Igra z zidom

Prozni prvenec Stanke Hrastelj je v češki literarni kontekst vstopil v skoraj idealnem trenutku. Med tukajšnjimi literarnimi kritiki namreč nekaj zadnjih let na področju proze poteka na sploh tvorna razprava, katere osnova je polemika med »avtonomisti« (apologeti pisave, ki se ne ozira na bralca, temveč predvsem na jezikovno samobitnost in predstavni svet dela) in »recepcionisti« (zagovorniki t. i. kakovostnega mainstreama, bralsko dostopne, a hkrati kvalitetne literature). Poleg tega pa je pri nas v zadnjih letih naenkrat izšlo nekaj knjig, med katere bi se lahko tukaj obravnavana zelo produktivno in organsko umestila. Takšna je teorija. Vprašanje pa je, kaj bodo z njenim potencialom naredile (beri, ali ga ne bodo zadušile) naše literarne razmere. Knjigi namreč poleg bralskega preti tudi kritiško nezanimanje. Če se to res zgodi, nas bo zaobšlo delo, ki je kljub svojemu skromnemu obsegu tako kompleksno in večplastno, da vprašanja, ki jih (četudi nehote) zastavlja, daleč presegajo zgoraj omenjeno razpravo in bi lahko postala izhodišče srednje- ali vseevropskih debat. Preko izključno osebnega in intimnega doživljanja sveta v delu pridemo do socialnih, političnih, širše umetniških in psihološko-filozofskih vprašanj, in to skozi vrata vznemirljivega pesniškega jezika.  

Kot sem že nakazal, se utegne zgoditi, da novela/roman Stanke Hrastelj pri čeških bralcih ne bo doživelega posebnega odziva, in sicer predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je, da bodo češki kritiki to knjigo najverjetneje spregledali, kar gre pripisati zlasti dejstvu, da so tukajšnji kritiški krogi zdesetkani: pomanjkanje pravih kritikov in kritičark, odsotnost slehernega institucionalnega temelja, ničelni strokovni prestiž, slabo stanje filološkega izobraževanja itd. V primerjavi denimo s slovensko literarno kritiko se je češka znašla v resnično žalostnem stanju (kar pa velja tudi za književnost nasploh: pisatelja češka družba dojema kot zajedavca, nadležen mrčes). Drugi razlog pa bi lahko bila založniška politika. Denimo, na hrbtni strani knjige najdemo natančen opis zgodbe, vključno s poanto o postopnem zdrsu v vrtinec psihične bolezni – zakaj naj bi povprečen bralec bral knjigo, za katero ve, kako se konča? Hkrati pa je tudi naslovnica precej neprivlačna in knjigo vizualno uvršča v povprečno, hitro pozabljivo zgodovinsko beletristiko. K občutku, da gre za nezanimivo zgodovinsko prozo, napeljuje tudi prevod naslova. V izvirniku Igranje, v prevodu pa (po naslovu enega od poglavij) Čínká zeď (Kitajski zid). Kar je kratkomalo vnebovpijoča pomenska zožitev: medtem ko je izvirni naslov izmuzljiv, nedoločen in prekipeva od možnosti, se češki omejuje na motiv zidu, ki protagonistko vedno bolj ločuje od družbe. Kar je, če ne drugega, preprosto škoda. 

In to toliko večja, saj se je v češki literaturi, kot sem že omenjal, v zadnjih letih pojavilo nekaj sorodnih knjig. Lani je denimo izšla novela Anne Bolave Do tmy (V temo), ki tematizira protagonistkino postopno duševno in telesno propadanje – v primeru Bolave gre za zeliščarico z obsesivno-kompulzivno motnjo, povezano z močnimi občutki tesnobe in odvisnostjo od analgetikov (Bolava je imela povrhu še podoben literarni razvoj kot Hrastelj: debitirala je kot pesnica z zbirko Černý rok (Črno leto), nato je objavila nagrajeni prozni prvenec). Leta 2014 je Petra Hůlová izdala novelo Macocha (Mačeha) s protagonistko alkoholičarko, materjo dveh otrok. Še pred tem, leta 2012, je izšel deloma avtobiografski roman lani preminule Zuzane Brabcove Stropy (Stropi [slovenski prevod je izšel leta 2014 pri Cankarjevi založbi]), v katerem se pripovedovalka proti svoji volji znajde na kliniki zaradi odvisnosti od psihofarmakov. Vsem tem prozni  delom je skupno, da so pisana v prvoosebni obliki, z vidika ženske, ki se spopada s psihično boleznijo, odvisnostjo oziroma obojim. Pri vseh se izkrivljen odnos do resničnosti prenese tudi neposredno v besedilo, njegovo strukturo in jezik. In vse knjige so pri čeških bralcih naletele na (relativen) uspeh. Teren za Čínsko zeď bi torej lahko bil pripravljen. Toda češki trg je (paradoksno) prezasičen, in četudi bi kritik skušal bralcu pomagati, da bi se v njem znašel, se njegovega glasu ne bi slišalo. 

Že dvakrat sem omenil jezik knjige: domnevam, da imamo v tem primeru opravka z žanrom poezije v prozi oziroma epa v prostem verzu. K temu me ne napeljuje dejstvo, da je avtorica tudi pesnica, temveč sama gradnja besedila. Gre za, recimo temu, sižejski tok zavesti, različico klasične modernistične tehnike, prilagojene 21. stoletju. Zrcali naglico naše dobe in njen vpliv na zavest današnjega človeka, ima izrazit stavčni ritem, posamezni stavki spominjajo na verze in se nizajo z maksimalno kadenco. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se v tej strukturi kaže dinamika uma shizofrene protagonistke, tj. uma, ki neselektivno, simultano sprejema vse impulze, ki vanjo pravkar vstopajo: v tem smislu Marinina osebna zgodba postane sinekdoha naše celotne današnje prenaseljene in zasičene ter hkrati s tesnobo prežete družbe, ki v postkomunističnih deželah že izdvaja prve predstavnike generacije, rojene v rastočem kapitalizmu. S postopnim razvojem zgodbe se tudi mera protagonistkine disociacije povečuje, tako se sprva relativno sklenjena naracija razkraja in stopnjuje, dokler ne prispe do točke Omega (naslov ključnega poglavja). Če ta moment interpretiramo v skladu s Teilhardom de Chardinom (pri čemer ni razloga, da ga ne bi), ugotovimo, da v bistvu ne gre za »konec«, temveč prej za točko konvergence, točko, v kateri se staknejo vse dotedanje razvojne linije, da bi sklenile evolucijo. In tako je tudi tukaj. Po poglavju Omega sledi kaotičen klimaks, nekakšen novi veliki pok v obliki poglavja brez sižeja Na nič ne mislim; preostala poglavja pa so nato nekakšen epilog, pojasnilo, dodatek. Činská zeď je rafinirano zložena celota, ki preko individualne zgodbe zrcali zgodbo celotnega vesolja.

Bistveno vlogo v celotni knjigi igra shizofrenija. Iz Marinke ustvari skrajno nezanesljivo pripovedovalko in bralca prisili, da si zastavi kopico vprašanj. Kaj je z njeno sumljivo alergijo na akrilate, zaradi katere mora pustiti službo zobozdravstvene asistentke? Gre za halucinacijo, resničnost ali pretvezo? Gre morda za metaforo? Zakaj v njenem odnosu z Erikom umanjka seks (vsaj na manifestativni, bralcu dostopni ravni), čeprav jo sicer ves čas oblega? Zakaj noče imeti otrok? Morda zavrača patriarhalni model ženske-matere in moškega-kruhoborca? Kaj pomeni njeno ime, ki vsebuje tako božjo mater Marijo kot svetega Duha (pater noster)? A ne igra Erik v bistvu vloge Jožefa, ki se je konec koncev tudi moral odreči seksu z brezmadežno devico Marijo? Če je to res, kje je potem v tej enačbi Jezus. Ga Marinka noče roditi? Lahko sploh verjamemo zgodbi, ki jo imamo pred seboj? Nekatere odgovore bomo morda odkrili po zaslugi ponavljajočih se motivov filma. Češki fenomenološko usmerjeni psihiater Svetozar Nevole (tudi njegova življenjska usoda je vredna romana) je trdil, da lahko shizofrenični pacienti resničnost doživljajo na neke vrste kozmični, celo verski ravni. Menil je, da ne bi smeli iskati duševno bolnih med geniji (kot se to kdaj zgodi), temveč bi morali genije iskati med duševno bolnimi. Nevole je tudi avtor študije O nenadnem podoživetju življenja »kot v filmu« ob soočenju s smrtjo oziroma podobnih pojavih (O náhlém znovuprožití života »jako ve filmu« při nebezpečí smrti a o jevech podobných), v kateri opisuje mejne trenutke, v katerih lahko posameznik izstopi iz toka časa in preko nekakšnega psihičnega ekvivalenta filma (kompleksnih podob, mentalnih slik …) podoživi svoje dosedanje življenje. A ni potemtakem celotna knjiga en velik »film«, ki ga iz omenjene točke Omega projicira protagonistka, obdarjena s shizofrenično modificirano dojemljivostjo, čustvenostjo in sposobnostjo sintetičnega doživljanja?

Ne glede na odgovor je jasno, da je Činská zeď veliko več kot »navadna« zgodba duševno bolne ženske, kot nas prepričuje hrbet ovitka češkega prevoda. To je provokativna podoba naše dobe, filozofski premislek, pesem v prozi in še mnogo drugega. Želel bi si, da bi bila knjiga na Češkem deležna enake pozornost kot v deželi svojega nastanka, kajti brez dvoma si jo zasluži. 

Prevedla Diana Pungeršič