»Ponesrečeni« pristopi k literaturi

Med fejsbukovskimi odzivi na Dolarjevo kritiko Alamuta sem zasledila misel, da sta tako kritika kot roman »ponesrečena«. Bartolov roman zagotovo ni mojstrovina. Dolarjev bes spričo ponovne izbire Alamuta za maturitetno čtivo je razumljiv, deli ga, resnici na ljubo, marsikdo, a njegova kritika vseeno šepa, in sicer dvojno: najprej zaradi svoje »resnicoljubnosti«, potem pa še »didaktičnosti«. Oboje je tesno povezano z dojemanjem (nalog, smisla, ciljev itd.) literature kot take.

»Resnicoljubnost«

V prvem letniku komparativistike nam je profesor prebral časopisno pismo bralca, ki se je obregnil ob Prešernov Krst pri Savici. Hujših podrobnosti se ne spomnim, a bistvo je bilo nekako takšnole: ta Prešeren je cela katastrofa, v Krstu je napisal, da v Bohinjskem jezeru plavajo somi. Somi! V tem jezeru somov ni in jih ne more biti, tisti bralci, ki bi radi izvedeli, katere ribe plavajo v tem jezeru, naj si preberejo tole in tole …

Da v literaturi ni vedno vse tako, kot je v historični realnosti, so že zdavnaj ugotovili tudi antropologi in etnografi, ki so po literaturi segli z željo, da bi razširili svoj »teren«. Tako so denimo ob branju Mannovega romana Buddenbrookovi ugotovili, da je prikaz socialnih razlik v tekstu veliko večji kot v resničnosti – in da se na literaturo v tem smislu ne gre zanašati. Zakaj ne? Zato, ker se svet, upodobljen v literarnem delu, ne podreja zahtevam in zakonom realnosti, temveč avtorjevi zamisli, ki je v Mannovem primeru denimo temeljila na domnevni opoziciji med duhom in življenjem (Geist – Leben). Drugače rečeno: ker je literatura fikcija, plod avtorjeve domišljije. To seveda ne pomeni, da nima svojih zakonitosti ali da ni v nikakršnem odnosu z resničnostjo – seveda je, a ne v tako preprostem, kot si je to davno tega želel bralec Krsta oziroma si danes želi Mladen Dolar.

Dolar Alamuta namreč zrine v žanr orientalističnih pisarij, ki jim očita »površno zvezo z realnostjo«, konkretno Alamutu pa »zgrešeno podobo« sekte in pomanjkanje »zgodovinskih dokazov in resnih indicev« za zgodbo. »Kritične bralce« ob tem napotuje na knjigi Saida in Grosricharda. Kot da mu ne bi bilo jasno, s kakšnim tekstom ima opraviti. Alamut je, kot že rečeno, roman, torej fikcija, ki kot taka za svojo zgodbe ne rabi »zgodovinskih dokazov«, še manj pa tesne zveze z realnostjo (o tem nekoliko pozneje). Prav tako avtor sektam v svojem fiktivnem delu lahko pripisuje tuje – denimo Nietzschejeve oziroma Zaratustrove – izreke, zakaj pa ne.

Če se samo bežno spomnimo recepcije Bartolovega romana, so ga razumeli na tisoč in en način, med drugim kot metaforo za različne historične pojave, denimo islamski terorizem ali tri totalitarizme 20. stoletja, ni pa manjkalo niti takih, ki so roman brali kot svojevrsten recept primorskim Slovencem, kako naj preživijo, ali pa, kako naj se med vojno uprejo okupatorju. A vse to je, če lahko tako rečem, drugotnega pomena, zadeva nas in ne toliko roman, ki je – ponavljam se – fikcija, in je nastal, in tu navajam posrečeno formulacijo T. Virka iz njegove najnovejše knjige Bakle in diktatorji, posvečene prav Bartolu, »kot realizacija otroških, mladostniških, pa tudi odraslih dnevnih sanjarij njegovega avtorja, ki so zadevale imaginarni svet, ne glede na to, ali so zadevale tudi še kaj drugega«. Bartol se je že od mladih nog poigraval s temo prevaranosti, manipulacije, ki je pozneje postala »jedro alamutskega problema«; sámo alamutsko snov pa je avtorju tako rekoč »podtaknil« Josip Vidmar, ko mu je omenil Marca Pola.

Torej, še enkrat: roman (literatura) je plod avtorjeve zamisli, zadeva njegov imaginarni svet, ki ni dolžan ustrezati, posnemati, ponavljati, zvesto prikazovati oziroma »odsevati« historične realnosti. »Kritični bralec«, ki ga nagovarja Dolar, ve, kaj lahko pričakuje od fikcije in kaj od etnografske, teoretične, zgodovinske, politične ali drugačne študije, kar v konkretnem primeru pomeni, da faktografskega, historičnega znanja o Orientu ali sektah ne bo iskal v Bartolovem romanu. Če ga bo, potem to ni »kritičen« bralec. Ampak s tem Bartol in njegov roman nimata kaj dosti.

»Didaktičnost«

Dolarjeva »resnicoljubnost« ni sama sebi namen, ampak je tesno vezana na »skrb« za (očitno nekritičnega) bralca. Naj tudi to temo uvedem s kratko anekdoto. Nedavno tega sem pri prijateljici na kosilu spoznala starejšega Rusa, ikonopisca, s katerim sva se zapletla v zanimiv pogovor o Dostojevskem, med katerim me je osupnila predvsem njegova misel, da bi prepovedal roman Zločin in kazen. Umaknil bi ga iz šolskih programov, iz knjižnic in knjigarn. Dostop do knjige bi imeli zgolj odrasli in »trezni« ljudje, nikakor pa ne mladina. Zakaj ne? Zato, ker je mladina zmešana in jo ta roman lahko pohujša: teorije Raskolnikova mlade le še utrdijo v njihovih ekstremnih idejah, prepričani, da delajo prav, da so dobili »ključ za razumevanje« nepravičnega sveta, sežejo po orožju in pobijajo ljudi. 

Dostojevski je bil podobnih očitkov vajen: v Zločinu in kazni je moral na zahtevo urednika Katkova, ki ga je skrbela »morala« bralcev, temeljito predelati odlomke, v katerih morilec in prostitutka skupaj bereta evangelij. Katkov je namreč v romanu odkrival »sledi nihilizma«: trdil je, da ta scena dobrega in zla ne razmejuje dovolj natančno, roman pa mora biti glede tega seveda jasen. Katkov, zagrizeni konservativec, je tu zelo blizu Dolarju, ki takole besni nad Alamutom: »Zato gre vsekakor za nadvse aktualno knjigo, a ne po tem, da bi nam pomagala razumeti islamski fundamentalizem in terorizem, za kaj takega je docela neuporabna, saj ravno onemogoča politično, historično, ekonomsko analizo njegovega nastanka; onemogoča videti, kako smo ga zahodnjaki s svojo nespametno imperialno politiko krepko pomagali proizvesti.« V tem odlomku se Dolarjeva »resnicoljubnost« spoji z »didaktičnostjo«: roman naj bi po njegovem temeljil na »resnih zgodovinskih indicih«, poleg tega pa naj bi bil še izpisan tako, da nam omogoča politično, ekonomsko itd. analizo sveta, odpiral naj bi nam torej oči, nas učil, razsvetljeval (v terminologiji Katkova: jasno bi naj razlikoval med dobrim in zlim). Alamut baje počne ravno nasprotno, v bralcih »utrjuje predsodke in stereotipe«, njihove fantazme, se pravi »zlo«, zato je v določenih kontekstih lahko naravnost »škodljiv«.

Če se za hip vrnem k Dostojevskemu: omenjeni prizor iz Zločina je avtor nekoliko predelal, a le zato, da je roman lahko izšel (prvotna različica se ni ohranila), s Katkovom pa se še naprej ni strinjal, kar je prišlo do izraza v znani polemiki okrog Puškinovih Egiptovskih noči in lika Kleopatre: Katkov je trdil, da gre za »skrajni izraz strasti«, ki nikakor »ne bi smel ugledati luči sveta«, Dostojevski pa mu je v odgovoru očital kratkovidnost in popolno nesposobnost razumevanja poezije/literature. Puškinova Kleopatra je po njegovem »literarno prepričljivo utelešenje duha tedanje dobe«, skrajne dekadence, ko »najgrozljivejše perverzije, najbolj izprijena dejanja počasi postanejo nekaj običajnega«, pesnik pa jo upodobi v trenutku »zdolgočasenosti«, ki jo junakinja lahko prežene le še z skrajnimi, agresivnimi doživetji. Puškinova »umetniška resnica« bralca ne more pohujšati – literatura po Dostojevskem ni nekaj magičnega, nekaj, kar bi bralca ob samem stiku spremenilo v zločinca ali svetnika, ampak je po eni strani nekakšen lakmusov papir, pokazatelj bralčevega duhovnega stanja, saj iz njega izvleče tisto, kar je v njem v takšni ali drugačni obliki že prisotno, po drugi strani pa ga res lahko tudi spreminja – a ne na silo, temveč tako, da ga izziva, vabi k debati, k prevpraševanju (lastnega razumevanja) določenih pojavov. Nagovarja torej njegovo kritičnost.

Alamutova »narobnost«

Bartol ni Dostojevski (čeprav se je, kot vemo, v svojih intimnih zapiskih večkrat primerjal s svetovnimi klasiki), Alamut pa ni Zločin in kazen. Tu ciljam predvsem na kompleksnost obeh del: v Zločinu in kazni se filozofija Raskolnikova (delitev ljudi na napoleone in uši, delovanje v duhu Stirnerjevega Edinega in njegove lastnine) dekonstruira v samem romanu prek ahitektonike junakovih usod, opisov okolja, simbolike, ki osmišlja junakovo notranje oziroma duhovno stanje, in tako naprej, v Alamutu pa bomo težko našli motiv, ki bi v filozofijo vrhovnega vodje izmailcev vrinil želo dvoma. Kar je seveda razumljivo, če poznamo Bartolove nazore: avtor Alamuta je že od malih nog sanjaril o tem, da bi postal »junak in vladar«, fascinirale so ga močne, diktatorske osebnosti, ki obvladujejo druge in svet, želel si je celo, da bi sam kdaj postal eden od njih. Lik Hasana Ibn Sabe je tako upodobljen monološko pozitivno, s fascinacijo, njegovo delovanje pa – v nasprotju z delovanjem Raskolnikova – ni problematizirano, kar zgroženo ugotavlja tudi Dolar (a očitno znotrajliterarna problematizacija vprašljive filozofije Raskolnikova nekritičnemu bralcu nič ne pomaga, zato bi nekateri dušebrižniki romane Dostojevskega vseeno prepovedali). Ja, to je Bartolov »greh«, a zanj je že moral plačati – z literarno vrednostjo svojega romana. In to je tudi tisto, kar je »narobe« z Alamutom, če uporabim Dolarjev izraz. Vse ostale »narobnosti« – , uvrstitve na maturitetne sezname, nekritično branje teksta kot ključa za razumevanje islamskega terorizma itd. – je treba iskati drugje.

In tudi tega se Dolar nekako zaveda, na kar kaže zanimivo protislovje v njegovem zapisu. Predmet njegove kritike je namreč »pogrošna filozofija« Hasana Ibn Sabe, ki je spoznal, da je ljudstvo topoumno, on sam, ki ve, da »nič ni resnično«, pa to topoumnost pač izkorišča, z ljudstvom manipulira, da bi dosegel svoje cilje. Dolar zapiše takole: »Vir manipulacije je torej izkušnja raja, realno izkustvo užitkov, predvsem kajpada seksualnih, in mladi fantje si ne bodo pomišljali ne moriti ne umreti, da bi le lahko prišli nazaj. Od tod tedaj izhaja fanatizem, zametavanje lastnega življenja, slepa pokorščina? To je teorija, ki nam jo ponuja Alamut, in težko si je predstavljati kaj bolj naivnega.« Svoje razmišljanje – zdaj že o svetu – zaključi takole: »Kako malo je potrebno za manipulacijo, kako zlahka se človeška bitja zadovoljijo z nadomestnimi zadovoljitvami namesto pravih, kako rada verjamejo v tisto, v kar si želijo verjeti.«

Ali niso Dolarjeve ugotovitve o »človeških bitjih« zelo podobne ugotovitvam Hasana ibn Sabe? Ljudstvo je topoumno in nezahtevno, zadovolji se z nadomestki, in nekdo, ki mu je malo bolj jasno, kako stvari delujejo, to topoumnost in nezahtevnost pač izkorišča – v konkretnem primeru tudi založniške hiše, ki so po 11. septembru v Alamutu prepoznale potencialno uspešnico (vir zaslužka). A spet: zakaj vso to »narobnost« dogajanja naprtiti na pleča Bartola in njegovega Alamuta? Recepcija romana, nad katero se v zapisu zgraža Dolar, nam več pove o nas samih, o – če uporabim Dolarjev izraz – našem »mentalnem habitusu«. Še več: če k romanu pristopamo kot k fikciji, ki kot taka ni zavezana »resnicoljubnosti« in »didaktičnosti«, lahko v njej spet prepoznamo zrahljano »jasnovidno metaforo« (in nič več kot to), in sicer ne islamskega fundamentalizma, še manj totalitarizmov 20. stoletja, ki so, če verjamemo Dolarju, svoje delovanje utemeljevali na vrednotah, ampak prav današnjega stanja: ali ni vir manipulacije (svetovnega kapitala), katere žrtev smo, prav izkušnja ali obljuba raja (potrošništvo, »razvita zahodna družba«, kruh in igre itd.), za katerega smo dejansko pripravljeni »moriti in umreti« (odnos do okolja, juga itd.), predvsem pa smo »slepo pokorni« vrhovnim poglavarjem (ZDA, malo bliže pa Nemčija, ki danes odloča celo o tem, kaj bomo Slovenci zapisali v ustavo), za katere tudi marsikaj ni več resnično? In ali v tem, da to dogajanje v romanu ni problematizirano, ne moremo prepoznati še ene, z avtorjeve strani že povsem nenamerne metafore? Ali tu ne deluje »princip aktualnosti v njegovem najširšem smislu«, predvidevanje, »da najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena,« kot je zapisal Andrej Volos k svojemu romanu o perzijskem pesniku Rudakiju, ki so ga, najverjetneje kot žrtev političnih in religioznih spletk, oslepili in izgnali z dvora? Volos je za svoj roman vestno preučil gore zgodovinskega gradiva, a mu je na koncu vseeno dodal pripis o njegovi »umetniški« naravi – očitno zato, da bi bil roman deležen čim manj »ponesrečenih« branj.

Alamutova ponovna maturitetna kariera je seveda nesporazum; imamo dovolj umetniško prepričljivejšega čtiva, ki bo, upajmo, nekoč dobilo boj s pragmatiko in inercijo (komisij). A če k romanu pristopamo literarno, ni bojazni, da ne bi opazili njegove »ponesrečenosti«, se pravi idejne enodimenzionalnosti in nevprašljivosti upodobljenega sveta, ki jezi Dolarja (in še marsikoga), a ki ga »kritični bralci« ne bodo enačili s kakšno konkretno »historično« realnostjo, prav tako ne moremo mimo njegove jezikovne okornosti. Vseeno pa bomo morali priznati, da je Bartol – sploh po tem, ko smo lahko malo bolje spoznali njegovo zapuščino – zanimiv literarni pojav. Ne samo zaradi svoje sumljive fascinacije z diktatorskimi osebnostmi in obsedenosti s fenomenom varanja oziroma manipulacije – enako osupljiva je tudi njegova megalomanija: v intimnih zapisih se je, kot že rečeno, rad primerjal z literarnimi klasiki, zapisal pa je tudi tole: »Ko bi ne bil jaz sin tako bednega, neumnega naroda, bi bil zdavnaj zasedel eno izmed prvih mest v svetovni literaturi našega stoletja«. To mu je, sicer posthumno, tudi uspelo, postal je, kot zapiše Dolar, »največja slovenska literarna uspešnica vseh časov«. Če za to niso zaslužne umetniške odlike njegovega romana, gre pri tem pojavu morda za delovanje »poceni« filozofije? A kdo drug, če ne prav Bartol, ki ga je ta tema obsedala vse življenje, bi lahko roman o manipulaciji napisal tako, da bi z njim »zmanipuliral« nekritično publiko?