Če sem predolgo v svoji domovini, se počutim kot izgnanec

James Hopkin

Pogovor z Jamesom Hopkinom, evropskim pisateljem

Andrej Hočevar

»Prideš na juho?« se je na mojem telefonu pojavilo povabilo. Bil je res neznačilno sončen – in topel – poznodecembrski dan, zato mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Ko sva s psom prispela na Rožnik, mi je James povedal, da je na klopi pred gostilo s pogledom na Cankarjevo bivališče presedel ves dopoldan. Do takrat, ko sem na telefonu vklopil snemalnik in naročil svoj kos potice, se je že dovolj shladilo, da se je moral moj sogovornik – ki je bil juho že zdavnaj pojedel – malce pogreti ob misli na njeno prenapihnjeno ceno.

V Berlinu živeči James Hopkin (1969, Velika Britanija) je bil po Gali Uzrjutovi drugi gost literarne rezidence v Švicariji, ki jo organizira Ljubljana kot Unescovo mesto literature. Izdal je roman in objavil več kratkih zgodb, številne kritike in intervjuje, nov roman in nova zbirka kratkih zgodb sta pred izidom. Hopkin, evropski vandrovec, ki je že v svoji prijavi poudaril, da ne podpira brexita, tudi ne skriva svojega neodobravanja prevlade diskurza družabnih medijev, zoper katerega se je pravzaprav treba nenehno upirati. Tudi s pisanjem literature. Hopkin je – čeprav je imel tisti dan oz. tisti teden, ko sva ta pogovor pripravljala, značilno melanholičen videz (ali pa je bila to zgolj posledica nenadejanih hrupnih prednovoletnih zabav, ki mu niso dale spati?) – v resnici duhovit sogovornik, ki osebno pozna številne pomembne evropske pisatelje in ne zamudi priložnosti za kak duhovit dovtip. »Gremo v San FranŠiško?«

 

Torba, polna knjig, na večernem vlaku za Manchester

Glede na tvojo zgodovino recenziranja celinske evropske literature v Veliki Britaniji, kjer si številne avtorje tamkajšnjemu bralstvu prvič predstavil prav ti, in glede na to, da se celinski Evropi – kjer ne nazadnje živiš – posvečaš tudi v svojem ustvarjanju, imam nekaj vprašanj o razlikah med Evropo in Veliko Britanijo …

Če smem glede tega nastopati v vlogi zagovornika …

Po mojem že.

Nisem prepričan, da mi je vloga zagovornika sploh všeč, vsekakor pa lahko podam mnenje. Zadnjič sem srečal nekega pisatelja iz Ljubljane, pogovarjala sva se o Knausgårdu. Prepričeval sem ga, da nad njim nisem navdušen. Pravkar sem namreč prebral EEG Daše Drndić; pred njo nisem še nikjer zasledil, da bi kdo Knausgårda tako neposredno napadel. Tip je bil videti šokiran, zato sem rekel: »Pa saj to je samo moje mnenje, ne skrbi. Nič ni narobe, če je tebi še vedno všeč.« Odvrnil je: »Mnenja! Vsakdo ima mnenje. Ampak vsakdo ima tudi luknjo v riti.«

No, torej po tvojem mnenju – ali britanski kritiki svoje mnenje izražajo tako neposredno?

Dobro vprašanje, kajti v resnici niti ne. Skladno z britansko tradicijo bo kritik napisal precej poglobljeno kritiko, vendar na koncu niti približno ne boš vedel, ali mu je bila knjiga všeč ali ne. Če se vrnem k Daši Drndić: v Guardianu je bila pravkar objavljena kritika – pri čemer so knjige Daše Drndić v zadnjem času redno izhajale, dve celo v zadnjih nekaj tednih –, v kateri se je kritičarka na vse kriplje trudila, da bi ji bila knjiga všeč. Nakar jo je v enem stavku razsula kot neobvladano, površno in neurejeno.

Nisem zares prepričan; mislim, da gre za razredni pritisk, pritisk literarne hierarhije, pritisk urednikov – ker pa nisem del te scene, nič od tega ne vpliva name. Vanjo sem vpadal in iz nje izpadal, ji bil priključen, ampak ne čutim nobenega pritiska … Po mojem je že po tradiciji še vedno tako, da so kritiki, ki pišejo in objavljajo po lastni presoji, res zelo zelo previdni. Ker vedo, da bo prej ali slej na vrsti tudi njihova lastna knjiga. Če pa pogledaš esejistične kritike v London Review of Books ali Times Literary Supplement, boš že dobil jasnejšo, popolnejšo sliko. Prijateljevi knjigi je namreč mnogo teže peti slavospeve, če moraš namesto 500 napisati 1500 besed.

Ampak kritiki so do prevodne literature zadržani, vedno na preži za načini, kako ovreči njeno pomembnost ali sploh utemeljenost same potrebe po prevodu. V Veliki Britaniji so kritiki nagnjeni k fetišiziranju ene same prevodne knjige na leto, denimo Zweiga ali Fallade, pri čemer njunih drugih del ne bodo niti pogledali, zgolj to eno knjigo ali dve. Vsakdo umre sam (Alone in Berlin) je bila britanska uspešnica – spremenili so naslov, niso pa obnovili manjkajočega poglavja, ki ga je Fallada odstranil pod pritiskom cenzure … Namesto rednega izdajanja in recenziranja so bolj nagnjeni k temu, da v roke vzamejo zgolj priložnostne naslove. Denimo Olgo Tokarczuk, ki v angleščini sicer objavlja že dvajset let, a sem pred kratkim bral kritiko, ki je kljub temu opisovala njen »meteorski« vzpon. Ker pa je literarna scena ni vzela za svojo, jim pač predstavlja pravo razodetje, ko prejema nagrade za deset let stare knjige.

Obstajata torej dve rezini. Ena je tista »na britanski literarni sceni vsakdo recenzira vsakogar« – naletel boš denimo na bleščeče ocene knjig, za katere se ve, da niso dobre, imajo pa očitno istega agenta ali založnika kot avtor kritike. In potem je tukaj še ta zadržanost oz. brezbrižnost glede prevodne literature, ki je – če je že recenzirana – opisana s frazami kot »čudovit prevod«, in to pri kritiku, ki nikakor ni sposoben presojati izvirnika. »Čudovit prevod« pomeni zgolj to, da lahko prevajalcu odleže, saj mu je uspelo zagotoviti, da ima dana knjiga smisel tudi v angleščini!

Mogoče se tudi to počasi spreminja. Vendar nas je zgolj peščica, ki o prevodni literaturi pišemo že dvajset let ali več.

Je veliko kritikov, ki niso tudi sami pisatelji?

Nekaj jih je. Posebej zdaj, ko so zaživeli tudi knjižni blogi. Obstaja kar nekaj priznanih blogerjev, ki pišejo o prevodni literaturi – izvlečke iz njihovih kritik videvam celo na platnicah novih knjižnih izdaj. Njihovo mnenje je cenjeno. In ga tudi lahko prosto izražajo.

Ampak to je bolj kot z dejansko kritiško oceno povezano z ekonomijo knjižne promocije.

Kvaliteta pri blogerjih niha, vendar so nekateri vredni branja (jaz jih sicer ne berem). So pa nekateri med njimi mogoče edini, ki so dani naslov sploh recenzirali, tako da so založniki pripravljeni sprejeti karkoli.

Neki gost našega kritiškega simpozija je nekoč pripovedoval, kako je po objavi neke kritike prejel založnikov klic, češ da v tekstu ni ničesar, kar bi lahko uporabil v promocijske namene.

Mislim, da se mi v dvajsetih letih pisanja kritik in intervjujev to še ni zgodilo. Založniki niso nikoli izvajali nobenega pritiska. Ko enkrat prevzameš recenzentski izvod, ti bodo uredniki enkrat ali dvakrat na teden sicer pisali, da bi vprašali, kdaj bo kritika objavljena in ali ti je bila knjiga všeč. Ne želiš namreč prestopiti meje, ki tvoje mnenje varuje pred manipulacijo literarne hierarhije. Nikoli! Nekoč mi je urednik neke precej znane literarne londonske revije predal knjigo avtorja, ki ga ni maral, rekoč: »Prosim, raztrgaj ga!« Kar sem lahko naredil samo zato, ker tudi meni knjiga resnično ni bila všeč, sicer poskušam v vsaki knjigi najti nekaj, kar mi je všeč, kot tudi razkriti njene očitne pomanjkljivosti. Pri kritiki ne gre za to, da bi obnavljal zgodbo neke knjige, temveč da se osredotočiš na samo pisanje, na strukturo in slog, na prepoznavnost glasu. Toliko bednih britanskih kritik je, ki samo povzamejo zgodbo, nakar v zadnjem odstavku podajo zgolj mlačno sodbo ali pohvalne izlive. To niso kritike, to so čenče s tržnice.

Se mi je pa na kakšni zabavi vendarle že zgodilo, da je kak pisatelj pristopil in me ogovoril v zvezi s kakšno kritiko. Denimo Howard Jacobson, avtor romana o Manchestru, od koder tudi sam prihajam in od koder je on – ki je mesto vedno zavračal kot umazan, beden severnjaški kraj – odšel že v zgodnjih 70. Saj je Manchester v času njegovega odraščanja vsaj do neke mere takšen tudi res bil, vendar pa je roman napisan s privzdignjenega londonskega stališča, iz česar izvira njegova pokroviteljska drža do Severa, kar sem v svoji kritiki kajpak omenil. Na neki Guardianovi zabavi je bil do mene celo fizično nasilen in me nadiral, češ da sem knjigo razumel povsem narobe. Morali so naju razdružiti s silo. Pisatelji znajo biti vse preveč polni samih sebe. V tem primeru sem bil jaz mnenje, on pa ritna luknja. 

Ampak ali dejansko sploh obstaja kultiviran dialog med avtorji in kritiki? Sprašujem tudi zato, ker smo nedolgo tega mi imeli neprijetno izkušnjo z užaljeno avtorico.

To se mi je zgodilo, če sem napisal kakšno scela pohvalno kritiko. Samo v tem primeru je kak avtor kdaj stopil v stik z mano, hvaležen, češ da sem ga resnično razumel. Načeloma pa bralci moje proze pogosteje stopijo v stik z mano kot bralci mojih kritik.

Ampak to se zgodi zasebno.

Ja, naslov dobijo denimo od mojega agenta. Tista zadeva z Jacobsonom je bila kajpak drugačna. Ampak tako to je, če objavljaš – dobiš dobre in slabe kritike. To sem tudi sam občutil kot avtor.

Pa še vedno pišeš kritike? Bi jih še želel pisati toliko kot nekoč – dve ali tri na mesec?

Ne, tega ne bi več želel. Zdaj sem se tako ali tako pripravljen posvetiti samo knjigam, ki me res zanimajo.

Ker si zdaj tudi sam pisatelj?

No, ne nujno zato. V starih časih sem ob petkih hodil na uredništvo Guardiana, kjer sva z urednico mojo torbo napolnila z recenzentskimi izvodi. Po vikendu v Londonu sem na večerni vlak nazaj v Manchester vzel kakšnih osem knjig, od katerih sem dve ali tri tudi recenziral. Zdaj založniki recenzentske izvode pošiljajo kar na Kindle, tako da mi ni treba švedrati po Londonu. Ampak zdaj tako ali tako mnogo manj recenziram. Da to opraviš dobro, potrebuješ čas, kar me seveda ovira pri lastnem ustvarjanju.

Recenziral si tudi knjige svoje založbe – to je bilo verjetno še preden si postal njen avtor?

Ja, ampak saj to pravzaprav ni pomembno, če si v svojem kritištvu iskren, kar zase mislim, da sem.

Misliš, da res ni pomembno?

Ne, saj avtorjev tudi ne poznam.

No, saj se strinjam s tabo, ampak bralci utegnejo imeti drugačen vtis.

Mogoče. Ampak saj sem vedno pošten in iskren – razen v zgornjem primeru …

Kaj pa, ko si pisal o Patricku Whitu? Takrat si bil deležen kar ostrega odziva.

Tisto je bilo nekaj drugega. O njem sem pisal doktorat, katerega del sem za Times Literary Supplement predelal v bleščečo kritiko, na katero se je odzval še kar znani britanski pisatelj (kajpak pripadnik kroga londonskih literatov), rekoč: »Kako lahko to napišeš in odneseš celo kožo?!« Pri tem pa je šlo za scela laskavo kritiko, v kateri sem sledil vzponu na literarni poti Patricka Whita po njegovi vrnitvi v Avstralijo v 60. letih, ko se je končno razkril in živel z moškim, kar je spremenilo tudi njegovo pisanje. Česar pa tisti tip, ki je vztrajal, da je White svoje najboljše romane napisal pred tem, ni mogel sprejeti. Toda to ne drži, tisti romani so bili napisani v starikavi knjižni angleščini; White (ki se je šolal na Cambridgeu) ni našel svojega glasu, dokler ni sprejel tudi svojega avstralskega ozadja in homoseksualnosti. Tisti tip se pač ni strinjal, nič hudega. Saj veš, vsakdo ima svoje mnenje … in luknjo v riti.

Kaj pa na splošno, ali so britanski LBGT pisatelji pri kritiki dobro sprejeti?

Jaz ne delam razlik. Tega ne vidim kot posebno kategorijo, mediji in založniki pa seveda na vse kriplje poskušajo izpolniti kvote, da bi bilo videti, da so opravili svoje.

 

Vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije

Prejšnjič si mi omenil, da ob dopoldnevih nimaš časa, ker jih posvetiš pisanju. Se držiš strogega urnika, je zate pomembno, da se kot pisatelj discipliniraš?

To je odločilno. Posebej zato, ker sem večino časa v gibanju. Ko nekje pristanem za kak mesec, je nadvse pomembno, da ne izgubim rutine – pisanje in plavanje ob določenih časih dneva. Vse drugo mi ne predstavlja težav: da se nekje namestim, da imam možnost sesti in delati, takoj vzpostaviti svojo rutino. No, razen tega, kako se ti delo s tem kopiči. Po navadi delam nekje od osmih, pol devetih do enih, popoldne pa bodisi prebiram, kar sem pisal zjutraj, bodisi počnem kaj drugega, grem denimo plavat ali kolesarit, če sem na rezidenci, pa raziskovat. Zvečer si vzamem še štiri ure za urejanje ali pa nadaljujem s pisanjem. Kar se dobro obnese pri esejih ali kratkih zgodbah, pri romanu pa – kako se sploh napiše roman? Mark Twain je rekel: »Tako, da sedeš za mizo.« Precej časa moraš pač sedeti, bržkone pa moraš biti še rahlo uspavan.

V katerem smislu?

Da sploh lahko tako dolgo pri miru sediš! Ker gre za nadvse suhoparno opravilo, dan na dan delaš na enem in istem projektu. Precej meščanski poklic, ko moraš imeti dovolj časa in sredstev za tako dolgotrajno posedanje! Da ne govorim o zvezkih, listkih in naporu, ki je potreben, da sploh držiš vse skupaj. Nič čudnega, da je bilo med pisatelji toliko pravnikov, računovodij, uradnikov! Pogosto me prešine kakšna druga ideja, tako da za isto mizo hkrati pišem v tri različne zvezke. Med skakanjem naokoli. Menjavanjem sob. Selitvami iz mesta v mesto. Med tem, da za eno mizo odstopiš od romana in za drugo mizo v drugi državi pristopiš k novi kratki zgodbi.

Kaj nisi rekel, da potuješ s pisalnim strojem?

Hja, v resnici je kar težko potovati s pisalnim strojem, jih pa imam po svojih oporiščih: tukaj sem si ga izposodil, enega imam v Berlinu, enega v Pragi in tri v Manchestru.

Nekoč sem Tomažu Šalamunu pomagal pretovoriti njegov pisalni stroj iz Pariza nazaj v Ljubljano, torej je res moral z njim potovati.

Ja, a utegnejo biti precej težki. Tisti, ki ga imam v Berlinu, je tako rekoč pretežek, da bi ga sploh nesel po ulici; zares krepek, vojaško zelen je, menda mercedes med pisalnimi stroji, z naravnost čudovitim mehanizmom. Ima tudi veliko kovinsko škatlo, ki je že sama po sebi precej težka. Več kot 100 metrov bi bilo že muka.

Torej jih res uporabljaš?

Ja, vsekakor. Pisalni stroj ti da drugačen ritem, drugačen občutek. Res pa je, da te po kakšnih 45 minutah brez prekinitve spravi tudi v obup. Ko pa potem naknadno pogledaš, kaj si napisal, vidiš, da je precej drugače od tistega, kar si pisal na roko ali na računalnik. Kot bi prišlo od nekod drugod, do koder sicer ne bi imel dostopa.

Misliš, da je to tudi zato, ker gre bolj počasi in moraš vse bolje in vnaprej premisliti?

Prav gotovo; že zaradi fizične razsežnosti tistega udarjanja po tipkah, za razliko od pisanja na roko – ki je bržkone najboljši način pisanja – ali na računalnik – kar je bržkone najslabše. Dandanes računalniške tipkovnice odjeknejo čisto preveč zamolklo, skoraj kot bi pisal po trdi, nepremični podlagi. To mi ni všeč. Ko sem začenjal pisati, sem prve verzije celotnih kratkih zgodb napisal na roko in jih šele nato pretipkal. Imel sem neki star, zelo bikast prenosnik s primerno bikastimi in glasnimi tipkami, ki bile bolj podobne pisalnemu stroju. Na tistem sem rad pisal.

Pa kljub temu – mar se to ne sliši nekoliko staromodno, kot način mitologiziranja celotne pisateljske izkušnje?

Niti ne. Zgolj staromodno, po mojem. Posamezne članke je precej laže napisati neposredno na računalnik. Na pisalnem stroju pa celo dialogi izpadejo bolj resnično. Saj gre tudi za ritem – kar se spet sliši kot mitologiziranje –, ko ga enkrat najdeš in se znajdeš. Nekaj se premakne – in si v ustvarjalnem zanosu. Nekaj na tej fizičnosti in na tem, da besede pridejo počasneje, mi daje vtis, da lahko pride skozi sito samo nekaj dobrega.

Vem, da bil že tudi na nekaj drugih rezidencah. Ali so rezidence za tvoj način ustvarjanja in pisanja o literaturi bistvenega pomena?

Bistvene ne, pomembne pa že. Bil sem že na kakšnih šestih, in to na krajih, ki jih sicer nemara sploh ne bi obiskal. Kar mi odpira povsem nove možnosti za zgodbe in dogajalne prostore, ne glede na to, sklepam, da se že petnajst ali dvajset let potepam po celinski Evropi – in če bi svoje pisanje že moral popredalčkati, bi šlo, in vedno je, pač za Evropo. Nemara pa je to, da imam za mesec ali dva priložnost bivati na različnih krajih, zame v nekem smislu navsezadnje res bistvenega pomena. Tudi brez tega bi seveda še naprej pisal, vendar pa moj osrednji projekt s tem dobiva dodaten zagon. A to mi obenem preprečuje, da bi za dovolj časa sedel za mizo!

Sprašujem te zato, ker se tvoje pisanje vsaj toliko kot na zgodbene like nanaša tudi na okolje, tako da potovanja ne morejo biti nepomembna. Mogoče celo pisanje kot potovanje, kot način odkrivanja zgodovin?

Ja, vendar pa lahko pisatelji, ki dovolj časa sedijo za mizo, te kraje tudi sami iznajdejo. Znana je izjava Thomasa Pynchona, ki je svoje romane postavil v različna mesta, da je – čeprav je nekaj časa živel tudi v Londonu – uporabljal kar stare bedekerje ali pa si izmišljal imena ulic, pa ni tega nikoli nihče preverjal. No, dandanes bržkone bi.

Pisati pomeni, konec koncev, tudi želeti ali prizadevati si biti na več mestih hkrati. To je razlog, zakaj internet trenutno predstavlja takšen izziv za običajno pripovedništvo. Tudi internet ti ponudi možnost, da si na več mestih hkrati. Potlej sem bržkone staromoden, saj želim tudi jaz biti na več mestih hkrati – ampak fizično, po neki svoji bizarni kvantni teoriji, ki se jo trudim dokazati, a sem pri tem več kot očitno obsojen na neuspeh. (smeh) Pa mi je to še vedno ljubše od interneta. Ampak literatura tako bralcu kot pisatelju seveda omogoča, da je na več mestih hkrati.

Saj poznaš tisto, ko ravno prideš do konca nekega romana, ki te je čisto posrkal vase, potem pa pogled dvigneš iznad knjige in osupnjeno ugotoviš, da si še vedno na istem mestu? In to na enem samem mestu!

In potem je tukaj še Elizabeth Bishop, ki piše o zemljevidu, po katerem potuje s prstom …

Seveda z leti postaja tudi utrujajoče. Sicer pa ni tako, da bi moral nekam potovati, da bi lahko o tistem kraju pisal. To bi bilo nekoliko bolj novinarsko. Jaz pa ne pišem sebaldovskih reportaž o svojih popotovanjih križem po melanholični Evropi … Da nimam stalnega oporišča, da potujem po več mesecev skupaj – pisanje, predvsem pisateljska rutina, je do neke mere tudi nekakšno zavetje in navada. Brez tega sem zgolj vandrovec, vagabund oziroma begunec iz Brexitanije!

Je mar to prava zgodba Evrope, ta nemir? Ta nenehni beg proč od nečesa …

… ali tek proti nečemu …

… ja, tja in spet nazaj – od Vzhoda na Zahod, z Juga na Sever, stanje nenehnega tranzita.

Ja, pravzaprav je to zgodba bolj ali manj vsakega kontinenta. V mojem zadnjem romanu, Poslovi se od zajtrka (Say Goodbye to Breakfast), ki je tudi napovedal brexit, so meje spet vzpostavljene, delno zaradi moje izkušnje popotovanj po Evropi, na katerih sem uvidel, in soglašal, da je začela vloga Velike Britanije pojemati in da pri ljudeh do nje ni več prevladovalo kakšno izrazito, kaj šele spoštljivo mnenje, ali pa je temeljilo na staromodnih predstavah o melonah in Timesu. Zdelo se mi je pač, da Velika Britanija ni del projekta moderne Evrope in da se tudi sama ne vidi nič drugače. V mojem romanu (ki sem ga začel pisati leta 2009), so meje okoli Evrope torej spet vzpostavljene, Velika Britanija pa je karantena, otok, ki ga odnaša proti ZDA. Nakar se je vse dejansko zgodilo – v tako imenovanem resničnem svetu! Poleti leta 2015, ko je bila moja knjiga že napisana, sem tudi poročal o begunski krizi na srbski meji. Ja, ta knjiga se je torej v precejšnji meri porodila iz mojih popotovanj po Evropi med letoma 2009 in 2015 in mojega občutenja sprememb še pred begunsko krizo. Roman sem zaključil, tik preden je bil Cameron drugič izvoljen, ravno ko se je za svoj drugi mandat zavzemal za referendum glede EU.

Za radio si napisal tudi Dalmatinsko in Gruzijsko trilogijo …

BBC me je redno spraševala po radijskih zgodbah; napisal sem zgodbe, ki se dogajajo v Berlinu, na Dunaju, v Gruziji in še eno ali dve drugi. Po avstrijski zgodbi mi je eden od londonskih urednikov, ki so zgodbo naročili, pisal, da naj to kar zadostuje, češ da je moje pisanje »preveč eksperimentalno«, medtem ko so oni potrebovali zgodbe o tem, »kako ljudje dandanes živijo«, kar me je čisto razkačilo … BBC bi morala odgovarjati še za toliko drugega. Ta neomajna britanska institucija je kar nekako pozabila omeniti nelegitimnost kampanje za odcep. BBC in medijska korporacija Murdoch sta skupaj ustvarili Brexitanijo in povzročili oz. podpirali trenutno godljo.

Kot da tvoje zgodbe niso ravno o tem, kako ljudje živijo!

Točno to!

Tiste zgodbe so bile torej vse napisane po naročilu?

Ja.

Bi se še kdaj lotil česa podobnega?

Ne vem. Naročila …

Mislim na niz zgodb, ki bi se odvijale na dani geografski lokaciji.

Mogoče. Ampak pri naročilih BBC se vedno počutiš, kot da si že nekako okužen.

Kako to misliš?

Nimaš zares prostih rok. Zavedaš se, da bodo tvoje zgodbe predvajane na četrtem programu radia BBC, ki je bržkone najimenitnejša radijska postaja. Posebej moja berlinska zgodba je bila, kako naj rečem, cenzurirana.

Je bila to tista zgodba o hipsterjih?

Ne, neka druga. Naslov je bil Stenska poslikava pri Frau Krauser, taka berlinska odisejada … Precejšen del so črtali, a je še vedno dobro delovala, ker jo je igralec dobro interpretiral …

Pa se ti je zdelo, da ti postavljajo kakšne kulturne omejitve?

Saj ravno to mislim s tem, da si »okužen«. Če pišeš za BBC, moraš sprejeti določene meje. 

Katere, konkretno?

Ne bodo ti dovolili kletvic, eksplicitnega seksa ali politično nekorektnih izjav oz. mnenj.

Ne bi ti pa vnaprej svetovali, naj o političnih vprašanjih sploh ne pišeš?

Ne, ampak pri naročenih delih imaš to vedno nekje v mislih. Kadar pišeš zase, se s tem ne obremenjuješ. Predaš se iznajdevanju in svojemu občutku. Pisanje po naročilu ta tok enkrat omeji bolj, drugič manj.

Radoveden sem zato, ker se sprašujem, kako sploh lahko pišeš o »različnih kulturah«, ne da bi zapadel v kulturno hegemonijo ali nacionalistični diskurz …

… ali preprosto klišeje o tujini …

Saj to!

Ko so me nekoč povabili na literarni festival v Zagreb, sem mislil, da bodo nemara želeli slišati katero mojih dalmatinskih zgodb. A to je bila zadnja stvar, ki so jo hoteli slišati. Namesto tega so me spraševali, ali imam kaj o Manchestru in o tem, kako je bilo tam odraščati … Ampak tukaj nastopi fikcija, tukaj ne gre za reportažo. Liki in njihova mnenja o prostorih, njihovi odnosi do prostorov in lokalne kulture. To je rešilna bilka. Mnoštvo mnenj, ne turistični vodnik. Struktura, glas, slog.

Nekoč si se tudi udeležil nekega simpozija o Krakovu v literaturi. Kakšen je bil tvoj pristop, glede na to, da si o Krakovu pisal tudi v svojem lastnem delu?

Ja, na nacionalnem kratkoproznem natečaju v Veliki Britaniji sem zmagal prav z zgodbo o Krakovu (Še vrane krakajo Krakov). Spomnim se, denimo, kako sem jo prvič bral v Krakovu leta 2006 ali 2007, in to pred polno dvorano študentov. Na koncu je nekdo iz publike komentiral: »Ampak to ni moje mesto!« Zgodba je fantastična pripoved o gospodični, ki v stolu iz neke slavne kavarne leti nad mestom, tako da sama zgodba pravzaprav ne nagovarja nobene neposredne resničnosti mestnega življenja. Kljub temu pa je prav letenje s tistim občutkom biti-na-več-mestih-hkrati ustvarilo priložnost za nenavaden in izmišljen pogled na mesto, ki je v mnogočem bolj verjeten od časopisnih pripovedi. Čigavemu glasu boš bolj zaupal – časopisnim komentatorjem ali pripovedovalcem iz romanov?

Na tistem simpoziju sem govoril o svojem romanu Zima pod gladino (Winter under Water), ki se odvija v treh ali štirih različnih mestih po Evropi. V njem so tudi obsežne pasaže o Krakovu – čeprav mesto samo ni poimenovano – iz časa pred priključitvijo Poljske EU, v času priključevanja in takoj zatem. Govoril sem o tem in o svojih časopisnih prispevkih, ne zares potopisih, bolj kulturnih obiskih in intervjujih. Roman, ki je izšel tudi v poljščini, je sicer dobil same odklonilne kritike, prodajal se pa je! (smeh)

Zdaj misliš poljsko kritiko?

Ja! Češ to ni naša dežela; tukaj nikoli ni bilo temno ali mrzlo, nobenih vrst na ulicah, nikoli umazano in zapuščeno …

O tem govorim: kar si naslikal v romanu, je tisto, kar hočejo videti drugi, torej Nepoljaki!

Že, ampak to sem predvidel. Knjiga ima dva pripovedovalca, od katerih je eden poljska ženska, ki pripoveduje iz poljske perspektive in razlaga zgodovino, da bi omilila prišlekova mnenja, rekoč: »Ti vidiš samo, kako te obsojajo različnih oblik tujstva ali čudnih odzivov, a poskusi razumeti iz našega zornega kota, zgodovinskega konteksta …« Težava z dvema pripovedovalcema je vedno v tem, da si ljudje enega pač izberejo za svojega. In ko se to zgodi, postane drugi odveč, le ovira na poti nazaj k prejšnjemu. V Veliki Britaniji je bilo ravno obratno: knjiga je prejela pohvalne kritike, ni se pa prodajala!

Nekoč mi je neki literarni agent rekel, da nikogar – vsaj nobenega literarnega agenta – ne zanima denimo slovenska knjiga o Afriki; vsi hočejo samo rojenega Ljubljančana knjigo o Ljubljani.

Seveda. Imel sem srečo. Potem ko sem prejel tisto nagrado, so me vabili številni založniki, prišlo je do dražbe, na kateri sem se kar dobro odrezal in podpisal pogodbo z založbo Picador, ker je izdala nekaj avtorjev, ki sem jih poznal, in nekaj slavnih pisateljev, katerih delo mi je bilo blizu. A ko sem založniku, ki me je v Londonu peljal v neko popolnoma izpraznjeno francosko restavracijo na večerjo, povedal, o čem nameravam napisati roman in da se bo pretežno dogajal na Poljskem, je rekel samo: »Joj, to bo pa težko prodati!« Saj ne, da ne bi bilo nobenega vznemirjenja zaradi nagrade, vendar pa se je takoj, ko sem omenil svojo idejo, vse spet vrnilo na marketing.

 

Vlak, ki odnaša samoglasnike

Odkar si zapustil Manchester, si živel na različnih koncih Evrope – je tudi to način, kako biti na več mestih hkrati? Trenutno si, če se ne motim, v Berlinu, kajne?

Ja.

Zakaj te je celinska Evropa v izhodišču tako privlačila?

Hm … težko reči. Študiral sem evropsko literaturo, ko sem bil v Manchestru, me britanski pisatelji iz Londona nikoli niso zares zanimali. Pisatelji iz Manchestra oz. s Severa pa so bili precej redki. Zato me je bolj vleklo proti Evropi. Ta britanska politična oz. razredna struktura mi nikoli ni bila zares blizu, zato se mi je zdelo, da bi utegnil biti izven Velike Britanije bolj zvest samemu sebi. Kar je paradoksalno, saj vendar ne bi mogel govoriti v svojem jeziku. Toda gojil sem tudi iluzorne upe, da bo Velika Britanija, ko bom dosegel neko določeno starost, zame nenadoma postala bolj sprejemljiva in bodo vse te zgodbe na sijajen način kar privrele iz mene. (smeh) Po referendumu je jasno, da se ne želim več vrniti, čeprav se utegne zgoditi, da bom v to po uradni poti celo prisiljen!

V Berlinu obstaja celo literarni festival, namenjen berlinskim pisateljem, ki ne pišejo v nemščini. Se imaš za takšnega avtorja tudi sam? Ali pa se še vedno počutiš kot britanski pisatelj?

Ne, rekel bi, da sem evropski pisatelj. Govorim nemško in poljsko. A če bi hotel pogledati še dlje nazaj, bi rekel, da sem keltski pisatelj. Moji predniki so bili namreč irskega in valižanskega porekla.

In kaj naj to pomeni, evropski pisatelj?

Saj veš, Olga Tokarczuk pri britanski kritiki trenutno velja za radikalno, ker pogosto piše v fragmentih. Vendar pa je to že zelo zelo dolgo del evropskega izročila. Britanski avtorji tako ne pišejo, oni se usedejo za mizo in sedijo tako dolgo, kolikor je pač potrebno za pisanje strnjene pripovedi; niso obdani s to širno sestavljanko kontinenta. Ne čutijo pripadnosti tej sestavljanki, zato so osupnjeni, če kdo piše v fragmentih. Kar nas spet privede nazaj do Brexitanije: potreba Velike Britanije, da sebe dojema kot neodvisno celoto in ne kot del celine – kar je nedvomno porojeno iz porazne mešanice ošabnosti in brezbrižnosti.

Samo da preverim – ko rečeš »evropski« pisatelji, to izvzema britanske, kajne?

No, izvzeli so se kajpak sami. Ko t.i. kultivirani ljudje – ki po mojem nosijo krivdo – govorijo o referendumu, je njihov vidik vezan na londonsko stališče. Dvajset let sem recenziral evropsko literaturo in lahko ti pokažem številne neverjetno brezbrižne in žaljive mejle pomembnih živin med pisatelji ali uredniki iz Londona, ki resnično niso hoteli niti slišati o literaturi onkraj Velike Britanije, razen če je šlo za prejemnike res pomembnih nagrad, ki so se njim zdeli vredni pozornosti.

Zakaj pravzaprav misliš, da so bili uredniki užaljeni?

Ker bi mnogo raje recenzirali roman, ki se dogaja v Camdnu kot pa v Ljubljani. A to se je v zadnjem letu in pol, nemara dveh ali treh, začelo s pisatelji, kot sta Tokarczuk ali Krasznahorkai, spreminjati. Ko sem pred desetimi leti Krasznahorkaija recenziral in ga pred sedmimi intervjuval, je bilo zelo težko zanetiti zanimanje zanj. Vmes je prejel nagrado Man Booker International, tako da je zdaj tudi mednarodno izredno prepoznaven. Se je torej kaj spremenilo ali pa je evropska literatura zgolj postala tržno bolj zanimiva? So se britanski bralci naveličali britanskocentrične literature? Iz Brexitanije bo v celinsko Evropo mnogo teže potovati, zato jo bo bržkone moč spoznavati samo še z branjem!

Ampak glede na to, da je nagrada Man Booker International toliko mlajša od bookerja, mar ni tudi to oblika izpolnjevanja kvot? Kot posledica nenadnega spoznanja, da bi bilo treba vključiti tudi evropsko literaturo?

Vsekakor. To deluje po istem načelu kot denimo »balkanska literatura«. Ti tega termina verjetno ne maraš, kot, kolikor vem, bržkone nihče iz držav bivše Jugoslavije, vendar pa se v Veliki Britaniji še vedno uporablja za opis te regije, v katero so potem vsi skupaj stlačeni. Kar hočejo britanski založniki, je vojni roman pretežno privlačne mlade dame. Tri ali štiri takšne so že izdali.

Ja, tukaj gre za izpolnjevanje kvot. Zato pa (vsaj do pred kratkim) na leto ni bilo več kot ene prevodne uspešnice – namreč tiste, ki so jo odbrali. Določene teme, pisatelje ali glasove je mogoče fetišizirati, tisto rezino literature, za katero založniki trenutno vedo, kako jo izpostaviti.

Objavil si številne prispevke o mnogih evropskih pisateljih, kot so Szymborska, Krasznahorkai, Tokarczuk, Schulz, Drndić, Hrabal … Kako se odločiš, koga boš predstavil, iščeš kaj konkretnega, za kar misliš, da bo prepričalo britanske bralce?

Izbral sem jih, ker mi je bilo všeč njihovo delo. Szymborska pa je v življenju tako ali tako dala zgolj peščico intervjujev, in to samo tri ali štiri za novinarje, ki niso bili Poljaki. Ko je prejela Nobelovo nagrado, je imela izjemno slabo izkušnjo z nekim intervjujem za Times. Videla je priložnost, da to za britanski tisk popravi v Guardianu. Sem ti povedal, da sva delala intervju na moj rojstni dan?

Ne!

Bilo je ob 11h dopoldne v enem njenih stanovanj kakšnih 10 km iz Krakova. Ko sem ji povedal, da imam rojstni dan, je pograbila steklenico konjaka, od nekod privlekla pecivo, pladnje piškotov in dva zavojčka cigaret – in bila precej razočarana, da nisem kadil! Za kar sem se tudi moral odkupiti z nekaj dodatnimi kozarci konjaka. Nenehno je ploskala, bila je bistroumna ženska neusahljivega veselja. Do takrat, ko smo se fotografirali, sem imel že krvavo podplute oči. To je bilo na enem mojih prvih potovanj na Poljsko, nisem še niti govoril jezika, zato sem potreboval tolmača. Naše druženje je bilo čudovito, a ga je neki Guardianov nižji urednik na žalost izpridil, ko je v želji intervjuju nadeti privlačen naslov našel neki italijanski intervju, ki je Szymborsko oklical za »Greto Garbo poezije.« Takrat je bila, če se ne motim, že v osemdesetih. Kolikor se spomnim, je ta naslov potlej tudi obveljal, nakar Szymborska z mano seveda nikoli več ni spregovorila niti besedice! Če sem jo kasneje srečal v Krakovu, se je obrnila stran. Znano je bilo, da že tako ali tako ni marala intervjujev. Takrat mi je rekla: »Ne sprašuj me o poeziji, vprašaj me kaj o gorah, vprašaj me, kje se rada sprehajam, ne pogovarjajva se o delu.« Jaz pa sem šel k njej oborožen s strokovnimi vprašanji tipa »Se spomniš, ko si napisala to in to, kaj si hotela povedati?« Klasična napaka. Njej je čisto zadostovalo, če je lahko povedala kaj o življenju na splošno. Bila je zelo skromna.

O čem bi pa ti raje govoril?

O ribah!

Verjetno se strinjava, da je bila Evropa vedno prostor srečevanj idej, prežet s multilingvizmom – še posebej v sodobni literaturi. Se ti zdi, da je celinska Evropa bolj primerna za takšen pretok idej?

Po mojih izkušnjah že. V Veliki Britaniji niti nimaš priložnosti za takšna pisateljska srečevanja. Za celinsko Evropo je pomembna tudi bližina toliko drugih držav, jezikov in zgodb, zgodbe so bolj številčne in raznolike, verjetno jih je laže objaviti.

Čeprav mora biti tudi London precej …

… že, ampak jaz ne živim v Londonu! V Londonu nisem bil že tri leta. V mojem zadnjem romanu je poglavje z naslovom Prestolnica moje države, v katerem lepo opišem, zakaj to zame ni več izbira … Pa me res ne bi raje vprašal kaj o Ljubljani in mojem osebnem pogledu s Tromostovja? (smeh)

No, prav, pa povej. Vsak dan greš na ribjo tržnico, kajne, in hrana je draga?

Ljubljana je precej dražja od Berlina. Cene so me resnično presenetile. Neki prijatelj me je posvaril, da se ima Ljubljana za avstrijsko mesto. Mogoče je mislil na to samooklicano ekskluzivnost. Visoke cene ne morejo biti zgolj posledica turizma. Kaj ni to tudi način, kako zagotoviti, da mesto pripada predvsem srednjemu sloju belcev? To me je res razočaralo. Sicer pa mi je bilo te štiri tedne tukaj všeč; če me ne bi naganjali iz Švicarije, bi rade volje še ostal. Prostor je pač bolj namenjen likovnim ustvarjalcem. Nad pisatelje pa pošljejo pse!

Si pisal kaj o Ljubljani?

Ja, napisal sem niz »črtic« kot odgovor na tri Cankarjeve tekste. Parodiral sem – oz. si prilaščal – nekaj njegovih krajših tekstov in iz njih naredil svoje različice.

Kaj pa v smislu tvojih kulturno-popotniških prispevkov za Guardian? 

Ko sem bil na rezidenci na Reki, sem obljubil, da jih bom nekoč spravil v Guardian. A tisto je bil zadnji prispevek, ki sem ga kadarkoli napisal za takratnega urednika. Preprosto ni bilo zanimanja, tako da sem se moral zelo potruditi, da je moj prispevek sploh šel v tisk. Urednik mi je rekel: »Videti je, da si pozabil, kako se streže umetnosti popotniškega pisanja. Bralca ne znaš zagrabiti.« Nato mi je kot primer poslal tekst, ki se je začel z besedami: »Stoječ pred stolnico delam sebek.«

In če bi že pisal o Ljubljani, kaj bi bil otvoritveni stavek?

»Stoječ pred Rogom preberem grafit, ki pravi: ›Fuck Airbnb!‹« (smeh)

Kakšna pa se ti je zdela Švicarija?

Izjemna izkušnja življenja v ptičji kletki s psi! Čudovita lesena stavba – zavetišče za grešnike, kot ji je rekel Cankar –, ki je streho dajala tudi ruskim intelektualcem po revoluciji in revežem … Edino s stališča pisanja je nekoliko sitno. Lesene pregrade, votli prostori, po katerih odmeva glasba drugih uporabnikov, po hodnikih gor in dol letijo stvari in psi. Mojo podstrešno sobo križajo leseni tramovi, iz gozda se zliva neka svetloba ali mesečina, pod stropom tri zelene lučke požarnega alarma, ki vso noč ne nehajo utripati. Kot bi spal ali v gozdu ali ob letališču. Kljub utripajočim lučkam sem se nekako vendarle odločil za gozd.

Sicer pa je lokacija odlična, res sem užival; ponoči, ko so se tisti tramovi sestavljali v različne oblike, sem se spraševal, ali sem postal del neke matematične enačbe ali pa se nemara sestavljajo v rimske številke in smo se vrnili v Emono. V nekem smislu je bilo torej zelo navdihujoče …

Slišal sem zabave, sove in tiste neverjetne tovorne vlake, ki očitno brez prestanka prečijo Ljubljano. Ampak ko jih slišim, pomislim na jezik. Zamišljam si, da ti tovorni vlaki med slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki odlagajo soglasnike in nalagajo samoglasnike. Mislim, vi imate »smrt« brez samoglasnikov! In če bi ta vlak peljal nazaj na Poljsko, bi spotoma iz različnih jezikov spet pobiral samoglasnike. Ampak tukaj mislim bolj na Tuwimovo Lokomotivo.

Ko sem pred leti živel blizu železnice, sem se na njen zvok navadil kot na nekaj pomirjujočega, kar mi je dajalo ritem.

Se strinjam. Poznaš Blaisa Cendrarsa?

Seveda!

On je res sijajen, moj pisateljski vzornik, ki je resnično živel na poti. Prebival je na čudovitih krajih, vendar je vedno izbral sobo brez razgleda. Rekel je: »Rad slišim vlak. Če slišim vlak, imam namesto popolnega notranjega miru in osame stik z dogajanjem okoli mene, z ritmom življenja, ki prihaja in odhaja.« Tako da mi je bilo kar po volji, da sem bival v zadnjem delu stavbe, da nisem imel tistega čudovitega razgleda na grad, ki bdi nad Ljubljano. No, ne bi se branil kakšnega kosa pohištva več. Trenutno pišem črtico z naslovom Plečnikov pograd; kot veš, si je dal narediti prekratko posteljo, da mu ne bi bilo preveč udobno. Ko je umrl in so prišli narediti njegovo posmrtno masko, so jo naredili po njegovih stopalih, ki so na enem koncu štrlela ven. (smeh)

Bi ti bilo ljubše, da bi te povabila kakšna premožna kneginja na svoj podeželski dvorec?

Seveda! (smeh)

Pa ne, da bi zdaj spet romantizirala preteklost …

Sploh ne. Lahko bi bil tudi kot Robert Walser, rade volje bi šel nekam za butlerja.

 

Naval razumevanja

Ko si mi nekoč omenil Cankarja, si rekel tudi nekaj o njegovih angleških prevodih, češ da so zastareli in da bralca silijo v neko specifično in preživelo interpretacijo …

Vsi prevodi pred to zadnjo knjigo, Images from Dreams (Podobe iz sanj), ki je izšla pred kratkim, so bili iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Torej v zelo zaprašeni angleščini, ki je ni prav zabavno brati. Images from Dreams je precej boljši prevod. Melanholičen, če ne že kar na robu propada, glede na to, da gre vendarle za avtorjevo zadnjo knjigo, ozirajoč se nazaj k mladosti, preteklim ljubeznim in naprej k smrti. Pri čemer je zaradi te ideje s črticami dandanes pravzaprav precej berljiv, s temi hitro prebavljivimi mislimi in opažanji. Evo, spet fragmenti. »Radikalno!«

Čeprav vsi pravijo, da se kratka proza ne prodaja …

Ja.

In tukaj smo, nihče nima časa ali zbranosti, pa vendar so postali romani z e-knjigami menda daljši.

Ja, to vsi pravijo. Založniki imajo rajši romane, ne glede na njihovo kračino, tako da poskušajo še 80 strani dolg tekst, kar je pravzaprav novela, prodati kot roman. Za svojo drugo knjigo sem sprva mislil, da bo zbirka kratkih zgodb, pa sem jo tudi spremenil v roman. Založniku se je zdelo, da je za kratke zgodbe še prehitro.

Kako to misliš, prehitro?

Češ da si lahko kratkoprozno zbirko privoščijo samo slavni pisatelji. A če pogledaš splošne bralske komentarje kratkoproznih zbirk, vidiš, da pogosto pravijo nekaj v smislu: »Ja, ta in ta zgodba mi je bila všeč, ampak ravno takrat, ko me je zares potegnila, se je tudi končala.« (smeh) Torej bo že res. Povprečen bralec ni navdušen nad kratko prozo. Kar mi povzroča frustracije, saj je prav kratka zgodba, če bi že moral izbirati, moja oblika. Zabavno jih je pisati, pa še prikladne so, če si pogosto v gibanju. Eno zgodbo lahko napišem v nekaj dnevih ali enem tednu. In grem naprej.

Pa misliš, da bo komu dandanes v Veliki Britaniji sploh mar za Cankarja? Koga bi raje izdal: Cankarja ali mladega pisatelja v dvajsetih?

Cankar je ustvarjal v zelo burnem obdobju. Mnogi pisatelji iz tistih časov so brani še danes. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bil tudi on eden izmed njih. Vendar pa potrebuješ v Veliki Britaniji še neki dodaten razlog, da te nazadnjaki, brezbrižni do Evrope, sploh opazijo. In razen stoletnice smrti zanje ne vidim pravega razloga. Bom pa nov prevod poskusil recenzirati ali vsaj omeniti.

Naši prevajalci nenehno opozarjajo na potrebo po posodobljenih prevodih nekaterih del, ki so mogoče že kanonizirana. V zadnjem času je bilo govora denimo o Dostojevskem in Whitmanu. Ampak zdi se mi, da za prvi vtis ne dobiš še druge priložnosti. Torej utegnejo stari prevodi vendarle obstati?

Nisem prepričan – kajti kdo pa sploh ima do njih dostop? Večina jih je v vaši narodni knjižnici (v njeni čitalnici sem prav rad delal). Mimogrede, tudi kavarna v kleti je super, mnogi delajo kar tam. Vendar pa ves dan navijajo plesno glasbo! Kakorkoli, mislim, da se je do tistih prevodov nemogoče dokopati. Pregledal sem spletne strani raznih britanskih zbirateljev: za izvod bi moral odšteti približno 70 €. Čemu torej ne bi izdali novih prevodov, posebej če prejšnji sploh niso prišli do bralcev?

Ko si omenil kavarno, sem se spet spomnil na tvojo zgodbo Tudi vrane krakajo Krakov, ki se začne v neki zgodovinski kavarni. Zanima me, ali misliš, da je celinska Evropa ohranila kaj te stare kavarniške kulture? V tvojem delu je, se mi zdi, vsekakor prisotna če že ne nostalgija, pa vsaj hrepenenje po teh časih.

Hm, velik del mojega pisanja izvira iz hrepenenja, ne govori pa o kavarnah. (smeh) Ta kultura je vsekakor bolj prisotna v celinski Evropi kot pa v Veliki Britaniji, vedno je bilo tako.

Torej misliš, da še obstaja?

Ja, mislim, da ja.

Torej kavarne niso samo za hipsterje s prenosniki?

Ne, jaz ne hodim v hipsterske lokale.

Toda ti živiš v Berlinu …

Ja, torej sem lahko vzpon hipsterstva videl na lastne oči, zaradi česar mu nisem ravno naklonjen. Če pogledaš mojo zgodbo Hipsterji na razstavi …

… saj to sem imel v mislih …

… boš videl, da za to obstajajo številni razlogi. Saj ne, da jih ne maram; vidim jih kot konformiste, sokrive za vse, kar je šlo narobe.

Ampak saj se jim tudi v Ljubljani nisi mogel povsem izogniti, kaj?

Ni bilo tako hudo. Videl sem nekaj modelov v plaščih njihovih babic in tistih čudno obarvanih raztegnjenih puloverjih … To me še kar bega, da vidim ljudi v Berlinu ali Ljubljani nositi obleke, ki se jih spomnim iz Manchestra v osemdesetih.

Jožef, protagonist tvojega romana, se opiše kot »disident, izgnanec, begunec, kot bi bilo vse, kar mu je preostalo, kdo je in kje je,« in pove, da je navajen »›živeti na obronkih obrobja‹ v svoji lastni deželi.« To se mi je zdelo, posebej v luči aktualne begunske krize, zelo zanimivo. Poleg tega pa je lahko tudi ideja znamenitih izseljenskih pisateljev romantizirana. Si ti izseljenec? Begunec? Nomad?

Niti ne. (smeh) Dandanes ne gre več za izgnanstvo, še manj pa je to podobno beguncu, ki je izgubil res vse. Nemara pa nisem rezidenčni, ampak disidenčni pisatelj! Emigrant, to je bolj iz 20. let dvajsetega kot pa enaindvajsetega stoletja. A mogoče bom moral, da bom sploh lahko ostal v Evropi, zagrešiti kakšen zločin, zaradi katerega me bodo nekje na celini zaprli. Ali se poročiti. Sicer pa – hrana in prenočišče, po možnosti miza, papir in svinčnik. Če že hočeš romantizirati izseljensko izkušnjo, je to tipičen primer. Ali je bil Genet tisti, ki je nekaj časa prebil na Poljskem v zaporu v Katovicah?

No, pa vendar. Zdi se mi, da smo, ko pomislimo na pisatelje, kot so Kundera, Solženicin, Nabokov, Gombrowicz, Milosz (na kogar namiguješ tudi v romanu) in številni drugi, spet v nevarnosti, da jih začnemo romantizirati in mitologizirati, medtem ko smo še vedno nezmožni zares sprejeti drugačnost dejanskih beguncev, ki po možnosti niti niso pisatelji oz. intelektualci …

O pisateljih, ki si jih omenil, ne pišem; so pa v mojem delu prisotne medbesedilne aluzije na njihovo pisanje. Kot rečeno, niti njih niti koga drugega ne želim primerjati z bedo resničnih beguncev. Nisem v eksilu. Tudi ko sem v Berlinu in govorim nemško, ali na Poljskem in govorim angleško, še vedno pišem v angleščini …

… in še vedno nisi britanski pisatelj, kot praviš …

… saj obstaja še ta vmesni položaj. Toda težava je, ko tvoj jezik postane dragocenejši zato, ker ga ne govoriš. Samo pišeš v njem. Zaradi tega čutim, da se moram vsakih osem ali deset tednov vrniti v Veliko Britanijo. Zakaj slišati svoj jezik na ulici, to je srčika vsakega pisanja. Tudi če tekoče govoriš več jezikov in lahko razumeš njihov ulični vrvež, ni to nič v primerjavi tvojim jezikom, ki gre, ko ga zaslišiš, naravnost v žilo. Nič se ne more primerjati s tistim navalom razumevanja, ki ga prinese tvoj jezik in ki lahko spodbudi najrazličnejše ideje.

Prej bi rekel, da se počutim kot izgnanec, kadar sem predolgo v svoji deželi. Samo upam lahko, da v Brexitaniji ne bom prisiljen ostati!

 

Literatura je upor

Manchester, od koder prihajaš, je – tako kot Ljubljana – tudi Unescovo mesto literature. Kaj ti to pomeni? Si opazil kak pomembnejši razvoj, ki bi pomagal pri promociji branja in pisanja?

Mislim, da ja. Denimo številne šolske in knjižnične pobude. Ne vem, ali imajo kakšno rezidenco, vendar pa imajo v oktobru dober literarni festival. Kar še vedno manjka, je scena manchestrskih pisateljev, ki bi bili prepoznani kot manchestrski pisatelji. Vsaj ne od Anthonyja Burgessa naprej, mogoče še Jeffa Noona, še vedno dejavnega pisatelja znanstvene fantastike.

Čemu sploh čutiš potrebo po kakršnikoli sceni?

No, četudi je Manchester Unescovo mesto literature, pisatelji od tam še vedno niso prepoznavni. Mogoče edino iz širše regije, kar pomeni 3,5 milijona ljudi, torej je tudi laže ubežati kakšni specifično manchestrski identiteti. Nisem v stiku z ljudmi, ki ta projekt vodijo, tako da niti ne vem, kaj zares sploh počnejo.

Ali potlej pripadaš kakšni drugi literarni sceni?

(izdih)

Ali pa bi kateri nemara želel pripadati?

Em … Ne vem. Po mojem je to duhovna zadeva.

In kaj naj to pomeni?!

(smeh) Seveda poznam precej pisateljev po Evropi, nekatere izmed njih sem spravil tudi k britanskim založnikom. Vendar pa to ni kot Stammtish v Berlinu, kjer se vsak teden zbere stalno omizje. V Berlinu imam eno takšno, gre pa v glavnem za slikarje in fotografe, ne pisatelje. Kar se torej tiče kavarniške kulture, je to v Berlinu – kamor hodim že 15 let – kultura Stammtischa. Ki nudi neverjetno podporo – nekemu slikarju napišeš besedilo za katalog, nekdo drug ti oblikuje naslovnico za knjigo. V resnici gre za solidarnost, za vzajemno obiskovanje nastopov in razstav – tega v Veliki Britaniji ni. Stammtisch tam ne obstaja, razen mogoče srečanj kakšnih elitističnih londonskih skupinic.

Torej gre za večjo stopnjo demokratičnosti?

Ja, za bolj izrazito – oz. vsaj drugačno, bolj odprto – demokratičnost, za večjo dostopnost. Srečaš se z drugimi ustvarjalci, kar se mi v Veliki Britaniji sploh ne oz. bolj poredko dogaja.

… niti v Manchestru?

Ne, rekel bi, da ne.

Ker so drugi tako nedostopni?

Pač ne živim tam, tako da se z nikomer ne srečujem redno.

Pa obstaja trenutno kakšen kraj, ki bi mu rekel dom?

Moj pisalni stroj! Nekje na obali. Ampak zdaj, v tem trenutku, spanec na Plečnikovem pogradu!

Ampak če je tako, potlej si ti tisti večni tujec, Drugi …

Tako je! In pisanje je način, kako se s tem soočati. … Zato tudi ne maram britanskih romanov o brexitu, kot je denimo knjiga Srednja Anglija (Middle England) Jonathana Coa, komedija o tem, kako se srednji sloj ob večerji odziva na brexit. Kar se mene tiče, bi naslov moral biti preprosto Srednjeslojna Anglija (Middle-class England), ker ne predstavlja – in se niti ne trudi doseči – nikogar izven Londona, še posebej v evropskem kontekstu. Me ne nagovarja. Je pa med desetimi najbolj prodajanimi knjigami, jasno.

Recimo, da bi ti mi naročili, da napišeš tekst o brexitu – bi sprejel?

Saj sem ga že! Poslovi se od zajtrka. Toda zdaj imam pomisleke glede objave. Najverjetneje bo moral počakati na postumni izid.

In če bi nekdo naročil, da tak tekst napišeš, ali bi se ti to zdelo kot izpolnjevanje kvot?

Ne.

Se ti je kdaj zdelo, da te kot britanskega avtorja zlorabljajo zaradi kvot? Sprašujem, ker se to utegne dogajati avtorjem manjših jezikovnih skupnosti, pri čemer pa kar predpostavljamo, da pomeni pisati v angleščini zgolj zmago, kot da cel svet samo čaka na tvojo naslednjo knjigo …

… kar pa niti približno ne drži. Pravzaprav je precej naporno. Toliko avtorjev. In tista razredna hierarhija – kot v družbi, tako tudi v literarnem svetu –, regionalizem in vse drugo, skozi kar se moraš prebiti, in se je pod toriji samo še poslabšalo.

Kako?

Imaš denimo uveljavljeno londonsko literarno sceno, znotraj katere ima vsak svoje zveze in prijatelje. Pravzaprav vse deluje preko te mreže. Če prihajaš od zunaj, potrebuješ nekoga, da jamči zate ali te vpelje v družbo. Jaz sem imel srečo. Ko sem zaključeval doktorat, sem literarnemu uredniku New Statesmana, ki je ravnokar prevzel to pozicijo, napisal pismo. To so bili še dobri stari časi pisanja pisem (saj je že bil internet, a vseeno). Rekel je, da je to bilo prvo pismo, ki ga je, ko je nastopil službo, pričakalo na mizi. Poslal mi je knjigo in objavil mojo recenzijo. Tri mesece kasneje je šel na kosilo z literarno urednico Guardiana, ki mu je rekla, da ravno iščejo nova kritiška peresa in ga vprašala, ali bi koga priporočil. In je rekel, da pozna nekega tipa iz Manchestra … Ampak v nekem smislu je bila to zgolj motnja pri pomembnejšem opravilu pisanja proze.

Ampak ti zdaj kritiziraš prav to sceno, ki ti je ne nazadnje dala dostop?

Natanko tako, ampak poudariti hočem, kako težavno je bilo. Moraš imeti srečo. Ali dobiti kakšno literarno nagrado, tako kot sem jo jaz. Še posebej če si s Severa! Sicer nimaš šans, razen če slučajno padeš v katero od kategorij za kvote, ki jih trenutno poskušajo izpolniti. Glede na to, da hoče založništvo dandanes odkljukati vse predalčke, se še vedno pretvarjajo, da razredna hierarhija ne obstaja, obenem pa je literatura delavskega razreda še vedno spregledana.

Pa obstajajo kakšne alternativne scene?

V založništvu?

Ja.

Hm, jaz sem sicer sodeloval z enim od osrednjih založnikov, čeprav se je za moje delo zanimalo tudi nekaj neodvisnih. Ampak po mojem je mainstream posrkal precej teh t.i. neodvisnih scen.

Si tukaj dobil občutek, da takšne scene v Ljubljani obstajajo?

Na Metelkovi in v Rogu! A sem bil nekoliko razočaran, saj sem bral, na kakšne načine so se morali skozi leta boriti, tako da sem pričakoval, da bodo bolje razviti. 

Kako to misliš, bolj alternativni ali – manj alternativni?

Bolj alternativni. Praviš, da so v Berlinu hipsterji, prav, vendar pa tam še vedno obstajajo številni precej anarhistični kafiči in bari in noro pocenske stvari, zares razvejano podzemlje, privrženci študentskih gibanj, ljudje vseh starosti, s katerimi se lahko družiš. Tega tukaj ne zaznavam, je pa seveda res, da gre za povsem drugačno merilo. Samo dobro je, da Metelkova in Rog obstajata, četudi vrtijo samo drum and bass, na kar še vedno ne znam plesati! Ampak alternativno/neodvisno, to je samo drža, katere postopni zaton je neposredno povezan z družabnimi omrežji, z generacijo »fakebooka« in »g@@gla«, ki je s tem mainstreamom odrasla in ne pozna ničesar drugega.

Zame je literatura upor, sicer se mi niti ne bi zdela vredna truda. Že samo pisanje kot dejanje izzivanja, parodiranja, razgaljenja medijskega/političnega/gospodarskega jezika, ki je tako scela pogoltnil kulturo, to je bistveno, ta nenehni, neprekinjeni upor. Pišem, sem v gibanju, tečem!

Ali zato v svoje pisanje vključuješ toliko tujih besed in stavkov?

(smeh) Nekoč sem si privoščil malo zabave na nekem drugem BBC-jevem radijskem programu (ali pa sem samo spil preveč kave). Živel sem v Berlinu, pravkar je izšel moj prvi roman, pa sem izjavil, da pišem zgodbo hkrati v nemščini in angleščini. Ko sem prebral nekaj stavkov, so vsi bruhnili v smeh, ker vse skupaj seveda ni imelo nobenega smisla. Ampak včasih pa to deluje, mogoče sem v nekem obdobju s tem pač pretiraval (upam, da ne na pokroviteljski način). Tudi Benjamin je pisal o učinku, ki ga dosežeš, če v neki stavek premišljeno vrineš tuje besede. Zato sem zdaj bolj previden. Takrat mi je šlo za to, da bi izobrazil britanske bralce. Več kot očitno je, da mi je spodletelo. (smeh) Vodja oddaje, ki mu je bil moj roman sicer všeč, je takrat rekel, da se bere kot prevodna literatura. 

Je bilo to dobro ali slabo?

To sem tudi jaz vprašal! Po njegovem je roman na vsaki strani vseboval nekaj izrednih stavkov, kar sem razumel kot pohvalo, še vedno pa je bil mnenja, da se bere kot prevod. In v nekem smislu sem tudi to vzel kot kompliment – mar ni prav to namreč dokaz, da sem evropski pisatelj? To pač ni bila tista staromodna Queen’s English, kot da viktorijanski jezik, za katerega si velik del britanske literarne kulture še vedno prizadeva. 

Je mar to tisti upor, ki si ga omenjal? Da ne pišeš v jeziku, ki je govorjen – in pisan – okoli tebe? Ali pa bi pisal tudi v nemščini, če bi lahko?

Precej rad bi pisal v nemščini, ja. Poskusil sem napisati nekaj pesmi.

In tisto zgodbo.

Ja. Kar se je zdelo večini ljudi absurdno.

Je to spet upor?

Ne, bralcu se vendar nočeš upirati!

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.