Korektiv korektiva

Aljaž Krivec

Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni strani finančne, čeprav se v zadnjih letih vsake toliko prikrade kakšna nagrada, ki s sabo ne prinese denarnega dela, in po drugi strani simbolne, lahko bi rekli družbene. Pravzaprav bi lahko njihovo korektivnost širil še in še. Dodal bi, da so JAK-ove štipendije v osnovi korektiv, da se DSP v svojem delovanju usmerja h korektivom, da je, ne nazadnje, mogoče namen MzK v samem bistvu razumeti kot korektiv. Korektiv, če seveda nekaj, kar manjšina ljudi predpostavlja kot koristno, večina pa se za to ne zmeni posebej, res razumemo kot koristno (kar se lahko včasih tudi dokaže).

Imamo torej kup ljudi, ki nekaj piše, in precej manjši kup ljudi, ki nekaj bere. To pomeni, da se prvi kup ljudi ne more prehranjevati, če nekdo ne poseže vmes. V srčiki je stvar preprostejša kot denimo izgradnja cest. Težko si je predstavljati civilne zbore (ali nekaj podobnega), ki bi iz dneva v dan sestankovali, zbirali denar in odločali, kam pločnik, kam cesta. Knjigo pa moraš kupiti, tržni produkt je po svoje zasnovan na zelo preprost način.

Seveda pa za knjigo per definitionem stoji še ideja. Ideja ceste je jasna in njeno dobro nas večina tudi razume kot dobro. Ideja knjige … no, tu se nekoliko zaplete. Imamo torej poezijo, ki je bojda tako ali tako nihče ne razume in nikogar ne zanima, nekaj podobnega velja za esejistiko in dramatiko. Imamo kratke zgodbe, ki so še vedno zamejene v manjši krog, a se nekako prebijajo na plano. Imamo tudi roman, ki mu gre še najbolje. Seveda je slovenski roman manj zanimiv kot tuji, pa vendar. In potem končno ta ideja, ki sem jo napovedoval. O kakšni strokovni literaturi skoraj nima smisla izgubljati besed.

V literaturi je iskati akademske intence, skrajno estetske, pa ekološke, marksistične, feministične, LGBTQ,  samoizpovedne, manj ali bolj sodobne … pogosto manjšinske (ali vsaj take, ki dajejo tovrsten vtis). In manjšina, razen obravnavane manjšine, zelo pogosto nikogar ne zanima. Na preseku ne-nakupovanja knjige in manjšinske prizme se zgodi, da zadeva potrebuje zunanjo podporo. Zato ker po principu dolgega repa vse manjšine skupaj tvorijo velik delež nekega prostora, zato ker je finančna injekcija edina možnost, da se lahko manjšine reproducirajo in razvijajo diskurz, predvsem pa (vsaj z vidika financerja) ker so manjšine nujno v odnosu z večino, s tem pa tudi nujno posegajo vanjo, jo osmišljajo in na neki točki tudi spreminjajo. Tako se lahko večina ohranja in morda nekoč tudi večina postane manjšina.

Ves čas je nujno, da mehanizmi za korektiv to tudi zares ostanejo. Na slovenskem primeru je skoraj nemogoče, da to na ta ali drugi način ne bi ostali, ker korektiv potrebujejo vsi. Na neki način morajo (vsaj z vidika financ) presoditi, kdo je večji in kdo manjši revež. Pri nas se ne govori, da nekdo mastno služi od bestsellerja, pri nas se govori, da nekdo mastno služi od subvencij, razpisov in državne podpore. Tu so še tisti, ki se znajdejo tako, da izdajajo obvezne šolske potrebščine, tisti, ki jim založništvo ne predstavlja osrednje dejavnosti, pa tisti, ki, če je to le mogoče, ne plačajo skoraj nikomur v komunikacijskem krogu knjige. Ko se nam že zdi, da so se izmuznili tovrstnim sodbam, pa njihove izdelke v bajnih nakladah pokupijo knjižnice in tako ponovno zapadejo nekemu korektivu. Težava nastopi, ko je korektiv tisti, ki iz teoretičnega reveža (ki to vedno bo) napravi dejanskega bogataša.

V izboru petih knjig, ki so nominirane za Veronikino nagrado, česa takega ni zaznati. Nominirane so pesniške zbirke dveh založb. Štiri je izdal Center za slovensko književnost in eno KUD Apokalipsa. Simbolni kapital jim govori v prid, finančni ali oblastniški pa prav narobe. Število izvodov je za naše razmere povsem povprečno, (torej v skladu z JAK) realno pa seveda nekolikanj komično. Med avtoricami in avtorji ni najti tistih, ki se nam smejijo s strani srednješolskih beril (oz. se vsaj tokrat ne umeščajo na to ali sorodna mesta v našem prostoru – čeprav bi lahko kot izjemo razumeli Semoliča, pa je vendar tako, da imamo tokrat opravka z zbirko, ki se v trenutni shemi le stežka umešča v tovrsten kontekst), ni klasičnih form, ni klasičnih ljubezenskih pesmi. V dveh zbirkah (Alja Adam Dolgo smo čakali na dež in Ana Makuc Ljubica Rolanda Barthesa) je najti feministične nastavke, morda bi branje skozi prizmo politik spola kdo razširil tudi na zbirko Tišima Uroša Praha (saj veste, če se nekje pojavi spolnost, ki ni heternormativna, je to že LGBT(Q) literatura), ki pa ji ne uide želja, da bi se z vsakim verzom vzpostavila nova pravila poezije. Medtem je v zbirki Petra Semoliča (Druga obala) in pri prvencu Kaje Teržan (Delta) prej iskati neke izrazito sodobne (celo modne, a tega ne mislim pejorativno) poteze. Druga obala je klepetava zbirka, ki se igra z biografskimi elementi, glas namenja denimo morilcem (pogled od spodaj, stigma), hkrati pa biva nekje med prozo in poezijo. V Delti je po drugi strani najti nekakšne (pol)družinske tematike, slikanje osebne eksistencialne situacije mlade osebe, ki v sebi nosi tako otroštvo kot odraslost, metaforiko plesa, ki je na določenih mestih prignana do svojevrstne sinestezije giba in besede. Umik od ustaljenega, skratka: naj gre za tlakovanje novih poti in neujemljivost pisave (Semolič, Teržan in Prah) ali za neko emancipatorno intervencijo v prostor (Makuc in Adam).

Na tem mestu nimam namena zadostno predstaviti nominiranih besedil. Vsako od njih je kakopak še mnogo več ali v sami srčiki celo kaj popolnoma drugega, kot sem napisal. Prav tako je težko komentirati izbrano literaturo v razmerju do vsega drugega, kar je bilo izdano (zaradi številk je to v resnici nemogoča naloga).  Zato je, poleg gole kvalitativne presoje, treba uvesti še neki ob-sistem ocenjevanja, ki z vsakokratnim na novo vzpostavljenim kvalitativnim prav lahko sovpada. Tokrat se zdi, da je žirija vrgla oči na nepričakovano, manjšinsko, na margino, skratka.

Margino tudi, kar se tiče založb, tako je vsaj po novem. Niti Apokalipsa niti CSK namreč nista prejeli subvencij JAK za obdobje 2016–2019, ki se seveda podeljujejo glede na načrtovani program v prihodnosti, a vendar mora tudi referenčnost (in obseg) prejšnjega obdobja nekaj šteti. V približno istem času je bilo s strani iste agencije zavrnjeno financiranje festivala Živa književnostGLBT branj, ki jo lahko brez dvoma umestimo v soroden, če ne kar isti habitus. In še malo pred tem smo bili priča obelodanjanju spora med Stanislavo Repar (Apokalipsa) in Evaldom Flisarjem.

Morda bi našli nekoga, ki bi zdaj zapisal in/ali rekel, da je vesel, ker so nominirane kar tri ženske in en gej, pa da za štirimi stoji LGBTQ založba ali kaj podobnega. Ampak štos je prav v tej dvojnosti, v kateri so se knjige (skupaj z založbami znašle). Sistemsko so potisnjene na rob. Sistemsko, pravim. Posamezne obrazložitve v samem bistvu niso pomembne in neki sistem podeljevanja tega in onega je v resnici racionalne narave, tako rekoč objektiven. Kar pa ne pomeni, da ni vzpostavljen na temeljih, ki bi jih ne bilo smiselno prevprašati.

Če sem se na začetku takole na hitro opredelil, se moram po premisleku malo počasneje. Po eni strani je vse na svojem mestu. Podprte so komercialno majave založbe, ker komercialno uspešnih v resnici ni. Oziroma – njihova komercialna uspešnost se meri predvsem glede na višino podpore. Založba Franc-Franc je šla in v zadnjih vzklikih opozorila na kopičenje sredstev v Ljubljani, kaj se bo zgodilo s CSK in Apokalipso, je težko reči. Ena od njiju bo dobila nagrado, ker je to zadnji korektiv, ki jima ostane. Moral je priti s strani Mestne občine Celje in več ali manj avtonomne žirije (razen kolikor so njeni predstavniki sami po sebi tako ali drugače ujeti v neka razmerja moči).

Med enimi in drugimi obstaja kvečjemu ena bistvena razlika. Financiranim založbam je načeloma (nikakor ne vsem) skupen program, ki je potencialno tržno zanimiv, nekaj cekinov se torej ima obrniti, predvsem pa sistem kupuje za tiste, ki bi sicer kupili, pa se jim ne da ali pa preprosto nimajo denarja (in nekako tako delujejo tudi knjižnična nadomestila). Skratka, če bi sistem podpiral absolutno margino, bi preživela samo ta.

Nevarnost v tem primeru predstavlja to, da lahko margina najde edini smisel svojega obstoja v tem, da preneha biti margina in se prestrukturira v založniško dejavnost, ki bi bila ob drugem času in na drugem kraju finančno uspešna. Morda bi ji zaenkrat koristilo, da se začne prodajati denimo osnovnim šolam, ker bo dobila nadomestila za fotokopije. Po zdajšnji sliki (in siceršnji konservativnosti šolskega sistema) bodo subvencionirani reveži, ki to morda niso, še bolj subvencionirani. Za zdaj ji je še naklonjena kakšna žirija, kakšna druga pa spet ne.

Sistem je torej osnovan tako, da ne more folgati lastnega smisla. Ampak to velja v resnici zgolj za prej omenjeni idejni vidik. Kakšne so že podobe nominiranih zbirk in založb? Tu je srčika problema. Na rob so potisnjene ne zgolj finančno, temveč tudi idejno. Morda bi bilo smiselno podpreti prav tisto, česar noče noben kupec. Niti na svoji polici niti v svoji glavi. Tistega, česar nima na polici, pač noče imeti na polici; če tega noče imeti v glavi, pa mu je to tja treba vreči, ker sicer sčasoma ne bo več ničesar mogoče nikamor vreči. Žirija za Veronikino nagrado je vsaj metala in se vzpostavila kot nekakšen korektiv korektiva – ne samo finančni, temveč tudi družbeni.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aljaz Krivec says:

    Opozorjen sem bil na napako v tekstu. Zavrnjeno je bilo financiranje GLBT branj in ne Živa književnost. Prevzemam odgovornost in se opravičujem.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ločiti rumenJAKe od belJAKov

    Veronika Šoster

    Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo … →

  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

  • Poglavitna naloga založnika je ustvarjanje novih poželenj

    Andrej Hočevar

    Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

Izdelava: Pika vejica