Ležerno skozi tisočletja
Isaac Asimov: Temelji I.–III. Prev. Igor Harb. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2024.
Veronika Šoster
Ko se oziramo po prevodni žanrski literaturi, pogosto naletimo na vrzeli, kaj vrzeli, kraterje, kaj kraterje, črne luknje, kjer bi moral biti prevod, pa ga pač ni. Tako je do nedavnega veljalo tudi za Temelje (Foundation) ameriškega pisatelja in profesorja biokemije Isaaca Asimova (1920–1992), ki je v svojem času veljal za enega treh velikih avtorjev znanstvene fantastike (poleg Roberta A. Heinleina in Arthurja C. Clarka). Trilogija, ki je nastala med letoma 1951 in 1953, v slovenščino prihaja le nekaj let po prvi sezoni televizijske serije in se nasploh izkaže za pomemben doprinos k prevodnemu žanrskemu kanonu. Založba se je odločila prvotno trilogijo izdati v eni knjigi, ki torej obsega romane Temelji, Temelji in Cesarstvo in Drugi Temelji in prinaša zaokroženo zgodbo, je pa ob tem malo pozabila na samo fizično težo že tako škatlastih Modernih klasikov – branje Temeljev I.–III. na dobrih 600 straneh je tako v vseh pogledih precej intenzivno. Trilogijo spremlja še poglobljena in zavzeta spremna beseda prevajalca Igorja Harba, ki osvetljuje in v kontekst postavi okoliščine nastanka trilogije, obenem pa opozori tudi na precejšen vpliv, ki ga je ta imela, ne samo v žanrskem svetu (Peščeni planet, Vojna zvezd, Zvezdne steze ipd.), temveč tudi v družbi, predvsem z znamenito in skrivnostno vedo psihozgodovine, ki jo Asimov postavi za osnovno gonilo dogajanja v trilogiji.
Vse tri knjige so napisane po istem principu, najprej ponujajo daljši uvod v dogajanje, predstavitve vseh sodelujočih likov in začetne zaplete, potem nekaj akcije in intrig, nazadnje pa končni razplet s šokantnim preobratom ali dvema (ali tremi ali štirimi …). Ta model deluje, ker so osnova za Temelje miselne igre, tudi zato se proti koncu trilogije žanr vedno bolj preveša v vohunski triler, ko ne vemo več, kdo je na čigavi strani. Prva knjiga uvede Harija Seldona, znanstvenika, ki s pomočjo psihozgodovine napove propad civilizacije in tridesettisočletno obdobje barbarizma, preden se bo vzpostavilo novo cesarstvo. Ker je za preprečitev propada že prepozno, si izmisli načrt za skrajšanje temačnega obdobja civilizacije, kar naredi s pomočjo Temeljev – skupine znanstvenikov, ki bi nadaljevali razvoj znanosti: »Seldon je v tisočletju rasti predvidel serijo kriz, pri čemer bi vsaka od njih vsilila nov preobrat v naši zgodovini po vnaprej izračunani poti.« Čeprav fizično nastopa le v prvi knjigi, je Seldon nekakšna mistična figura, nenehno prisoten in vpleten v dogajanje. Nadalje se v drugi in tretji knjigi namreč pojavijo še Drugi Temelji, katerih lokacija ni znana in kjer naj bi napredno delovali psihologi, ki bi lahko začeli na ljudi vplivati še mentalno. Asimov je v razmišljanje o propadu vpisal zgodovino Rimskega imperija, ki mu je rabila kot navdih za trilogijo, kot rešitev pa je predlagal analizo množic, družbenega obnašanja in odzivov, kar je izjemno nepričakovan pomenski zasuk v primerjavi s klasičnimi žanrskimi bitkami in razprtijami – seveda se tudi v Temeljih nenehno dogajajo prav te, a v ozadju je poskus razumevanja človeške civilizacije za tisočletja vnaprej, kar je intrigantna in nasploh drzna ideja. Je pa res, da Seldonova analiza ves čas visi nad dogajanjem kot čisto običajna fantazijska prerokba (kot v spremni besedi ugotavlja Harb) o izbrancu, ali pa celo kot nekaj transcendentnega, kar vsake toliko časa izpostavijo tudi liki. Nikoli namreč ne dočakamo celostne razlage ali vpogleda v slovito psihozgodovino, ampak moramo Seldonovi analizi verjeti na besedo – vmes se sicer pojavljajo razna razglabljanja in razmisleki, a vede ne moremo zares dojeti in sami pri sebi presoditi, ali je zares znanstvena, ker preprosto ne dobimo dovolj podatkov; izvemo le, da je bil Seldon genialen in da se zadnjih nekaj let/stoletij res vse odvija približno po njegovem načrtu. Je znanost na takem nivoju, ki je skoraj vsem ostalim praktično nedosegljiv, že bliže veri? Podobno se sprašuje ogromno kasnejših spekulativnih del, na primer televizijska serija Na robu znanosti (Fringe, 2008–2013). Je Seldon še znanstvenik ali že bolj prerok? Eden izmed likov na primer razmišlja: »Vsa naša kultura temelji na prepričanju, da je ljudski junak iz preteklosti načrtoval njihovo pot in da zdaj ureja vsako podrobnost njihovih preklemanih življenj. Takšni miselni vzorci imajo religiozne značilnosti.« Vseeno pa Asimov tega aspekta ne problematizira v globino, ampak samo pokaže na različna dojemanja istega pojava.
Kljub teži je dobro, da imamo vse tri knjige na kupu, saj lahko tako naenkrat užijemo vso zgodbo in takoj vidimo, kaj se je bolje in kaj slabše postaralo, kaj se je izkazalo za relevantno družbeno smer, kaj pa se je v resničnem svetu zapeljalo čisto drugam – ne vem, ali so cesarstva oziroma imperialne ureditve res nekaj, česar bi si neizmerno želeli. Liki so sploh v prvi knjigi premalo raznoliki, ne samo po spolu, starosti in stažu/poklicu, temveč tudi po značajih in načinu govora, kar pa se izjemno izboljša v drugi in tretji knjigi, ki sta v smislu dogajanja in likov bolj strnjeni, vodita h končnemu preobratu, ki je zastavljen pretkano, pa tudi logično. Nadalje imamo dva močna in netipična glavna lika, na katerih je večina pozornosti, v drugi knjigi misterioznega mutanta Mulo, ki povzroča velike preglavice Seldonovim načrtom, v tretji pa mlado nadobudno Arkady, ki se iz radovednosti vmeša v vojno dogajanje. Prva knjiga je slogovno najbolj suha, saj je v njej na malo straneh ogromno likov, seveda samo moških, ki pa nastopajo bolj epizodično. Pripoved je razlomljena, dogajajo se hitri in dolgi preskoki v času iz poglavja v poglavje. To je bilo načeloma nujno za nadaljevanje trilogije, ki se lahko tako ukvarja s kasnejšimi posledicami in stanji družbe, vendar pa se je zaradi epizodnosti praktično nemogoče navezati na like ali kako drugače čustveno vplesti v samo dogajanje (če pa je govora o tisočletjih!). Ne pomagajo niti dialogi, ki so nasploh osnovni gradnik celotne trilogije – predvsem v prvi knjigi, ko spremljamo trgovce oziroma merkantiliste, pa kakšne politike ali druge veljake, so izjemno teatralični in performativni, saj hoče Asimov vse dogajanje in značaje predstaviti samo skozi dialoge. Se pa iz okornosti na nekaj mestih celo ponorčuje, saj veliko več pove o likih kot o pisateljevi veščini: »Mallow se je nasmehnil sam pri sebi. Cel govor je bil obupno umetelen tako v tonu kot po vsebini in vsa ta vzvišena ogorčenost ni bila nič drugega kot dolgočasna farsa.« Dobro je tudi, da Asimov kot tak ne posega po klišejskih pripovednih orodjih, razen parkrat, ko se spet obregne obnje, na primer ob zaporednih lažnih razkritjih lokacije Drugih Temeljev, ki res delujejo že komično: »»Pri Galaksiji, to bo trajalo vso noč. Eden za drugim vsak postavi svojega slamnatega moža, da ga zbije. Zabavamo se, a nismo prišli nikamor.«
Asimov bralstva ne podcenjuje, ne razlaga preveč, temveč s pomenljivostjo in komentiranjem med vrsticami pokaže vse, kar je ključno. K temu sodi tudi piker humor, ki nemalokrat razelektri ozračje in poskrbi za rahel odmik od epskih in zanosnih čustev vseh teh veljakov in zarotnikov. Presenetljivo hudomušno se odziva na nekatere znotrajtekstualne odločitve, ki so vendar njegove (na primer ta dolga časovna obdobja: »Njihove poteze so počasne, flegmatične; govorijo o tem, da so potrebna stoletja. Svetove zavzamejo, ko je čas za to: z ležerno samozadostnostjo se širijo skozi sisteme«), in z ironijo na trenutke spominja kar na mojstrico srhljivke Shirley Jackson. Psihološke igre in njihove razsežnosti se iz knjige v knjigo stopnjujejo in delujejo zares daljnosežno, predvsem v smislu informacijske psihološke vojne, ki počasi postaja naše celotno življenje, čeprav se je na nekaj mestih res teže povezati s samimi idejami o razvoju človeštva. Prevod obenem napeljuje k branju (in morda tudi nadaljnjemu prevajanju) ostalih Asimovovih del in drugih žanrskih klasikov, in v vsej svoji veličastnosti pokaže, zakaj so Temelji res temelji žanrske literature.
Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.