Kaj me vodi k temu, da pišem o literaturi, svojem osebnem srečanju s knjigo, tem doživetju, da ga ubesedim in vanj vrtam? Odgovor je po mojem zelo preprost: iz besedila, ki ubeseduje soočenje človeškega bitja z literarnim delom, lahko nekaj zraste nekaj več, v njem se zgodi nekaj, kar ima svojo lastno dimenzijo, lastno lepoto.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

Navsezadnje ne šteje, kje vse so omenjali tvojo knjigo, na koliko naslovnicah si se pojavil, koliko nagrad si dobil – ko bo ves pomp mimo, boš še vedno sam s sabo sedel za svojo pisalno mizo in se soočal z natanko istimi vsakdanjimi težavami, kot si se, ko si bil še povsem anonimen.

Alamutova maturitetna kariera je mogoče res nesporazum, še večji nesporazum pa izvira iz branja, ki poskuša fikcijo razlagati skozi prizmo resnicoljubnosti in didaktičnosti.