Kako privarčevati s pomočjo literarne kritike

Mojca Pišek

Ura je 6.35. Literarnemu kritiku, junaku tega uvodnika, je zazvonila budilka, ker mora biti ob 8. uri v službi. Ne, ne peče bureka pri Albancu, ne dela javnomnenjskih anket, ne preklada sezonske zelenjave v Hoferju in kritike ne fuša le v prostem času, naš junak ima čisto pravo kritiško službo. Zaspano stoji pred ogledalom, malo se mu ne ljubi, ampak na trudne jutranje sentimente delovnega ljudstva se je navadil. Zadovoljen je, ker nima razloga, da bi spal do poldneva, skoraj malo vesel, ker zjutraj vstaja, da bi opravljal smiselno delo, za katerega je usposobljen in v katerem uživa.

Ob 7.55 se bo kritik vzpenjal v 3. nadstropje enega največjih slovenskih literarnih podjetij Javno društvo tajnih cinikov, kjer ga kot vsak ponedeljek čaka jutranji sestanek. Ta ne bo dolgovezno tratenje časa bogu s pregledovanjem grafov rasti in skrivnim tvitanjem. Sestanek je namenjen razdelitvi recenzijskih izvodov: vsak od 30 uslužbencev podjetja bo domov odnesel tri nova literarna dela. Vse knjige, ki jih bo bral naš junak, bodo v branje prejeli še trije naključni »sodelavci«. Ob 9. uri bo kritik že doma, pripravljal si bo čaj, kmalu bo začel z branjem. Pred njim bo šest delovnih ur branja in dve, ki ju bo namenil pisanju recenzije. Takšno je njegovo delo: bere in vsak teden v bazo podjetja odda recenzije treh literarnih del, v katerih ocenjuje njihovo literarno vrednost, pa s pomočjo različnih parametrov tudi jezikovno in oblikovno podobo. Knjige tujih avtorjev za konec posreduje posebnemu oddelku, ki oceni kvaliteto prevoda.

 

Nabavna politika z možgani in vloga V-izreza pri knjižničnih nakupih

 

Zgornje ni uvod fantazijskega romana v nastajanju. Je zgolj prosto razmišljanje na temo, kako je mogoče organizirati sistem vrednotenja za potrebe knjižnic. Tako je, kritik svojega dela v zgornji anekdoti ne opravlja sebi v veselje in zabavo, pač pa zato, da bi si z njim pomagale slovenske javne knjižnice. Predstavlja vezni člen med založbo in knjižnico. Je hkrati distribucija in nabavna politika z možgani. Le kdo mu je dal tako superpomembno službo, se sprašujete? Odgovor je v fikciji.

Delovno mesto mu je ustvarilo Ministrstvo za kulturo, ki je z novim zakonom o knjižnicah ustanovilo posebno delovno telo, javno podjetje, ki za knjižnice opravlja tisto, česar doslej niso počele: od začetka do konca prebere vsako knjigo, ki bo pristala v njihovi zbirki. Novi zakon opredeljuje, da naloga kritika ni ta, da bi iz knjižnic karkoli izločil, njegova naloga je oceniti, v kakšnih količinah naj knjižnice nabavijo gradivo: dobro ocenjenega lahko knjižnica nabavi več, najslabše ocenjeno ima knjižnica pravico nabaviti v največ enem izvodu. Kar je izrazito dobro brano, ima knjižnica nato možnost dokupiti, a tudi tukaj zgornjo mejo definira zakon. Knjižnicam, ki delujejo v okolju, kjer ni knjigarn, je dovoljena proporcionalno večja nabava zelo branega gradiva, a zakon določa tudi zgornjo mejo. Za knjige, ki se izrazito malo izposojajo, velja, da jih knjižnica po določenem času lahko izloči, če razpolaga s presežkom izvodov. Ministrstvo se je za vse te zakonodajne spremembe odločilo, ker je javnih sredstev vse manj in je v družbi dozorelo spoznanje, da jih nima smisla trošiti. Zaradi učinkovitosti Javnega društva tajnih cinikov ministrica prav te dni ustanavlja sestrsko podjetje, ki bo delovalo po istem ključu, le da bodo njegovi »uslužbenci« ocenjevali strokovne knjige. Cilj je, »da knjižnice omejijo nabavo priročnikov in vodičev do sreče, ekonomskega razcveta, kariernega preboja, starševskega uspeha, dobre prebave, naklonjenosti zvezd, večnega življenja in življenja po smrti ter sredstva raje preusmerijo v nabavo knjig, ki prinašajo pomembna dognanja na vseh področjih vednosti«. Citat gre ministrici za kulturo. Bodoči.

Doslej je knjižnična nabava namreč potekala povsem drugače. Nabavna služba oziroma komisija je malce prekladala, težkala in listala ogledne izvode, brala tisto, kar piše na zavihkih, prebirala kataloge založb, poslušala priporočila založnikov in distributerjev ter se neprestano ozirala po seznamu najbolj branih avtorjev, založnikov in žanrov. Včasih se je zgodilo, da je v pisarno sramežljivega vodje nabavne službe vstopila očarljiva dama srednjih let, ki se je sklonila globoko nad mizo in predenj položila svoje zadnje samozaložniške podvige, medtem ko knjižničar ni mogel odmakniti pogleda od njenega globokega V-izreza. In čisto prav so mu včasih prišle take dame v najboljših letih, ki so prinesle knjige in za katerimi je v sobi še dolgo ostal vonj po chanelu 5. Ubogi vodja nabave je imel eno samo nalogo, pri kateri ni smel zamočiti, če se je želel ogniti neprijetnemu razgovoru v pisarni šefice – porabiti vsa javna sredstva, ki so na voljo. V celotnem postopku nabave je pravzaprav manjkalo izključno in edino ključno: branje. Še nič krivemu vodji nabavne službe se je v kakih trenutkih jasnine zazdelo komično, da knjižnice ponujajo branje, ne da bi ga opravile same.

 

Mehkokriminalni pristopi k definiciji javnega interesa

 

Po debati, ki jo je spodbudil majski posvet Vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic, ugotavljam, da je prinesla relativno visoko stopnjo konsenza o tem, ali sploh vrednotiti in ali je vredno vložiti energijo v izdelavo modela vrednotenja. Pri pomislekih pa vendarle vztrajajo v dveh zainteresiranih skupinah, ki jima bom po intuiciji dodala še tretjo. Prvi so knjižničarji, drugi so slovenski žanrski avtorji, mali založniki in samozaložniki, ki se preživljajo z izdajanjem trivialne literature, kot tretje menim, da bi določen odpor slej ko prej prišel tudi iz polja subvencioniranih založnikov. Bistveno je prepoznati, kateri mehanizmi poganjajo njihovo nasprotovanje ideji vrednotenja.

Najbolj povedni so protiargumenti, ki jih uporabljajo knjižnice. Kot prvo se bojijo, da bi negativne ocene knjig zmanjšale obseg javnega denarja, ki je knjižnicam na voljo za nabavo. Umno sklepajo, da jim dodeljevalci javnih sredstev verjetno ne bi dovolili porabiti denarja za knjige, ki bi jih javna služba sama označila za slabe. Predstavniki knjižnic nam dajejo s tovrstnimi argumenti vedeti dvoje: da se še kako dobro zavedajo, da nabavljajo slabo literaturo, in da jim tako stanje povsem ustreza. Več ko je knjig, več je sredstev. Vztrajanje pri stališču, da vrednotenje pred nabavo ni mogoče (pa v isti sapi, da je po nabavi močno zaželeno), sodi po mojem v kategorijo mehkega kriminala belih ovratnikov. Vseeno je, ali z javnimi sredstvi financiramo dobro ali slabo. Kot je vseeno, ali državne banke posojilo odobrijo zdravemu ali bolnemu podjetju. Kot je vseeno tudi, ali bolnišnica operacijsko mizo kupi pri specializiranem podjetju ali ljubiteljskem tesarju.

Mislim, da je ravnanje knjižničarjev, ki javno nasprotujejo odgovorni porabi javnih sredstev, mogoče pojasniti tudi s psihologijo. Za nasprotovanjem stojijo čisto človeški dvomi in strahovi, da vsaka sprememba pomeni le spremembo na slabše. Zakaj bi bili knjižničarji nenadoma izbirčni, če pa se s tem odpravljajo na neznani teren in si po možnosti sami kopljejo jamo (kaj bo z našimi službami in kdo sploh potrebuje knjižničarje, če pa njihovo delo opravljajo kritiki)? Po drugi strani se vrednotenja pred nabavo otepajo tudi zato, ker ideja ni prišla od njih, ker čutijo, da javna razprava, v kateri imajo bolj argumentirana stališča neknjižničarji, spodkopava njihovo strokovno avtoriteto, in ker se bojijo, da jim jo podtikajo interesne skupine, ki v javni interes zgolj zavijajo svoje povsem zasebne interese. Razlog za pasivno agresivno obrambo knjižnic tiči v dejstvu, da so nekoč že bile tarča zasebnih interesov. Pred leti so skušali subvencionirani založniki doseči, da bi knjižnice 15 odstotkov svojih sredstev namenile nakupu subvencionirane literature, argument za to pa je bil prav nekvalitetna nabavna politika knjižnic. Ni treba višje miselne operacije za ugotovitev, da rešitev za slabo nabavno politiko ni večji odkup subvencionirane literature, saj je vmes postalo domala splošno znano, da subvencije v nobenem pogledu niso zagotovilo kvalitete.

 

Plaža v knjižnicah – osnovna človekova pravica

 

Drugi nasprotniki so žanrski pisci, samozaložniki in manjši komercialni založniki, ki seveda kategorično zavračajo idejo, da je književnost sploh mogoče vrednotiti. Njihovo držo mnogo laže razumem: če je nerazumljivo, da se odgovorne porabe javnih sredstev otepajo javne institucije, je povsem jasno, da je zasebnikom v interesu, da ostane prodaja javnim knjižnicam še naprej stvar »prostega trga«. Knjižnice in literarni kritiki bi morali vsaj na načelni ravni deliti interes, založniki in kritiki pa po definiciji ne morejo imeti skupnega. Založniki imajo interes dobro prodajati knjižnicam, kritikov interes pa je odbirati literaturo, pod kakršno se kot selektorji brez sramu podpišejo. Predstavljam si, da bi vsaka knjiga, ki bi se znašla na policah knjižnic s pomočjo kritiških ocen, dobila uraden zaznamek o tem, kdo jo je v imenu javnosti vrednotil in kaj je o njej zapisal. Da bi preprečili kritiško favoriziranje določenih avtorjev ali založb, bi morale založbe, ki želijo knjižnicam prodati svoje knjige, literarne kritike oskrbeti s posebnimi izdajami, ki ne bi vsebovale podatkov o avtorju in založbi. Še bolje: kritik bi imel svoj mandat odmerjen. Nimajo ga niti direktorice knjižnic niti javni uslužbenci niti državni uradniki, literarni kritik pa na svojem supervplivnem mestu nikakor ne more službovati za vedno.

Odpor bi v neki fazi prišel tudi s strani subvencioniranih založnikov, ki jim knjižnice predstavljajo pomembnega in neredko večinskega kupca. Menim, da bi se to zgodilo zato, ker je literarna kritika v zadnjih letih končno prebolela okužbo z virusom strahospoštovanja do Gospoda Avtorja in mistra Vplivnega Založnika. Kritika, ki jo lahko beremo danes, vse manj naseda vsemu temu, kar kot »vrhunsko sodobno« ponujajo subvencionirani založniki. In založniki to dobro vedo. Da se je kritika končno otresla infantilne potrebe po tem, da samo sebe afirmira z nekritično afirmativnim pisanjem o drugih. Da je izgubila strah, da ji pisanje o knjigah ne bo razširilo prijateljskega kroga. Ko bi dali besedo in nekaj več vpliva takšni kritiki, bi kakšna klofuta zanesljivo ošvrknila tudi kakega uglednega založnika, ki je prepričan v svoje visoko kulturno poslanstvo.

 

Vloga kritiške etike pri pozitivni oceni biografije Zlatana Ibrahimovića

 

Kakorkoli obračamo, je kritik tisti, ki ima v knjižnem polju najmanj interesov, predvsem zasebnih ekonomskih. Kritiki imajo raznolike estetike in okuse in do literature gojijo različna pričakovanja. In morda bistveno – stvar nepisane kritiške etike je, da se različne tipe literature ocenjuje z različnimi kriteriji: žanrsko književnost z merili žanrske, visoko literaturo z merili visoke. Odveč se mi zdi bojazen, da bi kritika favorizirala elitistični tip literature. Dober kritik slej ko prej dojame, da je kvalitetne knjige mogoče najti v vseh segmentih trga: med žanrskimi, komercialno uspešnimi, umetniškimi, neumetniškimi, komercialno neuspešnimi, nagrajenimi, spregledanimi knjigami, celo na tako nepričakovanih mestih, kot so oddelki z biografijami športnikov. Večina kritikov, ki jih cenim, bo pohvalo prej namenilo zglednemu primerku žanrske pisave kot pretenciozno dolgočasnemu subvencioniranemu umovanju, ki nima ne zgodbe ne sloga. Kritiku ni v interesu, da bi priporočal knjige, po zaslugi katerih bo njegovo ime postalo garant za dolgočasno bralsko izkušnjo.

Kak knjižnicam manj naklonjen bodoči minister za kulturo bo presodil, da ni naloga javnega denarja, da lahko brezplačno beremo Danielle Steel, je pred leti dejal Miha Kovač. Mene skrbi, da bo kak bodoči minister ugotovil, da je vpeljava modela vrednotenja z malo volje in truda nekaj najbolj enostavnega. Pravila v svoji družbi si državljani pač napišemo sami. In kakšno temeljito spremembo je bržkone mogoče vpeljati celo v tako superpomembno in zakomplicirano podjetje, kot je javna knjižnica.

Ura je 23.00. Kritik je legel k spanju. Za njim je še en delovni dan. Zadovoljen je, ker nima razloga, da bi zganjal insomnijo do tretje zjutraj, skoraj malo vesel, ker hodi zvečer zgodaj v posteljo, da bi naslednji dan opravljal smiselno delo, za katerega je usposobljen in v katerem uživa. Bilo bi seveda idilično, če bi lahko v službenem času bral le odlične knjige, ampak zaveda se, da to ni odvisno od njega. On samo pomaga dobrim knjigam, da laže pridejo do bralcev, in preprečuje, da bi denar zapravljali za slabe. Mogoče je malce raznežen tik pred spanjem, ampak če bolje pomisli, ima popolno službo.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • granula says:

    “Da se je kritika končno otresla infantilne potrebe po tem, da samo sebe afirmira z nekritično afirmativnim pisanjem o drugih.”

    O tem, da je ta “izjemen napredek” v večini primerov vezan na izživljanje nad nekimi najbolj očitno zgrešenimi teksti, pri čemer je kritika v bistvu samo shematično zapolnjevanje obrazcev, ki jih je naš Kritični Kritik po možnosti dobil natisnjene, ko je oddal diplomo v tajništvo (za vsak slučaj, če si jih mogoče ni zabeležil med samim študijem (zavoljo poštenosti je treba priznati, da so jih profesorji vendarle zrecitirali samo na vsakem drugem predavanju)), pa kdaj drugič? Verjetno je za to itak krivo dejstvo, da ob trenutnih pogojih KK težko pride do svojih 7 ur in 45 minut spanca.

    Pa še dve vprašanji.
    1. Kdo (in kako) bi izbiral tiste, ki bi izbirali?
    2. Po kakšnem ključu bi se kritiški teksti pretvarjali v število izvodov, ki bi se jih (lahko) nabavilo?

  • khm khm says:

    Že pomenovanje “Javno društvo tajnih cinikov” pove nekaj o tem, kako si avtorica članka predstavlja kritiško dejavnost. 🙂

    O tem,da so kritiki pri oblikovanju najbolj neodvisni od vseh na literarni sceni, bi se tudi dalo razpravljati. Večina jih poleg pisanja kritik počne še kaj drugega, veliko jih je hkrati avtorjev (se pravi, da ocenjujejo lastno “konkurenco”), nekateri so uredniki, drugi sedijo v komisijah, če je priložnost, vsi napišejo kakšno spremno besedo, literarne revije, v katerih objavljajo, pa so hkrati tudi izdajatelji lastnega knjižnega programa (tako npr. v Sodobnosti najbrž ne bo nikoli objavljena negativna ocena kakšnega Flisarjevega romana;) Skratka, konflikt interesov ni pri kritikih nič manjši kot pri drugih (pač tudi posledica majhnosti prostora) in njihovo postavljanje na piedestal vzvišenih razsojevalcev gre včasih malo čez meje dobrega okusa. Nekaj je o tem napisala npr. tudi Maja Gal Štromar v zadnji Bukli: http://www.bukla.si/?action=clanki&cat_id=3&limit=12&article_id=2535

    Sicer pa kljub zgornjim opombam seveda temu, da bi morale knjižnice z javnim denarjem kupovati predvsem kvaliteto in da je torej nujno vrednotenje knjig pred njihovo nabavo, ne gre oporekati …

  • Jaz bi dodal samo toliko: Seveda ima Mojca prav, ko trdi, da je kritik “tisti, ki ima v knjižnem polju najmanj interesov, predvsem zasebnih ekonomskih”. Ker piše “najmanj” in ne nič.

    “Ekonomski interesi” so tudi točka, okrog katere se zapis vrti. Morda bi kritiki prevzemali manj vlog v literarnem sistemu, če bi bili za svoje delo ustrezno plačeni – pa so plačeni daleč najslabše. In mogoče je Mojčina rešitev za vrednotenje knjižničnega odkupa, kolikor je o njej mogoče govoriti kot o rešitvi, ker gre vendarle, kot sem to sam razumel, za neko začetno idejo, eden izmed odgovorov tudi za ta problem. Sam vem, da bi marsikatero drugo delo odklonil in se bolj posvetil kritiki, če bi le lahko.

    Je pa v komentarju KHM KHM prilepljeni članek iz Bukle zelo slab primer za karkoli, ker v njem spet literarni avtor kritizira njemu očitno nenaklonjeno kritiko. Tega smo se že večkrat preobjedli in tudi “treba je brati s srcem” ni nekaj, kar bi lahko pripomoglo k debati. Literarna kritika pri nas ima dosti težav, ampak to da se zameri avtorju, ni ena od njih.

    Kakorkoli, meni se zdi članek odlična analiza stanja, ki trenutno vlada glede vprašanj knjižničnega odkupa, prepleta interesov, ki se tu pojavlja … In je povsem logično, da v članku literarne kritičarke na koncu prevlada interes literarnih kritikov. 😉 Jaz bi raje videl, če bi se tega problema lotili knjižničarji sami; ampak ker jim očitno trenutno stanje bodisi ustreza bodisi jih ne moti, je prav, da ga skuša urediti zainteresirana javnost. Ker gre za nesmotrno porabo javnih sredstev, ki jo je treba ustaviti. In nobeno skrivanje za “cenzuro”, “popularnostjo” ipd. tega ne more skriti.

  • Alenko says:

    Kdo pa si lahko jemlje pravico, da ocenjuje neko delo?
    Naceloma s kritikami nimam tezav (pozitivnimi in negativnimi), a prosim vas … ker bo neka skupinica “žirantov” ocenila, da neko delo ni kvalitetno, pa ne bi smelo romat na knjižne police?
    Kakor koli obrnete je literatura umetnost.. in kot taka je tudi subjektivna. Tako, da prosim. Verjetno Dan Brown in J.K. Rowling za vas (kritike) nista C od Cankarja, a ljudje smatrajo drugace. To sta najbolj prodajana avtorja. In kdo drug zna bolje dati oceno od bralcev samih?

  • Urška Orešnik says:

    Sama imam to srečo, da sem dobila službo v splošni knjižnici – in prišla sem s podobnimi načeli, kot so zapisana in predstavljena zgoraj (prostočasno sem sem in tja ukvarjam tudi s kritiko). Pa sem kaj kmalu ugotovila, da stvari niso tako črno-bele. En velik element je bil v zgornjem zapisu spregledan, ki pa je za (splošne) knjižnice ključen – uporabnik. Ki predstavlja tudi pomemben parameter pri nabavi novega gradiva. Kolikor sem se uspela seznaniti z nabavo v naših knjižnicah, je še vedno v ospredju kvaliteta in v časih, ko nam znižujejo proračune, je prvo krčenje nabave ravno pri plažnih romanih, ki jih npr. namesto v treh nabavljamo samo v enem izvodu – KLJUB TEMU, da bi bilo za knjižnico donosnejše, da ne bi kupili kakega kvalitetnejšega romana, ki se izposodi manjkrat. Verjamem pa, da ni v vseh knjižnicah tako. Nekatere se še presneto ženejo le za to, kakšne bodo njihove statistike, se pa požvižgajo na vsebino in kvaliteto svoje ponudbe in storitev. Kakor koli, moje mnenje je, da lahko ljudem svetujemo, jim priporočamo kvalitetno literaturo in da moramo biti knjižničarji tudi zato strokovno podkovani (ehm, me zanima, koliko se na programu bibliotekarstva govori o literaturi …), nikakor pa si ne smemo dovoliti takšne ali drugačne “cenzure”. Nenazadnje ljudje upravičeno pričakujejo, da si v knjižnici lahko izposodijo najnovejši ljubič ali krimič, ki je bil kupljen iz davkoplačevalskega denarja. Sicer naj še prišepnem, da je v delu knjižnični portal, ki bo ugledal luč sveta 20. novembra (na dan splošnih knjižnic) in je namenjen prav vrednotenju in promociji dobre, kvalitetne literature, ki ga menda podpira tudi MIK – žal pa, kolikor je meni znano, ne do te mere, da bi dejansko lahko zaposlili kritike (žal. žal. se bom vzdržala dolgega komentarja še na to temo).

  • Irena Jakopanec says:

    It was true that I didn’t have much ambition, but there ought to be a place for people without ambition, I mean a better place than the one usually reserved. How in the hell could a man enjoy being awakened at 6:35 a.m. by an alarm clock, leap out of bed, dress, force-feed, shit, piss, brush teeth and hair, and fight traffic to get to a place where essentially you made lots of money for somebody else and were asked to be grateful for the opportunity to do so?
    ― Charles Bukowski, Factotum

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Za otroke gre!

    Aljaž Krivec

    Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, … →

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

    Ana Geršak

    Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

Izdelava: Pika vejica