Prozni prvenec Stanke Hrastelj je v češki literarni kontekst vstopil v skoraj idealnem trenutku. Med tukajšnjimi literarnimi kritiki namreč nekaj zadnjih let na področju proze poteka na sploh tvorna razprava, katere osnova je polemika med »avtonomisti« (apologeti pisave, ki se ne ozira na bralca, temveč predvsem na jezikovno samobitnost in predstavni svet dela) in »recepcionisti« (zagovorniki t. i. kakovostnega mainstreama, bralsko dostopne, a hkrati kvalitetne literature). Poleg tega pa je pri nas v zadnjih letih naenkrat izšlo nekaj knjig, med katere bi se lahko tukajPreberi

Opus Katarine Marinčič si je naposled utrl pot do francosko govorečega bralstva z delom, ki ga je ovenčala slovenska nagrada fabula. Francosko govoreče občinstvo se lahko odslej seznani z zbirko novel, ki je bila v slovenščini objavljena leta 2005 z gladkim naslovom O treh, ki se v francoski verziji v prevodu Florence Gacoin-Marks glasi Trois. Lastnosti te knjige so dovolj ugodne, da z njo vzpostavimo stik: več pripovedi, trije predmeti oziroma univerzumi, skupna splošna tematika, in vse to s podpisom izvežbane avtorice. Kot jePreberi

Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

Kako bi opisala trenutno stanje kritike v Argentini? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv?

Če govorimo izključno o literarni kritiki, je ta vezana tako na akademsko kot na novinarsko dejavnost, in po mojem mnenju bolj na prvo kot na drugo. Literarna kritika je v veliki meri omejena na časopisne književne liste, torej nima večjega dosega in vpliva. Obdobje, ko so bili literarni kritiki spoštovane in uveljavljene javne osebnosti, je že davno mimo. Obstajajo primeri, ko se kakšnega kritika zaprosi za časopisno kolumno ali paPreberi

1.

Za začetek lahko rečemo, da je prevajanje način širjenja informacij. »Prevajati« pomeni »predajati«, »deliti z drugimi«, pa tudi »izdajati«.

2.

Moj rojstni kraj, Des Moines, ima francosko ime. V nasprotju s splošnim prepričanjem se ne nanaša toliko na tistih nekaj »menihov«, ki naj bi pripluli vzdolž Mississippija, temveč na indijansko pleme – Moingona (Moingwena) –, nekdanje prebivalce tega območja.Preberi

Katero področje te kot kritičarko najbolj zanima?

Zanima me evolucija poljske poezije po 2. svetovni vojni, čeprav objavljam tudi recenzije novejših romanov in esejističnih zbirk. Še posebej rada pišem o sodobni književnosti v luči literarne tradicije. Ostajam zvesta tako imenovanim »starim pesnikom«, ki jih posebno cenim (recimo pred manj kot letom dni preminulemu Tadeuszu Różewiczu), vseskozi čakam na nove pesmi Jacka Podsiadła ali Marcina Świetlickega, z veseljem pa prebiram tudi prvence.Preberi

Kako bi opisala trenutno stanje kritike pri vas? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv?

Misim, da ima vsak dnevni in tedenski časopis rubriko za literarno kritiko. Ta je do neke mere zastopana tudi v vseh tiskanih medijih. Prav tako obstajajo televizijske in radijske oddaje, posvečene literaturi, kjer se najde mesto za kritiko, vendar v mnogo blažji obliki – najpogosteje so to promocije novosti, ne pa promocije kritiškega branja. Nisem povsem prepričana,Preberi

V tem trenutku se počutim kot Alfred Kerr, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Nekega jutra sem se prebudil kot slaven kritik.« Vem pa tudi naslednje: slava v obliki pozornosti javnosti se dandanes hipoma pojavi, pa tudi hipoma ugasne, zato bi rada svojih petnajst minut slave namenila – in upam, da mi boste odpustili – sporočilu, da svoj tekst, ki bo kritika literarne kritike, seveda razumem predvsem kot samokritiko in opozorilo sami sebi.Preberi

Glede na to, da pišeš tako poezijo kot tudi kritiko, poleg tega pa književnost tudi poučuješ, kateremu področju se trenutno najbolj posvečaš?

Objavila sem dve pesniški zbirki. S pisanjem v verzih sem poskušala doseči tisto, kar je v vsakem od nas najbolj avtentičnega in živega. Doslej sem poezijo dojemala kot način osvobajanja, obenem pa tudi ponovne ujetosti. Potreba po ritmu in po obliki je nazadnje ustvarila majhne zaprte prostore (primer mojih kratkih in zelo kratkih tekstov); v njih sem skušala zajeti in obvarovati tisto, kar je v nas najbolj krhkega in nezaščitenega.Preberi