Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

Andrej Blatnik, foto Matic Bajželj

Intervju z Andrejem Blatnikom

Andrej Hočevar

Seznam knjig Andreja Blatnika vsebuje štirinajst slovenskih in več kot trideset knjig v prevodu. Med njimi so romani, kratka proza, eseji in priročnik za pisanje kratke zgodbe. Čeprav je, kot pravi, začel pisati prav kot tekstopisec za pankovski bend, v njegovem opusu ni poezije, če seveda odmislimo duhovito anekdoto s predlogom nekega tujega urednika, da bi njegovo kratko kratko prozo uvrstili kar še v antologijo poezije. Blatnik je kot eden izmed najbolj izkušenih slovenskih urednikov vsekakor pravi naslov za vprašanja o založništvu, a tudi za mnenje o svetovni prozi, četudi ne piše kritik. V spodnjem intervjuju sva se pogovarjala predvsem o njegovi najnovejši zbirki kratke kratke proze Ugrizi, a tudi o načinih vstopa na literarno polje nekoč – in danes.

Nekoč si omenil, da si se s pisanjem začel ukvarjati sprva kot tekstopisec za pankovski bend v najstniških letih. Temu so potlej sledile prve zgodbe in objave v šolskem glasilu, potem pa še v osrednjih literarnih revijah. Posebej mislim na revijo Problemi. Literatura, s katero si začel sodelovati tudi kot urednik in pri njeni literarni naslednici kot sodelavec z najdaljšim stažem ostal vse do danes. Kako bi primerjal svojo izkušnjo z možnostmi, ki jih imajo pisci za vstop na literarno polje danes? Ne nazadnje si s svojim uredniškim in mentorskim delom številnim pri tem tudi aktivno pomagal.

Nič novega ne povem, ko rečem, da se je literarno polje zelo spremenilo. Včasih je bilo literarno delovanje – v katerikoli vlogi, pisateljski, kritiški, uredniški, organizatorski – sprejeto kot poslanstvo, danes je vse razumljeno kot posel in tudi omenjena početja niso izjema, le da je posel z njimi, saj vsi vemo, slab. In danes je vsemu zapovedano vrednotenje po tržni vrednosti, po neposrednem poplačilu, tako da je literarno polje izgubilo ogromno družbene teže. 

Vstop vanj je zdaj sicer bistveno hitrejši kot kdajkoli, objavi se tako rekoč vse, kar si kdo želi, če ne drugače, samoplačniško. Teže pa je priti do odziva, in odzivi koristijo tudi pred objavo, da pač delo v mejah možnega izboljšajo. Zato se mi je zdelo to mentorsko delo nujno, če hočemo boljše zgodbe – dobesedno in v prenesenem pomenu. Pred desetletji so na metode kreativnega pisanja mnogi gledali s skepso, danes njihovega učinka ni mogoče zanikati – cela vrsta delavničark in delavničarjev pri LUD Literatura je izdala odlične, tudi nagrajene zgodbe, pesmi, knjige, ali pa so postale osrednje slovenske kritičarke. 

Zlasti pa je bilo za tisti čas značilno odpiranje. Družbeni sistem se je spreminjal in vsi smo hlepeli po novem. Priložnosti je bilo veliko. Današnji čas in sistem sta povsem drugačna.

Nemara pa je podobnosti vendarle več, kot se zdi – mar ni tako, da danes po novem hlepimo bolj kot kadarkoli prej, saj sta naša pozornost in rok uporabe toliko krajša? Je bilo nekoč tudi toliko nezaupanja do vsega, kar je bilo starejše od enega dne?

Prav to je ena ključnih težav današnjega vrednotenja literature – vse mora učinkovati danes, jutri je že prepozno. Velikokrat sprašujem svoje študente, delavničarke, naključne znance, ali poznajo ključna imena slovenskega leposlovja iz osemdesetih let, ki niso vključena v šolska berila. Seveda ne, vsi živimo, kot da včeraj in jutri ne obstajata.

Ne bi rad idealiziral preteklosti, tega je preveč, zgodbo Otroci politikov končam s stavkom »Najboljše postane, ko je končano.« A včasih je bilo prihodnosti preprosto več. Kar se knjig tiče, preobrat nazorno popisuje André Schiffrin – ko sem ga pripeljal v Slovenijo, so vodilni kadri slovenskega založništva posmehljivo gledali: kaj nam bo tale pamet solil! – v knjigi Posel s knjigami ob zgodbah, kako hitro se celo klasiki in večne filozofske knjige umikajo s prodajnih polic. Še več, zdaj tudi splošne knjižnice zelo hitro prodajajo in razdajajo knjige, ki nimajo dovolj izposoje. Število knjig v domačih knjižnicah, kakor kažejo mednarodne primerjave, je pri nas padlo precej bolj kot v tujini. Raziskave kažejo, da knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

Se ti še vedno zdi, da je pri nas preveč piscev in premalo bralcev?

Ne, da se mi zdi, tako kažejo statistike slovenskega knjižnega polja. Zelo veliko objav glede na število prebivalcev, ne tako veliko branja. Deloma gre za logično posledico inflacije: ko se poveča število enot v obtoku, vrednost posamezne enote pade. Se pa ujema tudi s splošnimi družbenimi trendi: dandanes je sleherniku zelo težko prisluhniti drugemu, raje bi, da drugi prisluhne njemu. Selfi časi.

Na splošno si eden izmed najbolj načitanih ljudi in zagretih bralcev. Ali si delaš kakšno statistiko, koliko knjig prebereš letno?

Kako leto si to pišem, seznam obsega med 200 in 300 naslovov. Gre seveda samo za knjige, ki jih nisem izpustil na polovici ali prej, vendar je tudi med temi veliko knjig, zlasti teorije, pa tudi romanov, ki sem jih prebral bolj diagonalno, da si ustvarim mnenje. Zelo rad citiram tisto modrost, da ni treba spiti celega soda, da izveš, kakšno je vino.

Pa ti je pri tolikšnem številu prebranih knjig težko ohranjati bralski interes? 

Bralni zanos seveda niha. So časi, ko berem strastno (vsako leto recimo na FB tradicionalno objavim fotografijo, kaj bom prebral v naslednjih dneh, in nekaj dni žanjem zgražanje, da to že ni mogoče), včasih po teden ali dva ne preberem nič. Zlasti pa sem postal bolj izbirčen in si privoščim, da ne preberem niti knjig, ki jih malikuje cel svet, kar bi se mi včasih zdelo pomanjkljiva bralna izkušnja. Z Danom Brownom in E. L. James sem se potrudil, s Harukijem Murakamijem se ne trudim več, ker preprosto ne razumem, zakaj naj bi to bral. 

Kako intenzivno misliš na svoje bralce – in na koga pomisliš prej, na domače ali na tuje bralce? Zdi se mi namreč, da so danes iz različnih razlogov, vezanih na kopičenje vseh vrst kapitala, na prvem mestu prav prevodi.

Ne gre samo za kapital, ampak tudi za odzive. Večkrat si rečem, kakšno srečo imam, da jih prejemam tudi iz tujine. Res pa opažam, da to že malo vpliva na pisanje – pri Ugrizih sem nekaj časa premišljal, kaj bodo moji prevajalci počeli z notranjimi rimami, potem sem se pomiril s spoznanjem, da jim jih ni treba upoštevati. (Slabše končajo dvopomenke: zgodbe Spregledano najbrž ni smiselno prevajati, če se ne da prevesti dvopomenskosti naslova.) Sicer pa je kratka zgodba eksotičen žanr, z romani je drugače, tam sta branje in prodaja pomembnejša, a bolj ko misliš na bralce, večja je možnost, da pišeš stereotipno, nezanimivo. 

Ne samo da si eden največjih mojstrov kratke zgodbe pri nas, temveč tudi eden najbolj izkušenih urednikov in strokovnjakov s področja založništva. Pa vendar pišeš tudi kratko kratko prozo, to čudno in menda neprodajljivo zvrst, zadnje čase celo najraje. Zakaj misliš, da jo je z založniškega stališča vredno gojiti?

Če sodimo samo po denarju, z založniškega in tudi avtorskega stališča v Sloveniji ni vredno gojiti skoraj ničesar. Naj to kategorično sodbo malce utemeljim: zadnji dve leti sta najbolj prodajani knjigi v Sloveniji napisala domača avtorja. Vsaka od njiju se je prodala približno v 4000 izvodih. To je očitno zgornja meja slovenskega knjižnega trga in ta meja se spušča. Če upoštevamo, da je povprečna cena knjige v Sloveniji kakih 22 evrov in da je po mednarodnih standardih avtor v tej ceni udeležen s približno 10 odstotki, vidimo, da bi avtorja največjih bestselerjev zanju s prodajo na trgu dobila 8800 evrov bruto oziroma dobrih pet povprečnih bruto plač. Torej bi moral najbolj prodajani avtor (kje so še vsi drugi!) za povprečen zaslužek napisati novo uspešnico vsakih pet mesecev. Tega ne zmore niti Stephen King.

Druga zgodba pa so drugačni in daljnosežnejši učinki zgodb. Kakor odlično razlaga Richard Kearney v knjigi O zgodbah, je zgodba vezivo človeške civilizacije. In ta, tu se nekako strinjamo, potrebuje novih veziv – le da si jih predstavljamo na različne načine.

Nekoč je bilo modno kritizirati junake slovenskih romanov, češ da so pasivni. No, tvoji so pogosto ujeti prav v tej dilemi – narediti nekaj ali nič? S pisateljskega stališča je to nemara še zahtevnejše in z bralskega bolj napeto. Zakaj ti je ta trenutek tako pomemben oz. zanimiv?

Diana Pungeršič je v Sodobnosti objavila natančno kritiko Ugrizov, kjer je opozorila prav na to. Pasivnost teh likov ima seveda raznolike posledice, včasih pozitivne (ženska, ki se ne odloči utopiti, ostrostrelec, ki ne strelja), včasih negativne (kamionar, ki ne ogovori punce, ki jo stalno gleda). Imam pa tudi preaktivnega junaka v zgodbi Veliki pok 😉 … Sicer pa je pasivnost ena temeljnih sestavin današnjega sveta, na vseh ravneh (od upora družinskemu nasilju prek strahu pred izgubo službe, zaradi katerih so šle divje privatizacije brez večjih zapletov, pa do ujetosti v obstoječa družbena razmerja, češ ›kdo sem jaz, da naj to spremenim‹), zato me to jadikovanje, da v romanu ni dovolj aktivnega junaka, zmeraj malce zabava. Dragi bralec, aktivnega junaka išči v sebi, ne v romanu, sicer si kot tisti, ki gleda telenovele, da sploh čustvuje. 

Ali se je tvoj pristop k pisanju kratke zgodbe skozi čas spreminjal? V tej zbirki si denimo začel uporabljati nekakšno notranjo rimo. Je to skrajni rob zgodbe? Je to metafikcijski postopek?

Ta notranja rima se mi je v zgodbe prikradla nehote, najprej me je presenečalo, boril sem se proti njej, jo prevajal v bolj prozne stavke. Potem sem se predal in ji pustil, naj pride, kadar hoče, omejil sem se na pasivni odpor – nisem je iskal, če ni prišla sama. 

Lahko sicer malce psihoanaliziram, zakaj je prišlo do tega, ampak dejstvo je, da je zdaj tu, nekatere moti, drugim je všeč, jaz sem jo udomačil in me ne bega več. 

Zbirka Saj razumeš? vsebuje zgodbo Moč besede, v kateri jezik dobesedno rešuje življenje, medtem ko se Ugrizi začnejo z zgodbo, ki pokaže, kako jezik – v smislu zapisanega – včasih jemljemo še preveč resno. 

Prva zgodba v vseh mojih knjigah je zmeraj malce programska, tokrat sem se hotel temu izogniti in dati na začetek bolj nevtralno besedilo, vendar sem se na uredniško sugestijo spet povrnil k preskušenemu principu. To zgodbo (podobno kot Moč besede) razumem tudi kot avtosugestijo, ki meni in bralcu daje vero, da so besede pomembne (ob prejšnji knjigi smo natisnili celo majice s tem geslom!). Hkrati pa ne gre brez samorefleksije, že kar samoironije, ki mora spremljati vsako početje. Preveč resno je pač – preveč. 

Tvoje zgodbe se dogajajo povsod po svetu. Je to povezano tudi s tvojimi lastnimi potovanji?

Je. Večino jih na potovanjih tudi napišem. Takrat izstopim iz vsakdanjih rutin (ne gre le za službene obveznosti, tudi za to, da te premakne, če hodiš, dobesedno, po kaki neznani poti) in ustvarjalnost ima več možnosti.

So zgodbe za Ugrize nastajale ves čas med to in prejšnjo knjigo?

So, počasi, v zadnjem času pa precej hitreje. Zgodba Ostrostrelci v prejšnjo knjigo celo ni prišla, v to pa nespremenjena je. Kakih trideset pa jih, ne dovolj dobro končanih, čaka na priložnost ob naslednji knjigi.

Zakaj misliš – kot avtor odličnega učbenika o pisanju kratke zgodbe –, da priročnike za pisanje sploh potrebujemo? Se mar lahko vsega naučimo? Ali pa gre za to, da lahko vse … prodamo?

Ta priročnik je bil tudi precej dobro sprejet, prva naklada je bila razprodana, kar se slovenskim knjigam redko zgodi, preveden je v hrvaščino in makedonščino, torej je nekako, kljub številnim tovrstnim angloameriškim knjigam, potreben.

Verjamem, da brez talenta ne gre, vendar vsak talent potrebuje negovanje, da se kar najbolj razvije, podobno kot pri glasbi, športu, pravzaprav vsem. Hkrati pa Pisanje kratke zgodbe skuša tudi razlagati, kako kratka zgodba deluje, in s tem pišočemu omogočati samopopravila. Ta, kakor nasveti za zdravo življenje, delujejo seveda do neke mere; od tam dalje pomaga sodelovanje s specialisti. 

Nekoč sva se pogovarjala o tem, da je lahko neka knjiga tudi preveč korektna, preveč po pravilih. Kaj torej svetuješ kot mentor oz. urednik? 

Dirkač formule ena Mario Andretti je rekel: »Če imaš občutek, da je vse pod nadzorom, ne voziš dovolj hitro.« Zato sem v zgodbah pustil notranje rime, čeprav si nisem znal natanko razložiti, zakaj so tam. Če so stvari preveč obvladane, pride do rutine, ne do magije. In rutine je v življenju dovolj in preveč, ni potrebe, da jo povečuje še leposlovje.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo, kaj in zakaj je urednik?

    Kaja Blazinšek

    Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

  • Točka preloma ali zakaj ne smemo nikoli obupati

    Sonja Merljak

    Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.