problematično pokroviteljsko izhodišče edine nagrade za kritike, ki jo sploh imamo. Predlagal je kakšne bolj zabavne oblike prepoznavanja kvalitete posameznega kritika, denimo nagrado za najbolj zlobno literarno kritiko ali nagrado za konkreten kritiški zapis. Tudi Tanja Petrič je mnenja, da bi si kritiki lahko izrekli pohvalo znotraj stanovskega društva, kot to počnejo tudi vsi drugi – prevajalci, pesniki, pisatelji.

Pogovor je bil impozantno vpet med dramatično podelitev kritiškega sita in napoved kresnikove deseterice – še kakšno tovrstno srečanje več, pa bomo tudi kritiki srečnejši – in bo svet posledično še nekoliko lepši.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki