Če delaš roman, ne sme nič ostati celo

Lado Kralj, Če delaš omleto. Ljubljana: Študentska založba, 2014. (Beletrina)

Aljoša Harlamov

Ne maram kritiške vzvišenosti, ki se neizbežno razbira v ozadju floskul, kakršna je »odlična ideja, slabša izvedba«, ker navadno izpade kot poceni pridiganje avtorjem, kako naj pišejo, pri čemer kritik vzpostavlja nekakšno potencialno oziroma alternativno sedanjost, v kateri bi knjiga lahko bila napisana tudi drugače. To je problematično zlasti, ker se pri tem pogosto naslanja bolj na lastno prakso literarnega ustvarjanja ali, morda še huje, na umišljeno zmožnost le-tega kot pa na dejanske lastnosti obravnavanega literarnega dela. Toda po drugi strani književnost pač ni monoliten predmet, temveč stvar dejavnega in nenehnega postajanja. Poleg tega kot bralec in kritik, priznam, vsake toliko naletim na roman, kakršen je Če delaš omleto Lada Kralja, ko lahko besede še tako obračam in končno oceno še tako sprehajam okrog vrele kaše (če ne že slona v sobi), pa se preprosto ne morem znebiti točno tega vtisa: roman bi lahko bil dosti boljši, če bi bil napisan drugače.

Če delaš omleto je, kot je bilo poudarjeno v več predstavitvah knjige, literarizirana biografija pisateljice Milene Mohorič. Ene tistih, ki nastopa kot slaba vest literarne zgodovine, ki jo je vse do nedavnega potiskala na obrobje, od tam pa jo je v center naše pozornosti postavil med drugim tudi Lado Kralj, urednik njene zbirke kratke proze Zgodbe iz tridesetih let(Študentska založba, 2010). Znotraj te bi rad mimogrede izpostavil Izpoved gospe Forcesinove, eno prvih slovenskih izrazito intertekstualnih del, ki polemizira z Bartolovo novelo Izpoved doktorja Forcesina – in s katero Mohorič Vladimirja Bartola, kar se mene tiče, lepo postavi na njegovo mesto. (Sedi, mizoginček, ena!) Toda več o življenju Milene Mohorič in njeni prozi si raje preberite v članku Boštjana Tadela Klasična tragedija vrhunske pisateljice, ki je izšel v Pogledih; tu vseeno recenziram Kraljev roman in Milena Mohorič oziroma Helena Murkovič, kot jo preimenuje, je morda njegova središčna točka, a sploh ne glavna. Če delaš omleto je v resnici bolj kulturno-zgodovinski oziroma politično-zgodovinski roman, pri katerem je v ospredju zanimanja vsevednega pripovedovalca – ali, kot bom skušal prikazati v nadaljevanju, zaradi strukturnih in pripovednih šibkosti bralec vsaj dobi tak občutek – očitno bolj zgodovinski čas, v katerem se njena zgodba razvija.

Ta čas je druga polovica tridesetih let, ko se dogaja okrog tri četrtine zgodbe, oziroma nekje tik po prvi, kjer se previdno začne, in tik po drugi svetovni vojni, kamor Kralj bralca preseli v zadnjih nekaj poglavjih, da zabeleži Helenin strašni konec. Kraljevo študiozno in široko poznavanje tega obdobja je očitno na vsakem koraku, saj nas predvsem v dialogih dobesedno zasuje z obilico informacij o takratnih mednarodnih estetskih dilemah, slovenskih kulturno-političnih zdrahah, ki so že napovedovale dogajanje med vojno (in vse do danes, se zdi), ter globalnih ideoloških bojih. Slednji potekajo najprej podtalno, ko se po Ljubljani še skrivajo komunistični agentje in razpečujejo propagandno literaturo, v končni fazi pa na oblastni ravni, ko je treba med pravovernimi, Titu zvestimi komunisti najti nevarne informbirojevce ter z njimi dokončno obračunati. Osrednji dogajalni prostor je poleg Ljubljane Moskva, kamor Helena Murkovič po ovinkih odpotuje leta 1934, da bi se v Sovjetski zvezi na lastne oči in v praksi prepričala v pravilnost komunistične ideje, s katero se v policijsko nadzorovani Ljubljani, predvsem zaradi očetovih prepričanj, še zgolj spogleduje; kot tudi, da bi povsem prelomila z lastno katoliško verzijo ekspresionizma in se izučila socialistično-realističnega pisanja. Njena želja je iskrena, kot je le lahko želja ljubljanske buržujke: »Delavski razred je treba ljubiti, si še enkrat naroči Helena, tik preden zaspi.« (str. 73)

Ta zanimiva in sveža motivno-tematska struktura je trdni skelet romana, toda njegova osnovna težava je v tem, da je na njem premalo »mesa«, da bi zgodba lahko tekla resnično gladko, ter da so ponekod kosti polomljene in štrlijo ven, zato se bralec na njih nenehno spotika. Prej sem že omenil dialoge, ki so najbolj obsežna pripovedna prvina romana in verjetno tudi zato do konca naphani z informacijami. Toda te so posredovane z boleče očitnima povzemalnostjo in pojasnjevalnostjo, ki učinkujeta povsem leseno, umetno in neživljenjsko. In ker neke druge globlje introspekcije v psihologijo glavne protagonistke (ali drugih literarnih oseb) ni, to posledično pomeni, da tako deluje tudi ona (in vse druge literarne osebe). Njena izkušnja stalinističnega terorja ter protislovij komunistične Sovjetske zveze se zato dogaja zgolj na površini, v interakciji s tovarišicami in tovariši, posvečenimi v Stvar, ki njen kakršen koli dvom takoj utišajo s skrajno prozornimi odgovori.

In zaradi tega tudi njena neomajna vera v komunizem in njegovega očeta Stalina, ki je »zgodovina sama« – in njena poguba –, ne more delovati drugače kot mehansko. Pravzaprav nam je zanjo kot bralcem kar malo nerodno. Heleno pač spoznavamo samo po politični in ideološki oziroma idejni plati, skoraj ničesar pa ne izvemo o njej sami, razen nekaj spretnih fantastičnih prizorov, ki nakazujejo počasno lomljenje njene psihe, a v okviru vsega ostalega delujejo tudi nekoliko naključno – njena zavest je preprosto premalo trdna in oprijemljiva, da bi lahko verjeli, kako si mora zgodovinska resnica pot vanjo priboriti skozi zadnji izhod, skozi nezavedno. Bralec na koncu tako z glavno protagonistko težko sočustvuje ali jo sploh dojema kot osebo iz mesa in krvi, katere usoda bi se ga utegnila dotakniti. K tej distanci, ki je ne more preseči, še dodatno pripomorejo stranski loki zgodbe, kjer se zdi, da pripoved ključne psihološke trenutke preprosto preskoči in/ali se zateče v akcijo, ki pripoveduje zgodovino, ne pa literature.

Če delaš omleto, moraš kakšno jajce razbiti; če delaš roman, ne sme nič ostati celo, še najmanj pa zgodovina.

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kliči me po imenu ali sploh ne

    Emilija Kastelic

    Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali … →

  • Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

    Barbara Leban

    (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob … →

  • Spopad s pismi, recenzijo, gledališčem in literarnim večerom

    Aljaž Krivec

    V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od … →

Izdelava: Pika vejica