Ne maram kritiške vzvišenosti, ki se neizbežno razbira v ozadju floskul, kakršna je »odlična ideja, slabša izvedba«, ker navadno izpade kot poceni pridiganje avtorjem, kako naj pišejo, pri čemer kritik vzpostavlja nekakšno potencialno oziroma alternativno sedanjost, v kateri bi knjiga lahko bila napisana tudi drugače. To je problematično zlasti, ker se pri tem pogosto naslanja bolj na lastno prakso literarnega ustvarjanja ali, morda še huje, na umišljeno zmožnost le-tega kot pa na dejanske lastnosti obravnavanegaPreberi

Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali mlajšemu dijaku/inji, ki bo spoznaval/a slovensko literarno zgodovino. Lahko kot znanstveno delo, iz katerega bi strokovnjaki/nje črpali/e informacije in navdih za nadaljnja raziskovanja … Kako se pa tako delo obnese v rokah bralca/ke?Preberi

(Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob branju.) 

Daljnega leta tisočdevetstotega se je slovenska družina še zmogla prebuditi v jutro, zaznamovano z medsebojno ljubeznijo in starševsko dobroto, ki jo tako lepo popisuje naša rojakinja Zofka Kvedrova. Dandanes pa je toliko družin, ki so nesrečne. Le kaj je šlo tako zelo narobe, da smo tam, kjer smo, in zakaj je sodobnost brezizhodna bolj kot kadarkoli doslej?Preberi