Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

Sophia Terazawa (foto: Andrej Hočevar)

Intervju s Sophio Terazawo, prejemnico ameriške nagrade Tomaža Šalamuna

Andrej Hočevar

Sophia Terazawa je pesnica in performerka z vietnamsko-japonskimi koreninami iz Tucsona v Arizoni (ZDA). Izdala je knjižici I Am Not A War (Jaz nisem vojna, nagrada Essay Press Digital Chapbook, 2015) in Correspondent Medley (Dopisni venček [?], nagrada Tomaža Šalamuna, 2018). Njeno pisanje, sveže, neposredno in subverzivno, vedno prevprašuje podedovane zgodovine in dekonstruira njihove pripadajoče narative, s čimer jih odpira za soočenje z njihovimi notranjimi konflikti identitete kot nečesa, kar je toliko medčloveško kot marginalizirano.

Kot prejemnica nagrade Tomaža Šalamuna je en mesec preživela na rezidenci v Ljubljani, kjer sva se nekega zgodnjepoletnega dopoldneva dobila na kavi, dva dni po njenem prvem performansu. Na najini poti skozi mesto mi je pripovedovala o bolečini v stopalu, ki se je pojavila kot posledica poškodb z njenega nastopa. Takoj sem obžaloval, da nisem ubral bližnjice, še bolj pa, da nisem prisostvoval njenemu skrivnostnemu nastopu. 

Pripravil sem nekaj vprašanj zate.

Tako sem počaščena!

Zakaj? Kako bi se pa ti pripravila za intervju? Vprašanja so verjetno prva stvar, ki bi ti ob tem padla na misel, kajne?

Že mogoče, ampak še prej bi rada izvedela kaj o tebi.

Prav. Kaj te zanima?

Katera je tvoja najljubša barva.

V zadnjem času sva se o tem pogovarjal z mojim sinom, tako da sem moral odgovor že vnaprej pripraviti: v glavnem rečem črna. Ali modra. Vem pa, da je tvoja najljubša barva vijoličasta.

Kako pa to veš?

Nekje sem prebral. Veš, ljudje nekaj objavljajo in potem so presenečeni, če kdo to dejansko prebere.

Ja, to je pomemben del moje identitete.

Ampak koga zanimajo barve?

Kaj? Zakaj? To je življenje! Nekoč sem srečala nekega pesnika in ga vprašala po njegovi najljubši barvi. Tiho se je zazrl vame in rekel: »Hja, imam barvno slepoto.« Naučiti se je moral, kako prebrati barve na podlagi teksture in verjetnosti. Povedal mi je, da imajo barve različne teksture, na kar nisem še nikoli prej pomislila.

Torej, zakaj vijoličasta?

Ker se mi zdi, da je to najbolj iskrena barva.

Iskrenost je torej nekaj, kar visoko ceniš?

Da, iskrenost, tudi če je grda. Vijoličasta se mi zdi edina barva, ki ne more biti grda. O drugih barvah, denimo rdeči, si mislim, da so tako lepe, nakar se spomniš na strast, travmo, kri; modra je lahko umirjena in lepa, vendar je lahko tudi otožna. Pri vijoličasti pa se ne spomnim na nič, kar bi bilo njeno najgrše nasprotje. Čista je, pa ne kot bela ali črna, drugače. Vijoličasta je tudi kričeča. Si lahko predstavljaš, da bi hodil naokoli oblečem zgolj v vijoličasto?!

 

Medtem nama prinesejo kavo in najin pogovor se vrti okoli tega, ali se kava sladka, nakar Sophia pove, kako je šla v park in potem na hrib. Zaradi intervjuja je še vedno nemirna. »Ne skrbi,« rečem, »objavljen bo vendar v slovenščini.« »Torej lahko rečem, karkoli hočem? Glede na to, da je to moj prvi intervju,« reče, »me je seveda skrbelo, in itak, da ga bom pokazala mami in prijateljem, zdaj pa blebetam nekaj o barvah in Pandi.«

 

Tvoj panda se imenuje Panda, kajne? Je prišel s tabo?

Zelo je plašen. Doma rad zadrema. Včasih ga vzamem s sabo v torbi, vendar me je preplavil iracionalni strah, da je verjetnost, da ga kdo ugrabi, toliko večja, kolikor bolj pogosto ga jemljem s sabo v javnost. Doma je na varnem.

 

Sophia mi na telefonu pokaže sliko Pande z dvema prijateljema: Pou je zajček brez tačk oz. rok in nog, Pim-Pim pa avokado, ki je nemudoma postal Pandov najboljši prijatelj. Eden od njih me spomni na Totora, tako da se začneva pogovarjati o Miyazakijevih filmih, o njihovi tesnobni, a čudoviti čudaškosti. Sophia pripoveduje, kako je med nekim filmom ves čas jokala, dokler ni na koncu doživela katarze.

 

Se ti to kdaj zgodi tudi ob poeziji?

Samo v živo. Nikoli se nisem mogla zares razjokati ob romanu, razen mogoče ko sem bila še majhna. Mogoče ob Beloved Toni Morrison.

 

Vzamem telefon in jo začnem fotografirati, zaradi česar se začneva živčno smejati. Sophia reče, da mi lahko pošlje seznam ljudi, ki bi lahko namesto nje odgovorili na moja vprašanja zanjo.

 

To nima nobenega smisla. Ampak, okej. Zakaj??

Miha Maurič, recimo … Z njim se pač rada pogovarjam. Pri njem je vse samo logika in racionalnost. Ko sva se prvič srečala, sem mu začela pripovedovati o energiji, duhovih in kozmologiji. Samo strmel je vame in rekel, da v te reči ne verjame. In sem si rekla: »Sprejmem izziv!« Čeprav sva zelo različna, drug drugemu postavljava globoka filozofska vprašanja … Ali pa Dejan Koban, lahko bi vprašal njega … Z njim se nisva toliko pogovarjala, me je pa peljal v galerije in me doživel na nastopu na Ignoru … Pa Ivan Antić. Mislim, da bi se hotel pogovoriti z njim. Odličen mislec in pisatelj je.

O čem pa ti rada pišeš?

Tudi jaz [tako kot Antić] rada pišem o ljudeh ali odnosnosti. Le da sem jaz bolj izpovedna kot nekdo, ki piše prozo.

Presenečen sem, da bi svoje pisanje opisala kot izpovedno.

Ne kot izpovedno iz ega, jaza. Jaz izpovedujem zgodovinske zadeve. Zadnje čase razmišljam o besedi »pričevanje«; kot na primer priznanje v kontekstu pričevanja oz. izjave prič, v smislu zločina, ki je bil storjen zoper tebe ali koga drugega.

 

Ko začnem brskati po svojih vprašanjih, Sophii povem, da sem prebral njeni knjižici. Ker sem ponovno presenečen nad njeno skromnostjo, rečem, da je to samo normalno in da bi ona gotovo naredila isto. »Ne vem,« reče, »verjetno sem pač dojenček. Tega nisem vajena.« Torej postavim neprimerno vprašanje:

 

Koliko pa si stara?

O, kako dolgo sem čakala, da bi lahko to nekomu uradno potrdila. Vsem sem že povedala, pa mi nihče ne verjame. Ampak najprej moraš ugibati!

Zakrije si usta, da ostanejo vidne samo oči.

36? 26? 42?

Niti blizu nisi. Kar izmišljaš si neke številke. Stara sem, pazi, štiristo devetindvajset let.

In kako si ti prišla do te številke?

Rojena sem 1589, prvotno poročena s Saturnom. Potem sem se prišla v eksil na Zemljo – ne ne, hecam se, v resnici nisem tako nora, ze-lo sem nor-mal-naaa! Počutim se hkrati zelo mlado in zelo novo. Kot da znova in znova ponavljam iste napake in moram ponovno skozi isto življenje. Kot da sem zelo izkušena in zelo neumna.

Ko rečeš »isto življenje«, kakšno življenje je to?

Življenje strtega srca.

 

Sophia v podrobnostih opiše mit o neki japonski deklici po imenu Kaguya-hime, ki je bila izgnana z Lune in poslana na Zemljo. Legenda pravi, da lahko v mesecu še danes vidimo njen obraz, kako hrepeneče zre navzdol proti Zemlji, ne da bi vedela, zakaj, saj je ob vrnitvi izgubila vse spomine.

 

Spomin ima v tvoji poeziji tudi pomembno mesto.

Moja mama je begunka, tako da sem, z zgodovinskega stališča, od mame vedno čutila ta privlak eksila. Mogoče celo še bolj od nje, ker jaz o tem na glas spregovorim. Ona nima seveda nobene želje, da bi šla živet v Vietnam. Če si odšel, si ožigosan kot izdajalec, ki mora ostati Američan. Zaradi nje se počutim, da me ta stran privlači toliko bolj, ker sem bila od nje odrezana, da sem tako rekoč ustvarila lasten spomin na vrnitev domov, ki si je ona ne more več privoščiti.

In to dosegaš s pripovedovanjem zgodb svojih prednikov in sorodnikov?

Ja, v glavnem gre za zgodbe, ki sem jo pobrala kot otrok. Moja mama je izvrstna pripovedovalka zgodb. Ko se vrača v spominu, takoj vem, kdaj si začne stvari izmišljati. Tako pač deluje travma. Veš, kako povedati drobce svoje izkušnje, a jih nato nakitiš z raznimi okraski, da bi bila videti lepša. Ona pripoveduje te neverjetno travmatične zgodbe iz begunskega taborišča, kjer je videla, kako so ljudi pobijali pred njenimi očmi. Zdi se mi, da je njen oče umrl med vojno, a ta zgodba se vedno spreminja. V svoji domišljiji sem si namislila zgodbo, ki jo lahko zapolnim z ljubeznijo in romantičnostjo. Mama mi pravi, kako je bilo v begunskih taboriščih, kjer so ljudje, brez oblek, stradali, kjer je bilo veliko pretepov in umorov … Jasno, če stlačiš obubožane in sestradane ljudi na omejen prostor, lahko pričakuješ veliko nasilja, celo več kot med vojno. Vendar pa moja mama pravi, kar se zdi smešno, da je bil nenehno prisoten tudi seks. Nobenega občutka za meje ni bilo, ljudje so se brez obotavljanja zaljubljali. Če je na primer priplula kakšna ladja, je moški na obali že od daleč zagledal neko žensko na krovu – ljubezen na prvi pogled. Na tistem otoku ni bilo drugih obveznosti. Ni rekla, da je bilo ravno rajsko, je pa rekla, da je bil to najlepši čas njenega življenja. Ironično, kajne? To izročilo torej nosim s sabo.

Kaj pa duhovi, ki jih prav tako omenjaš v svojem delu?

Mislim, da sem to podedovala od očeta. On verjame v prednike, bogove in demone kot del japonske kozmologije. Del mene je skeptičen, ker sem sita tega, da imperializem in fašizem zlorabljata prednike kot način čaščenja neke poveličane preteklosti. Gre pač za naraven del moje identitete. »Poglej, Sophia, tam, tam je deklica, ki gleda vate,« mi je rekel oče, kot nekakšen duh, in ker sem bila še otrok, sem lahko videla, kar je videl on. Rekel mi je, naj se samo zavedam, da nikoli nismo sami. Zame je bilo to tolažilno. Duhovi ne bi smeli biti nekaj zastrašujočega. Vse ima svojega duha, življenjsko silo.

Nekje si zapisala, da duhovi, ki te spremljajo, mogoče samo čakajo, da odrasteš. Glede na to, da si stara štiristo trideset let in še vedno otrok, se to nemara nikoli ne bo zgodilo. So to potlej tvoji sopotniki?

Ko sem šla skozi res težavno obdobje, pri šestnajstih ali osemnajstih …

… v zemeljskih letih?

Ja, v zemeljskih! (zavije z očmi) Pustila sem srednjo šolo, čisto nič mi ni bilo jasno. Da bi me spravila k sebi, me je mama peljala v Vietnam. Tam sem nemudoma začutila to neverjetno psihično energijo, lahko sem videla vse duhove, kar je bilo travmatizirajoče in boleče. Potem se je odločila, da me pelje k jasnovidki, ki moje mame ni poznala; ker si nisva ravno podobni (jaz sem večja in videti bolj japonsko), se je mama pretvarjala, da je moja vodička. Mislim, da jo je jasnovidka v trenutku spregledala, zato se je najprej posvetila njej. Rekla je, da je imela dva sinova, ki sta umrla (vedela sem samo za enega). Potem se je obrnila k meni in rekla: »Ta fanta sta zdaj s tabo. Stojita na tvojih ramenih.« Prvi je nežnega duha, dekliški, mogoče queer, skrbi za to, da imam urejene lase, rad ima rože in vijoličasto, kot tista občutljiva umetniška plat; drugi je mačo, zelo možat, športen tip, nasilen, čisto napumpan, a tudi zelo zaščitniški (takoj bi udaril vsakogar, ki bi me prizadel). Majhna sta, z res velikima glavama. Žalostno pri tem je, je rekla jasnovidka, da zaradi njiju nikoli ne bom zares sama. Nikoli se ne bom poročila, a se bom vedno znašla v res posebnih odnosih z moškimi, običajno z dvema naenkrat, kar bo moje nadomestilo zakona. Kot bi bilo zame vedno poskrbljeno, vendar brez seksa. Kamorkoli sem šla, sem se navezala na dva moška. V Sloveniji se počutim, kot bi bila poročena. (smeh) Toda jasnovidka je rekla tudi, da bodo ti moški poročeni ali vsaj v odnosu z drugimi, zaradi česar bo moja vloga bolj sestrska. 

Moja starša sta bila v svojih družinah prva, ki nista imela dogovorjene poroke. Navkljub drugačnim željam svojih staršev sta se resnično hotela poročiti iz ljubezni. To je moralo mojemu očetu povzročiti ogromno sramoto, moji mami pa negotovost. Odraščala sem ob zgodbah, da je ljubezen kaos. Če zares slediš ljubezni, veš, da boš sejal samo razdejanje.

Kje se v to zgodbo potlej vključi poezija?

Poezija je kot zaobljuba. Kot bi se sebi ali bralcu, ali bodoči ljubljeni osebi, zaprisegala, da moj namen ni bil nikoli razdejanje. Če se vrnem k izpovednosti, je to, kot bi bila pred sodiščem. Če govoriš o vojni, vietnamski ali japonski preteklosti, sta to grozni preteklosti, vendar pa hočem jaz pričati tudi o tem, da je obstajala ljubezen, da so obstajali ljudje, ki so si iskreno prizadevali ustvariti lepoto onkraj vojne. To imam v mislih, ko rečem »Jaz nisem vojna.« [Naslov njene prejšnje knjižice.] Veliko mojega dela je res nasilnega. A iz te nasilnosti želim ustvariti nekaj drugega, pričevati.

Nekje si rekla, da tvoj namen ni »narativ žalovanja.« Mar zato, ker bi bil to preveč pričakovan, konformističen oz. reakcionaren odziv, ki bi ti odvzemal pravico do lastnih čustev in osebne zgodovine?

Dobro vprašanje!

Ob branju tvojega dela sem imel občutek, da je govorec marginaliziran, izgnan tudi dobesedno v opombe, obenem pa daješ glasove toliko drugim in njihovim osebnim zgodovinam. Kako gledaš na to?

Veliko razmišljam o pravici, da o tem sploh pišeš, in o mojem lastnem načinu pisanja o zgodovini, ki obenem je in ni moj. Mislim, da to priča o dvomu znotraj moje identitete. Če bi bila samo Vietnamka, bi bilo drugače. Ker pa sem se rodila japonskemu očetu, sem se morala veliko ukvarjala s tem, kako naj sploh pišem o vietnamski zgodovini. Mislim, da so me to že večkrat vprašali, na različne načine, in to predvsem – beli, ameriški – pisatelji.

Ki se v glavnem ukvarjajo sami s sabo?

Mislim, da ja. V glavnem me to vprašajo v bolj pokroviteljskem tonu, češ, zakaj se pritožujem in na plano vlačim vso to travmo. Pogovarjala sem se z Američani, ki so bili vpoklicani v Vietnam, oni so imeli več razumevanja. Ampak njihovi potomci, mogoče malo starejši od mene, prav tako občutijo nelagodje, mogoče ga skupaj s starši še niso povsem predelali. Jaz moram o tem pisati tudi iz občutka dolžnosti; o tem hočem pisati, da bodo tisti, ki imajo mogoče bolj zavezane roke, denimo drugi vietnamski pisatelji ali ljudje, ki so bili v drugih vojnah ali diasporah, začutili potrebo, da gredo skozi isti proces in se lotijo raziskovanja. Jaz pišem preprosto o tem, kar sem uspela izvedeti, ne domišljam si, da vem vse in da lahko uprizarjam vojno ali iz tega naredim spektakel.

Pred kratkim sem brala Winter Soldier Investigation, pričevanja vojnih veteranov. Gre za zborovanje leta 1971 v Detroitu v Michiganu, na katerem so se pogovarjali o zločinih, ki so jih med vojno bodisi zakrivili bodisi jim bili priča. To je bila prelomna točka, ki je javnost prvič seznanila z groznimi okrutnostmi. Vendar pa mislim, da je prav to Američanom šele omogočilo žalovanje. Zakaj potlej tudi Vietnamci ne bi bili upravičeni do kompleksnega žalovanja? Žalovanje za ameriškim vojakom omogoča, da počlovečimo zlo političnih odločitev in jih vpnemo v bolj kompleksen narativ. Medtem ko so vietnamski narativi samo travma, travma, travma. In malo upora. Ampak pretežno travma. In nekaj orožja. Ali pa trepljanje po hrbtu, češ kako premeteno so se Vietnamci upirali. Ampak v tem ni ničesar, kar bi pričalo o prisotnosti vietnamske identitete v resničnem življenju. Vietnamski vojni veterani lahko še danes živijo v naših jasnovidnih domišljijah, toda vietnamski duhovi, pokojniki, ujeti v fotografije, njim ni dano, da bi danes ponovno zaživeli.

To mi je dalo misliti. Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko. Nekoč sem se pogovarjala z nekim pesnikom, čigar oče je spuščal bombe nad Vietnam. To srečanje je bilo res izjemno, posebej ker je ravno predeloval krivdo svojega očeta, ki je umrl zaradi [vojaškega herbicida] Agent Orange. Ta pesnik je tudi protivojni aktivist, politično zelo dejaven. Skratka, žalujoči Američan, potomec nekega zla, ki ima pravico do zapletenega odnosa. Zakaj torej ne bi bilo dovoljeno tudi meni? Tudi jaz sem lahko grda, lahko zahtevam ljubezen, nočem zgolj fotografij. Hočem biti živa, hočem biti potomka.

Zdi se mi, da se večina tvojega dela ukvarja prav z motnjami teh površinskih narativov o zgodovinah in okrutnosti. Zakaj je ravno poezija primerna za motenje teh diskurzov?

To je zelo dobro vprašanje! (Andrej, poskušala ti bom odgovoriti, kot da sva še vedno v kavarni in se pogovarjava ob kavi. V naročju mi sedi Panda, ki mi pomaga naumiti odgovor. Prejle mi je pomagal tudi pri žehti, ko sem obešala spodnje perilo na balkonu Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. 6. junija sem imela spodaj v knjižnici performans. Panda je bil tako pogumen, da je občinstvu pokazal, kako naj me slečejo. Večina nas je bila v pižamah. Po napetosti dolge mukotrpne tišine so prisotni, drug za drugim, nežno stopili do mene [ki sem ležala na tleh, v tišini], da bi me pomagali sleči. Ta nežnost je bila ganljiva. Oh, tako težko je opisati celotno izkušnjo iz notranjosti telesa, ampak vsekakor kontaktiraj moje nove prijatelje Andreja Tomažina, Asho Past [skromno zahtevam, da jo pozdraviš z »mjav mjav«], Domna Sloviniča in seveda moja draga zaščitnika Miho in Ivana. Asha in Domen sta bila tako prijazna, da sta naredila nekaj fotografij [v različnih fazah mojega performansa, z obleko ali brez]. Tudi moj prevajalec Iztok Osojnik je bil izjemno prijazen do mojih besed. Aja, da odgovorim na vprašanje! Mislim, da se moje misli, v krogih [ne da bi kdaj zares odgovorile na tvoje vprašanje] vračajo tja, k performansu, ki je v resnici neka druga oblika resničnosti. Miha in Ivan sta rekla, da sem na performansu, ko sem prisotne prosila, naj me slečejo, občinstvu nastavljala ogledalo. Tudi v Tucsonu sem na svoje performanse prinašala ogledalo, obrnjeno k občinstvu.)

Sophia Terazawa med performansom (foto: Asha Past, Domen Slovinič)

Zdi se mi, da je poezija postala bolj angažirana, politična, da daje glas različnim manjšinam. Ali je po tvojem postala tudi bolj relevantna, kar se tiče splošnega mnenja?

Mislim, da je poezija to že zmeraj bila, družbena, sočutna, drzna, politična. Po mojem ne gre toliko za vprašanje relevantnosti, temveč stopnjevano nujnost, da se jezik zoperstavlja zlu, samovšečnosti. Popolnoma se strinjam s prijateljem Brandonom Shimodo, ki mi je nekoč rekel, da živimo v postapokalipsi. To me spomni tudi na Jamesa Baldwina in »Umetnikov boj za integriteto.« To vsak semester pokažem svojim študentom kot dober opomin.

Prej omenjene opombe so že same po sebi način prekinitve pesniškega narativa. Toda imel sem občutek, da je marginalizacija govorca nemara tudi edini način za prekinitev molka, v katerega so zavite te zgodovine.

Nekaj ti moram priznati. Sploh ni šlo za nič analitičnega. Takrat o tem nisem zavestno razmišljala, čeprav se mi zdi zdaj, ko to omenjaš, povsem smiselno. Correspondent Medley je pravzaprav neposreden prenos iz mojih beležk. Brandon mi je dal ta pisateljski poriv, naj samo beležim, kolikor lahko, pišem čim bolj iskrene dnevniške zapiske in ne razmišljam, da bi iz tega delala poezijo. Če se mi je med pisanjem dnevnika zazdelo, da bi mogoče napisala pesem, sem jo pač napisala. V preteklosti sem to dvoje vedno ločevala: na eni strani proza, dnevniški zapiski in striktno izpovedni dnevniki; na drugi poezija, ki jo občutim bolj kot nekaj scetega, predniškega, kar je bilo v drugem zvezku. Toda isti pesnik me je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se oba svetova povezala. In natanko to sem tudi naredila. V glavnem gre torej za dnevniške zapiske, vmes sem potegnila črto in napisala pesem. In ko mi je ideja pesmi spet ušla, sem potegnila drugo črto in nadaljevala s pisanjem dnevnika. Opombe so torej zgolj način, kako je pisanje mojega dnevnika napredovalo. Dnevnik, pesem, nato dnevniški odziv na pesem.

Resno? Bil sem namreč prepričan, da sta obe tvoji knjižici nastali iz precej analitično zastavljenih projektov.

V resnici sem obe napisala v teku enega tedna ali dveh. Napisala sem ju hitro, z minimalnimi popravki. Kot čisti izliv. Pri I Am Not A War sem imela strto srce, iztrgano iz prsi. Napisala sem jo res hitro in nemudoma poslala v objavo, saj bi jo sicer najverjetneje kar izbrisala. Neobjavljene projekte samo zavržem. Zame je to način, kako vse izliti na papir in prepustiti nekomu drugemu. S Correspondent Medley je bilo enako. Napisala sem jo v dveh tednih in poslala na natečaj.

Kakšne občutke ti potlej vzbuja dejstvo, da si nagrado tudi prejela?

Zapletla sem se v tisti obupen, TOKSIČEN, uničujoč odnos! Toplo priporočam, da se pesnik ne zaljubi v drugega pesnika. Noro sem se namreč zaljubila v nekega nedostopnega pesnika, poročenega, a že dve leti praktično ločenega. On mi je povedal za ta natečaj, tako da bi prav lahko namesto mene zdaj intervjuval njega! Bila sem tako sesuta, obenem pa sem raziskovala Winter Soldier Investigation, kar sem ti že omenila, ob čemer sem spoznala, da je moje strto srce zgolj del nekega širšega strtja srca. Moje srce ni bilo strto samo zaradi te osebe, temveč tudi zaradi branja literature ljudi, kot sem jaz ali meni podobnih. Kolonializem je strtje srca. Ena stvar je imeti vojno, druga pa invazija nekega tujega telesa, denimo Francije ali Amerike, ki pride in prepriča ljudi, da jim verjamejo, potem se pa obrne in jih prizadene … To je toksična ljubezen. Zdi se mi, da živim tudi to zgodovino …

 

Ko se drug drugemu nehava opravičevati – zaradi deljenja preveč detajlov in poskusa, da bi se obvarovala pred tem, da bi se vanje pregloboko spuščala –, Sophia nadaljuje:

 

Jaz sem performerka, torej po eni strani nastopam kar se le da iskreno, pred občinstvom me ni sram reči karkoli ali se sleči ali poškodovati … ali reči, da mi je nekdo strl srce …

Zdaj mi pa resnično moraš povedati o sredinem nastopu. Kaj se je zgodilo? Sklepam, da si se slekla.

Nisem se slekla! Sprva sem se nameravala sleči, a to je bila edina stvar, ki je nisem naredila. In nisem vzela noža.

Ampak rekla si, da si se poškodovala ali kako?

Ja. Saj ne vem, mogoče vprašaš raje Miho, Ivana, Asho, Domna in Dejana? Oni so videli, kaj se je dogajalo, medtem ko sem jaz nekje na polovici samo mrknila. V nekem trenutku sem tekla v krogu – občinstvo sem prosila, da se postavi v krog in z mano poje »I Can’t Help Falling In Love« Elvisa Presleya; prisotne sem napotila, da zelo počasu hodijo v krogu, medtem ko sem jaz tekla v nasprotni smeri. Potem sem tekla v drugi smeri znotraj tega kroga in bilo je, kot ko se letalo odlepi od tal in ne čutiš več stika s tlemi – tako sem se počutila, kot bi tekla tako hitro, da se nisem več dotikala tal.

Je bil to tvoj namen?

Ne, tega sem se domislila kakšno uro poprej. Vedela sem, katere pesmi bom brala. Vendar pa postanem pred vsakim branjem tako živčna, da se moram uleči. Torej sem se ulegla. Ko sem dvignila pogled, sem zagledala ogromen krog iz luči, pa sem si rekla: »Narediti hočem krog!« Ko sem prišla na oder, sem prosila občinstvo, da naredi krog. Miha je rekel, da sem, potem ko sem nekaj časa tekla v krogu, padla v trans in se zgrudila na tla in naredila nekaj s svojim telesom.

Ampak se ne spomniš, kaj.

Ne.

In kako se je končalo?

Mislim, da sem se vrnila k branju neke pesmi, nakar sem se nenadoma zavedela, kje sem, češ: »Počakaj, saj sem vendar tukaj!« Spomnim se, da so bile moje zadnje besede, ko sem se predramila: »Okej, zaključila sem!«

Pa si dejansko brala ali improvizirala?

Mislim, da oboje. Nekako tako, kot bi se prebudila iz transa. Spomnim se, da sem nekaj brala, nakar v nekem trenutku nisem več imela ničesar pred sabo in sem samo recitirala oz. improvizirala na to, kar sem napisala.

Ali redno nastopaš tako?

Ja, na različne načine. Menda pri ljudeh vzbujam neugodje …

To je dobro, kajne, prekinitev narativa!

Ja, verjetno res. Moj cilj je, da bi imela nekega dne povsem običajen nastop, mogoče z dojenčkom – mojim dojenčkom – v naročju in z možem nekje v ozadju. Pač takšno normalno življenje, si lahko predstavljaš?

Kakšna je zate povezava med poezijo in performansom?

Zame je performans na prvem mestu. Performans je najvišja oblika mojega ustvarjanja. Poezija je bolj kot niz didaskalij. Poezija nisem zares jaz, temveč je nekaj, kar mi je bilo dano. Povedala sem že, da svojega pisanja nič ne urejam, zato se počutim, kot da sem zgolj medij, pisar, zato moram biti zelo previdna glede tega, kaj slišim ali občutim.

In kar slišiš, prihaja od tvojih prednikov?

Ne samo od prednikov; vem tudi, da se bo najin pogovor, kakršenkoli že bo, prav tako znašel v moji poeziji. Povezujem se tudi s predniki drugih, vidim energije in duhove. Ta vpliv name je tako močan, da ga sploh ne znam izklopiti. Kot otrok, ki vidi vse. Nikoli se nisem naučila, kako to odmisliti.

Si pa pridobila veščino, kako to preusmeriti?

Ja, na zdrav način.

Kdaj si se tega začela zavedati?

Mislim, da sem imela to od nekdaj v sebi. V osnovni šoli sem bila zelo dramatičen otrok. Učitelji so morali klicati moje starše, ker so dvomili v moje duševno zdravje. Vedno sem verjela v duhove, a sprva so bili to vampirji. Ko sem bila stara pet ali šest let, sem bila prepričana, da mi hoče neka energija spiti kri. Takrat temu še nisem znala reči »vampir.« Da bi torej odvrnila pozornost tega duha, sem se pretvarjala, da sem mrtva – sredi igrišča ali v razredu sem se samo ulegla na tla in se pretvarjala, da sem mrtva. Kar je bila v nekem smislu prav tako predstava – nastopala sem za mrtve! Češ: »Ne poškodujte me, s tem nastopom bi vam rada sporočila, da nas veže sorodstvo, zato me ne poškodujte, tudi jaz vam ne bom nič storila, samo pustite me pri miru, prosim.«

Kaj pa si misliš o Gromki – ali tudi v ZDA nastopaš na podobnih prizoriščih?

Ja, nastopala sem že tudi v kavarnah, pri ljudeh doma … Lani je neki prijatelj najemal sobo v sicer povsem prazni ogromni vili. Samo srečevati nove prijatelje pri ljudeh doma, včasih kar začutim energijo in jih prosim, naj zavrtijo kakšno glasbo, da bi zaplesala.

Nekoč so bili t.i. lofti pomemben del umetniške scene in priljubljena prizorišča za koncerte. Ali obstaja trenutno kaj podobnega za poezijo in performanse?

V okviru mojega študijskega programa v Arizoni imamo vsaj enkrat ali dvakrat na mesec nastope pri ljudeh doma.

Misliš, da to podpira sceno ali pa jo odmika proč od pogleda javnosti? Se ti zdi to opolnomočenje ali poniževanje?

Ne vem. So bili pa ti nastopi zame vedno mučni. Ljudje so odhajali, rekoč: »Sophia, rad te imam, ampak ne morem gledati, kako se na odru udarjaš ali si zadajaš ureznine.« Na nekem performansu sem imela nož. Spomnim se, da se tega nisem povsem zavedala, a se tudi jasno spomnim, da sem čisto zares hotela umreti. Pred vsemi sem uprizarjala svojo trenutno predanost tej ideji. Ljudje bi bili preplašeni, če bi to odigravala v javnosti, tako pa je bilo drugače, saj je šlo za uprizoritveni prostor. Tisti, ki me niso poznali, so najbrž mislili, da je šlo samo za teatralnost, a tisti, ki so me poznali, so vedeli, da sem mislila resno.

Kaj te je torej ustavilo?

Ustavilo?

Ali pa si svoj namen izpeljala do konca in se zdaj pogovarjam z neko drugo verzijo tebe?

Ne! A to se pravzaprav tudi jaz sprašujem – počutim se, kot da umiram in se vedno znova vračam. Tisti dogodek je bil neke vrste krst, spoznavni ritual. Nekateri prijatelji so vzeli ekstazi ali gobice, gostitelj pa mi je dal na razpolago sobo, v kateri, je rekel, lahko počnem, karkoli želim. Padla sem v trans in dala vsem navodilo (na zabavi jih je bilo kakšnih trideset, štirideset), naj me obkolijo in se mi drug za drugim približajo, vzamejo nož in mi naredijo, karkoli se jim bo zazdelo, vendar mora biti nož ves čas v stiku z mojo kožo. Bilo je nadvse zanimivo opazovati, kako različno so se ljudje odzivali. Nekateri so bili nežni in so name položili samo topo stran rezila, drugi so mi zadali drobne ureznine … Če je bilo boleče, tega nisem čutila, tako vsa iz sebe sem bila. Toda medtem ko so držali name položen nož, sem jasno videla njihovo energijo, na podlagi česar sem potlej vsem dodelila novo ime, kot nadimek za njihovo dušo, njihovega duha. V tistem trenutku sem se počutila obenem tako povezano in ločeno od vseh prisotnih, da sem hotela kar umreti. Zame so ti performansi torej pomembni, ampak posebej v intimnih prostorih. Nastopala sem že tudi na ulici, a tisto je bolj zastrašujoče.

To me spomni na »Ritem 0« Marine Abramović, performans, na katerem je sedela za mizo s številnimi predmeti (med njimi je bila, kot je znano, tudi nabita pištola), za katere so obiskovalci dobili navodilo, naj jih nekako uporabijo na njej.

Če to analiziram – kot to počneva z mojim terapevtom –, gre mogoče za način, kako javnosti pokazati bolečino, za katero je ponavadi mišljeno, da ostane skrita, torej bolečino, prizadejano ženskemu telesu. Torej gre tudi za dogovor in nadzor. Dovolila ti bom, da vidiš mojo bolečino, a pod mojimi pogoji.

Kot tudi bolečino tvojih prednikov, vsaj kar se tiče tvoje poezije.

Ja.

 

Sledi premor, za njim pa nekaj poskusov, da bi Sophii zastavil neka resna vprašanja o njeni poeziji, ki naju spet oba spravijo samo v zadrego, saj Sophia pravi, da o svojih knjigah ni še nikoli govorila na tak način.

 

V Correspondent Medley govoriš tudi o sprejemanju odgovornosti. Tvoja poezija je način sprejemanja odgovornosti, kajne? Čim nekdo odvrne pogled, se tvoja usta spremenijo v naboj, praviš. Torej ravno to, da ne odvrneš pogleda, kot oblika pesniške odgovornosti. Da ne odvrneš pogleda proč od bolečine nekoga drugega.

Vem, da moram na tem še delati. Nisem jezna ali prizadeta, sem pa malo žalostna, če imam performans ali sem priča nasilnemu dejanju, od katerega se nekdo preprosto odvrne ali zapusti sobo – mislim, da odgovornost, ki jo zahtevam, pomeni soočenje z nasiljem, ko ga najmanj pričakuješ. To se mi zdi privilegij. Mogoče sega to nazaj do spektakla vojne. To ustvarja občutje pacifizma v smislu ogleda fotografij iz Vietnama v galeriji, ko se odločiš, kdaj boš žaloval, kar je tako rekoč mazohistično, sam pri sebi čutiš ugodje, kot da si nekaj razrešil. Toda ljudje, ki so bili zatirani, bombardirani ali marginalizirani nimajo privilegija, da bi se počutili travmatizirano. Mislim, da v svojem delu izhajam prav iz tega reakcionarnega občutja. Moraš se zavedati, da si s tem lahko soočen kadarkoli. To je neke vrste odgovornost.

Bil sem navdušen nad tem, kako tvoja poezija potisne intimno v ospredje, ne da bi bila osebna. Zdelo se mi je, da je med obojim razlika …

Ne … ? Moja in mojih razmerij pot je bila res naporna. V trenutku razhoda je vedno ista pesem. »Sophia, moraš se zavedati, da jaz nisem zgodovina, za katero me imaš ti, videti me moraš kot osebo, kot posameznika.« Saj na miselni ravni se tega zavedam, ampak v telesu čutim, da se je v tem svetu težko gibati ločeno od lastne zgodovine. Mogoče imam to po svojih starših. Povsod vidim samo kolektive.

Zdi se mi, da gre pri intimnem za nasprotje tiste »banalnosti zla« Hannah Arendt. V tvojem delu je zlo, nasprotno, povezano z intimnostjo.

Zlo je lahko tako kompleksno. Kadar pomislim na vojne zločine, moram pomisliti na ljudi, ki so jih zagrešili, a ki imajo tudi potencial, da postanejo dobri. To je tisto strtje srca.

Ukvarjaš se tudi z intimnimi zgodbami žrtev. Z intimnostjo njihovega žalovanja in trpljenja.

Ja.

S čimer stopaš na nivo, ki omogoča družbeni komenar skozi intimne izkušnje tvojih prednikov …

Povej mi še kaj! (smeh) O tem resnično ne razmišljam na tak način, zato – hvala za tvojo razlago!

Prebral sem tudi tvoj prispevek z mehiške meje.

Tudi tisto je bilo kot del dnevniških zapiskov.

Kako pa dojemaš meje (v Evropi)?

O tem se moram še podučiti. Prešinilo pa me je, da ima begunska kriza precej podobnosti s tistim, kar se dogaja v Mehiki. Ločevanje staršev in otrok, okrepljen obmejni nadzor … Po mojem je to čedalje bolj vidno, a v pogledu javnosti tudi bolj sprejemljivo, vsaj v politični sferi. Na kampusu naše univerze izvajajo obmejni nadzor. Pojavijo se na različnih sprejemnih dogodkih. Denimo v tem semestru se je nekaj oboroženih pripadnikov obmejne policije pripeljalo s tovornjaki, da bi se malo pogovorili s študenti. Kampus bi naj bil ustanova, ki uradno skrbi tudi za latinsko-ameriške študente [t.i. Hispanic-serving Institution, uradna oznaka za izbraževalne ustanove, ki imajo vsaj 25 % redno vpisanih latinsko-ameriških študentov], zato si lahko predstavljam, da nekdo, ki nima urejenih papirjev in nenadoma zagleda oborožena policista, ne pomisli najprej na to, da sta prišla tja predavat … Grozno.

 

Preden se razideva, se spomnim, da moram Sophio vprašati tudi o Ljubljani.

 

Kako se je Ljubljana obnašala do tebe?

Takoj prvi dan sem šla na zmenek z nekim tipom, ki sem ga srečala v gostilni na večerji. Dva dni kasneje me je nekdo, ki sem ga srečala v drugi gostilni, zaprosil za roko. Celo pokleknil je. Mi povedal vse o njegovi družini … Ni bil Slovenec, tukaj je bil šest mesecev. Grozno sem se počutila, ker sem ga morala zavrniti, nakar me je povabil na sladoled. Kar sem tudi zavrnila. (smeh)

Nenehno razmišljam o ljubezni, kako pocukrano. Ljubezen je moje vodilo. Lahko se pogovarjava o poeziji, ampak v resnici se hočem pogovarjati o ljubezni. In strtju srca. Ko sem prišla v to mesto, sem imela strto srce, preprosto morala sem se dvigniti iz postelje in zapustiti Tucson. V nekem trenutku sem razmišljala, da sploh ne bi prišla. Nisem pripravljena, preveč sem razčustvovana. Ko sem prispela, sem nekajkrat kar malo zajokala v javnosti in se raznežila. Sedla sem denimo v kavarno, kjer me ni nihče poznal, kar je krasno, in videla mimoidoči par, pa sem lahko po dolgem času končno spet zadihala … In tisti zmaji, ah, zmaji!

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Fašisti, najboljši sosedje

    Agata Tomažič

    Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju.

  • Instantni odmerki groze in katarze

    Iva Kosmos

    Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.