Zlati prah

Uroš Zupan

I

 

Vedno je ista slika, vedno ista podoba. Vedno je zlati prah. 

Verjetno je sobota popoldne, ali nedelja, verjetno si svet od nečesa odpočiva in je dremav in len kot maček, ki ga preplavljajo nevidni valovi toplote. Verjetno je letni čas, ki se ne more čisto odločiti, kaj bi pravzaprav rad. Ne ve, ali bi dokončno zakoračil v neko vnaprej zapovedano stanje, se zasidral med oklepaje definicije, v ustaljene predstave, se čvrsto ugnezdil ali bi se vrnil nazaj, si ponovno nadel obleko, ki jo je že odložil, se ogrnil v odsluženo kožo, čeprav se mogoče zaveda, da so takšne želje le naključen prihod na začasno osvobojeno ozemlje, ki ga bo vzela že naslednja noč. Če ne ona, pa skoraj zagotovo noč, ki ji bo sledila.

Ali pa bi ta letni čas pravzaprav rad vztrajal nekje vmes, na meji, na robu, med dvema dihoma, na črti, tanki in nevidni liniji, kjer se je izdih že končal in se vdih še ni začel, kjer čas za hip otrpne, se zdrzne in podvomi v svojo okrutno, mehanično vztrajnost.

Vedno je ista slika.

Industrijsko mesto. Pokopališče duhov. V mislih še živo, polno tople krvi in vzhajajočega kruha. Polno zvenečih korakov, ki dodajajo svojo prosojno barvo v mozaik izumrle resničnosti, svoje ritmične zdrse po pesku v svetlobne partiture pozabljenih dopoldnevov. 

Industrijsko mesto; v mislih še živo.

Gospodarita zlato in baker. Zlato, ki prihaja, ki se lušči z neba, nekako ujeto med sukljaje dima, ki bežijo iz dimnikov, da bi spletli prozorno mrežo, se zgostili in zlepili v plast lebdeče meglice in utrdili točno začrtano mejo pod nejasnim obrisom modrine – gospodarice višin. 

Zlato kot prah, ki sneži in se za vedno obdrži na predmetih in hišah, spremenjen v čudno, domišljijsko rjo, ki ne razjeda. Zlato poznih popoldnevov, dar slovesnega poslavljanja sonca, ki po spominu nezmotljivo obnavlja svojo zapovedano in določeno pot, in preden se izgubi in potone za hribom, postane njegovo raztreščenje veličastna kulisa redkim drevesom v igri pantomime.

In potem je tu še baker. Baker kot patina, kot nanosi na fasadah. Bakrena rjavina železnice, barva kamnov med železniškimi pragi. Iskre, ki padajo nanje od zavirajočih vlakov. Barva železniških peronov. Barva piskov in sopihanja odsluženih lokomotiv. Barva zidov, ki obkrožajo industrijske objekte, barva dimnikov in peči, fasad hal in skladišč, kasarn delavskih naselij, ki so podobne mnogookim pošastim, v oči katerih se je ujelo poznopopoldansko sonce in zdaj tam neti nekakšen časovno omejen požar, ki presega čas in prostor.

In vse skupaj je tako nenavadno podobno Traklovi zlati jeseni, tihoti zlatega dne, in vse skupaj je tako nenavadno podobno Schulzevemu dnevu, ki se je prevesil v plitek jantarni popoldan, postal za hip prozoren in zlat kot temno pivo, potem pa zdrsnil pod sanjske, obilno členjene oboke prostranih, pisanih noči.

 

 

II

 

Bila je nedelja, ko sem si prišel na jasno. Ko sem se prepričal. Ko sem spregledal. Ko so se vse predsanjske slutnje in vsa poznopopoldanska drsenja v spanec uresničili. Bila je nedelja, ko smo zastali; trije prijatelji, ki so se po naključju srečali, trije prijatelji, izgubljeni v različnih življenjih, trije plutovinasti zamaški na spremenljivi volji morja in svetlobe.

Vračali smo se s hribov in zastali na zadnji vzpetini nad mestom, preden se dokončno spustimo v dolino in porazgubimo v zadolžitvah, ki nam jih je naložila sedanjost. 

Zastali smo ujeti v nevidno valovanje, ki se je kot električni tok, kot virus prenašalo z enega na drugega. In podobe, ki smo jih gledali, so kot stare, kičasto izrezljane fotografije iz albuma, najdenega na podstrešju, ali pa kot kristalno jasne slike, ki jih človek tako močno vidi in občuti le v spremenjenih stanjih zavesti in percepcije, prihajale do nas in nam skoraj nasilno vdirale v zavest in vznemirjale spomin, da je iz svojih najtemnejših in najbolj oddaljenih kotov spustil na površino čiste dragocenosti.

Podobe so bile tam, v dolini, ki se je razprostirala pred in pod nami, kot bi jo imeli na dlani, na dotiku sape, uprizarjale so čudež, strašno in boleče, blago in radostno srečanje z nekakšnim arhetipom, s podobo, ki je bila ne glede na naše različne starosti vtisnjena v vse nas. 

To pa je bila podoba dneva, ure, trenutka, ko je vse oblečeno v zlati prah, vse prebarvano s prosojno meglico, vse bakreno in vse – čas, oblaki, premikanje vetra – ujeto v nekakšni idealno razmerje milosti in teže.

To je ključ. Matično pristanišče. Asociacija. Geslo. Čarobne besede, po izgovarjanju katerih se mi iz zatemnjenih hodnikov spomina vedno prikažejo – Trbovlje.

To je ključ in nevidna nit, položena na tla labirinta. Privez, s katerega so se začela prva potovanja, prva raziskovanja sveta okrog nas. Raziskovanja sveta izven dosega maminega glasu, ki kliče h kosilu ali pa domov, kje se je noč že z vso težo spustila med drevesa in legla v nepokošeno travo, v svoje gladko, rahlo vlažno ogrinjalo zavila poti in skrivališča, kulise in prizorišča naših otroških iger. 

In mogoče je vsak poskus odkrivanja nečesa novega (geografsko in duhovno), vsako pričakovanje mravljincev ali ledeneče krvi, pričakovanje srčnih utripov v sencih, raztapljanje v blagosti svetlobe, ki prihaja iz neznanega izvora, le neka drugačna oblika, drugačno sledenje svetleči se niti, položeni na tla labirinta, ki vodi proti istemu cilju. Cilju, ki se mi razodeva kot podoba – zlatega prahu. 

In mogoče je tudi vsako moje pesniško potovanje, in celo vsako potovanje v književnosti nasploh, ko se Orfej spušča po stranskih poteh in skritih kanalih človeškega telesa, ko veter nosi Uliksa in Eneja sem in tja med otoki in deželami naravnega sveta, ko Dante kot puščica šviga iz ene nebesne sfere, od ene zvezde k drugi, prav tako ponovitev, hoja proti istemu cilju, ki se mi razodeva kot podoba – zlatega prahu.

Podoba zlatega prahu, ki se spreminja v nekakšno predstopnjo, v odsev metafizične obljube celovitosti.

 

 

III

 

Obstaja trik v otroštvu; magija dimenzij in razdalj. Magija velikosti hiš in dolžin senc, magija višine trave, ki s prstom kaže proti nebu, magija metuzalemske in nepredstavljive starosti odraslih, ki zatopljeni v pomembnost svojih opravkov krožijo okrog nas (R. M. Rilke). Nekaj, kar se zdi ogromno, enormno, neprilegajoče se celo razsežnostim radodarnega otroškega duha, je potem, ko odrastemo in nemi obstanemo, okamnimo, ujeti v zaslepljujoči svetlobi tujega sveta norm, številk in odgovornosti, smešno majhno, nikakršno in minorno.

Prostori, ki so se zdeli veliki in polni zraka, so skrčeni na velikost mračnih foajejev in zadimljenih čumnat. S pajčevino prepredenih zatohlih kleti. Ves ploščati planet, samostojen svet čudežev, ki se je raztezal od izliva Trboveljščice v Savo do travnika, kamor se preselili posmrtne ostanke  naših prednikov, je z ugašanjem otroškega čara in začudenja dobil svoje mesto v Državi dolžinskih mer in statistike in postal majhen. Smešno in okrutno majhen.

Toda nekoč so bile skrivnosti pod topoli. In bile so skrivnosti ob edini cesti, ki se je začela ob Savi, se vlekla po celotni dolini, da bi se v njenem izteku kačasto vzpela in počasi splazila v Savinjsko dolino. Lekcije iz geografije, v tistem času in pri tisti starosti imenovane »spoznavanje narave in družbe«, so se začele z domačim krajem. V zvezke so se nalagala in kopičila nenavadna in eksotična imena, krajev, kot so Neža, Kurja vas, Polaj, Terezija, pa kopice pritokov Trboveljščice, ki je bila v sanjah skoraj plovna pot, v resničnosti pa krvav potok, v katerega so iz klavnice spuščali ogromne količine krvi. A vseeno se je zdelo, da se ob omembah potočkov, kot so Globušak, Bobenjščica, Planinščica, domišljija polni s pritoki in deltami Nila in Amazonke, še bolj pa Misisipija. 

Hodili smo v Črno prerijo in kurili ognje, da bi se ogreli in v medli svetlobi s pomočjo trmaste otroške volje brisali sledi strahu z bojevniških in včasih namaskiranih obrazov. Hodili smo v tuje soseske igrat nogomet s tujimi in neznanimi fanti, ki jih nismo srečevali v ožiljih šolskih hodnikov. Izgubljali smo tekme na čudnih peščenih in grbinastih, z redko travo preraščenih igriščih za skladišči opeke in ob glavni cesti. Vsak odhod iz domače soseske, vsak pogled za vogal, prečkanje glavne ceste, vsaka pot v šolo, na orodno telovadbo, s kolesi Pony do Mitovškega slapa, v cementarniški bazen ob nedeljah ali v olimpijski letni bazen ob neskončnih, v nepojenjajočo svetlobo oblečenih poletjih, so bili dolgi in nepredvidljivi kot prekooceanska plovba s parnikom v devetnajstem stoletju.   

In bile so razdalje. Magične razdalje.

Nekoč, v nekem s svetlobo in soncem stiskaškem januarju, sem se šel po šoli smučat na Podmejo. S prijatelji in znanci, na tuj vikend, ki je stal nedaleč stran od smučišča. Sneg je počasi naletaval ves dan. Ko sem se zjutraj zbudil in pogledal v nebo, iz katerega so padale snežinke, kot bi se materializirale iz čiste beline, iz ničesar, se mi je zdelo, da so s stolpnico zamenjale vloge in da snežinke pravzaprav mirujejo, nepremično lebdijo v zraku, vedno na istem mestu, in da je stolpnica tista, ki leti, se dviguje in kot raketa prebija sivo in hladno atmosfero. 

Ves dan se je ponavljala zgodba s padanjem snega. Ves dan se je otroško veselje širilo, po neki čarovniji spremenjeno v razposajene krike in živahne glasove. Kaj, če bo jutri odpadel pouk? Kaj če se bo sneg obdržal tako dolgo, da bo ponovno crknila centralna kurjava v šoli in nam bodo podaljšali počitnice? Še danes ne vem, ali smo tisti dan sploh kaj smučali ali ne. Spominjam se, da smo obsedeli v zakurjenem vikendu, omotični in pijani od prijetne toplote, in beli kožuh severnega medveda zunaj je postajal čedalje bolj gost, kompakten in debel. 

Ceste so postajale neprevozne. Mogoče so plugi zatajili in žvečili plesniv molk v hladnih in temnih garažah. Ali pa so omagovali na branikih in nasipih bele tišine. Starejše je zgrabila panika. Otroci pa smo uživali. Bili smo polarna ekspedicija, ki se je v snežnem metežu zatekla v toplo in zakurjeno leseno hišo, bili smo skupina alpinistov, ki čaka v gorski koči, da bo prenehalo snežiti in se bo vzpon nadaljeval. Bilo je čudovito znotraj tiste zaskrbljenosti odraslih, na katero smo bili še imuni in ki se bo z leti kot neizogibna dedna bolezen preselila v nas, a je takrat v obliki nekih neznanih in nerazumljivih zvokov in kretenj krožila po uspavajočem zraku ter se odbijala od naše brezskrbnosti in tihih pričakovanj. Kaj, če bomo tu celo noč? Kaj, če bomo tu ves teden? Kaj, če bomo tu do konca življenja, ki sploh nima konca?

Nazadnje so nas brez težav spravili nazaj v dolino, ki je bila oddaljena dobrih dvajset minut vožnje po zasneženi cesti ali pa eno uro peš. Nam pa se je zdelo, da smo nekje sredi Sibirije, če ne že skoraj na Kamčatki, neusmiljeno pripuščeni stihiji in besnim vetrovom, popolnoma odvisni od božje previdnosti in sreče, ki včasih spremlja pogumne raziskovalce in tiste, ki verjamejo v čudeže. Strani v nevidnem dnevniku so takrat ostale prazne. Preteklo bo mnogo let, da jih bo nekdo napolnil s tistim, kar manjka in kar je za vedno izgubljeno.

Naše poti so bile kratke in dolge istočasno. Potovanja kratka in dolga istočasno. Svet je bil ogromen in majhen. Svet je bil varen. Čudovito miren v nepojenjajoči svetlobi, poln možnosti in obljub. Vsak dan je bil poln razkrivajoče se nesmrtnosti, ki je puščala svoje pečate in odtise povsod, kot pušča prstne odtise povsod nezbran in neizkušen vlomilec. 

Po vsem tem pa je bil kot moka, kot vaniljev sladkor po pecivu, posut zlati prah – odsev metafizične obljube celovitosti. 

 

 

IV

 

In na koncu, kaj je pomembnejše, cilj ali pot? S čim bi se strinjal in čemu bi lahko pritrdil? Pot ali cilj? Dogodki na njej ali skriti pomen, ki se na koncu razkrije, če se razkrije? Ne vem. A znani so mi neki občutki izločenosti iz časa in sveta zaradi dolge odsotnosti. Znano mi je neko plavanje proti površju, ko se vračamo drugačni za prišteti čas, ki je očem tistih, ki so bili vedno prisotni in dejavni, vedno na odru, vedno v središču, vedno na dosegu besed in pogledov, neviden. 

Ta spremenjena masa, težnost, pogled, odnos, način razmišljanja je lahko posledica in nagrada potovanja, lahko je tudi posledica bolezni, izolacije. In dokler ta izločenost iz časa in sveta traja, je človek zaščiten, nedosegljiv. Konstantno posut in namočen v zlati prah podobe, ki pripada otroštvu, a je brezčasna, podobe, ki pripada socializmu, čeprav že počiva zapuščen na smetišču zgodovine, čakajoč na ponovno vstajenje.  

In dokler ta izločenost iz časa in sveta traja, je človek zaščiten, nedosegljiv.  Konstantno posut in namočen v zlati prah podobe, ki pripada tudi tistemu, kar je v neki dejanski resničnosti točno določeno in z zemljemerskimi operacijami prisvojeno ozemlje, v neki subjektivni resničnosti pa le vreme in meteorologija, v neki drugi sanje, okrutne slutnje, trepetanje gojencev v deških internatih, v neki tretji pa raztapljanje angelov v devinskem zraku. Vse skupaj pa bi lahko podčrtali s skupnim imenovalcem – Srednja Evropa.

Za to včasih dobivam neizpodbitne dokaze. Ne samo v knjigah, v mračnih vizijah uradnika s fantastičnim notranjim življenjem, ki je hotel, da se njegova zapuščina zažge in uniči, ne samo v besedah lekarnarja, presvetljenih s kokainsko svetlobo, in ne samo v besedah poljskega Juda, ki so ga na poti v geto ustrelili nacisti, besedah, vedno zapriseženih neki drugi sferi, ampak tudi v resničnosti; v očeh, v ušesih, na koži, v nosu.

 

 

V

 

Pred desetletji sva se z Natašo v Pragi usedla na napačen tramvaj in se namesto proti središču mesta zapeljala nekam proti oddaljenim predmestjem. Čeprav je bil november, sva se vozila skozi različne letne čase: bili so dež, sonce in prosojne puščice poletne svetlobe, bila so prozorna stekla ostrih podob, razgretih od julijske vročine, in bil je blag spomladanski naliv, tiho utripanje in trepetanje v pljučih zemlje, potem poplesavajoče snežinke, ki se zaletavajo in lepijo na orošene šipe, in nad uvijajočimi se strehami in na fasadah hiš, na okenskih policah, na lesenih okvirjih, na bakreni in bordo pločevini so bila cela ozvezdja zlatega prahu. 

In mnogo let kasneje sem sanjal, da so tramvajske tračnice položene tudi v Trbovljah, da se s tal dviguje meglica, da se drgne ob bakrene fasade, da snopi svetlobe pronicajo skozi sivino in da se mi skozi ozvezdja zlatega prahu bliža tramvaj, ki me bo popeljal do roba sveta ali pa mogoče še dlje, do sob, za katerih zrak sem samo še prikazen, do tam, kamor se v sanjah vztrajno vračam – do stolpnice, v kateri smo nekoč živeli. 

(2001–2017)

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsakdanjost kot najbolj mejen bivanjski položaj

    Klemen Lah

    Za slovenskega bralca, v katerem današnja Romunija medijsko figurira predvsem kot razvlečena kolona zatemnjenih kombijev na avtocesti proti Italiji, je izbor sodobne romunske poezije dobrodošla intervencija, saj njena progresivna urbana govorica kaže, da ti kombiji niso toliko podoba »Romunije« kot podoba naše nezmožnosti uzreti zapletenost in celovitost vsakdana, v katerem živimo. 

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • Tujec je ogledalo

    Andrej Hočevar

    Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.