Znamenja v tišini

Nazaj h kretskemu dihu

Leonora Flis

Če se je pred letom dni moja kretska pot končala z ljubeznijo, se je tokrat z njo začelo. Ko me taksist pobere na letališču v Chaniji, se spomnim zadnje skupne vožnje s Chrisom, pogovora in njegove dlani v moji. Ali moje v njegovi. Komaj dobro zavijeva na glavno cesto, ki vodi proti malemu zaselku Kokkino Metochi, kjer je moj začasni dom, in že se pogovor v taksiju nekako spelje k ljubezni. Menda skozi izmenjavo misli o odprtosti in gostoljubju Grkov. Rečem, da se rada vračam, ker so ljudje prijazni. 

»Zevs, saj veš, kdo je bil, kajne,« reče. 

Pokimam, »ja, seveda.«

»No, Zevs, bog vseh bogov, se pravzaprav imenuje Zevs Xenios, xenia pa v stari grščini označuje gostoljubje.« 

Zevs torej ni le bog neba in nevihte, prav tako ni le »oblakov zbiralec«, kot zapiše Homer v Odiseji, Zevs je zavetnik gostov in obiskovalcev in se maščuje nad tistimi, ki tujcem ali prišlekom storijo kaj slabega. In od tu k ljubezni. 

»Važna je ljubezen, veš« doda zgovorni in samozavestni taksist. »Ljubezen do sočloveka in seveda romantična ljubezen.« 

»Hm, ja, samo Zevs je precej menjaval ženske, ali ni tako?« previdno vprašam. 

Nikos, tako je bilo taksistu ime, se odloči preslišati moje vprašanje in nadaljevati z razlago, da Evropejci zaradi prevelike osredotočenosti nase ne znamo ljubiti, da pa je ljubezen nedvomno počelo vsega. Edina resnično pomembna stvar, zaradi katere smo tu. 

»Obenem,« mi resno reče, »je tudi izvor največje bolečine. Ne vem, ali je bolečina najboljši izraz, ampak, saj veš, to, da ne pustiš, da se ti zrahlja ego, to ponavadi prinaša bolečino. V ljubezni pa ego nima kaj početi,« mi pojasnjuje. 

»Kaj pa ljubezen do sebe, se ne začne tam?« vprašam v pričakovanju odgovora, ki bo morda spet povezan z mitologijo. »Kaj ni to predpogoj, da se lahko odpreš do drugega, da ljubezen daješ in sprejemaš?« 

»Ne, ne, ne. Gre za spoštovanje do sebe, zavedanje lastne vrednosti, to ni ljubezen.« 

»Prav,« odvrnem in se ozrem skozi okno.

Poznam pot, vidim smerokaz, ki napotuje k vasi Platanias, kjer sem leto dni nazaj poslušala grške napeve in pila kretsko rakijo, okoli naju so zeleni griči, nasadi oljk in vinogradi, polni zrelega grozdja. Mediteranski vonj sunkoma vstopa skozi priprto avtomobilsko okno. 

»Ampak saj Grki ste menda tudi nekako Evropejci, ni res?« rečem, ko se zdramim iz spominov. 

»Ne, čisto drugi smo, smo del EU, ampak to je to.« 

Spomnim se minojske kulture, ki je na Kreti cvetela pred izrazitejšimi indoevropskimi vplivi; pred leti sem namreč v Knososu obiskala ostanke palače kretskega kralja Minosa, sina Zevsa in Evrope, ki je vladal pred mikensko kulturo. Raziskovalci so dolgo verjeli, da minojska civilizacija izvira iz območij Palestine, Sirije, Egipta in celo Afrike, a novejše analize potrjujejo, da so imeli tudi Minojci pretežno evropske, mediteranske korenine. Vendar ne sprašujem več. Raje se osredotočim na zavito cesto pred nama in na zaliv Souda na najini levi, ki se v poznopopoldnevni svetlobi barva skoraj rdeče. Nikos se mi je najprej zazdel mehak, zdaj pa ga začutim kot bolj zaprtega, zaščitniškega do svoje domovine, predvsem pa zelo ponosnega na to, da je Grk. V daljavi se rišejo obrisi prodnate obale ob mojem bivališču. Pridiši mi po cedrah in cipresah, ki prepletajo svoje korenine ob poti, ki pelje k mojemu kretskemu domu. 

Prvo noč v Kokkinu Metochi, zaselku z le nekaj hišami, v svoji sveže prepleskani sobi z visokimi stropi in z veliko teraso sanjam o besedi mariposa. Ponoči se zbudim in si jo v polsnu zapišem. Ne vem, kaj pomeni, je pa gotovo španska, si mislim. Zjutraj me zbudi šelestenje palme pred mojim oknom. Zdi se mi, da je malo višja kot lansko leto in še malo bolj košata. Odprem balkonska vrata in globoko vdihnem. V misli mi priplava mariposa in s pričakovanjem odkritja nečesa dobrega besedo vtipkam v iskalnik. Mariposa ali špansko metulj. Metulj je, to sem večkrat prebrala, simbol sprememb, upanja, metamorfoz, pravzaprav življenja v celoti, lahko pa simbolizira tudi našo dušo. 

V trenutku se spomnim na intervju s Patti Smith, ki sem ga brala na poti na Kreto in na njeno knjigo Pač mulca, ki je bila na seznamu mojega poletnega čtiva. Patti namreč večkrat omenja, da verjame v znamenja na naši poti, v vzorce, ki se sestavljajo v zgodbe, v to, da nam življenje, če le uspemo držati pozornost, biti popolnoma posvečeni trenutkom, ponuja nekaj, kar ni naključno, nekaj, kar ima smisel in kar lahko, če pozorno prisluhnemo, zaslutimo tudi vnaprej. Seveda takšno razmišljanje ni nekaj, kar bi skušala osmišljevati zgolj Patti Smith, res pa so njene besede v tistem trenutku zame najbolj oprijemljive. V sanje se mi je prikradel metulj in ta misel mi je všeč. Čakam na namige, pričakujem sporočila. Ne zdi se mi neumno ali naivno, z mirno osredotočenostjo na tukaj in zdaj začnem svoje tokratno morsko bivanje. 

To je moje drugo potovanje na prav ta del Krete. Tu imam možnost najti tišino, ujeti čistost trenutkov, biti brez običajnih distrakcij življenja v mestu in vseh obveznosti, ki pritičejo vsakodnevnosti nasploh. Tu laže odkrivam kozmologijo lastnega življenja in, zdi se mi, tudi življenja v širšem pomenu besede. Okoli mene so neokrnjena narava, domače živali in gostoljubni ljudje. Ne čutim potrebe po pogledovanju na mobilni telefon ali preverjanju elektronske pošte, da bi videla, ali me kdo potrebuje za prevod, članek ali kakšen drug zapis, ali ima kakšen študent neopravljene obveznosti, ne posvečam pozornosti temu, koliko ur v dnevu imam še na razpolago. Samo sem. Strnjena obdobja tišine in neprisiljene osredotočenosti na trenutke mi omogočajo zaznavo znamenj, malih ali večjih namigov, spoznanj, ki nam jih ponuja življenje. V čisto materialni, fizični podobi ali pa v bolj subtilnih, recimo metafizičnih odtenkih. Skozi sanje, skozi nenadno misel, ki me prešine, skozi melodijo, ki mi jo veter prinese na ušesa, morda v podobah oblakov. 

Ko se čez nekaj dni odločim prvič obiskati Chanio, drugo največje mesto na Kreti, me v mojem mirnem obmorskem kotičku pobere prav Nikos. Pove mi, da vozi že od treh zjutraj, da je najprej odložil turiste z Norveške, ki so pošteno zamujali, in da ne sme absolutno ničesar pojesti, ker bi takoj zaspal. Kljub temu da se mi je zdel zelo prizemljen, skoraj ukoreninjen človek, ki si ne želi preveč raziskovati manj racionalnih realnostih, spet zaideva v nekoliko mistične sfere. Pripoveduje mi o nadzemskih lepotah narave na jugu Krete. 

»Moraš v Palaiochoro ob Libijskem morju, leži približno sedemdeset kilometrov južno od Chanie, in v sosednjo vas Sougio, z ženo sva bila tam na poročnem potovanju. Tam je vse najmanj petdeset let za nami, divje in naravno je,« pojasni. 

Med najino prvo vožnjo sem mu razlagala, kako rada imam tišino in kako mi, ker sem pri pedagoškem delu ponavadi obkrožena s precejšnjim številom ljudi in glasov, veliko pomeni odmik v spokojnost. 

»Ne bi se branila leta dni predaha v kakšnem odmaknjenem kraju,« pokimam. 

Dolgo sem živela v hiši z velikim vrtom, sedem let zdaj živim v stanovanju v mestem jedru. Čeprav se lahko sprehodim po bližnjem parku ali obmestnih gričih, pogrešam bližji in hitrejši stik z naravo. Manjka mi možnost, da se lahko v minuti iz kuhinje prestavim na travo ali pa objamem drevo, pogrešam ptičje petje, ki ga na moji ulici preglasi promet, rada bi spet posedela na terasi, ki gleda na bohotne hraste in gibke topole. Tudi zato so mi trenutki obdanosti z vsem naravnim tako dragoceni. 

»Skoraj malo meniška se mi zdiš,« reče Nikos in se zasmeji. »Misleci in vidci se radi odpravljajo v samoto.« 

»Prav nikakšnih preroških teženj ali nagnjenj nimam,« rečem z nasmehom in se ozrem po ulici, ki je polna cvetočih oleandrov bele in roza barve. 

»Veš,« nadaljuje Nikos, »Grki imamo svojega Nostradamusa, svetnika in preroka Paisiosa.« 

Z zanimanjem ujamem njegov pogled v ogledalu in mu tako pritrdim, naj nadaljuje. 

»Rodil se je v 20. letih prejšnjega stoletja v Turčiji, umrl pa nekje v 90. letih. Svoj mir in ustvarjalni prostor je našel na gori Athos na severovzhodu Grčije. Pred skoraj tridesetimi leti je napovedal propad Evropske unije in prepričan je bil, da se bo razkol začel z Veliko Britanijo. Njegovo področje je bila sicer bolj geopolitična situacija sveta, vseeno pa je v svojih bolj mističnih zapisih govoril tudi o znamenjih, ki jih življenje sleherniku postavlja na pot. O tem sva zadnjič govorila, se spomniš?« me vpraša in preveri stanje moje pozornosti. 

»Ja, seveda se spomnim,« pokimam z osredotočeno gotovostjo. 

»Imam prijatelja, ki je bil res hud znanstvenik na MIT. Pred nekaj leti se je odločil, da bo živel odmaknjeno življenje na jugu Krete. Najprej je želel oditi na otok Gavdos, potem si je domovanje raje ustvaril v Sougii. Paisiosa bere z velikim zanimanjem in večkrat mi je rekel, da veliko stvari v življenju ni v domeni našega odločanja in delovanja, na njih nimamo vpliva, vsega ne moremo pojasniti z znanstvenimi zakonitostmi, veš, kaj hočem reči? Pa ne mislim na vojne in naravne katastrofe, ampak na zelo osebne stvari, na primer na to, koga boš imel rad in kdo tebe.« 

»Alkimija življenja,« odvrnem. 

»Ja, nekaj takega,« mi pritrdi in v tišini nadaljujeva pot do Chanie. 

Preden se pripeljeva do Chanije, mi Nikos natančno opiše, kje moram obedovati, če mi diši morska hrana. »Naroči si morske ježke,« odločno reče. Kljub temu da sem večkrat slišala, da je meso morskih ježkov cenjena in okusna specialiteta, odkimam in rečem, da se bom raje odločila za kaj bolj tradicionalnega. Sardel sem se tisti teden že precej najedla, dišala sta mi bela riba in kozarec ohlajenega vina. 

Ko izstopim, me nemudoma objame vrtinec mesta. Avtomobilske hupe, motorji in nepregledna množica turistov, ki oblegajo ulice. 

»Naravnost po glavni cesti pojdi in prišla boš do pristanišča,« mi Nikos zakliče skozi okno. 

Relativno široko cesto sekajo male uličice, polne trgovin z nakitom, domačim oljem in začimbami, kozmetičnimi izdelki iz lokalnih sestavin, tu in tam je tudi kakšna trgovina z oblekami in čevlji. Preden pridem do pristanišča, se ustavim na malem trgu z ne tako majhno cerkvijo in nekaj kavarnami. Vroča in zaspana sobota je in komaj čakam na skodelico kave in ledeno vodo. Usedem se v lokal v bližini cerkve in se razgledujem po trgu. Potešim potrebo po kofeinu, se zadostno hidriram, naredim krajši obhod pravoslavne cerkve in se nato počasi odpravim do morja. Glavna cesta se zaključi na točki, ki odpira pogled na celoten pristaniški polkrog, preko zaliva pa je vidno staro obzidje s svetilnikom. 

Chanija slovi kot izredno zanimiva geografska in arhitekturna točka, saj sta zaliv z obzidjem in svetilnikom ostanka tako otomanskega cesarstva kot tudi kasnejše vlade Benečanov. Beneško pristanišče. Tako še danes imenujejo zaliv, ki je v Chaniji tudi najbolj priljubljena sprehajalna pot. Levo in desno od mene so restavracije, kavarne in bari. Nikos mi je rekel, naj se obrnem desno in grem čisto do konca »in tam boš videla taverno z ribami, ki ima res vsak dan odlično ponudbo«. Polmesečne poti ni konca, vsak lokal, ki se zdi zadnji, to ni, in postajam lačna in utrujena. Končno ugledam točko zaliva, kjer se turistični del prelije v obzidje, ki vodi do svetilnika. Restavracija, ki mi jo je priporočil (najverjetneje v lasti njegovih prijateljev), je skoraj prazna in me ne pritegne, zato se obrnem in se usedem v bližnji Salis, ki tradicijo prepleta z modernimi pristopi k pripravi hrane. Mize se vedno bolj polnijo in vidim, da restavracijo z dodatnimi sedišči širijo na pomol. Verjetno so lokali v Chaniji še globoko v oktobrske večere nabito polni in za noč ali dve ne bi bilo napačno imeti sobo z razgledom na Beneško pristanišče, načrtujem, medtem ko se mi v ustih topi brancin s feto. 

Brez kakšnega načrta ali pa namigov telefona hodim po ozkih ulicah, pritegne me lepo urejena trgovina z nakitom in vstopim. Z mlado prodajalko se zapleteva v pogovor in medtem ko ugotavljava, kakšen je moj stil za nakit, mi pove, da je trgovina v lasti staršev, da je študirala v Rethymnu, pristaniškem mestu na severu Krete, ki je bilo prav tako v lasti Benečanov, zdaj pa si želi oditi v Španijo in si tam za nekaj let oblikovati življenje. »Španija je krasna, ja, mi je pa boljša grška hrana,« se ji nasmehnem. Takoj mi priporoči tri tradicionalne jedi, ki jih moram nujno poizkusiti, med drugim tudi saganaki, v ponvi pečen sir, ki ga postrežejo z limoninin sokom. Najboljši saganaki naj bi iz sira graviera pripravljali seveda v Chaniji. Potem me previdno pogleda in reče, ali me lahko nekaj vpraša in da ni treba odgovarjati, če ne želim. 

»Seveda, kar vprašaj,« pokimam. 

»Zakaj mi toliko ljudi, ki jih pozdravim, ko gredo mimo trgovine ali pa se ustavijo, da bi kaj pogledali, ne odgovori niti s pogledom,« se zaskrbljeno ozre k meni. »To jemljem osebno in me prizadene. Saj jih ne silim v nakup, samo prijazno jih pozdravim in vprašam, ali lahko kako pomagam, svetujem.« 

»Nikakor tega ne smeš jemati osebno,« ji zagotovim in pomislim na čas, ko je bila moja občutljivost primerljiva z njeno.

Zdi se ji, da ne zna ravnati s strankami, da ne zna pritegniti ljudi, v resnici pa že dolgo nisem srečala tako odkrite in nenarejene osebe, ki resnično ni želela zgolj prodati svoje robe, ampak ugotoviti, komu jo prodaja, kaj ti je všeč, kaj ne in zakaj. Odločim sem za prstan s spiralo, v grščini imenovano meandros, ki je že v antični Grčiji simbolizirala neskončnost in celovitost bivanja, ji še enkrat zagotovim, da neodzivnost ljudi ni povezana z njenim načinom dela in odidem proti taksiju. Lokali se začnejo polniti z večerno izmeno gostov. Iz vsakega od njih se sliši glasna glasba, ki se na ulici meša z zvoki gostega prometa. 

Opazim, da me je prazna plaža, na katero sem zahajala, naredila prav zaščitniško do teh nekaj sto metrov obale. Zavem sem se razkošja, ki mi ga ves ta prazen in izčiščen prostor ponuja, hvaležna sem, a kadar se po pesku sprehodi kakšen obiskovalec, včasih vendar začutim, kot da je nekdo vdrl v moj prostor. Rada delim, čas, ideje, misli, pravzaprav v tem vidim smisel življenja, a vendar sem se dosledno zdrznila, kadar sem zaslišala korake. Zdi se mi, da mojemu zaščitniškemu občutju resnično botrujejo predvsem redke priložnosti, ko lahko sedim v tišini in so edino ozadje mojim mislim zvoki narave. Tu, na pesku, me zabava opazovanje psička, ki brezskrbno leta za valovi, se jim umika in spet teče v njih, ravno toliko, da mu oplazijo debele tačke. Pasji mladič je nekega jutra priromal na naše dvorišče, z menoj jedel zajtrk in tekel za mojim kolesom na obalo. Popolna brezskrbnost, igrivost, življenjska sila. S svojo radostjo je pritrjeval moji, odgovarjal je nanjo, ji dajal dodatno spodbudo za rast. Veter je na obali vedno močan, moja brisača je obtežena z vsaj petimi kamni. Sunki so precejšnji, a obenem blagodejni. Hladijo rdeče koščke moje kože in čistijo misli. 

Mrtvega galeba, ki je bil še zjutraj ujet v gibanje valov, ni več. Nič ni negibno. Večno spreminjanje vsega, kar je, me vedno znova navdihuje in pravzaprav pomirja. Trenutek je ali morda dva, preden toneče sonce postane temno oranžno, ko je svetloba bela in na predmete spet meče dolge sence. Takrat so silhuete bližajočih plažnih pohodnikov videti kot podobe bitij z drugih galaksij. Šele ko so čisto blizu, lahko razbereš poteze njihovih obrazov in prepoznaš njihovo zemeljskost. Takrat včasih razmišljam o tem, kako lahko v množici ljudi zgolj s kotičkom očesa zaznamo premike nam znane osebe. Hitrost koraka, premikanje rok med hojo, naklon glave, dovolj je le odblisk, prepoznanje je hipno. Še bolj takrat, ko imamo osebo radi. Ljubezen lahko v življenje vnaša hitra spoznanja in zavedanja. In tudi takrat in zato je lepa. Ko tako sedim v prostoru, kjer besede ostajajo misli, se mi zdi, da začutim obrise življenjskih struktur, vzorcev, ki ležijo pod površnjem naključnosti. Spet začutim dlan v dlani. Dovolj je biti, si rečem, zaprem oči in pustim, da mi veter po svoje mrši lase.

 

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V senci orjaškega čolna

    Agata Tomažič

    Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva.

  • Na bregovih reke Isis 

    Leonora Flis

    Po 28 letih sem drugič obiskala mesto, ki ga obdajajo in zapolnjujejo stolpiči, vrtovi, cerkve, kapele, pubi in taverne, skozenj pa umirjeno teče reka Isis. Vsak stolpič, vsaka kapela in tudi kakšen pub je največkrat v lasti enega od skupno 38 kolidžev, ki so del Univerze v Oxfordu. Zdi se mi, da se tamkajšnje življenje ne more odločiti, ali je globoko v tradiciji preteklih stoletij ali pa je popolnoma prilagojeno sodobnosti.

  • Zdravilo zoper zagovednost

    Agata Tomažič

    Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.