Krasni novi svet

Gipi, Dežela potomcev. Prevedel Bojan Albahari. Ljubljana: Forum, 2017 (Zbirka Ambasada strip)

Iztok Sitar

V depresivnem angleškem filmu No Blade of Grass iz leta 1970 nam režiser Cornel Wilde z veliko mero cinizma in ironije naturalistično prikaže propad Zahodne civilizacije, ki jo je uničil človek z onesnaževanjem okolja. Uvodne sekvence prikazujejo tovarniške dimnike z oblaki dima, industrijske odplake, ki se zlivajo v umazane reke, mrtve ptice in ribe ter opustošena polja, okužena z neznanim virusom, kar povzroči lakoto po vsem svetu. Dekadentni Londončani pri bogato obloženih mizah gledajo televizijske posnetke lakote v Afriki in Aziji, nakar se sami znajdejo v položaju, ki je bil do takrat rezerviran izključno za Tretji svet. V mestu zavlada anarhija, množice ropajo trgovine z živili in človeško življenje je vredno manj od hlebca kruha, za katerega so ljudje pripravljeni ubijati. In tudi ubijajo.

Glavni junak filma, ljubeč mož in skrben oče, se z družino, v kateri je tudi fant najstniške hčerke, odpravi na sever Anglije na bratovo kmetijo, kjer ima več možnosti za preživetje, kot v razdejanem in opustošenem Londonu. Spotoma se jim pridružijo še samozavestni, a labilni mladec (za katerega se kasneje izkaže, da je psihopatski morilec) ter skupina beguncev, saj s skupnimi močmi in v večjem številu laže kljubujejo različnim nevarnostim na poti v obljubljeno deželo. Tam pa jih junakov brat pričaka s puško v roki. V boju za hrano stara prijateljstva in rodbinske zveze zamenja nagon po preživetju. Ena od najintrigantnejših sekvenc v filmu je prizor, ko punca zapusti svojega fanta in se postavi na stran psihopata, ker vidi pri njem več možnosti za obstanek, kot pri očetu in (bivšem) fantu. Sicer pa je v filmu, ki je v bistvu pronicljiva študija medsebojnih odnosov, vse polno različnih nasilnih in šokantnih scen, od brutalnih posilstev in umorov do nazornega prikaza rojevanja. Ki je seveda potrebno za nadaljevanje človeške vrste. Za potomstvo v novem postapokaliptičnem svetu.

Gipijeva Dežela potomcev (La terra dei figli, 2016) nam prikazuje ravno tak svet v nedoločljivi prihodnosti. Ni več držav, narodov in civilizacije. So samo še surovi in primitivni posamezniki, ki na zastrupljeni in opustošeni zemlji iščejo vsakodnevno hrano in bijejo svoj boj za obstanek. Egoizem, nezaupanje in sovraštvo so izrinili zadnje mrvice človečnosti iz ljudi. Osrednja protagonista sta najstniška brata, ki z bolnim, a gospodovalnim in oblastniškim očetom živita ob umazanem jezeru in lovita redke užitne ribe ter klateške pse. Očetova patriarhalnost je lucidno prikazana tudi v konverzaciji, sinova ga namreč vikata, tako kot so naši dedje vikali svoje prednike. Sicer pa so stavki kratki in siromašni, kot pač pritiče robatim in neizobraženim ljudem. In z izobrazbo se mulca res ne moreta pohvaliti, saj ne znata ne brati in ne pisati; oče ju je naučil samo eno stvar, ki je pomembna v tem svetu – kako preživeti. Iz knjig se tega seveda ne moreš naučiti, sploh zato, ker jih – ni. Razen ene. Stari patriarh namreč piše svoj dnevnik, in ko umre – kar sinova sprejmeta povsem ravnodušno – želita izvedeti o čem je pisal, zato se s čolnom odpravita do sosednjih prebivalcev. Gipi nam v počasnem road movieu tako predstavi paleto raznovrstnih čudakov, raztresenih ob obali velikega jezera, od jedrih žensk do brezzobih koščenih starcev. Med najbolj intrigantnimi liki sta dvojčka z ogromnima glavama po vzoru na Lynchovega Človeka slona in ne prav bistra, suhljata, na balin pobrita punca, ki jo fanta rešita iz njunih rok. Ker tudi dekle ne zna brati, skupaj nadaljujejo pot po jezeru, dokler ne naletijo na skupino sadističnih fanatičnih vernikov, ki so povrh vsega še – kanibali.

Romaneskno fantazijsko zgodbo, ki bi lahko pri kakšnem drugem, manj spretnem avtorju izpadla kot pogrošen roto-roman, Gipi v počasnem bergmanovskem slogu z odsekanimi dialogi brez spremnega besedila suvereno krmari med trivialnimi čermi in ustvari poetično mojstrovino postapokaliptičnega sveta. Montaža stripovske strani je dinamična, pri čemer avtor uporablja različne plane in poglede. Gipi izvrstno obvlada stripovsko govorico, zgodba se odvija filmsko tekoče, zato imamo tudi pri statičnih ilustratorskih nemih prizorih občutek gibanja. Krhko subtilno linijo s tankim flomastrom, ki jo je v prejšnjih delih večinoma nadgrajeval z razkošnim akvarelom, dopolnjuje s črtastim senčenjem z mehkim svinčnikom. Ekspresivne figure s tankimi okončinami in stiliziranimi obrazi so zgolj rahlo senčene in v kontrastu s temačnim interierjem, pri katerem je poudarek na teksturi materiala, pa najsi gre za lesene kolibe ali zarjavele železne konstrukcije. Pokrajina opustošene zemlje, ki se staplja z ljudmi, je grafično manj nasičena, pri čemer Gipi kontrastne odnose poudari z izrazito belino jezera ali neba. Portreti protagonistov so raznoliki in navzlic skopi obrazni mimiki sugestivno prikažejo čustva in medsebojne človeške odnose v temačni depresivni atmosferi, ki preveva celoten strip.

Gipi, s pravim imenom Gian Alfonso Pacinotti (1963), je eden najbolj cenjenih sodobnih italijanskih avtorjev. Leta 1994 je začel objavljati krajše zgodbe v različnih italijanskih revijah, desetletje kasneje pa je objavil prvi samostojni album, Appunti per una storia di guerra (2004), za katerega je bil leta 2006 nagrajen na največjem evropskem festivalu v francoskem Angoulêmu. Strip Una storia (2013) pa se je leta 2015 uvrstil med finaliste za prestižno italijansko nagrado Strega. Večina njegovih stripov je delno avtobiografskih, čeprav se lahko dogajajo kjerkoli po svetu, zato jih prevajalci praviloma presajajo v domače okolje, kar je primer tudi z Deželo potomcev. Bojan Albahari je poslovenil njihova imena in jih s slengovsko govorico in različnimi narečji še bolj približal domačemu bralcu, saj imamo vseskozi občutek, da se zgodba odvija na zgodovinskem ljubljanskem barju v neki bližnji prihodnosti. V zadnji, nemi sekvenci stripa glavni protagonisti s čolnom plujejo proti neznanim obalam velikega jezera, ki se staplja z nebom. In na koncu ostane samo še belina. Dobrodošli v postapokaliptični krasni novi svet.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • […] (Vojko Urbančič, Delo, 6. 2. 2018) Zapuščina zanamcem (Zoran Smiljanić, Mladina, 19.1. 2018) Krasni novi svet (Iztok Sitar, spletni portal LUD Literatura, 18. 1. 2018) Apokalipsa begins (Pia Nikolič, Radio […]

  • […] (Vojko Urbančič, Delo, 6. 2. 2018) Zapuščina zanamcem (Zoran Smiljanić, Mladina, 19.1. 2018) Krasni novi svet (Iztok Sitar, spletni portal LUD Literatura, 18. 1. 2018) NAGRADE: Grand Prix RTL de la bande […]

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mračna umetnost vladanja – Machiavelli ali makiavelist?

    Rok Plavčak

    Niccolò Machiavelli (1469–1527) je najslavnejši in obenem tudi najbolj kontroverzen politični mislec renesanse. Živel in ustvarjal je v samem popku italijanske renesanse, v Firencah, na vrhuncu njene zrelosti.

  • Družinska tragedija na Divjem vzhodu

    Nika Mušič

    Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

  • Utrip srca se začne, ko pesem neha

    Zarja Vršič

    Z izborom pesmi Plavam, ko me gledaš smo lansko leto dobili prvi prevod srbskega velikana Dragana Jovanovića Danilova, ki v domovini velja za enega najpomembnejših sodobnih pesnikov pa tudi nekakšnega »ljubljenca naroda«.