Vloge (in) proge

Urša Zabukovec

Pri nas na jugu Španije mrgoli bazenov, notranjih in zunanjih. Najbolj so mi pri srcu notranji, olimpijski, ki vabijo tudi pozimi. Plavanje, plavalni tečaji za otroke in druge vodne dejavnosti tu niso nikakršen luksuz: lahko si jih privošči vsak. In večina si jih res: od mladih do starih, od moških do žensk, od bolnih do zdravih, levih, desnih – vse plava pod budnimi očesi reševalcev, strogih, resnih. Bazen je nekakšen svet v malem, kjer vse preseneča, a se vsakič znova zavemo, da je pač vse – po starem.

Pred poletjem je na bazenu gneča: od šestih prog sta navadno prvi dve in zadnji dve namenjeni skupinam otrok, ki se udeležujejo tečaja plavanja, sredinski progi pa sta namenjeni tistim, ki pridemo od zunaj, netečajnikom, ki za posamezen vstop posebej plačamo ali pa imamo tako imenovani vodni abonma. Na koncu prog, zunaj bazena, stojita dve veliki tabli: na eni piše Calle lenta, ta določa počasno progo, na drugi Calle rápida, in ta določa hitro progo.

Tako na prvo žogo bi človek pomislil, da napis na počasno progo vabi tiste, ki zase menijo, da niso preveč dobri oziroma hitri plavalci, na hitro pa tiste, ki so bolj izkušeni in plavajo brez predolgih premorov ter drugih peripetij. Gre namreč za to, da je v progah največkrat po več ljudi hkrati, po desni polovici se plava v eno smer, po levi pač v drugo, zato je dobro, da v isti progi plavajo ljudje s podobnim tempom. Prav tako se zdi, da mora razporejanje po progah potekati podobno kot posedanje v avtobusu: vsak se usede v prosto vrsto sedežev, in šele ko so vse vrste zasedene, se začne prisedanje. V bazenu bi to pomenilo, da bo prvi plavalec zaplaval v eno od obeh prostih prog, drugi pa v drugo, ki je še prosta, tretji se bo priključil eni že zasedeni progi, četrti pa si bo izbral tisto, v kateri plava manj ljudi in tako naprej. A izkazalo se je, da kriteriji samorazporejanja po progah niso tako preprosti, nasprotno, misteriozni so, nelogični, in kot taki vabijo, da jih pogledamo pod lupo.

Otroci s plavanjem začnejo ob šestih popoldan. Oddam jih učiteljem, trenerjem, animatorjem ali karkoli že so, sama pa stopim pod tuš, od koder nekaj trenutkov zrem v prazen bazen, v modrikasto vodno gmoto, ki se je v slabih štirih urah sieste uspela odpočiti od ljudi in zdaj meditativno miruje. Prva bom zaplavala vanjo, prva bom vnesla kaos v to vodno idilo, ki jo moti le vonj po kloru. Izberem hitro progo. Ne plavam slabo: redna obiskovalka bazenov sem že slabih sedem let, obvladam prosti slog, po domače kravl, pa prsno in hrbtno plavanje. Metuljček mi je zelo ljub, in če sem le dovolj naspana, ga plavam, problem je le v dihanju, ki ga očitno še ne nadziram dovolj, zato moram po vsaki preplavani liniji nekoliko počiti in nahraniti pljuča. Rada uporabljam različne pripomočke, recimo plavutke, plovec ali lopatke – tako se osredotočam na tehniko ali posamezne mišice. V petinštiridesetih minutah ali malo več, kolikor navadno traja moje plavanje, premagam približno dva kilometra. Dosti jih plava bolje od mene, jasno, a vendarle lahko rečem, da v primerjavi z večino obiskovalcev plavam hitro, od tod tudi odločitev za izbiro proge.

Po kakšnih petih minutah se bazenu približa moški, hm, zgodnjih srednjih let, nekje okoli petintrideset jih ima, kaj takega, in je prav tako pripeljal svojega otroka na plavanje. Med prosto počasno in zasedeno hitro progo izbere – zasedeno. Njegova izbira me ne čudi: po moji sedemletni statistiki tako izbere več kot polovica moških. Ne, tu ne gre za željo po ženski družbi: dostikrat sem že doživela, da je bila počasna proga prazna, v hitri pa sta plavala dva moška. Nekateri moški (s)padajo na hitre proge. Kot da bi na hitrih progah postali bolj moški, kot da bi jih počasna proga kastrirala. Kot da bi bil njihov trening na hitri progi že zaradi njenega imena hitrejši, učinkovitejši. Učinkovitejši ko je trening, boljše je počutje po njem, to vem iz lastnih izkušenj. Moški so radi zadovoljni in učinkoviti, zato so hitroprogaši. Tu ne gre za hitrost plavanja, za logične ali razumske odločitve; hitroprogaši uporabljajo razum samo za poznejšo racionalizacijo svojih odločitev, sicer pa hitroprogaši delujejo na povsem drug pogon.

Tako je tudi v tem primeru. Kravl moj soplavalec plava precej štorasto, z rokami lepo maha, na noge pa pozablja in jih nebogljene vleče za sabo, žabica mu gre občutno bolje, bravo, metuljčka se ne loti, pri hrbtnem plavanju pa mu nepovratno utone občutek za koordinacijo: z rokami maha po vrvi, ki razmejuje proge, se zaletava vanjo ali pa ga zanaša na drugo polovico, kjer se nato večkrat zaletiva in med lovljenjem zraka zmajujeva z glavo, češ, nič hudega, to se vsakemu lahko zgodi. Nekaj časa vztrajam v dvoje, na hitri progi. Zabavam se. Opazujem ga, čakam, morda bo ugotovil, da bi vseeno raje plaval sam in bil svobodnejši – v gibanju, mahanju, tajmingu. Zaman. Po petih skupnih minutah se preselim na sosednjo progo, prosto, počasno. Laže zadiham; pozabim na soseda, osredotočim se nase, na svoje telo, ki na videz mehansko opravlja svoje delo, medtem ko misli ležerno drsijo po vodni gladini: rojevajo se iz hitrosti, razvijajo v duhu gibalne ritmičnosti. Popoln stroj sem, ki deluje na zrak.

Ob robu bazena čakam, da mi pripeljejo otroke. Do roba priplava tudi on, hitroprogaš. Vdihne, si sname očala, me pogleda, se mi nasmehne: »Dobro sva plavala danes, a ne, oba sva imela progo samo zase.« Vrnem mu nasmeh, prikimam in v mislih dodam: »Ne, dragi soplavalec, dobro sva očitno plavala zato, ker sva imela zase pravo progo: jaz počasno, ti hitro

Če bazen, kot že rečeno, pogledate pod povečevalnim steklom, vidite svet. Naš, vsakdanji. Prepreden z neštetimi nevidnimi progami, po katerih plavamo: ženske in moški.

Feminizem mi je bil od nekdaj tuj. Na vseh področjih. To me ni zanimalo, grdo in ignorantsko od mene, vem, to je od razvajenosti, ker se mi zdi vse samoumevno, celo to, da se s pravicami rodimo, oh, kako naivno, vse to priznam, a neizmerno me draži pavšalna ideja o zamenjavi vlog, ki je danes še vedno tako razširjena in priljubljena in tako zelo zgrešena. Prav tako ne vem, ali obstaja ženska pisava. Pišem žensko? Pravijo, da feminizem ni to. Tiste prave feministke. Ne vem. Vem le to, da v bazenu in na svetu ne gre za vloge, temveč za proge. Da lahko dobro plavamo, če to počnemo na pravi progi. Tako smo baje »vsi« učinkoviti in zadovoljni. Če se znajdemo na napačni progi, pa je možnosti več. Samoumik, ta je najlažja in za vse najblažja. V bazenu je to absolutno najboljša rešitev, najmanj problematična. A pod povečevalnim steklom, ki bazen spreminja v svet, se poveča tudi problematičnost. Samoumika, denimo. Sleherna gesta dobi globlje razsežnosti, začne se dotikati človekove svobode, dostojanstva in podobnih fines. Če se ne odločimo za samoumik z napačne proge, tam kmalu postane tesno. Če poleg tega plavamo še hitro, postane napeto. Hitroprogaši se čutijo ogrožene. Začnejo se pokroviteljskost, prerivanje, onesposabljanje, merjenje moči. Kdo se lahko tudi utopi. Navadno ženska. Prav ji je, baje, kaj pa je zatavala na napačno progo.

Težko je dlje časa zreti skoz povečevalno steklo, oči tega niso vajene. Odložim ga, zavzdihnem, zamižim. Otroci čakajo, plavalne stvari so pripravljene, piškoti pečeni in toplo skriti v posebnem žakeljčku, za po dobrem plavanju. Ki, kar se mene tiče, ni prav nič odvisno od vloge, morda čisto malo od zasedenosti proge, največ pa od tega, ali se nam med plavanjem uspe preleviti v popoln stroj: v edini trans duha in telesa, v iluzijo svobode na zrak, ki nam jo za kratek čas nudijo zasilna vodna nebesa.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tek v mestu ali tek na mestu?

    Agata Tomažič

    Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

  • Grdi raček, »guzonje« in druge nogometne zgodbe

    Iva Kosmos

    Brazilija : Nemčija preko pametnega telefona Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo … →

  • Kulturniki včasih nerealno pričakujejo spremembe

    Mojca Pišek

    Konflikti lahko prinašajo tudi rešitve. Dokler je konflikt v mejah in nesovražen, ga sprejemam.