Asociativno popotovanje skozi pesniške svetove

John Taylor, A Little Tour through European Poetry – Malo popotovanje po evropski poeziji. New Brunswick and London: Transaction Publishers, 2015.

Leonora Flis

John Taylor je Američan, ki, tako kot mnoga odmevna literarna imena iz bližnje in bolj oddaljene zgodovine, biva v prostovoljnem eksilu v Franciji. Taylor svoje literarne talente udejanja predvsem skozi poezijo, prozo (kratke zgodbe), piše tudi literarnoteoretična dela in analize, ki jemljejo v precep zlasti francosko literaturo in znotraj nje avtorje, ki niso nujno prodrli v kanonske sezname predpisanega bralnega čtiva. Vendar pa Taylor v raziskavah občasno zaobjame tudi širši geografski prostor. Malo popotovanje po evropski poeziji je nadaljevanje njegove knjige Into the Heart of European Poetry (2008) (V srce evropske poezije). Malo popotovanje razširi spekter analize, ki ga je avtor zaobjel v delu V srce evropske poezije, obenem pa so njegove analize zdaj bolj osebno obarvane ali, bolje rečeno, strokovni vpogled dopolnjuje z osebnim vidikom, ki mu ga omogoča popotovanje po različnih evropskih deželah in prvoročno spoznavanje z okoljem, v katerem so njegovi izbrani avtorji delovali. Liričnost, osebna izpovednost in analitičnost so torej povezane. Taylor pa je tudi uspešen prevajalec, ki angleško govorečemu bralcu največkrat prinaša nova, manj znana in pa tudi proslavljena imena francoske književnosti. Občasno se loti še grških in italijanskih avtorjev.

V Malem popotovanju po evropski poeziji se Taylor sprehodi zkozi Češko, Dansko, Litvo, Estonijo, Albanijo, Portugalsko, Romunijo, Rusijo, Bulgarijo, Slovenijo, Madžarsko, Španijo, Poljsko, Nemčijo, Srbijo, Hrvaško, ustavi pa se tudi pri delu pesnika Gennadyja Aygija, ki prihaja iz Čuvašije, avtonomne republike Ruske federacije, ter pesniških kreacijah turških pesnic. Temu izbroru dodaja še italijanske avtorje, švicarske pisce (tako nemško kot francosko govoreče), grško poezijo, seveda se Taylor ne izogne njemu ljubi Franciji in poeziji pesnika in esejista Yvesa Benefoya, s katerim knjigo konča. 

Taylor torej s pojmom »evropski« ne želi slediti mejam EU, temveč sledi svojim notranjim, zdi se, tudi intuitivnim premikom po omenjenih teritorijih. Prepušča se trenutnim navdihom, ki ga lahko potegnejo v katerokoli smer neba. Skupna točka vseh imen, ki jih Taylor ključi v svoje Malo popotovaje, je ta, da večji del ustvarjajo v svojih nacionalnih jezikih in da jih (razen redkih izjem) zgolj angleško govoreči bralec do izida Taylorjeve knjige najbrž ni poznal. Taylorju se zdi pomembno, da evropsko poezijo primerja z ameriško, išče vzporednice in nasprotja; zanimajo ga tudi čisto tehnične karakteristike posameznih nacionalnih jezikov in njihove uporabe v pesniške namene (ritem, stopica, besedni vrsti red, rima in tako dalje). Zagovarja namreč tezo, da imajo evropski pesniki esencialno drugačen odnos do estetike pesniškega sloga in do zgodovine literarnih form od svojih ameriških kolegov. Prepričan je, da lahko ameriška poezija veliko pridobi iz poglobljenega in osveženega dialoga z evropsko, obenem pa poziva tudi k prevajalski dejavnosti, ki bi lahko dela evropskih piscev približala ameriški publiki. 

V štiriintridesetih poglavjih se Taylor tako sprehodi skozi manj znane svetove evropske pesniške scene in v vsakem poglavju v precep vzame bodisi osebo bodisi koncept, ki ga zanima (na primer Baudelairovo izročilo ali pa personalizem Emmanuela Mounierja). Začne na primer s poezijo Švicarja Klausa Merza (1945) (Merz je enako plodovit tudi na področju proznih del), knjigo pa, kot rečeno, zaključi z delom Francoza Yvesa Bonnefoya. Taylorjevi eseji imajo osebno noto in zato ne izzvenijo kot tipični akademski zapisi ali referati, ki jih ponavadi poslušamo na znanstvenih simpozijih. Taylor je večino časa del zgodbe, je tisti, ki opazuje, primerja, komentira in osmišlja. Potuje, piše, prevaja in kontemplira. K njegovim analizam poezije, ki kljub osebni noti izkazujejo tudi strokovne temelje, se občasno umeščajo še opisi mest in določenih predelov, skozi katere potuje. 

Večina avorjev, ki jih Taylor obišče, sodi v sodobni čas, vendar pa v knjigi najdemo tudi zapise, ki denimo govorijo o Hölderlinu (1770–1843), torej klasičnem predstavniku nemške romantike, ki pa ga Taylor skuša postaviti v sodoben kontekst (predvsem skozi priljubljene Hölderlinove teme, kot so občutje nemoči, nepovezanosti, izločenosti, izgube osrediščenosti), tudi s pomočjo zapisov Nicka Hoffa, ki je (zaenkrat) še vedno najsodobnejši prevajalec Hölderlinovih del v angleški jezik. Taylor nadaljuje z razmišljanjem o nemško govorečih pesnikih, ki morda niso tako kanonski kot Rainer Maria Rilke, Gottfried Benn (ustavi se tudi pri Bennovemu, sicer kratkotrajnem, a vseeno, navdušenju nad nacizmom) in Bertolt Brecht, so pa, vsaj po Taylorjevem mnenju, vredni prevajanja in obravnave. V tem kontekstu omenja denimo nemškega pesnika (in prevajalca) romunskih korenin Oskarja Pastiorja (1927–2006), prav tako bolj avantgardno in eksperimentalno usmerjenega avstrijskega pesnika, pisatelja in prevajalca Ernsta Jandla (1925–2000) ter »formalno predrznega in zelo duhovitega«, kot ga Taylor poimenuje, Ulfa Stolterfohta (1963). Taylor včasih po principu intertekstualnosti išče ostanke preteklih poetov v sodobnejših delih in ugotavlja, da med včeraj in danes včasih ni velike razlike, saj »nekateri delci ostajajo ostri in trdi […] skozi bežeče, bežne trenutke, skozi leta, desetletja in stoletja.« 

V sekcijah, ki so posvečene italijanski pesniški produkciji, Taylor pripoveduje tudi o svojem potovanju v Firence in spoznavanju firenških galerij in likovnih umetnikov (na razstavi Američani v Firencah v palači Strozzi). Po principu nekakšnih spominskih asociacij se nato vrne v svet poezije in na kratko raztolmači dela nekaj italijanskih pesnikov – s konca 19. stoletja pa vse do sodobnih; tem nameni več pozornosti – zlasti Lorenzu Calogeru, Alfredu de Palchi, Sandru Penni in Patrizii Cavalli. Poglavja, ki jih avtor Malega popotovanja namenja italijanski poeziji , so pravzaprav ena bolj poglobljenih v knjigi, verjeno tudi zato, ker je precej domač v italijanskem jeziku in zdi se, da mu je blizu tudi italijanska mentaliteta in tematika, ki jo izbrani pesniki ubesedujejo.  

Ljubljane in posledično Slovenije kot ene od njegovih evropskih postojank se Taylor loti v poglavjih »Poetic Ljubljana« (»Poetična Ljubljana«) in »Edvard Kocbek, Emmanuel Mounier, the French Review Esprit, and Personalism« (»Edvard Kocbek, Emmanuel Mounier, francoska revija Esprit in personalizem«). V »Poetični Ljubljani« (kjer čisto v prvem stavku opazimo zatipek – hotel Pri Mraku je postal Pri Makru Hotel) Taylor že na začetku pove, da ni prvič v Ljubljani, da je to pot prišel na simpozij o Edvardu Kocbeku in da ima mesto visok življenjski standard ter pestro in izbrano intelektualno kulturo. Poleg tega se mu zdi Ljubljana mesto pisateljev in pesnikov. Že v tem eseju nas Taylor bežno spomni na Kocbekov personalizem in navezavo na francoskega filozofa Emmanuela Mounierja. Nadrobneje se vpliva loti v sledečem (zgoraj omenjenem) eseju. »Poetična Ljubljana« nas tako vodi od ene Taylorjeve ljubljanske postojanke do druge. Taylor srečuje slovenske literate in prevajalce (med drugimi so v njegovi družbi tudi Veno Taufer, Jana Unuk, Ifigenija Simonović, Aleš Šteger, Brane Senegačnik in Barbara Korun), kadar pa jih ne srečuje, ga asociativni tok misli povede v zgodovino in tam najde denimo Vitomila Zupana in Srečka Kosovela. Tu in tam zasledimo izsek iz njihovih del. Poglavje se spet kaže kot bolj ali manj naključen nabor imen, ki so Taylorju pač prišla pod roke ali padla v oko. Težko bi rekli, da gre za neko tematsko povezano celoto pesnikov, ki jim sledi. Bolj sistematično deluje poglavje o Kocbeku in Mounierju, saj ima jasnejši fokus in dokaj dobro zaobjame težavno ustvarjalno pot Edvarda Kocbeka. Na območju nekdanje Jugoslavije ostanemo tudi v naslednjih dveh esejih, ki se osredinjata a poezijo Milana Djordjevića in Tomislava Marijana Bilosnića. Potem se selimo v Albanijo, kjer si Taylor poezijo spet ogleda bolj površinsko in skozi več desetletij (poudarek je na 20. stoletju). Poglavje pa je vseeno zanimivo in relevantno, saj se o albanski poeziji gotovo ne govori ali piše prav pogosto (denimo v primerjavi z italijanskimi, nemškimi in francoskimi pesniškimi kreacijami). 

Sledeči del knjige je posvečen grškim pesnicam in pesnikom in v tem razdelku Taylor kar nadrobno razišče dela izbranih ustvarjalcev (na primer poezijo Kiki Dimoula in Manolis Xexakis). Grški ekskurziji sledi turška ekspedicija, ki pa je spet (pre)polna imen (v ospredju so ženske avtorice) in tako izgublja fokus. Taylor opozarja, da je vse premalo turških pesnic poznano širšemu krogu bralcev in morda se tudi zato odloči za gosto nizanje imen, ki so ustvarjala vse od začetka 20. stoletja dalje. Zanimive so denimo vzporednice, ki jih vleče med kreacijami verjetno najbolj eminentne v naboru turških pesnic, Birhan Keskin (1963) in poezijo Charlesa Baudelaira. S francosko poezijo Taylor nadaljuje v poglavju, ki se ukvarja z vprašanjem poezije v prozi in pa z mejo med poezijo in prozo. Zanjo Taylor meni, da je zabrisana, nejasna in da so včasih te meje preprosto vsiljene s strani literarnih znanstvenikov in kritikov. V tem poglavju, ki je precej teoretično obarvano, Taylor navaja tudi pesniške primere iz drugih držav, ne le Francije – na primer Švice, Romunije, Češke in Danske. Proti koncu knjige se sprehodimo še skozi poezijo dveh romunskih pesnikov, ki sta ustvarjala tudi v francoskem jeziku – Ghérasim Luca (1913–1994) in Benjamin Fondane (1898–1944). Taylor izpostalja Fondanovo pisateljsko raznorodnost – poleg poezije je pisal tudi filozofske eseje, ukvarjal se je z zgodovino, umetnostjo, s filmom, veliko časa pa je namenil tudi preučevanju Rimbauda in judovske vere. Taylor ga primerja z Waltom Whitmanom in njegovo večplastnostjo, s pridržkom, da Fondane – zaradi svoje nacionalne pripadnosti in antisemitizma, ki ga je obdajal – seveda ni mogel gojiti individualizma, kakršnega je propagiral ekstatični in vizionarski Whitman.  

V nadaljevanju se Taylor sprehodi po »vzhodnemu bloku«, saj vzame v precep britanskega pesnika madžarskih korenin Georga Szirtesa (1948) (izpostavi ganljivo pesem, ki jo je Szirtes napisal ob tragični smrti W.G. Sebalda) in delo čeških pesnikov Vítězslava Nezvala (1900–1958) in Emila Hakla (1958). Tudi v poglavju o češki poeziji Taylor išče podobnosti med izbrano češko poezijo in francoskimi pesniki in najde skupne točke med Nezvalom in delom francoskega nadrealista Andréja Bretona. Taylor se nato preseli na Poljsko, kjer se je udeležil mednarodnega pesniškega festivala. Spet smo v bolj zasebnih vodah in bliže asociativnemu in impresionističnemu pisanju, vseeno pa spoznamo nekaj poljskih ustvarjalcev (tudi prozaistov), ki so novost tudi za potujočega Taylorja (Piotr Sommer, Marzanna Kielar, Natasza Goerke).

Preden pripotujemo v mediteransko klimo Španije in Francije, s katero Taylor svoje Malo popotovanje zaključi, nas zapelje še na Dansko, Nizozemsko, v Litvo ter v Rusijo. Odkriva filozofsko podlago ustvarjalcev v mrzlejših geografskih pasovih. V poeziji severnih predelov Taylor opaža mističnost, fantazijskost in sanjskost podob, ki se obračajo v mitološko sfero. Ta mitična preteklost pa je, kot zapiše Taylor, velikokrat preprosto izmišljena. Seveda pa severnjaški ustvarjalci (recimo Per Aage Brandt in Cees Nooteboom) uporabljajo tudi humor in bolj banalno in vsakdanje podobje. V Rusiji ga pritegne inovativnost mlajše generacije pesnikov, ki so docela nepoznani v ZDA, kot ugotavlja. Izpostavlja tudi nenavadne pesniške podobe, ki jih mlajša generacija ruskih pesnikov rada uporablja. Kot primer navaja delo Marka Shatunovskega (1954) in Jurija Kublanovskega (1947), za izrazito intelektualno poezijo z izredno zanimivim in heterogenim podobjem pa označi pesmi pesnice Inge Kuznetsove (1974). Posebno pozornost nameni še poeziji Litvanca Tomasa Venclove (1937), ki je formalno kompleksen in »ambiciozno ekscentričen,« kot pravi Taylor. Venclova, ki predava na univerzi Yale v ZDA, je tudi esejist in pisec potopisov, ki po Taylorjevem mnenju ne zaostaja za deli Czesława Miłosza in Josepha Brodskega. V litovščino je Venclova prevedel tudi znane angleške, francoske in ruske avtorje. 

Taylor proti koncu v skupnem poglavju združi Španko Mario do Cebreiro (1976) in njeno sodobnico, estonsko pesnico Kristiino Ehin (1977). Celotno poglavje je zasnovano kot prikaz nasprotij med omenjenima avtoricama. Cebreiro je bolj intelektualna, manj emotivna od Estonke (ki s svojo simbolno liričnostjo spominja na Baudelaira), vseeno pa gre v njunih delih – s tem da izhajata iz različnih perspektiv – za prevpraševanje podobnih ekstistencialnih tem. Pogrešam sklep (kot tudi v nekaterih prejšnjih poglavjih), ki bi povezal misli, ki jih Taylor v poglavju naniza. Vicente Aleixandre (1898–1984), ki mu Taylor nameni posebno poglavje z naslovom »The Metaphysics of the Kiss« ali »Metafizika poljuba«, seveda ne sodi v skupino neznanih avtorjev, saj je Španec l. 1977 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Taylor se osredotoči na eno Aleixandrovih zadnjih zbirk – v angleškem prevodu Stephena Kesslerja Poems of Comsummation (1968) (Pesmi vrhunca) – v kateri pesnik posebno vlogo nameni poljubu, ki ni zgolj simbol telesnih občutij, ampak deluje tudi kot sredstvo za odpiranje širših tem, povezanih s človeškim spominom in njegovim vplivom na naša življenja. Poljub je torej multisenzorično dejanje, ki sproža v nas različne (znane in neznane) mehanizme. Poglavje o Aleixandru Taylor dopolni še z dvema krajšima razdelkoma, ki govorita o španski oz. portugalski poeziji, in sicer avtorjev Joséja Ángela Valenteja, ki ga označi za metafizičnega pesnika, ter Eugénia de Andradeja (1923-2005), ki je v angleškem jeziku kar dobro zastopan predvsem po zaslugi prevajalca Alexisa Levitina. V zaključnem poglavju se Taylor vrne domov, v Francijo, kjer ga na literarnem branju v Angersu novembra leta 2001 pričaka Yves Bonnefoy. Vprašanja o smislu eksistence so tista, s katerimi nas Bonnefoy in Taylor na koncu zapustita. Odgovore si moramo najti sami. 

Če Taylorjeva poglavja razumemo kot nekakšne predloge ali iztočnice za nadaljnje branje in raziskovanje, potem jih pač sprejmemo takšne, kot so, in so nam vsekakor lahko v pomoč. Sicer pa se lahko hitro izgubimo v števičnosti imen in primerjav, ki jih Taylor naniza. Nekatera poglavja so bolj izdelana in manj fragmentarna, seveda tista, kjer se avtor osredišči na enega ali največ dva avtorja. Poglavja bi lahko zaključeval s povezovanjem misli v kratek zaključek, ki bi dajal občutek večje povezanosti in koherentnosti. Tisto, kar Taylorjevo knjigo gotovo dela zanimivo – sploh za ameriškega (ali, širše, angleško govorečega) bralca – je to, da Taylor tu in tam navaja tudi prevajalce in literarne znanstvenike, ki so svoje delo posvečali avtorjem, ki jih izpostavlja njegova knjiga. Nekatera dela, ki jih analizira, pa so bila prvič prevedena v angleški jezik prav s Taylorjevo pomočjo in v namen pričujočih esejev. Večina zapisov v knjigi je bila predhodno objavljena v reviji Antioch Review, kjer ima Taylor svojo redno rubriko »Poetry Today.« Verjetno je to eden od razlogov, da knjiga deluje nepovezano. Zaradi priložnostne in, zdi se, tu in tam tudi čisto naključne narave Taylorjeve analitične misije, so njegovi zapisi nekako razpršeni, bodisi znotraj posameznega zapisa ali pa v relaciji do drugih esejev. Poudarjam torej, da knjiga terja bralca, ki zlahka vleče vzporednice med različnimi obdobji in značilnostmi, ki jih je posamezno obdobje ali poetični in stilistični trend prinesel v poezijo. Vendar pa se zaradi osebne in asociativne note, torej Taylorjevega načina izbiranja pesniških obrazov, ki jih izpostavi – to so ljudje, ki so delovali v krajih, kamor je Taylorja včasih načrtno, včasih naključno zanesla pot – knjige ne bi mogli označiti za znanstveno monografijo. Je nekakšen hibrid, nekaj med znanstveno razpravo, popotno literaturo in bolj kot ne osebnoizpovedno esejistiko. Kar je samo na sebi lahko kvaliteta, vendar pa se v primeru Malega popotovanja izkaže za tisto lastnost, ki dela zapis nepregleden, na trenutke preveč zgoščen, na trenutke površinski, obenem pa tudi tematsko razdrobljen. Tudi v tem smislu torej najbrž ni najboljši primer študijskega gradiva, če si želimo poglobljen vpogled v izbrano pesniško dejavnost. Na primer: kot rečeno, knjigo uvaja esej o Klausu Merzu, nekaj esejev kasneje – z vmesno nemško noto – pa spet beremo esej o Taylorjevem prevajanju švicarske poezije (njegov izbor predstavljata predvsem pesnika Philippe Jaccottet in Pierre Voélin), na ekološki kmetiji, imenovani Looren, v Švici. V tem eseju si Taylor zastavlja tudi vprašanja, ki zadevajo njegovo prevajalsko delo; govori namreč o izzivih in preprekah, na katere lahko prevajalec (zlasti poezije) naleti. Esej prinaša množico pesniških imen, ki pa se jih Taylor le na kratko dotakne. Prav to se torej zdi temeljna težava celotne knjige – prevelik nabor imen in (morda posledično) premalo natančna analiza posameznih del. Ves čas smo, skupaj s Taylorjem, sicer v gibanju, vendar velikokrat potujemo bolj po površini.

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tekst, ki se poskuša uveljaviti v našem kulturnem prostoru, mora temu prostoru tudi nekaj povedati

    Veronika Šoster

    Akterji na literarnem polju so dolžni odpravljati pomanjkljivosti in prispevati k bolj emancipatoričnemu uveljavljanju novih avtorjev, literatur, diskurzov, jezikov ipd.

  • Ivan Cankar – kritik naroda in večni sanjač

    Irina Lešnik

    Simpozij se je zaključil z nič kaj presenetljivo ugotovitvijo, da je Cankarja tudi danes vredno brati. Zagotovo pa je o njem vredno tudi razpravljati. In to nad omejitvami politične dvopolnosti, pretekle in današnje.

  • Emancipacija slovenske žanrske literature

    Miran Hladnik

    Glavnina literarnega berila je žanrske narave. Bralska izkušnja z literaturo je, če izvzamemo obvezno šolsko berilo, izkušnja z žanrsko literaturo. Čisto drugače je z refleksijo o literaturi, ki se dogaja v dnevni kritiki, literarni zgodovini, v šoli, antologijah in enciklopedičnih opisih. Tu so v prednosti umetniško stremljiva besedila avtorskih piscev, šolska in druga klasika. Na tej osnovi se oblikuje predstava o besedni umetnosti kot enovitem pojavu in po tem zgledu bi se želeli zgledovati tudi opisi žanrske literature.