Vetrovna izravnava

Uvodnik iz revije Literatura 345

Primož Čučnik

Vetrovna izravnava

Lanska intenzivnejša rezoniranja o tem, kaj naj bi sploh še bilo poslanstvo klasično tiskane revije na papirju – ki je sicer domala v celoti pripravljena po digitaliziranem postopku in se dogaja v času pohitenih mehanizmov spletne reprodukcije, kjer se vse zgodi na ekranih –, so porodila nekaj sklepov, za katere upam, da niso preveč aktualistični, pa vendar vredni natisa v tejle rubriki. Mislim, da revija našega tipa ostaja, kot je bila že v preteklosti in kot se je včasih reklo, v prvi vrsti revija za mišljenje in pesništvo, pri čemer ne smem zanemariti kritike, ki jo imam za integralni del mišljenja. Zakaj? Zato, ker je intenca obravnave literarnega polja z vedno manj mišljenjskimi in vedno bolj instantnimi termini predstavitev ali bolj kot ne promocijskih zapisov v stalnem porastu. (Temu se niti nima smisla upirati. Bolj gre za to, da alternativa je.) Poleg tega, da se na stran odriva premislek, se na stran odriva tudi poezijo. Temeljni razlog za to je na žalost v tem, da se obojega ne da dobro prodati. V tem smislu naša odločitev ni težka. Revija naj v prvi vrsti stavi na spremljanje in pisanje deficitarnih in prekarnih poezije, refleksije, esejistike in kritike, ki jim je treba omogočiti dobre razmere in včasih dati dodaten zagon. Seveda smo in bomo objavljali tudi druge žanre, v originalu in prevodu, vendar jih bomo spuščali z malo nižjega zaletišča, saj sodimo, da dosegajo višjo hitrost – morda z izjemo mlade dramatike ali dramatike nasploh – in nasploh skačejo v nekoliko boljših pogojih. Mi­šljenje, pesništvo in kritika, trije temelji revije v ubožnem času, presejani skozi sito uredniške norme in vetrovne izravnave, ob upoštevanju povezovanja praks različnih umetnosti, ki jih premišljujemo skozi osnovno dioptrijo literature.

Želja po pisanju

V prejšnji, dvojni številki revije smo objavili odlomke uvodnega dela eseja iz knjige Audnovih esejističnih zapisov. Audna pri nas v prevodih poznamo v glavnem kot pesnika, pa še to bolj skopo. Ob tem sem se spomnil na malo daljši navedek iz nekega drugega eseja istega avtorja (»Pesnik in mesto«, prev. Ana Jelnikar, Literatura 103-104 (2002)), ki gre takole:

Prav neverjetno je, koliko mladih ljudi obeh spolov na vprašanje, kaj hočejo početi v svojem življenju, ne da niti razumnega odgovora, na primer ›rad bi bil odvetnik, gostilničar, poljedelec‹, niti romantičnega, na primer ›rad bi bil raziskovalec, motociklistični dirkač, misijonar, predsednik Združenih držav Amerike‹. Presenetljivo veliko jih pravi ›rad bi bil pisatelj‹, s pisanjem pa mislijo na ›ustvarjalno pisanje‹. Četudi rečejo ›rad bi bil novinar‹, je to zato, ker si slepo predstavljajo, da bodo v tem poklicu lahko ustvarjali; če pa je njihova resnična želja služiti denar, si bodo izbrali kak dobro plačan subliteraren posel, kot je oglaševanje. Med temi, ki bi si želeli biti pisatelji, večina sploh nima kakšnega posebnega pisateljskega daru. To samo na sebi še ne preseneča; posebna nadarjenost pri katerem koli poklicu ni prav pogosta. Presenetljivo pa je to, da si tako visok odstotek ljudi brez talenta za kakršen koli poklic predstavlja pisanje kot rešitev. Pričakovali bi, da bi vsaj nekateri izmed njih pomislili, da so nadarjeni bodisi za medicino ali strojništvo in tako dalje, vendar to ni tako. Če je mlad človek dandanes nenadarjen, se mu bo bržkone zdelo, da si želi pisati.

– W. H. Auden

Mislim, da bi bil tudi danes odstotek tistih, ki bi na to vprašanje odgovorili z željo po pisanju, precej visok. In morda niti ne bi šlo samo za mlade, saj se zdi, da danes piše marsikdo. In zanimivo je, da bi mladi, pa tudi ne več tako mladi, raje kot poezijo, ki je bila pri nas ponavadi paradna literarna panoga, pisali prozo. Seveda hkrati sploh ni nujno, da je kdorkoli od teh, ki si želijo pisati, za pisanje nenadarjen, skoraj gotovo pa je njegova ali njena želja po pisanju spodbujena prej z nekakšno potrebo po izpovedovanju kot pa s potrebo po pisanju zavoljo pisanja samega, kar se je včasih zdela osnovna učna ura v nepraktični in nekoristni funkciji pisateljskega podjetja. Pisatelj ali pisateljica sta bila v današnjem času pogosto že prej novinar ali novinarka, morda igralec ali igralka, spet kdaj zapornik ali bančna uslužbenka, cirkusant ali flavtistka. Pisati znamo bolj ali manj vsi, ali vsaj velika večina, zato ni čudno, da je to tako pogost prestopek, na katerega pomislimo v prostem času. Poleg tega smo k pisanju lahko spodbujeni s svetlimi zgledi in z ne­nad­no odprtostjo tržno naravnanih založb, ki iščejo, spodbujajo in rade sprejemajo osebnostno podprto, mediagenično in skoraj po pravilu osebnoizpovedno in biografsko prozo, del nje pa tudi zelo dobro tržijo. Ne nazadnje celo nagradne žirije rade sledijo uspešnicam in potrdijo njihov uspeh s še dodatno finančno spodbudo. Pisatelj ali pisateljica stare šole temu ne znata najbolje konkurirati in se najbrž počutita malo odrinjeno. Verjetno pa bo sčasoma, ko se naval biografizma malo umiri, podobno, kot je nekako po naravi medija upoštevana v papirnati reviji, tudi pri založbah in v žirijah prišla v zavest ideja o čim bolj enakovrednih pogojih obravnave za vse, se pravi vetrovna izravnava. Nekatere namreč medijski vzgornjik odnese strašno daleč, na roko jim gredo tudi ostali parametri. Drugi morajo pač, ne glede na kvaliteto svojega pisanja, skakati v slabših razmerah, celo z nekaj vetra v hrbet, za katerega so si mogoče kdaj krivi kar sami s svojo naravo, ampak tako pač je.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji. Morda smo se pri čem celo zmotili in naša samota ne more biti ocenjena s tako visoko oceno, kot si mislimo in želimo, saj v današnjem svetu na videz sploh nismo več tako osamljeni. Želja pa je kljub temu močnejša od zadržkov in vsi imamo toliko povedati. Živeti z govorico je stalna virusna okužba, proti kateri lahko pomaga samo obsesivnost pisanja. Grafomanija je huda literarna bolezen, ki pa jo s primerno dozo avtoironije lahko zaobrnemo v zdravje, kot je na primer to znal narediti pokojni Tone Pretnar. Kajti literatura mora biti – ne glede na svoj žanr, zvrst in poreklo – nekaj, kar premore zdravilno funkcijo, sicer je nesmiselna. Ampak, če naredim korak naprej, prav to funkcijo lahko po mojem prej kot v pisanju, ki je neozdravljivo in nalezljivo bolezensko stanje ranjenega ega, prepoznamo v branju.

Želja po branju

Prava bralec ali bralka sta dobra človeka in njemu ali njej, ki pišeta, ničesar ne očitata, ampak se brezinteresno vživljata in prepuščata njunemu toku besed; brez pričakovanj, da bosta imela od branja kakšno korist, in brez verjetja v to, da bi ju branje lahko bistveno spremenilo. Zadovoljna sta že s tem, da jima bo prebrano dalo misliti in jima omogočilo zadržati željo, da ju bo hlastno posrkalo vase in jima dalo visok čas, preživet na samem s črkami, ustvarilo zanimive like, postreglo s humorjem, domiselnimi pasažami, trenutnimi miselnimi uvidi ali občudovanja vredno tehniko in izjemnim slogom. Vendar pa si idealnega bralca ali bralko hkrati predstavljam kot kritično osebo, ki ravno zato, ker veliko prebere in lahko prebrano primerja med seboj, ni bralni avtomat, ampak ima o prebranem tudi svoje mnenje in je prav zato njeno branje bolj izbrano. Zanima se za zares dobre knjige, ki so že bile odkrite in o katerih je bilo že veliko slišati, odprta pa je tudi za nova odkritja, za delo na svojem malem zasebnem kanonu, ki morda predstavlja že večje veselje od uveljavljenega. Glede na to, da živimo v potencirano informacijski dobi, dostop do informacij, če imam pred sabo spet nekoliko bolj kritičnega potrošnika informacij, ne more biti problem. Neverjetno je, kako uspe večjim medijem, pa tudi literarnim navdušencem, ki se imajo za vplivne in pišejo bloge o knjigah, vsako leto vsem po vrsti pisati samo o nekaj enih in istih knjigah, kot da so popolnoma brez idej in znajo samo posnemati. Upam si pomisliti, da je za tiste, ki se znajdejo v tem vrtincu, to enako naporno, kot je za nas, ki se ukvarjamo s knjigami in to opazujemo z razdalje.

Branje, vsaj z vidika, ki je za nas relevanten, ni stvar statistik in izposoj, in stanja bralne kulture, za katero nas iz leta v leto bolj skrbi, gotovo ne rešuje specializirana revija, kot je naša, ampak ga mora reševati javna bralna infrastruktura od svojih temeljev do stebrov, se pravi od ministrstva do šolstva in knjižnic. Ne vem, ali imajo gospodje in gospe na položajih prave odgovore oziroma ali sploh vedo, kaj hočejo. Moje razmišljanje teče drugam. Bolj kot to, koliko se bere, me skrbi, kaj se bere, in mislim, da moram večino svojega časa vložiti v to, da bi med potjo vsaj koga navdušil za branje še česa drugega, kar vsaj malo odstopa od tistega, česar je navajen in v čemer se dobro počuti. Živeti moram s predstavo o idealnem bralcu ali bralki in ne s predstavo o množičnem bralskem občestvu. Vendar se kljub temu zdi, da se bodo tukaj lomila kopja. Naloga sodobnega avtorja ali avtorice je potem še toliko zahtevnejša, saj morata poleg tega, da osmišljujeta svoj pisateljski zanos, skrbeti tudi za to, da si bosta ustvarila bralsko skupnost. Pred podobno nalogo smo seveda tudi mi, ki ustvarjamo literarno revijo. V času, v katerem živimo, se namreč nihče več ne more zanašati samo na ugoden veter. Medijska narava je za razliko od prave narave celo preveč predvidljiva in, kot lahko opazujemo tudi ob ravnokaršnjih političnih zasukih, prav lepo vodljiva, tako da lahko praktično vsakdo – če ostanem pri primerjavah iz nemnožične zimsko-športne panoge – poskrbi za nekaj vzgornjika zase. 

Tudi glavni junak romana Glad – saj se spomnite tega prelomnega zgodnjega Hamsunovega dela, ki je bilo pred kratkim na novo prevedeno v slovenščino? – je pravzaprav pravega pisanja lačen nekdo, ki se, dokler nekako gre, prekarno preživlja s pisanjem novinarskih člankov. Ironija je zelo lepa.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najboljši izmed vseh možnih svetov

    Tina Bilban

    Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

  • Vsi ti metri knjig: snobizem?

    Jedrt Lapuh Maležič

    Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

  • Dokler se lak suši

    Primož Čučnik

    Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Izdelava: Pika vejica