Odnosi znotraj latvijske literature so preveč prijazni

Artis Ostups (foto: Miran Pflaum)

Andrej Hočevar

Latvija ima približno isto število prebivalcev kot Slovenija in ti so, sodeč po statistikah, dobri bralci, po knjižnični izposoji menda celo med prvimi desetimi v Evropi. Kdo bi si mislil, da imajo samo eno literarno revijo in menda samo pet omembe vrednih literarnih kritikov! Tako mi je v pogovoru povedal Artis Ostups, mladi pesnik iz Latvije (rojen 1988), magister filozofije in avtor dveh pesniških zbirk, od katerih je bila prva nominirana tudi za najboljši prvenec. Srečala sva se kot gosta letošnje Vilenice, kjer sva se hitro zapletla v pogovor o Walterju Benjaminu (Artis je neki krajši tekst tudi prevedel) in vprašanju, ali ga danes brati kot marksista, filozofa ali zgolj prozaista. Na Vilenici ga je zanimalo  vprašanje domnevne postmodernističnosti poezije Milana Jesiha, sicer pa je kritičen do regresije preko modernizma nazaj k romantiki, ki jo opaža v sodobni latvijski književnosti. Ker je Artis eden izmed treh urednikov mlade in prodorne spletne revije Punctum, sva se pogovarjala predvsem o uredniških izkušnjah in vlogi spletnih literarnih revij. Kot pravi, je glavna smer njihove revije jasna – proč od nekropole latvijske književnosti!

Poleg tega, da si pesnik in kritik, si tudi urednik spletne revije za literaturo in filozofijo Punctum. Lahko na kratko predstaviš njeno zasnovo, njene začetke?

Izhodiščno idejo za revijo sem dobil nekje januarja 2014. Sestavil sem majhno ekipo treh ljudi, v kateri sta poleg mene še en filozof in en prevajalec. Pripravili smo vlogo za razpis in dobili nekaj (državnega) denarja. Maja 2014 je bila revija že objavljena in je dostopna samo na spletu – tiskana različica bi bila enostavno predraga. V tem trenutku bi bilo to nemogoče.

Koliko tiskanih literarnih revij pa imate v Latviji?

Eno. Latvju Teksti.

Samo eno? Ki je izključno literarna?

Ja, izključno literarna. Od nje se razlikujemo že zato, ker v svoji reviji združujemo literaturo in filozofijo; pri nas prej namreč ni bilo nobene platforme, na kateri bi se lahko razvijala filozofija. Druga razlika je v tem, da nas  ne zanima panoramski prikaz vsega dogajanja znotraj latvijske literature; namesto tega si denimo bolj prizadevamo za uredniški izbor naslovov, ki jih bomo sprejeli za kritiko – tukaj gre seveda predvsem za moj osebni uredniški okus, a kaj drugega bi bilo v bistvu tudi nemogoče.

Sodeluješ z več kritiki ali pišete samo vi trije uredniki?

Ne, ne, seveda pišejo še drugi in njihovi prispevki so honorirani.

Ali se vaša spletna revija, ker gre za drugačen medij, od tiskanih razlikuje še po čem?

Samo naravno je, da se spletni in tiskani mediji razlikujejo. Že sam ritem objavljanja je drugačen; na spletu lahko v enem letu objaviš več kot v tisku. Ker nimaš stroška s tiskom, lahko ves denar nameniš za avtorje prispevkov. Na teden objavimo od tri do pet prispevkov. Naša želja je, da bi vsak delovnik objavili vsaj en prispevek, če ne več – s tem mislim vse vrste prispevkov od poezije, proze, prevodov, intervjujev in blogov do kritik in esejev. Za to zaenkrat še nimamo dovolj sredstev, vendar upamo, da bomo v tem smislu še zrasli in se razširili. Ko se revije bolj uveljavijo, tudi laže dobijo več denarja. Tako je bilo vsaj z drugimi. Upajmo, da bo tako tudi z nami.

Zdi se mi, da se znotraj nekaterih generacij, ne vseh, ustvarijo skupine, ki za svoj izraz potrebujejo svoj prav poseben medij – bodisi ker v drugih ne morejo ali pa nočejo objavljati. Kako je bilo pri vas? Je vaša revija povezana s kakšno generacijo ali estetsko usmeritvijo?

Odnosi med posameznimi generacijami znotraj latvijske literature so precej prijazni. Ni čudno, če je denimo pesnik pri šestdesetih v svojem pisanju bolj eksperimentalen od pesnika pri dvajsetih. Ni prave potrebe po opoziciji, kljub temu pa mislim, da smo v primerjavi z drugimi mogoče bolj odprti za eksperimentalno literaturo. Po drugi strani pa se mi občasno zazdi, da so odnosi znotraj latvijske literature celo preveč prijazni. Saj ne, da bi se hotel s kom res kregati. A v zgodovini je iz situacij, v katerih so si nasproti stali ljudje z različnimi mnenji – političnimi, estetskimi –, večkrat vzniknilo tudi kaj dobrega. Vendar pa takšnih prerekanj pri nas primanjkuje. Mogoče ti kdo osebno ni všeč, ampak to še ne more biti osnova za resnejši estetski spor. Sam denimo ne čutim niti neke generacijske pripadnosti. Nasprotno pa so nekateri mlajši pesniki, približno mojih let, prepričani, da obstaja neka »generacija«, ki ji skupaj pripadamo, ampak jaz tega ne vidim. Da bi vzniknila generacija v tem smislu, mora najprej obstajati nekakšen konsenz glede estetike, mogoče celo politike pisanja.

Torej v tem smislu ni neke made generacije.

Ne.

Potem mogoče obstaja stara generacija?

Tudi ne. Meni se zdi, da smo vsi pomešani. En tak oblak. Mogoče bi lahko prej govorili o valovih; občasno se pojavijo skupine, katerih pripadniki nimajo posebne estetske povezave, le sočasno so nastopili. To so lahko mogoče tudi samo trije pesniki, ki so objavili zbirko v istem letu, nič več.

Glede na to, da obstajata samo ena tiskana literarna revija in samo ena spletna, bi se zdela opozocija precej naravna, mar ne?

Hm, naravna? Tiskana revija je bila prva, zato ima bržkone dolžnost, da pokriva vse. Mi, ki smo prišli kasneje, se lahko osredotočimo na bolj ozek segment. Objavimo lahko denimo več čudaških prevodov. Poleg tega objavljamo tudi filozofijo, ki jo poskušam postaviti v dialog z literaturo, kar se trenutno ne dogaja nikjer drugje.

Kako stara pa je tista druga, tiskana revija Latvju Teksti?

Kakšnih pet let …

Najstarejša literarna revija je stara samo pet let?

Pred njo je bila še ena, ampak je zaradi krize prenehala izhajati.

Prava potreba po vzpostavitvi nove revije se je torej …

… pojavila po krizi [leta 2008], ja. Potreba in hkrati priložnost za vzpostavitev nove založniške kulture.

Kakšna bi bila ta nova kultura?

Mislim, da je bolj odprta do bralcev. Bolj prijazna, sodobna in z bolj jasno predstavo o svoji vsebini. Težava tiste stare revije (Karogs) je bila med drugim tudi v tem, da ni imela pravega fokusa. V nekem trenutku je postala enostavno zastarela.

Ali pa bi ti in tvoji – sklepam, da mladi – kolegi lahko objavljali tudi drugje, če bi hoteli?

Ja, bilo bi nesmiselno, če ne bi objavljali tudi drugje. Poezijo in kritike objavljam tudi v tiskani reviji, nekateri njihovi avtorji pa pri nas objavljajo svoje prevode ali poezijo. Celo uredniki.

Ali imate v svoji reviji veliko debitantskih objav?

Nekaj. Pri čemer je takšne avtorje posebej enostavno najti med filozofi, saj ti, kot sem že omenil, nimajo svoje lastne platforme. No, imeli so eno revijo, ki pa je v času krize prav tako propadla, kasneje pa za to ni bilo več prostora. Občasno objavimo tudi katerega novega pesnika, vendar se dobri pesniki in pisatelji ne pojavijo prav pogosto. Biti mlad in ambiciozen včasih ne zadostuje.

Torej se ti ne zdi, da je iskanje mladih talentov tvoja naloga, naloga urednika spletne literarne revije?

Včasih je, ja. Če grem denimo na kakšno branje, kjer slišim obetavnega mladega pesnika, poskusim z njim delati, ampak ljudje so tako različni, nekateri so enostavno preleni, da bi sploh delali na svojih tekstih, tako da na koncu iz vsega skupaj ni nič. Ali pa so preveč samokritični in se spet ne zgodi nič, tudi če je bilo sprva videti obetavno. Proces je v bistvu zelo počasen. Jaz ne morem pisati namesto njih, to morajo narediti sami. In če tega pač ne naredijo … hja, potem v reviji pač ne more biti toliko novih mladih glasov, kajne.

Kaj pa mladih kritikov?

Tudi na tem področju je laže najti filozofe. Ena težava je gotovo v tem, da je študijski program literature v Latviji po mojem precej šibek. Študentje enostavno niso pripravljeni in opremljeni za pisanje dobrih kritik. To je težava izobraževalnega sistema, jaz pa nimam dovolj časa, da bi jih učil. Najti novega kritika je precej težko.

Mar ni to dobra priložnost za novo revijo? Uredniki bi lahko izobrazili novo falango kritikov.

Za to enostavno nimamo dovolj časa. Uredniki imamo tudi svoje redne službe. Kritika kot poklic nima prave avre. Biti kritik se mladim preprosto ne zdi seksi. Mnogo bolj popularno je pisati poezijo. Čeprav, po drugi strani pa je pisanje poezije zadnja stvar – če že ne znaš igrati kitare, lahko še vedno pišeš poezijo. Tako da je mladih pesnikov še vedno precej več kot mladih kritikov.

Pa filozofija, je seksi?

Niti ne. (smeh) Še vedno pa mislim, da je študij filozofije najboljša humanistična smer, ki jo lahko študiraš v Latviji. Meni ni nič žal.

Kakšno pa je stanje latvijske kritike, v kakšni formi je?

Enostavno primanjkuje ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. Vključno z mano je v Latviji kakšnih pet ljudi, ki so sposobni napisati zgledno kritiko poezije. Pet! Pri tem imamo eno tiskano revijo za literaturo, eno za literaturo in zgodovino, potem je tu naša spletna revija in še ena, ki je posvečena kulturi nasploh …

In teh pet kritikov piše za vse te revije?

Ja, večina. Trije. (smeh) To je v resnici edini način.

Kakšna pa je sploh potreba po kritiki, je brana, cenjena?

Če pogledaš statistike – pri spletnih revijah je to preprosto –, kritike niso posebej popularne. Mislim, da je v tiskanih medijih enako. Intervjuji, eseji, celo poezija in prevodi so bolj brani.

Če sem prav razumel, si v eni izmed svojih spletnih kolumn polemično zapisal, da so bralci – kritiki, sklepam – tvojo drugo knjigo dojemali kot preveč neosebno. Je to kritika kritike?

Ja, eden izmed problemov kritike je tudi v tem, da je preveč romantična, da hoče kritik pogledati v avtorjevo dušo oz. srce. To je pa res preveč staromodno.

Torej bi toliko bolj potrebovali skupino urednikov, ki bi se posvetila mladim kritikom in izobraževanju novega kadra …

Vi to počnete?

Ja, v bistvu ja. Sicer pa je pri nas problem nekaj drugega – imamo namreč preveč kritikov, vendar za mnoge ne veš, ali bodo po svoji prvi objavi še kdaj kaj napisali … Kot urednik sem zato letos sem začel tesneje sodelovati s štirimi hišnimi kritiki, ki morajo nekaj napisati vsak mesec, naslednje leto bom povabil štiri nove.

Ja, to je dobra ideja. Mogoče si jo celo izposodim!

Potem imamo še kritiške delavnice …

Tega mi nimamo, si pa uredniki z avtorji pogosto dopisujemo, da bi tekste skupaj izboljšali. To se sicer v glavnem dogaja z avtorji, ki ne objavljajo prepogosto, mogoče nekajkrat letno, v tem primeru je to mogoče in smiselno. Izkušenejši kritiki tega ne potrebujejo.

Je za mladega kritika težko priti do objave?

Če je dober, potlej ne. 

Koliko revij in časopisov, v skupnem seštevku, torej objavlja kritike?

Poleg že naštetih so tukaj še denimo spletna revija univerze, kjer svoje kritike objavljajo študentje. Ampak to so prav tisti, za katere sem rekel, da niso preveč dobri. Mislim, da me zaradi tega še kar sovražijo. Med nami obstaja manjša zamera. Torej: Ubi sunt (to je tista študentska revija), Satori (tista druga spletna revija za kulturo), Latvju Teksti, Domuzīme in en časopis, Diena, največji. Skupaj z nami torej kakšnih šest. Od tega sem sam pisal kritike za pet revij, če upoštevam še tisto staro revijo, ki je ni več. V tem smislu sem kot kritiška vlačuga. (smeh) Ne nazadnje je pa to način, kako s kritiko tudi kaj zaslužiti.

Kolikšen je povprečen honorar za kritiko?

Med 40 in 80€?

In koliko plača vaša revija?

Med 40 in 60 ali 70, kar se mi sploh ne zdi slabo. Pa vi?

Honorar za kritiko je 80, v tiskani reviji 150 €. Kakšna pa je obiskanost vaše strani?

Približno 2000 uporabnikov na mesec … Sicer pa je bolj zanimivo pogledati po dnevih; če objavimo kak bolj aktualen komentar, je ogledov seveda več. Če objavimo slavnega pisatelja, je ogledov več. Če objavimo mladega pesnika, je ogledov manj.

Moja izkušnja je ravno nasprotna! Če objavimo mlajšega avtorja, ki ima po možnosti že bolj razvejan družabni krog in močnejšo spletno prisotnost, bo njegova objava ustvarila precej več ogledov …

Na splošno pa je poleti je seveda slabše. Kot urednik sovražim poletje!

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vileniški dnevnik

    Andrej Hočevar

    I   Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se … →

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • O čem sanja Srednja Evropa

    Muanis Sinanović

    Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.