Ženske, pisoar in enakopravnost

Agata Tomažič

»Enakopravnost bom priznal prvi ženski, ki se bo uscala v pisoar,« se je glasil grafit na nekem zidu, mimo katerega smo hodili v gimnazijo. Potem je nekoč neka moja sošolka to tudi zares naredila, in sicer v nekem ljubljanskem lokalu, ki ga danes ni več in katerega zaprtja ni vredno objokovati. Nekega razposajenega petkovega večera, ko so nas v tisti beznici najbrž razvajali s posebej ugodnimi, dijaškimi cenami alkoholnih pijač, se je prismejala iz stranišča in povedala, kaj je opravila. Na ženskem je menda nekdo kozlal, pa je zato smuknila kar na moškega. Krohot našega, pretežno ženskega omizja je bil ob njeni lakonični pripovedi huronski, in nemalo je bilo v različno visokih tonih hihitanja razbrati tudi tiste pristne mladostniške objestnosti. Objestnosti in vzvišenosti, ki smo je dijakinje ugledne ljubljanske gimnazije, katere profesorji (in profesorice) so nas nagovarjali kot »bodočo elito slovenskega naroda«, premogle obilo. Jasno, da smo enakopravne, kakšne pa naj bi bile, je pomenil tisti naš smeh (naša sošolca sta se smejala bolj kislo, a kaj bi to). Če že ne enakopravne, pa vsaj enakopravno zatirane, kot vse normalne sedemnajstletnice in sedemnajstletniki. Če ne drugega, nam je bilo kristalno jasno vsaj to, da je ženska enakopravnost nekaj, kar nas čaka za prvimi vrati odraslosti, najpozneje po maturi. Na grafite nekih polpismenih vandalov pa se me – oprostite izrazu – poščijemo. Natakar, še eno juice-vodko, prosim!

O enakopravnosti žensk potem dolgo nisem več razmišljala. Niti okoli osmega marca, ko je to malodane zapovedano. Cvetja, parfumov in čokoladnih bonbonier si vesel(a) na katerikoli drug dan – predvsem pa si jih lahko, ko si zaposlen(a) in prejemaš plačo – kupiš sam(a). Tudi dosledno navajanje obeh slovničnih spolov se mi še vedno zdi nepotrebno, včasih, kot v prejšnjem stavku, pa celo groteskno. Ampak glede na nedavni razvoj dogodkov bom morda tudi o tem kmalu spremenila mnenje …

Avgust je, mediji pa so polni osmomarčevskih tem (e je lahko po želji ozek ali polglasnik). Ob izvajanja pravnika z metuljčkom se ne bom več obregala, mnogo jih je, ki so opravili z njim bolj mojstrsko kot bi jaz, pa tudi rada se držim rekla, da se v mrtvega konja ne spodobi brcati. Ne ker bi me za to navdihnila kakšna posebna ženska rahločutnost, temveč ker mi razširjati žalitve prepoveduje dobra vzgoja – morda pa je takšno ravnanje vame uspelo vcepiti celo profesorjem (in profesoricam) z naše gimnazije.

Avgust je, in to leta 2017. Je mogoče, da se zahodni svet razvnema v razpravi, ali morebiti vendarle ne drži, da ženske ne znajo razmišljati tako analitično kot moški in so zategadelj manj primerne za programerke? Najbrž nisem edina, ki se je morala nekajkrat uščipniti, da se je prepričala o resničnosti tegale – zapis programerja Jamesa Damora je vredno prebrati v celoti, kar je najbrž naredil le malokdo, ki se je na vrat na nos pognal v komentiranje na družbenih omrežjih. Na prvo branje me je presunila naivnost, ki veje iz vsake vrstice zapisa mladega inženirja. Kot da bi, ko smo že pri takšnih in drugačnih stereotipih, res imeli opravka s tistim napol avtističnim, čustveno nezrelim in nezadostno socializiranim računalničarjem, ki se je že pred puberteto zaobljubil kompjutru in zmore komunicirati s svetom samo preko računalniškega zaslona. (Mimogrede: da je tudi v tem, kot v vsakem stereotipu ščepec resnice, si lahko preberete v zapisu, ki pravi, da je večina hikikomorijev moškega spola …) Pozivati korporacijo, kakršna je Google, naj se spremeni, in pričakovati, da se bo tudi zgodilo – ne vem, no, naivno je edini izraz, ki mi ob tem pade na pamet … Še en mimogrede: James Damore uvodoma Google poziva, naj se spremeni tako, da bo pokazal več razumevanja za konservativne, po naše recimo desničarske vrednote, namesto da ljudi s takšnim svetovnim nazorom zasmehuje. Da je to ušlo večini komentatorjev na omrežjih, je najbrž le še en dokaz, da si deset strani dolgega zapisa v celoti ni zdelo vredno prebrati nikomur. Še bolj naivno je postavljati katerokoli korporacijo na levo stran političnega spektra, jasno. 

V tem tonu se nadaljuje. Ženske so po njegovem mnenju – po mnenju nekoga, ki ni ne psiholog, ne biolog, ne sociolog, temveč nekdo, ki se, kakor se posredno sam opiše, posveča bolj stvarem kot ljudem – bolj nagnjene k temu, da si prizadevajo biti všeč vsem, zaradi svojih bioloških danosti laže najdejo zaposlitev v sociali ali umetniških panogah ter se teže spopadajo s stresom. Moški so, po drugi strani, bolj nagnjeni k sistematičnosti, zaradi biološke determiniranosti so rojeni za vodenje in se laže pogajajo za višje plače ter se bolj ženejo za družbeno priznanim statusom. In ja, kot že omenjeno, ženske se bolj zanimajo za ljudi, predvsem za moške, moški pa za stvari. Za podrobnosti si preberite celotni zapis v povezavi. 

Najbrž se vse, kar je temu nedolžnemu izbruhu odkritosrčnosti v neizprosnem korporativnem okolju sledilo, sploh ne bi zgodilo, če zapis Jamesa Damora ne bi pricurljal v medije, on pa je bil malo zatem odpuščen. In vse, kar se je zgodilo po tem – tako rekoč svetovna razprava, ali je res, da ženske ne znajo razmišljati tako sistematično kot moški – je šele zares problematično. 

Biološke danosti moškega in ženskega telesa so jasne, navsezadnje se eni in drugi zato v posameznih športih pomerjajo v ločenih tekmovanjih (zakaj so sponzorski zaslužki pri moškem športu višji, je že druga zgodba, ki pravzaprav ni povsem nepovezana s temo te kolumne …). Ampak trdnejša konstitucija, krepkejše mišice in težji možgani (moški v povprečju tehtajo malo čez 1300 gramov, ženski okrog 1200 gramov) še niso zagotovilo za bolj gibko pamet. Med fizičnimi lastnostmi možganov, torej težo, in njihovo sposobnostjo ni nikakršne korelacije. Kdor meni, da je, naj se odpravi na kakšen intelektualno poglobljen klepet s slonom, ki se ponaša z najtežjimi možgani. 

Obstaja pa igra, ki sicer ni šport, a se izide njenih tekem večkrat omenja v isti sapi s športi. To je šah. V šahu ženske od leta 1926 sicer tekmujejo med sabo, a nekaj jih je, ki so porazile tudi moške tekmece. Žensk je med vsemi osebami obeh spolov, ki so si priigrale naslov šahovski velemojster, res le peščica, in sicer en odstotek. Tudi v šahu so se že lomila kopja in se dogajala javna sramotenja ljudi (oziroma moških), ki so zatrjevali, da je žensk manj preprosto zato, ker ne znajo razmišljati. Vsakdo, ki je prepričan, da ženske zaradi svojih bioloških danosti niso sposobne dobro igrati šaha, bi moral sesti za desko z Judit Polgar. Prav dolgo ta partija najbrž ne bi trajala, saj je Judit Polgar, ki od leta 2014 sicer ne tekmuje, leta 2002 porazila tudi Garija Kasparova. Polgar, po rodu Madžarka z judovskimi koreninami, je bila deležna neke vrste eksperimentalne vzgoje. Oče in mati sta jo, skupaj s sestrama, vzgajala doma, šah pa je bil obvezen del pouka. Poleg šaha sta otroke naučila tudi esperanta. Oče Judit Polgar je bil od vsega začetka proti temu, da bi njegove hčere igrale s šahistkami, saj je menil, da so ženske v šahu lahko moškim enakovredne. Bolj imenitno potrditev za njegovo tezo, kot je Judit Polgar, bi težko našli. 

Če bi Judit Polgar, tako kot večini njenih vrstnic, starši v otroštvu v roke potisnili punčke in klobke z volno, bi zanjo danes najbrž nihče ne slišal. Kombinatorika, logika, matematika, analiziranje in podobne spretnosti, ki štejejo pri šahu in tudi pri programiranju, niso veščine, ki bi bile odvisne od biološkega, temveč so privzgojene z družbenim spolom. Nezanemarljiv je tudi podatek, da so v družini Polgar vse tri sestre učili esperanta. Jezik, naravni ali umetni, je najpopolnejši primer logičnega sistema. Dokaz za to trditev je podatek o številu slovenskih dijakov, ki se udeležijo svetovne jezikoslovne olimpijade in so praviloma uspešni tudi na državnih tekmovanjih v logiki. Toda učenje tujih jezikov in vse z jezikom povezane dejavnosti od prevajanja, pisanja do govorjenja danes veljajo za nekaj, kar gre najbolje od rok predvsem ženskam. Gre za butasto zablodo, ki se lahko hitro razkrinka s skokom v preteklost. 

Če se oddrsamo po časovni premici za dvesto let nazaj, recimo do leta 1817, srečamo kaj malo žensk, ki bi imele kakršnokoli zaposlitev – razen tiste doma, vendar tisto delo pač ni bilo plačano, posledično pa je bilo tudi manj cenjeno. Vse danes tipično ženske poklice, od prevajanja do tolmačenja, socialnega skrbstva (ker to tedaj še ni bilo razvito v današnji obliki, bi za potrebe tega prikaza sem lahko recimo uvrstili Marxa in Engelsa), zdravstva, novinarstva, pisateljevanja … so opravljali – moški. Njihovo delo je bilo dobro plačano in je imelo visok ugled v družbi. Nato se je zgodilo opolnomočenje žensk: volilna pravica, zaposlovanje, izobraževanje, pravica do splava. Delovna sila se je podvojila, ženske so začele iskati zaposlitve, kjer so jih pač mogle, in bolj ko se je raven njihove izobrazbe zviševala, na več področij so lahko prodrle (beri: više ko so bile pripuščene, kajti tudi ženske na univerzah so bile še v začetku 20. stoletja boljkone redkost, tem bolj za profesorskimi katedri; zelo nečasten podatek za Slovenijo je, da je bila v prvo redno profesorico recimo na Fakulteti za arhitekturo prof. dr. Živa Deu habilitirana šele leta 2014!). Psevdoznanstvene ugotovitve, kakršne je nanizal James Damore, da so ženske biološko bolj determinirane za umetniške panoge, se izkažejo za lase privlečene, če vemo, kakšne težave je imela z vpisom na slikarsko šolo na Dunaju še Ivana Kobilca. Ali kakšna redkost je bila v svojem času med moškimi kolegi Artemisia Gentileschi. In še in še takšnih trditev se da potolči s preprostimi zgodovinskimi dejstvi – le poznati je treba malce zgodovine. 

Pri vsem tem prodoru ženstva na trg delovne sile pa je problematično nekaj drugega. Feminizicija poklicev v arhitekturi, prosveti, novinarstvu – vse te panoge so bile še pred petdesetimi leti pretežno do večinsko moške – gre vedno z roko v roki z zniževanjem plač v teh panogah … Ekonomisti oziroma ekonomistke, tudi teh je zadnje čase več, bodo oporekali, da gre za šolski primer manifestacije ponudbe in povpraševanja in nevidne roke trga, ki uredi vse. Temu ne morem oporekati, čeprav se potihem bojim, da so se ženske kar same pripravljene sprijazniti z manjšim plačilom, s čimer si najbolj pljuvajo v lastno skledo. 

Opremljenim z zgodovinskim vedenjem, ki nazorno kaže, da so bili vsi poklici, preden so postali tipično ženski, prej moški, nam torej postane kristalno jasno, da je samo še vprašanje desetletij, kdaj bodo Silicijevo dolino zavzele (tudi) ženske. Ada Lovelace je bila samo znanilka prihajajočega trenda. Histerija, ki se zdaj ob tem poraja in poskuša preprečiti neizogbno, pa je kljub svojemu etimološkemu izvoru izključno moška. Eno juice-vodko za Jamesa, prosim.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

  • Sirkova čistka

    Jedrt Lapuh Maležič

    Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

  • Sinovi

    Urša Zabukovec

    Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa […]