Narod je kulturna žival

Ob proslavi ob kulturnem prazniku in medijskih odzivih na nagrajeni Simono Semenič in Majo Smrekar

Aljaž Krivec

Proslave niso moja stvar. Kadar sem bil na kakšno povabljen, sem povabilo navadno tudi zavrnil. Niti se mi jih več ne ljubi gledat … Posebej te državne (in kulturne) so praviloma mračnjaške, vezane na … narod. Ko si videl_a eno, si jih videl_a vse. Kljub temu sem v zadnjih letih ponovno malček pokukal, kaj, le kaj se dogaja na teh proslavah ob kulturnem prazniku. In ponovno nisem zaznal posebnih presenečenj. Pa saj forma tega niti ne dopušča.

Pa Cankar in Prešeren, pa Prešeren in Cankar, pa spet Cankar, pa Cankar, pa Prešeren in Prešeren … smo pač dva relevantna literata zvedle_i na narodni simbolčič, skupaj z lipo in kranjsko klobaso. Je pa zanimivo, kako smo retrospektivno vsi_e Prešerni in Cankarji. Bojda nihče ne navija za Koseskega in recimo Mahniča (pa ne razumite me narobe, posebej Koseskega zelo cenim).

V zvezde kovani Möderndorferjev govor se mi zdi odveč komentirati. Koordinate so bile sorodne lanskim, še vedno me ne prepriča. Pač, tisti govor iz The Great Slovenian Speechbook, ki je bil apropriiran, še preden je nastal. S tem ko se je pojavil še enkrat, je to postal samo še bolj. Mu pa dam prav vsaj v eni točki: to, da je sploh moral govoriti na ta način, je znak, da imamo simptom, ki se mu reče slaba (ali kar neobstoječa) kulturna politika. Dajmo se zmenit glede tega.

Všeč mi je bil hip-hop vložek. No, ni mi bil všeč per se (predvidljivi izvajalci in besedilo), pozdravljam pa odločitev, da se je tudi hip-hop (beri: popularna glasba) umestil na dogodek najvišjega ranga (kot temu radi rečejo). Če damo Nobelovo Dylanu, lahko damo tudi proslavniški mikrofon Trkaju, Mirku, Zlatku, Naberju idr. Urbana, ulična, peta, cestna itd. poezija so tu osnovni pojmi.

Všeč mi je bil tudi pristop Borisa A. Novaka. Pa ja, prebral bom nekaj poezije, tako ali tako sem zato dobil nagrado, zato sem sploh tu. Seveda Novak tej maksimi sledi bolj vestno kot kdorkoli drug, ki ga poznam. Poezijo piše v medijske odgovore, v opravičila, v pojasnila, v polemike … Ampak v osnovi: kaj drugega pa bi naj počel tam v Cankarjevem domu? V resnici mu nihče ne bi mogel napisati boljše utemeljitve za nagrado, kot si jo je z recitacijo napisal sam. Pa še kulturni dogodek je bil …

Verjetno se pa z vidika viralnosti prav nič ne more primerjati z dejstvom, da sta se med nagrajenimi znašli Simona Semenič in Maja Smrekar (škandali so pač radi viralni). To pa je zgodba zase. Nekako takole gre: pri prvih v službi resnice so pobrskali za preteklim delom nagrajenk (o Maji Smrekar so v nekem drugem članku posebej pisali že lani oktobra). Zaokrožila je fotografija Simone Semenič, na kateri noseča umetnica pozira oblečena v slovensko zastavo, iz katere je izrezan grb. Našli pa so tudi fotografijo Maje Smrekar, na kateri doji psa. Sledilo je zgražanje, pojavljali so se izrazi iz reda bolno, sprevrženo, izrojeno in kar še pade v to kategorijo. Najprej je v zrak skočila ena stran, nato še druga, veliko se je govorilo o svobodi izražanja in podobnem. Na skrajnih koncih so debate seveda zašle v lajno o domobrancih in partizanih. Dajmo se zmenit glede tega (drugič).

Najprej me je zapeklo v glavi, ker v izvornem članku ni bilo najti nobene obrazložitve konteksta, vsaj pri Semenič ne. Pisalo se je le o izživljanju nad zastavo kot simbolom slovenstva. Naj začnem na skrajnem koncu: kaj pa se je sploh dogajalo s to ubogo zastavo? Kaj pa, če se je umetnica zgražala nad ljudmi, ki režejo zastave? Kaj pa, če se je oblekla vanjo, ker v narodu najde svoje zatočišče, potem pa je iz občinstva uletela neka rogovka-SJW-feminazi-leftard-veganka in jo iz samega sovraštva do očetnjave_maternjave razrezala? Saj vem, saj vem … to je praktično nemogoče, ker kdo bi kaj takega v tej gnili državi sploh nagradil. Se je pa obenem potemtakem treba vprašati, čemu nekdo ne bi razrezal zastave države, ki podeljuje priznanja ljudem, ki režejo zastavo. Kakorkoli že. V primeru Semenič gre za fotografijo, ki je nastala na avtoričinem performansu pred devetimi leti (še eno pretiravanje: kaj pa, če se avtorica zanj kesa?), ko se nanj očitno ni nihče (zares) pritožil … zdaj pa pri brskanju v medijih kar naenkrat dobimo vtis, da Semenič dobiva nagrado za to fotografijo. Dajte no, vsaj malo še pobrskajte (ne vem, recimo tu).

Ampak: kaj točno naj s temi državnimi simboli? Zame osebno niso bogve kakšna nevralgična točka, načeloma mi je malodane vseeno, kaj se z njimi kot takimi počne. Ko so razobesili zastavo na naš blok, sem celo pomislil kako banalno je za državni simbol, da so ga tkali, barvali, nato so ga vozili v tovornjaku, ga dali na polico v trgovini, nekdo ga je kupil, nosil okrog, nato pa ga dal viseti na hladno, v nemilost dežja, snega in drugih vremenskih neprilik.

V osnovi imamo torej opravka s kosom pobarvanega materiala (kakršnegakoli že), ki mu nato začnemo pripisovati takšne in drugačne simbolne vrednosti, odvisne od vsakokratnega konteksta. Nekomu, ki bo zastavo prvič videl, ta ne bo pomenila nič in se tako tudi sam ne bo mogel znajti v kakršnikoli etični dilemi, kaj naj z njo sploh stori (vsaj v okviru tega, kar bi mi razumeli kot etične zagate ob zastavi). A naj preskočim tudi to pretiravanje. Zastava na bloku je zame znak, da gre za državni praznik. Ko zastavo izberem na nekem spletnem forumu kot sličico pod vzdevkom, je to znak moje geografske umeščenosti. Zastava lahko pomeni narod, lahko pomeni državo … konkreten slovenski grb se nemalokrat povezuje celo kar s slovensko policijo. A ni torej pomemben kontekst? A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja? In če grem še dlje: a bi tudi tu morali ustaviti svobodo izražanja? Jaz do neke mere moram simpatizirati s posamezniki_cami z videoposnetkov, na katerih zažigajo zastavo države okupatorke (recimo iraško ljudstvo, ki zažiga ameriško zastavo), kot lahko simpatiziram tudi z nekaterimi pripadniki_cami ameriškega temnopoltega prebivalstva, ko v imenu antirasizma, zažigajo lastno (ponovno torej ameriško) zastavo, ki zanje simbolizira večinsko, zatiralsko prebivalstvo. Saj vem, da je to posploševanje … kljub temu pa velja, da lahko vsakdo od nas reflektira lastno potencialno zatiralsko pozicijo. In umetnost je na tej točki bržkone prav v službi tega, da te pomene meša, prestavlja, se z njimi igra …

Umanjkal je torej kontekst, ki ga tudi sam poznam preslabo, da bi ga ocenjeval, ampak to niti ni bistvo problema – konteksta nisem našel nikjer, ne vem, ali ga je sploh kdo sodil. In potem je tu še neskladje enega in drugega pogleda – nekomu zastava pomeni eno, drugemu drugo. Čeprav moram malček okrcati tudi nekatere prehitro navdušene zagovornike_ce: samo dejstvo, da razrežeš zastavo, še nič kaj ne pomeni – seže lahko vse od poceni provokacije pa do vrhunsko domišljenega umetniškega dela. Dajmo se zmenit glede tega (tretjič).

Kot sem že omenil, je podoben pogrom doletel Majo Smrekar. A tu najosnovnejši kontekst ni umanjkal. Omenjen je bil projekt K-9_topologija, katerega del je tudi dojenje psa, omenjena je bila nagrada zlata nika, projekt je bil predstavljen v osnovnih koordinatah itd.

O tem primeru preprosto moram govoriti s pozicije rogovke-SJW-feminazi-leftard-veganke, kar tudi sem (no, edino rogovka nisem zares, ker živim v Šentvidu nad Ljubljano). Takšna ali drugačna uporaba nečloveških živali v umetniških projektih ni posebna novost. Najprej mi na pamet padejo vsaj klanja dunajskih akcionistov, Pupilija Ferkeverk, Jan Fabre itd., našli pa bi seveda še mnogo starejše primere. Z vidika tradicije umetnosti torej nimamo opravka z neko posebno, povsem novo kategorijo, kar se tiče same uporabe živali. A navedel sem skrajne primere (ubijanje ali vsaj mučenje živali, v kolikor ni v prvem vedno tudi drugo), medtem ko se Maja Smrekar v svojih projektih navadno giblje na zelo tankih mejah. Težko je govoriti, da je res šlo za trpljenje živali, morda pa bi lahko govorili o nelagodju. A osnovna akcija (dojenje psa), ki je bila osrednja zagata, le stežka pade v ta red. Čezvrstno dojenje namreč ni neka povsem neznana praksa, pogosto gre za skrb za zarod. Hiter ošvrk po wikipediji (pa ja, recimo, da zadostuje) govori temu v prid. In deluje v vse smeri, ali je vsaj nekoč delovalo … Nisem si mogel kaj, da ne bi ne nazadnje pomislil na kulturno več kot zgolj sprejeto, v resnici kar spodbujano (kot naravno in zdravo ali kako že) pitje mleka ali uživanje mlečnih izdelkov v n-variantah. Pitje mleka drugih živalskih vrst, seveda. Eno tako dojenje z vmesno stopnjo.

Sam skušam v tem oziru umetniško delo videti karseda neomejeno. Ne trdim, da je konkretna uporaba živali v umetniškem delu garant za slabo (ali dobro) umetniško delo. Sam se ustavim pri načinu produkcije. Posnetki iz klavnic (živali, ki bi umrle brez našega posega, torej), uporabljeni v umetniškem delu, zame niso sporni. Uporaba živali za potrebe umetniškega dela pa je lahko. Ampak z bistveno razliko – kakršnakoli uporaba za karkoli že. Tu med umetniškim delom in prehranjevanjem ne vidim posebne razlike. Nič od naštetega ne potrebuje živali za svoje vršenje, vsaj pri nas ne. Govorim torej o delih, ki so lahko potencialno kvalitetna umetniška dela, a se preprosto zaradi načina produkcije naj ne bi zgodila … prav tako, kot ne bi zagovarjal, da recimo ugrabimo nekaj begunk_cev in jih pod pretvezo tako dela država z njimi recimo pomečeno v Kolpo, naj se reši, kdor se more. Vsaj meni (se opravičujem za egoizem) zveni kot potencialno soliden performans, ki pa ga zaradi etičnih zadržkov pri načinu produkcije ne bi nikoli izpeljal. Seveda bi lahko svoj pogled na umetnost izpeljal še dlje in si morda začel kontrirati … tovrstne prakse v literaturi ne zahtevajo realnega žrtvovanja posameznikov, še vedno pa lahko zapadejo v nekakšno estetiziranje krutosti, ki je morda ne bi zagovarjal, če bi zaznal, da gre za nekakšno namensko relativiziranje trpljenja … no, ne bi pa zagovarjal njene odsotnosti, temveč bi pustil, da imajo vsake oči svojega malarja.

In tu pride na plano tudi mejnost dela Maje Smrekar. Kaj je bilo s tem psom? Relativno gledano se mu ni dogajalo nič posebnega. Lahko se sklicujemo na to, da v performans ni privolil (ampak odpremo vprašanje, kako pes vanj privoli), da je bil zanj morda stresen … samo dojenje z vidika produkcije niti ni nevralgična točka. Povrh vsega je pri delu Maje Smrekar na vidiku še razsežnost opozarjanja na prav to težavo: na čezvrstne odnose, čezvrstno komunikacijo. Z nekoliko preračunljivosti in cinizma bi lahko rekli, da je ta pasja ›žrtev‹ cena za manjše število pasjih (in drugih živalskih) žrtev obče. Sam ne morem soglašati s tezo, da je vsak naš vstop v odnos z nečloveško živaljo obsojen na hierarhijo, v kateri človek zasede nadrejeno pozicijo. Vidim možnost, da lahko v pravih pogojih tudi nečloveške živali sodelujejo v umetniških projektih.

Na kar želim sam opozoriti, je, da na tem mestu nekdo umetnost uvršča v nekakšno posebno kategorijo. Laže bi razumel, če bi v luft skočila društva, ki se zavzemajo za pravice živali, in veganska društva (in kar je še podobnega), seveda. Ampak kakšna točno je pozicija, s katere kot nedopustno mučenje živali dojemaš performans Maje Smrekar, medtem ko je približno 37 milijonov zaklanih kopenskih in neznano število vodnih živali zgolj na sončni strani Alp circle of life with ancestors on a bacon with deserted island canines and protein deficiency (šala, značilna za Vegan Sidekick)?! Pa izkoriščanje njihove spolnosti ni pomembno le za prehrambeno industrijo, to izkoriščajo tudi šteperji pri vzreji psov. Ista živalska vrsta torej … če je že razlika med prašičem in psom bojda nepremostljiva.

S stališča vprašanja živali je premisleka vredno še vse kaj drugega. Gary Francione (abolicionistični vegan in eden vidnejših borcev za pravice živali) je na nekem mestu opozoril, da je nemogoče zatrditi, da pri ustvarjanju tega filma ni bila poškodovana nobena žival, če pa je statistično zelo verjetno, da je po snemalnih dnevih ekipa odkorakala v najbližjo restavracijo in tam jedla … živali. Problematika je torej kompleksna in vseobsegajoča, tovrstni momenti pa zgolj povnanjena uporaba živali, ki se sicer odvija 24/7, neprimerno bolj potencirano.

Ampak prav ti odzivi so tisti, ki paradoksalno kažejo, da imamo opravka z umetnostjo, ki zareže v nevralgične točke, ki preizprašuje naše pozicije in provocira. In vse troje radi razumemo tudi kot nekakšne poante umetniškega ustvarjanja. V zadnjih letih smo se precej ukvarjali z vprašanjem multikulturnosti in posledično narodne identitete, spraševali smo se, kakšna je vloga države v odnosu do državljank_ov. Vedno več vprašanj se zastavlja o problematiki nečloveških živali in našem odnosu do njih, sprašujemo se o ekologiji in bioinženiringu, gibljemo se po poteh posthumanizma in transhumanizma. Vsa ta vprašanja se ob navedenih primerih odprejo, pa naj si mislimo, karkoli si že želimo misliti. Morda pa je problem nekje drugje: kako sploh hočemo videti umetnost? Zdi se, da se tu do neke mere prisega na nekakšno karseda nenevarno, buržoazno družinsko dramo, v kateri se nekdo skrije pod mizo, nekdo nekoga prevara, dva lika pa se sprašujeta o smislu življenja, ljubezni in smrti.

In navedena vprašanja (pa tudi navedeni umetnici) imajo še neko, na prvi pogled morda ne povsem očitno skupno izhodišče, za zaznavo katerega se moram zahvalit Igorju Štromajerju (ki se je tega dotaknil v neki debati na Facebooku) in Anji Radaljac (ki me je opozorila na to v zasebnem pogovoru). Vsa so nekako del zloglasne identitete te rogovke-SJW-feminazi-leftard-veganke (četudi nenapadeni in nagrajeni Novak ni čisto imun na vprašanja ekologije in bincanja v slovenstvo). Naj gre za zastavo in očetnjavo ali pa čezvrstne odnose in ekofeminizem. Povrhu vsega: oba projekta sta lahko izvedli samo biološki ženski, ena je bila noseča, druga je dojila, obe sta izpostavili vprašanje reprodukcije, obe sta nastopili v svoji spolni vlogi. Ne velja odpreti samo vprašanj, ki jih ponujata projekta sama na sebi, soočeni smo tudi z nekakšno metaravnjo recepcije nagrajenk in njunih del.

 

P.S. po objavi pričujočega besedila sem bil opozorjen, da gre pri Smrekar za podobo dojenja (ne pa za dejansko dojenje), kljub temu menim, da tekst naslovi osnovno zagato, s katero smo se srečali, saj je prav podoba (ne glede na dejansko akcijo) spodbudila tako buren odziv.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kulturniki včasih nerealno pričakujejo spremembe

    Mojca Pišek

    Konflikti lahko prinašajo tudi rešitve. Dokler je konflikt v mejah in nesovražen, ga sprejemam.

  • Največji problem je »ekonomija obljub«

    Mojca Pišek

    Želela bi si tudi, da pri upravičevanju smiselnosti podpore kulturi ne bi pristajali na vpeljevanje diskurza o njeni ekonomski vrednosti. Takšno vrednotenje je povsem absurdno, sploh če upoštevamo, da večina sedaj visoko cenjene umetniške produkcije leži dva metra pod zemljo in od teh cekinov nima nobene koristi.

  • Tudi birokrati želimo debirokratizacijo

    Mojca Pišek

    Pogosto imam slab občutek, ko grem na kulturni dogodek, saj smo uradniki deležni vsaj prezira, kljub pojasnilom, da smo na ministrstvu le zaposleni in da želimo delati v interesu vseh.