Anna Spólna: Neodvisnost od pravil literarnega življenja ali pretirana samopromocija?

Pogovor s poljsko kritičarko Anno Spólno

Andrej Hočevar

Katero področje te kot kritičarko najbolj zanima?

Zanima me evolucija poljske poezije po 2. svetovni vojni, čeprav objavljam tudi recenzije novejših romanov in esejističnih zbirk. Še posebej rada pišem o sodobni književnosti v luči literarne tradicije. Ostajam zvesta tako imenovanim »starim pesnikom«, ki jih posebno cenim (recimo pred manj kot letom dni preminulemu Tadeuszu Różewiczu), vseskozi čakam na nove pesmi Jacka Podsiadła ali Marcina Świetlickega, z veseljem pa prebiram tudi prvence.

Imajo poljsko kritiki dovolj priložnosti, da objavijo svoje delo?

Možnosti za objavo ne manjka, sploh če kritik za opravljeno delo ne pričakuje plačila. V takem primeru se v časopisih, od internetnih do tistih bolj priznanih, ki v tiskani obliki izhajajo že desetletja, zmeraj najde dovolj prostora. Na internetu kar mrgoli literarnih portalov in blogov, ki objavljajo recenzije (resda so te zelo različne kakovosti, včasih bolj spominjajo na kolumne ali celo na zgolj informativna obvestila). Veliko teže je priti do objave v znanstvenih revijah, predvsem v tistih, ki zasedajo prva mesta na seznamu Ministrstva za visoko šolstvo in znanost. Včasih se na takšno objavo čaka celo več kot eno leto.

Ali obstaja pri vas nagrada za kritika?

Najpomembnejša nagrada, ki jo od leta 1980 vsako leto podeljujeta Malopoljsko vojvodstvo in mestna občina Krakov, je nagrada Kazimerza Wyke za posebne dosežke na področju esejistike ter literarne in umetnostne kritike. Med dobitniki te nagrade so najpomembnejši poljski kritiki (med drugim Jerzy Jarzębski, Michał Głowiński, Michał Paweł Markowski). Leta 2015 jo je prejel Andrzej Mencwel. Ob tem je treba omeniti še nagrado Fundacije Kościelskih, nagrado Andrzeja Kijowskega, nagrado Samuela Bogumiła Lindeja, ki jo podeljujeta pobrateni mestni občini Toruń in Göttingen ter nagrado Transatlantyk, ki jo podeljuje Poljski inštitut za knjigo. Zanjo se lahko med drugim potegujejo tudi avtorji literarno-kritiških publikacij.

Katere so, po tvojem, najpomembnejše publikacije, ki objavljajo tudi literarno kritiko?

Med dnevnim časopisjem, ki redno objavlja kulturne (torej tudi literarno-kritiške) recenzije, velja omeniti Gazeto Wyborczo in Rzeczpospolito. Med mnenjskimi tedniki Polityko, Tygodnik Powszechny in Wprost. Pri tem je treba omeniti, da politično bolj radikalni tedniki objavljajo samo kritike del tistih avtorjev, ki ustrezajo svetovnopolitičnim nazorom njihovih bralcev. Zvesto (a ne prav številno) bralsko publiko ima tudi specializirana kulturna periodka. Dobre literarne kritike objavljajo na spletni strani internetne revije Dwutygodnik.com. Sama najbolj cenim Twórczość (ki neprekinjeno izhaja že od leta 1945), Odro, Akcent, Frazo, FA-art, Opcjo ter žalujem za Kresi, ki so leta 2010 prenehali izhajati. Zaupam tudi mnenjskim besedilom v Przeglądu Filozoficzno-Literackim in Tekstualiah. V revijah Pamiętnik Literacki, Przegląd Humanistyczny, Ruch Literacki in Teksty Drugie objavljajo izključno znanstvene članke. Ti so namenjeni predvsem akademski publiki.

V svoji kritiki si obravnavala knjigo Letni čas Tomaža Šalamuna. Si za njegovo delo slišala že prej? Tomaž Šalamun je pred nekaj meseci žal umrl. Od takrat je bilo organiziranih kar nekaj dogodkov v spomin nanj in na njegovo delo. Njegov vpliv na našo kulturo je neprecenljiv.

O Tomažu Šalamunu sem vedela veliko premalo: zavedala sem se pomembnosti njegove poezije, kot študentka sem prebrala nekaj njegovih pesmi iz zbirke Straszne Świeta (Strašni prazniki), a so bile zame prezahtevne. Raje sem prebirala zbirke njegovega nečaka, Miłosza Biedrzyckega. Šele ko je bil Šalamun leta 2005 gost festivala Poznań poetów in leta 2013 gost festivala Miłosza v Krakovu, sem začela pobliže spoznavati njegova dela.

V svoji kritiki si brala Šalamuna kot nadaljevanje modernističnih estetik z začetka 20. stoletja, kar v nekem smislu ni sporno, a hkrati si omenila mlajša poljska pesnika Pawła Sarna in Szczepana Kopyta. Kakšna je povezava med njimi?

Pesniki, ki se radi navezujejo na Šalamuna, so si med seboj skrajno različni: od Krzysztofa Siwczyka in Wojciecha Bonowicza do Szymona Kopyta in Adama Zagejewskega. Njegov vpliv prepoznavam tudi v delih Justyne Bargielske in Adama Wiedemanna. Drznila si bom podati splošni, a po mojem mnenju edini pravilni odgovor. Slovenec je pokazal paleto možnosti, ki jih daje ločitev pesniškega jezika od neposredne nanašalnosti, osvoboditev tega jezika od poenostavljene mimetičnosti. Dokazoval je, da lahko pesem odseva samo sebe, da lahko razširi razsežnosti domišljije, ki je običajno omejena s težnjo po zvestem poimenovanju sveta. Surrealistična svoboda, avantgarda in imagizem – samo to in vse to.

Šalamun je bil, in to ne samo v Sloveniji, tisti pesnik, ki je vsako generacijo na novo naučil, kako osvoboditi jezik in se predati pesniški svobodi. Ali obstaja podobna figura tudi v poljski poeziji?

Težko bi bilo najti poljskega pesnika, po katerem bi se v taki meri zgledovali toliko mlajših besednih umetnikov. Na začetku 90-ih let se je veliko govorilo o vplivih Juliana Przybośa in o njegovem radikalnem avantgardizmu. A veliko močnejši vpliv je imela lingvistična poezija in poetična proza Mirona Białoszewskega, čeprav avtor Obrotów rzeczy (Obratov stvari) vse do danes ostaja svojevrsten pesnik, ki ga ni mogoče naslediti brez epigonstva. Množici avtorjev, ki so debitirali po letu 1989, veliko avtoriteto predstavlja Andrzej Sosnowski, ki močno eksperimentira z metaforičnim potencialom poljskega jezika. Nedosegljiv vzor poguma pri kršenju literarnih norm in tematskih tabujev (tudi tabuja smešnosti in banalnosti) pa je dolga destletja ostajal Tadeusz Różewicz.

V svoji kritiki si omenila, da so bile na Poljskem najprej potrebne določene družbene spremembe, preden je Šalamunova poezija lahko bila zares sprejeta. Kakšna se ti zdi trenutna situacija? Kaj je tisto, kar motivira mlade avtorje – eksperiment, osebna izkušnja ali družbeni angažma?

Menim, da poezija zmeraj izhaja is osebnih izkustev, le da se ta v njej odražajo v različni meri. Motiv za ustvarjanje je zelo osebna zadeva, ob tem pa tudi le redko ostaja nespremenjen. Na Poljskem imamo trenutno močan val družbeno angažirane (naj bo to spoštovanje pravic žensk, kot na primer v antologiji Solistki (Solistke), ki je izšla leta 2009) in politično angažirane poezije (na primer pesmi, ki so nastale po katastrofi v Smoleńsku, 10. aprila 2010). Avtorji, ki bi eksperimentirali s formalno platjo poezije kot na primer – naj na tem mestu omenim samo avtorici različnih generacij – Krystyna Miłobędzka (1932), ki v zadnjem času doživlja ustvarjalno renesanso, in Agnieszka Mirahina (1985), so vse redkejši. Njihove pesmi od bralca zahtevajo določeno znanje, zaradi česar teže najdejo pot do širšega bralstva.

Zbirko svojih kritik si objavila tudi v knjigi. Glede na to, da imajo kritike sicer bolj kratko življenjsko dobo, kaj je po tvojem tisto, kar zagotovi takšnim zbirkam dodatno vrednost, tudi ko so obravnava dela že prešla v literarni spomin ali, po drugi strani, pozabo? Misliš, da ima literarna kritika torej širši, bolj globok vpliv, in ni obsojena na svojo efemerno eksistenco mnenja v časopisu ali reviji?

Literarno-kritiške knjige resda spominjajo na zbirko recenzij, a gre pri njih pravzaprav za dobro premišljeno celoto. Odsevajo svežo literarno resničnost, kot zbirka umetniških dogodkov, ki se hkrati medsebojno osvetljujejo. Morale bi govoriti o razvoju izbranih avtorjev, sploh če se nanašajo na konkretna dela v luči njihovih celotnih opusov. Najboljšim kritikom uspe ustvariti knjige – panorame, v katerih poimenujejo  vse najpomembnejše pojave svojega časa. Takšni prelomni knjigi poljske kritike, ki sta prevrednotili literaturo, sta bili knjigi Jana Błońskega (Zmiana warty, Menjava straže) in Kazimierza Wyke (Rzecz wyobraźni, Stvar domišljije). Vodniki po sodobni literaturi so kritiške knjige Mariana Stale – zame največjega mojstra, Piotra Śliwińskega, Przemysława Czaplińskega, Jacka Łukasiewicza, Anne Legeżyńske. Ni naključje, da so prav ti tudi avtorji ali soavtorji akademskih učbenikov o literarnih pojavih zadnjih petindvajset let.

Poleg tega, da predavaš na univerzi, si tudi članica uredniškega odbora revije Miesiecznik prowincjonalny. Ali lahko, prosim, na kratko predstaviš revijo in načine, kako se ti področji tvojega dela prepletata?

Miesięcznik Prowincjonalny je kulturna revija, ki jo izdaja radomska javna mestna knjižnica, pod uredniško taktirko Anne Skubisz-Szymanowske. Izhaja od leta 1998 in od takrat je izšlo že približno 150 številk. Berejo ga predvsem Radomčani, a ta kljub temu redno potuje v šest držav in 49 mest po vsem svetu. Berejo ga v ZDA, Veliki Britaniji, Švici, na Nizozemskem in v Nemčiji. V stalni rubriki, poimenovani Galeria Prowincionalna, so bila predstavljena dela že več kot 70 umetnikov (slikarjev, kiparjev, fotografov).

Z revijo sodelujem od leta 2000, od leta 2006 sem članica uredništva. Redno pisanje recenzij je najboljša motivacija za iskanje pomembnih, obetavnih knjig, ki se pojavljajo na trgu, ter najboljša šola za skrbno, premišljeno selekcijo in zbrano branje. Omejena dolžina besedil sili k sintezi, profil tipičnega bralca naše revije (izobraženec iz srednje velikega ali velikega mesta, ki nima podrobnega pregleda nad najnovejšo književnostjo) pa pisca uči zahtevne preprostosti izjavljanja.

Vse moje delo, ki ga opravim kot literarna kritičarka – objavljala sem v ducat različnih revijah in na internetnih portalih – je tesno povezano z mojim znanstvenim (raziskujem povojno, a tudi najnovejšo poezijo, organiziram znanstvene konference o sodobni literaturi) in didaktičnim delom (predavam poezijo 20. in 21. stoletja ter vodim vaje iz analize in interpretacije pesmi, izdanih v zadnjih nekaj letih).

Kako bi, kot članica žirije za literarno nagrado, opisala trenutno literarno vzdušje – vlada med avtorji močna tekmovalnost?

Avtorji med seboj tekmujejo bolj, kot bi to bili pripravljeni priznati. Literarne nagrade (sploh tiste najbolj prestižne, kot na primer Nike, Angelus, Gdynia, nagrada Fundacije Kościelskih, v zadnjem času pa še nagrada za poezijo Wisławe Szymborske) so način, kako avtor najlaže utrdi svoj obstoj ne le v zavesti profesionalnih bralcev, temveč tudi običajnih ljubiteljev dobrih knjig. Nagrajene knjige se tudi bolje prodajajo, čeprav se mi zdi, da avtorjem še zmeraj največ pomeni prepoznanje s strani kritikov in strokovnjakov, ki sedijo v žiriji. Tu in tam pride celo do neljubega kršenja razpisnih pogojev (avtorji svoja dela pošiljajo na več razpisov hkrati ali pošiljajo že objavljena besedila), kar glede na njihovo število niti ne čudi – na Poljskem je vsako leto razpisanih več sto razpisov. Zgodi se tudi, da avtor zavrne nagrado ali celo samo nominacijo (pri tem vodi Marcin Świetlicki). Tovrstne reakcije si lahko razlagamo bodisi kot dokaz neodvisnosti od pravil literarnega življenja bodisi kot pretirano samopromocijo.

Prevedla Staša Pavlović

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica