Metafizika koz in Balkana

Luan Starova, Čas koz. Prevod: Aleš Mustar. Spremna beseda: Lidija Dimkovska. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019 (zbirka Moderni klasiki)

Muanis Sinanović

Čas koz, drugi roman iz cikla Balkanska saga albansko-makedonskega sodobnega klasika Luana Starove, je mešanica preprostosti in velike literarne teže. Je sklop fikcionalizirane avtobiografije, esejistike in zgodovinske pripovedi; iskanje izgubljenega časa in literarno iskanje ključa zgodovine Balkana. Njegove narativne tehnike so dokaj enostavne. Pripoved teče linearno, pripovedovalec pa je vsevedni pisec, ki se vživlja v svojo otroško perspektivo, a tudi v perspektivo članov svoje družine ter skopske četrti, ki postane znana kot Kozja četrt.

Vse se začne nekega povojnega dne, ko otroci s trdnjave Kale zagledajo nenavadno, širno belo procesijo; v mesto se zlivajo gorjani, poklicani, da postanejo urbanizirani proletariat, ki bo v potu svojega obraza zgradil industrijo ter državo ponesel v socialistično prihodnost. A še dosti več je njihovih koz, ki počasi zasedejo mestni trg, na katerem naj bi se zgodil slavnostni sprejem prišlekov. Skupaj z novimi ljudmi podobo mesta začnejo oblikovati koze, enakopravne članice družin; ko starši naštevajo svoje otroke, imenujejo tudi živali, ki z njimi spijo, obiskujejo kina, se sprehajajo po odrskih deskah opere. Koze so dragocene sopotnice, ki v času pomanjkanja s svojim mlekom omogočajo preživetje mnogim družinam, tradicionalne zaveznice, integrirane v človeške zadeve, in ljudje se jim nikakor ne želijo odpovedati. Srečamo se tudi z dvema karizmatičnima in simbolnima likoma, pripovedovalčevim očetom, v otomanskih šolah izobraženim intelektualcem, ki noči preživi ob svojih knjigah, ki jih rešuje v vojnah in selitvah ter čilim, inteligentnim kozarjem Čango. Patriarha postaneta velika prijatelja, pri čemer bi lahko za oba rekli, da predstavljata prototip odtujenih prebivalcev; na eni strani obstranstvo intelektualcev, na drugi strani pa vedno znova izigrani, a vitalni in bistri ljudski predstavniki. Slednji stojijo sredi konflikta med tradicijo in modernostjo, ki je svoj vrhunec doživela v utopičnih projektih dvajsetega stoletja. Prav ta konflikt je središčna tema romana. Na eni strani globina človeškega spomina, mitologija in tradicionalni načini življenja; na drugi strani silni zagon teorije, velike ideje in pospeševanje časa ter političnih dogodkov. S svojimi komičnimi nadihi roman razkriva tragični razkol sodobne civilizacije, njegovo nepomirljivost, usodnost. Z navidez naivnim pripovednim slogom, z navidezno lahkotnostjo, Starovova pisava prodira v boleče in nepomirjeno jedro orisane dihotomije. Njegovo pulziranje se močno čuti na Balkanu, tej tektonski prelomnici, ki, kot roman pokaže z vpogledi v življenje izkoreninjene albanske družine, svojim prebivalcem ne omogoča daljše pomiritve. Skopska trdnjava Kale je pričevalka stoletnih imperijev, ki vedno znova uspejo prebivalce razdeliti, naščuvati ene proti drugim, jim z janičarji podtakniti tuje ideje, ki na terenu burnega življenja vsakič znova doživijo tragičen polom. Metafizika Balkana je druga velika tema dela, ki ponudi vpogled v stalno izkoreninjenost družin v tem delu sveta, v moreče vzdušje napetosti, ko to postane druga narava, obenem pa v nenavadne trenutke solidarnosti in vznesenost.

Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage. To ni monumentalno delo, kot je Most na Drini, vseeno pa se v svojem literarnem umevanju, v svojem intelektualnem ter instinktivnem razumevanju zgodovinskih silnic lahko uvrsti na isto polico.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Izdelava: Pika vejica